Pohorski partizan

POHORSKI PARTIZAN X I . S N OU B M i l o ša Z i d a n šk a 50 let ustanovitve roda tabornik ov 65 let ustanovitve partizansk e pohorsk e brigade

POHORSKI PARTIZAN XI. SNOUB Miloša Zidanška

50 let ustanovitve roda tabornikov in 65 let ustanovitve partizanske pohorske brigade

Društvo tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška Maribor2009

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 061.2:796.54(497.4Maribor) POHORSKI partizan : XI. SNOUB Miloša Zidanška : 50 let ustanovitve roda tabornikov in 65 let ustanovitve partizanske pohorske brigade / [zbral in uredil Janez Kanič - Maka ; fotografije so prispevali Stojan Berlič - Žabac ... [et al.] ; risbe Rajko Šubic]. - Maribor : Društvo tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška, 2009 ISBN 978-961-269-140-0 1. Kanič, Ivan 2. Društvo tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška (Maribor) 247888640

19. oktobra 2009 je ob slovesnosti v počastitev praznika Mestne občine Maribor župan Mestne občine Maribor Franc Kangler podelil Društvu tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška ob petdesetletnici nadvse uspešnega delovanja priznanje

Mestni pečat Maribora

Biti tabornik je v človekovem življenju posebna sreča. Je del tvojega življenja, ki te oblikuje, te pripelje v krog iskrenih prijateljev, takšnih, brez katerih je tvoj svet prazen. In vsi si želimo polnega sveta.

Robert Bobanec

Jasmina Hrnec – Mina Starešina

Sašo Konrad načelnik

Naš taborniški rod praznuje

Jasmina Hrnec – Mina, starešina

Naš taborniški rod praznuje. Praznuje pol stoletja delovanja. Petdeset let tovarištva, nepozabnih trenutkov ob tabornem ognju, zanimivih in zabavnih prigod, prijateljev za vse življenje. V hitrem tempu vsakdana včasih pozabimo na te vrednote. Vendar le za trenutek ‐ nato se srce umiri, rahlo vzdrhti in zadihamo življenje s polnimi pljuči.

Tabornik nisi samo takrat, ko si oblečeš taborniško srajco in nadeneš rutico okrog vratu, tabornik si vedno in povsod. Za vedno.

Ko so Robert Bobanec in tovariši 25. oktobra 1959 iz čete Vzhajajočega sonca in čete Dravskih biserov ustanovili nov taborniški rod (takrat odred), ga sprva niso poimenovali. Dva meseca kasneje je odred dobil ime ‐ po slavni partizanski brigadi XI. SNOUB Miloša Zidanška. Navezali so tesne stike z borci brigade, posebej z Alojzom Vindišem ‐ Dundo. Borci brigade so bili sprejeti za častne člane našega rodu. Še danes ‐ petdeset let kasneje, so ti stiki topli in pristni kot takrat. Ne samo v obliki vsakoletnih srečanj in druženj temveč tudi v srcu, med taborjenji v Gornjem Gradu, ki ga je prav ta brigada 1. avgusta 1944 osvobodila. Gornji Grad je že 45 let naš drugi dom. Tja vsako poletje odhajamo na taborjenje: da se srce malo umiri; da si ob tabornem ognju povemo vse, kar se nam je to leto zgodilo; da naša pljuča zadihajo med pohodom na Lepenatko in Menino planino in glasilke razgibajo ob taborniških pesmih; da mlajšim predamo taborniško znanje; da mladim približamo druge vrednote, kot v današnjem materialnem svetu prevladujejo.

5

Tisti, ki so pred petdesetimi leti postavljali temelje taborništva v Mariboru in v našem rodu danes nudijo podporo nam, ki se trudimo ohranjati taborniško tradicijo in vrednote. Ob temeljnih skavtskih načelih v skladu s programom Zveze tabornikov Slovenije izpostavljamo vrednote strpnosti in odprtosti, solidarnosti, pripadnosti duhovnim načelom, svobode, demokracije, zdravega življenja, trajnostnega razvoja, ustvarjalnosti, prostovoljstva, enakosti priložnosti za vse, prijateljstva, poštenosti.

Kljub temu, da je v bližnji preteklosti število aktivnih članov rodu upadalo, lahko trdim, da se bo število naših (predvsem mladih) še povečevalo. Nekdanji aktivni taborniki so danes mame in očetje, nekateri tudi že babice in dedki. Nihče med njimi nima slabih spominov na taborniške dni in tako želijo tudi svojim potomcem dati priložnost, da se naučijo živeti z naravo in v naravi. Vsako šolsko leto se nam tako pridruži vedno več otrok nekdanjih tabornikov.

Ko človek sreča Abrahama, naredi ponavadi analizo preteklosti in načrte za prihodnost. V zadnjih desetih letih se je število aktivnih članov v našem rodu ustalilo. Čeprav nas je veliko manj kot leta 1969 (takrat naj bi bilo v našem rodu približno 420 članov), pa vseeno vztrajamo. Ob številnih drugih dejavnostih, ki so jim na razpolago, se otroci še vedno odločajo za tabornike. Od prvega taborjenja v Gornjem Gradu leta 1964 vsako leto napolnimo jaso nad krajem s šotori in smehom. Če smo se v preteklosti zaradi velikega števila članov morali malce bolj »stisniti«, pa imajo sedanji udeleženci taborjenj več prostora za druženje. Kljub manjšemu številu taborečih delo ni manj kvalitetno in spoznavanje življenja v naravi manj zanimivo, pesmi ob tabornem ognju so še vedno glasne in vesele.

Tako kot je naš rod prešel v najlepša leta, je tudi opremljenost tabornega prostora v Gornjem Gradu vedno boljša. Vendar nujno potrebuje obnovo. Potrebno bo dolgoročno urediti sanitarije in umivalnico, da bodo zadoščali vse strožjim higienskim standardom. Hišico, v kateri je kuhinja in skladišče, moramo prenoviti oziroma postaviti na novo, saj je že precej dotrajana. Dotrajani so tudi naši šotori za taboreče in štabni šotor. Slednjega so nevihte v Gornjem Gradu in zob časa že tako načeli, da smo si morali za letošnje taborjenje »štabca« sposoditi pri Slovenski vojski. Še dobro, da zgledno sodelujemo tudi s Slovensko vojsko.

Taborni prostor v Gornjem Gradu ni le prostor, kjer vsako leto taborijo aktivni člani rodu ‐ je tudi kraj, kamor odpeljemo svoje otroke na izlet in jim pokažemo, s katerega slapa smo skakali v reko Dreto, kje smo postavili svoj prvi bivak, kam smo vsako leto odšli na pohode. Kdor je vsaj enkrat sedel na klopci pod jaso na tabornem prostoru, ve, kako lep razgled na kraj je tam. Starejši in manj aktivni člani rodu se vsako leto srečujejo na taborjenju grč in podpornih članov rodu. Zadnja leta organiziramo taborjenja tudi za družine, tako da »duh Gornjega Grada« vtisnemo tudi v srčke naših najmlajših.

In kaj pomeni taborništvo in petdeseta obletnica rodu meni, trenutni starešinici rodu?

Najprej naj povem, da si leta 1980, ko sem napolnila štiri leta in capljala z mamo na svoje prvo taborniško srečanje, nisem znala predstavljati, kam pravzaprav grem. Ko smo ob pomoči vodnice še isti dan v Magdalenskem parku postavili prvi šotor, sem vedela (kolikor se štiriletni otrok zaveda), da bom tabornica vse življenje. Čeprav me je v srednji šoli pot zanesla v šport in sem aktivno članstvo v rodu za kratek čas opustila, sem v času študija ponovno začela zajemati taborništvo s polno žlico.

Spomini na taborjenja v Gornjem Gradu so vsako leto bolj živi: kako nama je s prijateljico sredi nevihte odneslo šotor; pa nočne straže ob ognju, ko sem ob dveh zjutraj še kar čakala, da se v žerjavici speče moj krompir; pa vsa zelišča, ki sem jih spoznala in čaji, ki smo si jih kuhali in sem jih seveda morala prva poskusiti; pohodi na Lepenatko in bivaki na Menini. In vsi moji vodniki in vodnice. Včasih so se mi ob koncu šolskega leta in taborjenj kar malce smilili ‐ moji navihanosti ni bilo videti konca. Pa so vseeno vztrajali in tako sem rasla tudi jaz in počasi prevzemala njihovo vlogo.

6

Spominjam se, kako sem postala pomočnica vodnika pri vodu Belih labodov, ki so pod Crginim vodstvom osvojili vsa državna tekmovanja.

Spominjam se svojega prvega samostojnega voda ‐ takrat sem bila v osmem razredu osnovne šole ‐ ki je žal kaj hitro razpadel. A so zato člani mojega naslednjega voda še danes aktivni člani našega rodu. Kako lepo je videti Sophio, ki jo je k tabornikom štiriletno pripeljal očka (tudi nekdanji tabornik), ki je že prava mlada dama in še vedno pripravljena pomagati in živeti v skladu s taborniškimi zakoni. Leta 2008 sem postala mamica, postala pa sem tudi starešina rodu in takrat sem se zavedala, kako je moje in življenje moje družine močno povezano z »enajsto«. Kljub neprespanim nočem srce še vedno vzdrhti, ko si okrog vratu nadenem rutko, ko jo zavežem tudi svojemu partnerju in hčeri. In potem gremo ‐ skupaj in po najboljših močeh razvijat tovarištvo, vzgajat mlade v tem duhu in pomagat pri tekmovanjih, ki jih organiziramo.

Ob ZOT‐u (Zimsko orientacijsko tekmovanje), ki ga organiziramo vsako leto, smo letos organizatorji tudi jubilejnega 50. Republiškega orientacijskega tekmovanja (ROT) na Rogli na Pohorju. Brez številnih marljivih članov našega rodu, tekmovanj, taborjenj, vodovih srečanj in drugih akcij ne bi mogli izpeljati. Preveč jih je, da bi vsakega poimenovala, zato le – hvala vsem! Hvala tudi starejšim članom rodu (iz kluba Aligatorčki), ki so mnoge ure presedeli v klubu zato, da bo praznovanje ob obletnici rodu zares vredno imena, ki ga nosimo.

Taborniški rod XI. SNOUB Miloša Zidanška leta 2059? Seveda, zakaj pa ne? Taborniški duh živi dalje in morda bo prav kdo izmed novih članov pisal uvodni članek v glasilu ob stoti obletnici rodu.

Tam ob ognju našem, si sežemo v roke, plamen neugašen nam je srce.

Vedno te bom ljubil, dih gozda, šum voda, tu je moj dom in vedno bom ostal tukaj rad doma.

Rod tabornikov XI. SNOUB danes

Sašo Konrad, načelnik

Enajsta šteje danes 70 članov in je edini res aktivni taborniški rod v Mariboru. Kot drugo največje mesto v Sloveniji bi si morda Maribor zaslužil malo več tabornikov, se pa lahko vsaj mi pohvalimo s to častjo. Seveda je naše članstvo z leti raslo in spet upadalo. Za tabornike pravijo, da smo preživeta sorta, da nismo več moderni, da se mladina raje kot v naravi zadržuje med štirimi stenami. Morda je v tem kanček resnice, a dejstvo je, da človek še vedno teži k temu, da gre ven, da se druži z vrstniki in da naredi nekaj dobrega zase in tudi za druge. Vsak med nami lahko pove, da taborništvo ni samo kurjenje ognjev in postavljanje šotorov. Poleg veščin preživetja v naravi so nam taborniki dali tudi nepozabne spomine, življenjske prijatelje, marsikomu tudi partnerje.

Trenutno štejemo v rodu 4 vode medvedkov in čebelic ‐ MČ, 1 vod gozdovnikov in gozdovnic ‐ GG, 1 klub popotnikov in popotnic ‐ PP, 1 klub raziskovalcev in raziskovalk ‐ RR in klub grč. Redno prirejamo vodove, družinske in rodove akcije, udeležujemo se državnih tekmovanj in hodimo na tečaje. Nekdanje enotedensko zimovanje smo pred časom zamenjali za dve vikend akciji: jesenovanje in pomladovanje. Naši člani se udeležujejo tudi mednarodnih akcij, jamboreejev in Mootov (podobnih srečanj s številnimi udeleženci). Od leta 1997 organiziramo Zimsko orientacijsko tekmovanje (ZOT), ki se dogaja nekje v okolici Maribora in je edino tovrstno tekmovanje v tem delu Slovenije. Tako mladim predvsem iz štajerskega konca omogočimo prvovrstno orientacijsko izkušnjo. Letos smo organizirali tudi najbolj prestižno taborniško

7

republiško orientacijsko tekmovanje ‐ ROT, ki smo ga, razen manjše pomoči od zunaj, speljali popolnoma sami. To je projekt, ki se ga sicer lotevajo najmočnejši in najštevilčnejši rodovi v Sloveniji, velikokrat pa priskočijo na pomoč orientacisti in sodniki iz drugih rodov.

Vsako leto gremo tudi na taborjenje na naš legendarni prostor v Gornjem Gradu. Da prostor ne bi bil samemu sebi namen, ga tudi oddajamo ‐ zanj se zanimajo taborniški rodovi iz cele Slovenije pa tudi druge netaborniške organizacije, ki si želijo mirnega bivanja v naravi. Seveda za prostor tudi redno skrbimo in z leti smo naredili mnogo izboljšav in inovacij, od tuša do školjke na stranišču. Kot edini preživeli iz množice začetih smo torej po petdesetih letih še vedno »toti Štajerci«, ki nas je treba jemati resno, ko gre za državne taborniške zadeve, pa naj gre za mnogoboje, orientacijska tekmovanja, inštruktorske ali vodniške tečaje ‐ povsod smo zraven in povsod smo dobri v tem, kar delamo. Delamo s srcem.

Lepo je biti tabornik 1

Tanja Frangež ‐ Strina

V zvoniku bije ura dve. Mesto počiva, meni pa plovejo misli v preteklo poletje: Suhe veje ližejo zublji plamena in širijo okrog sebe rdečo svetlobo in prijetno toploto. Tiha pesem se zliva z dimom v eno, tone v tišino in temo. Pesem zamre. Prisluhnemo glasu, ki obuja spomine na dni, ko so v teh gozdovih, kjer zdaj vlada spokojnost in mir, pokale puške, drdrale strojnice in padale bombe . . . Žvižg bombe, krik iz mladega grla, tišina, kri iz ust, iz oči, iz nosu. Curek goste, temne tekočine poji prst.

Zemlja je sprejela vase trupla svojih sinov, ki so jo branili pred požrešnim sovragom, željnim njenih gozdov, polj in rek. Kri tisočerih življenj jo je napojila, da je bila dovolj

1

Frangež, Tanja: Lepo je biti tabornik, Pohorski partizan, št. 1, 1969, str. 18‐20

8

močna, da je pahnila sovražnika od sebe. Iz trupel junakov pa poganjajo še danes rdeči cvetovi svobode.

Prizadeta pripoved nas gane. Z nekdanjimi borci smo podoživeli njihove borbe, pohode in vso trpljenje, ki so ga ob tem doživljali.

"V temnem gozdu ob tabornem ognju tiho pesem junaki pojo, o trpljenju slovenskega ljudstva, ki bori se za svojo svobodo . . ."

Zvoki tihe melodije tonejo v noč in nosijo s sabo vročo željo, da bi v teh gozdovih, na teh poljih, v vaseh in v mestih, na vsej zemlji, zavladal večni mir in prijateljstvo.

V vaškem zvoniku bije ura deset. Naša uspavanka zaziblje tabornike v mirno spanje: " . . . tabor spi, straža bedi, čuva nas tu v tem mirnem snu . . ."

Straža sem. Na ogenj sem položila debelo vejo, da počasi tli. Iz šotorov se od časa do časa oglasi stok, vzdih in zamre. Oko mi potuje preko šotorov do gozda. V grmovju zasveti drobna kresnica in zopet izgine v temo. Nekje daleč zaskovika. Pogled se mi ustavi na temnih obrisih smrek. Tako nenavadne so in lepe v svoji ponosni drži. Zazdi se mi, da se spajajo z nebom in bratijo z zvezdami. Bliža se polnoč. Izza vrhov smrek vstaja kraljica noči. Dviga se nad vrhove in zapluje nad našim taborom . . . Polnoč. Za noge povlečem stražo iz šotora, malo pokramljam z njo in ko je predramljena, ji prepustim stražarsko mesto.

Pohod. Sonce še ne pripeka z vso močjo, nas pa že zalivajo potoki znoja. Opečeni nosovi se škrlatno svetijo. Hrbet se krivi pod težo nahrbtnika. Noge še niso ogrete in s težavo lezejo navkreber. Pred nami se vzdiguje vrh. "Samo do tja še, potem bo bolje", si mislim. Toda joj, ko pridemo no vrh, se pred nami dvigne nov gorski hrbet. Potolaži me le krpa snega, na kateri se ustavimo in sredi poletja kepamo, ribamo in drsamo . . .

Malo gor, malo dol, po kamenju in po gostem gorskem mahu. Med skalami najdemo mnogo živopisanih, drobnih cvetic, ki kljubujejo vetru, soncu in snegu.

Okrog poldneva vendarle prispemo na vrh. Jemo rozine in pijemo limonado.

Iščemo senco. Nizko grmovje nam jo le slabo daje. V bližini je sneg. Mašimo ga v čutarice, ker nam zmanjkuje vode. Nerodi kot sem, mi zdrsne po snegu in popeljem se s čudovito naglico po snegu navzdol. Nevarno se približujem kamenju, zato zaviram z nogami kolikor morem. Končno srečno, čeprav ne preveč nežno pristanem na kamenju. Malo prask in veliko smeha. Proti večeru nadaljujemo pot.

Sedaj nas pot vodi navzdol in mišice so prav pošteno napete zaradi zaviranja. Ko ostanejo čevlji brez podplatov, zagledamo pod seboj dvoje jezer. Njuna olivnozelena barva nas vabi v svoj objem. Še previden spust po padajočem kamenju in na cilju smo. Preoblečemo se in že smo v vodi. Vendar nas želja po kopanju kmalu mine, ko nekdo opazi v vodi pijavke. Zato se hitro umijemo in skočimo v trenirke. Na ognju si pogrejemo golaž in si bratsko razdelimo kompot.

Ko s poslednjimi drobtinicami kruha pomažemo konzerve, se med skalami oglasi pesem. Ko zatone sonce za skalami, se razmestimo pod drevesi, napihnemo blazine in ležemo k počitku. Na jasnem nebu mežikajo zvezde, v jezeru pa žabe izvajajo svoj koncert: "Rega rega, kvak, kvak, kvak . . ."

ŠTRR‐BUNK, štr‐buunk, tako je padal hudič v morje, ko ga je Krjavelj presekal no dvoje. Nekaj podobnega je, kadar naši preljubi taborniki mečejo v vodo tabornice.

Vendar jim me prav pošteno vrnemo. Namesto obljubljene boranije (to bi naj bila neke vrste zelenjavno mesna omaka), dobijo za kosilo nezabeljen fižol. Če žele, si ga lahko zabelijo z olivnim oljem in pivom.

Nepozabne so akcije, ki jih preživimo z bratskimi odredi. Ko se ponovno srečamo, stiski rok, objemi. Potem pa veselo kolo ob zvokih harmonike. Ob ognju si 9

pozno v noč pripovedujemo, kaj smo doživeli v času, ko se nismo videli. Obujamo spomine no tiste dni, ki smo jih preživeli skupaj, na čas, ko smo se spoznali in postali prijatelji. Kot pred letom dni se spet poslovimo s solzami v očeh in si obljubimo, da se bomo spet srečali.

Koliko spominov, vtisov, lepih doživetij nosi v sebi vsak izmed nas. Rada bi bila pesnik, slikar, skladatelj, da bi jih mogla povedati še drugim ljudem. Samo beseda je preskromna, da bi mogla vse to izraziti. V tabornikovi knjižici piše: "Težko je biti tabornik, toda neizmerno lepo". Tisti, ki ne verjame tega, naj se nam pridruži, potem se bo sam prepričal. Taborniška organizacija mi je dala prijatelje, ki so postali del mo‐ jega sveta. Brez njih bi bil moj svet prazen in žalosten.

Pogovor s Strino štirideset let kasneje

Janez Kanič ‐ Maka

Kot mlada in zagnana tabornika sva skupaj s Snoubovci prehodila svojo ožjo in širšo domovino po dolgem in počez, skuhali in zažgali smo prenekateri golaž, zakurili nešteto tabornih ognjev in ob njih peli dolgo v noč, taborili in nekateri tudi vodili tabore v Gornjem Gradu, zmrzovali in preganjali spanec na polnočni straži, hladili razbeljene žulje v mrzli Dreti, uživali zavetje pohorskih gozdov, postavljali bivak ali spali pod milim nebom, še raje pa seveda v seniku, pri Micki jedli najboljše kislo mleko na svetu in na pohorski Planici najboljši domači kruh z zaseko in čebulo, prepoteni in s težkimi nahrbtniki sopihali navkreber tisočerih hribov, pogozdenih, travnatih, skalnatih . . . Najlepša mladost, kar si jih lahko zamisliš! Leta študija in vsakodnevne skrbi v borbi za obstanek so razdvojili naše poti, zamenjale so se štiri valute in v dolgih desetletjih sva se potem srečala le še nekajkrat. Ko mi je prišel v roke desetletja star Pohorski partizan, mi je med listanjem pogled zastal na tvojem članku iz tistih časov. Ja, tisti članek, nad katerim sem bil tako navdušen že takrat! V hipu je obudil tisoče spominov, samo lepih! Prekrasnih! Pa čeprav je od takrat že toliko časa! Kako danes, po štiridesetih letih, gledaš na to besedilo, pravzaprav izpoved mlade, zagnane in zasanjane tabornice, takrat najstnice?

Ob tem, da še danes veliko pišem, v glavnem so to poročila, programi, strokovni predlogi . . . lahko sicer ugotovim, da sem ostala pismena, kar sem bila očitno že v mladih letih. Žal pa se je stil mojega pisanja bistveno spremenil in prizemljil, predvsem pa je postal strogo uraden in birokratski ‐ na žalost.

Bi danes napisala enako? Bi kaj spremenila, črtala, dodala?

Danes zagotovo več ne bi napisala enako, saj počnem bistveno druge in drugačne reči, kot sem jih v mladih letih. Res pa je, da mi je ostala pripadnost naravi, navdušenje in veselje do sprehodov po poljih in predvsem po gozdu. Tam se sprostim in umirim.

Narava mi predvsem pomaga vzdrževati kolikor toliko dobro kondicijo, predvsem pa to, da v teh norih časih, stalnem hitenju in nenehnem stresu pomaga ohraniti zdravo pamet in pozitiven pogled na življenje in na svet. Sicer pa še danes včasih kaj spesnim, ko pišem poslovilne in slavnostne govore, kar pomeni, da malo pesniške duše še vedno tli v moji podzavesti.

Kakšni so občutki ob branju članka iz tistih "dobrih starih" časov?

Ja, lepi so, čeprav so iz današnjega videnja dokaj romantični in malce zmedeni. Me pa vrnejo v tisti čas, ko nam je bilo resnično lepo. Najlepše spomine pa imam na naša druženja ob tabornem ognju, ko smo prepevali dolgo v noč in nam je bilo neizmerno lepo in toplo pri duši. Hkrati pa še danes lahko občutim spomin na naše veliko prijateljstvo, občutke neizmerne pripadnosti.

10

Misliš, da današnje tabornice in taborniki še vedno tako čutijo?

Upam, da ja, čeprav malce dvomim, saj živijo v bistveno drugačnih časih, kot so bili tisti, ko smo bili mi mladi. Če bi bila še enkrat šolarka – bi hotela biti še enkrat tudi tabornica?

Glej, pravzaprav si prav nič več ne želim biti mlada, predvsem pa ne več šolarka, tako da ti težko odgovorim na to vprašanje. Vsekakor pa mi nikoli ni bilo žal, da sem bila tabornica in hranim na tiste čase izjemno lepe spomine, ki bi jih privoščila tudi vsem današnjim mladim ljudem.

So bile tvoje hčerke tudi tabornice? Žal moje hčere niso bile tabornice, so se pa vse tri ukvarjale in se še sedaj ukvarjajo z različnimi zanimivimi dejavnostmi, z gledališčem in drugim umetniškim ustvarjanjem od pisanja, slikanja do kiparjenja. Vse te dejavnosti so jim tudi zapolnile čas in vzpodbujale njihovo ustvarjalno energijo ter omogočile stalno druženje in skupno delo z njihovimi sovrstniki. Zato ne dvomim v to, da bodo nekoč tudi one imele na svojo mladost res lepe spomine.

Misliš, da so bile za kaj prikrajšane, ker niso bile tabornice?

Mislim, da so v okviru svojih umetniških dejavnosti prav tako uživale in uživajo še danes, in da so si pridobile številne dobre prijatelje tako doma, kot po celem svetu in pridobile podobne kvalitete, kot sem jih jaz pri tabornikih. To so vztrajnost, delavnost, trmo, da končaš vse, česar se lotiš, ne glede na ceno, ki jo za to plačaš . . . Mislim, da je predvsem pomembno, da se mladi družijo in delajo nekatere stvari s kupnim ciljem, pa naj je to taborništvo, interesne dejavnosti, umetnost, vsaka od teh dejavnosti nekaj dá mlademu človeku in ga osebnostno razvija.

Bi si želela, da bi doživljali taborništvo tudi tvoji vnuki?

Ej, moji vnuki! Trenutno je samo še vnukinja. Ti pa rastejo danes v takšen svet, da jim želim samo to, da bi jim bilo lepo vsaj desetino tega, kot je bilo lepo nam, pa naj se ukvarjajo predvsem s tistim, kjer bodo našli svojo srečo in mesto pod soncem.

Kaj pogrešaš pri današnji mladini, te kaj moti? Misliš, da imajo kaj več ali kaj manj, kot smo imeli mi?

Mislim, da imajo sicer na videz veliko več, kot smo imeli mi, vendar predvsem seveda v materialnem smislu. Rastejo pa v veliko bolj negotove čase in imajo, čeprav se zdi drugače, veliko manj svobode in časa, kot smo ga imeli mi. Morda so tudi večji individualisti, kot smo bili mi, za kar pa smo krivi bolj mi in svet v katerem rastejo, kot oni sami. Kljub temu pa verjamem v mlade in mislim, da na njih svet stoji.

Je iz taborniških časov kaj, česar se ne želiš spominjati?

Ničesar takega se ne spomnim.

Je iz tistih časov kak svetel spomin, ki te pogosto spremlja?

Najlepše spomine imam na druženje ob tabornem ognju, to so bili najlepši taborniški trenutki, ko je ogenj plapolal, mi pa smo bili prepričani, da pojemo kot gorenjski slavčki. Kaj so o tem mislile živali v gozdu, raje ne razmišljam. Res pa je, da ko pomislim na taborniške čase, se spomnim predvsem zabavnih trenutkov, velike količine prelitega znoja in občutka velike povezanosti, ki je bila med nami.

Se ti zdi, da ti je dalo taborništvo kaj tako lepega ali dobrega, kar te spremlja skozi vse življenje in ti pomaga preživeti težke trenutke?

Taborništvo mi je pustilo resnično lepe spomine na moja mlada leta in pravzaprav jih ne bi želela preživeti nič drugače, kot sem jih. Sem si pa pri tabornikih pridobila tudi lastnosti, ki so mi marsikdaj, ko mi je bilo težko, pomagale preživeti in se ob tem še smejati. Predvsem sem še danes trmasta in ne priznam, da česa ne zmorem, temveč

11

rinem naprej ne glede na ceno, ki jo za to plačam, tako kot takrat, ko sem rinila s svojimi stotimi kilogrami in dvajsetkilskim nahrbtnikom v hribe in nisem priznala, da ne morem več in sem zaradi tega prišla na vsak hrib prav tako, kot vi vsi ostali, ki ste nosili nekaj deset kilogramov manj! Pri tabornikih sem se naučila tudi to, da ni nič nemogoče, če si le dovolj vztrajen in ne obupaš pri prvi oviri, ki jo srečaš v življenju (iz česar se sicer razvijejo nemogoči deloholiki . . . ). Predvsem pa še danes verjamem v ljudi in v to, da jih večina dela in misli dobro, in s tem prepričanjem želim živeti še naprej.

Pogovor z vzorniki

Z Robertom Bobancem, enim od ustanoviteljev odreda in dolgoletnim starešino, Alojzom Vindišem – Dundo, pomočnikom komisarja in predsednikom odbora brigade ter najmlajšima borcema brigade Tonetom Kropuškom in Vilijem Mlakarjem – Boltežarjem se je pogovarjal in pogovore zapisal Janez Kanič – Maka.

Robert Bobanec

Alojz Vindiš – Dunda Vili Mlakar ‐ Boltežar

Robert Bobanec: Bili smo mulci . . .

Poznava se že desetletja, skupaj sva prehodila stotine kilometrov, pretočila hektolitre znoja in prepela nič koliko pesmi v zavetju gozda, ob soju tabornega ognja in spremljavi tvoje kitare, pa te vendarle mlajšim tabornikom ne bi znal na kratko in dovolj natančno predstaviti. Kako bi se v nekaj besedah mladim predstavil ti sam?

Mogoče si mi postavil najtežje vprašanje že kar na začetku . . . Ne znam se tako predstaviti, saj veš, eno je tista tehnična predstavitev, ki jo vsi obvladamo in pogosto povemo silom prilik na izust, takrat poveš datum rojstva, izobrazbo, kaj in kje si delal pa še kaj. Ampak to je samo hladna lupina, ki v resnici pove o človeku zelo malo in v človeškem smislu skoraj nič. Težje je govoriti o vsebini, tistem, kar biva v človeku, tistem, kar posameznik v resnici je. To lahko čuti le vsak v sebi, to občutijo njegovi prijatelji, če jih ima, z besedami pa je to težko povedati. Na kratko bi lahko rekel samo ‐ preprosto sem.

Se spomniš, kdaj in kako si postal tabornik? Je bilo povezano s kakšno posebno dogodivščino?

Nič posebej spektakularnega ni bilo. V šestem razredu je prišel v razred foter Smeh in vprašal: "Kdo bi bil rad tabornik?". Ker nismo imeli pojma, kaj sprašuje, smo se samo spogledovali in umikali pogled pod klop. Zato je nadaljeval: "Hodili bomo v gozd" in 12

smo šli v gozd, v Stražunu smo sedeli pod tremi brezami in rodila se je družina Treh brez . . . tako smo začeli in ostali . . . nekateri do danes.

Enajsta je kot tvoj otrok. Na kaj si pri njej najbolj ponosen, kako bi jo v nekaj stavkih predstavil nekomu, ki je ne pozna?

Ne, ne, ni moj otrok, naš otrok je, naš . . . skupaj smo jo negovali in oblikovali od njenega rojstva do Abrahama in samo v teh skupnih naporih in odrekanjih je čar in uspeh Enajste. En človek tega ne zmore in ne uspe. Moč in uspeh je v skupini, ki deluje usklajeno in soodgovorno. Dokaz neuspeha enega in vase zazrtega vodje je žalostno usihanje rodov v bližnji preteklosti. V Enajsti je vedno vladal duh sodelovanja in to jo še danes drži pokonci. Občasna razhajanja mnenj ob strpnosti in preudarnosti samo bogatijo vsebino, to smo vedno znali izkoristiti kot prednost in ne pomanjkljivost.

Enajsta smo mi vsi.

Si ji kdaj kaj zameril, očital . . . ? Si si kdaj zaželel, da bi bila drugačna?

Ne . . . ne . . . Ničesar takega ni bilo in vesel sem, da je tako. Z veseljem in ponosom gledam na njeno zgodovinsko pot in se veselim njene petdesetletnice.

Petdeset let je dolga doba – Kakšni so danes tvoji spomini na tiste prve začetke, ko ste jo ustanavljali?

Res, daleč je že tisti čas. Bili smo še mulci . . . Sedeli smo v Stražunu, rodova togost nas je utesnjevala, stereotipi so bili vedno in povsod prisotni in obremenjevali so nas.

Sestavni del roda Visokega macesna, ki deluje še danes, je bila tudi družina Treh brez in naš vod Hitrega jelena. Bilo nas je devet, osem fantov in eno dekle2, še danes se dobivamo in občutimo pripadnost skupini enako čutečih tovarišev iz mladosti. Imamo enake vrednote in življenjske navade, še vedno živimo neko vrsto skupnega življenja. Čas nas ni oddaljil in odtujil. Še danes naredimo marsikaj skupaj, kot smo takrat ustanavljali novo taborniško enoto. Takrat, ko čutimo, da bi hoteli kaj novega, kaj drugače.

Je bilo ustanavljanje novega odreda posledica nestrinjanja z obstoječim stanjem, želja po uveljavljanju, mladostno uporništvo brez razloga?

Najbrž je bilo vsakega po malem, glavni razlog pa je bil zagotovo predvsem občutek utesnjenosti v obstoječi taborniški strukturi in potreba po ustvarjalni svobodi, ki bi omogočala uresničevanje množice idej, ki smo jih takrat imeli kot posamezniki in kot skupina. Izkazalo se je, da je bila odločitev pravilna in rezultati konstruktivni. Takoj se nam je pridružilo še več somišljenikov, nekateri so aktivni še danes.

Bi danes z izkušnjami, ki jih imaš, naredil kaj drugače?

Ne, ne bi naredil drugače. Na preteklost enote gledam kot na življenje in delo vseh ekip vseh generacij tabornikov, ki smo se tam zvrstili. Delovanje je bilo vedno skrajno usklajeno in tisto, kar je bilo dogovorjeno, je tudi obveljalo in se izpeljalo do konca.

Vedno do konca. Če je kdo mislil drugače in se ni mogel vključiti v skupino, ga seveda danes ni tukaj in za rod ni relevanten. Ponosen sem na to, da smo uspeli vse ideje do skrajnosti razdelati in realizirati. Nič ni ostalo nedokončano.

Torej je Enajsta najboljša?

Kaj je najboljše? S katerimi vatli bi lahko meril kakovost enote skozi tako razgibana desetletja? V vseh takratnih taborniških odredih, danes rodovih, smo živeli svoje življenje, intenzivno in živahno, vsi smo zajemali vse aktivnosti z veliko žlico, si izmišljali nove in jih prignali kar se da uspešno do konca. Osnovali smo klube OZN in njihov član je sedaj predsednik države, uspešno smo povezovali odrede iz vseh takratnih republik v bratske odrede, začeli smo pohode po poteh sovražnih ofenziv in

2

Njeno ime je v Peekovi osmerosmerki na koncu te številke Pohorskega partizana (op. Maka)

13

speljali vse po vrsti od prve do zadnje, vsako leto smo prirejali letni tabor in taborjenje v Gornjem Gradu je postalo naš prepoznavni znak, rekli smo, da bomo vsako zimo zimovali in tudi smo, ko smo se lotili orientacijskih tekmovanj, smo prišli z ekipami do državnega nivoja. Pri vsem tem v osnovi ni šlo za merjenje kakovosti, pač pa za način življenja, ko si postaviš cilje in jim brezpogojno slediš in jih tudi dosežeš. Če smo bili pri vsem tem za povrh še dobri, je bilo to samo priznanje, da smo se prav odločili. Izraz "najboljši" mi ni všeč, ker nimaš objektivnega merila. Enako kot mi so čutili tudi drugi, bili so zagnani, ponosni na svoje dosežke, povsod je bilo dosti smeha in znoja, petja in žuljev, mraza in vročine na strmih pobočjih, kitare ob tabornem ognju . . . Vsi ti, ki so to znali in zmogli, so najboljši.

Misliš, da je današnja mladina drugačna, kot ste bili vi takrat, ko ste jo ustanavljali, vodili in uspešno razvili v enega najbolj prepoznavnih taborniških odredov, danes rodov?

Gotovo so razlike, ki pogojujejo tudi delovanje taborniške organizacije in posameznih enot. Takrat smo poskušali uveljavljati avtentične vrednote in oblike skavtskega in gozdovniškega gibanja. Mogoče se sliši nenavadno, ampak tudi to nas je vezalo z borci, ki so kot naši vzorniki živeli v naravi in z njo, kljub neprimerljivo drugačnim in bolj ekstremnim okoliščinam, ki so pogojevale tudi njihovo preživetje.

Velika razlika je tudi v povsem laičnem pogledu na delovanje tabornikov. Danes ni več rednih nedeljskih vodovih izletov, ki so bili za nas redna in nepogrešljiva dejavnost.

Nedelja je takrat za nas pomenila jutranji zbor voda, nahrbtnik in kotliček, sopihanje in žulje, pesem ob ognju in veliko radost, ki je ostajala v nas do naslednje nedelje . . .

Danes je žal pogosto zelo opazno odstopanje od temeljnih taborniških vrednot, njihovo zanemarjanje.

Res pa je, da so pogoji, v katerih zori današnja mladina, tako zelo drugačni, da nekaterih stvari več ne razumem. Pogledi na življenje so drugačni in težko primerljivi.

Naša merila glede na pretečeni čas niso povsem primerljiva z merili njihovega pogleda na življenje in tudi na nekatere vrednote. Tukaj pa se bova preveč zafilozofirala in ujela v lastna vprašanja . . .

Govoriš o tabornikih, skavtih, gozdovnikih . . .

Seveda, glede tistih najpomembnejših in najbolj osnovnih vrednot pravzaprav ni razlik in so poimenovanja v tem smislu enakosti in primerljivosti formalno točna in pravilna.

Razlike so predvsem v organizaciji in vodenju ter nekaterih drugih vrednotah. V petdesetih letih je nekdo srečno in uspešno uveljavil izraz "taborništvo", ki mi je glede na vsebino bližji, saj združuje vse pomembne elemente, je bolj univerzalen. Ni boljšega izraza. Smo pa eni in drugi na istem igrišču in na igrišču so vse ekipe enakopravne.

Do tistih, ki mislijo drugače, pa sem strpen, na to gledam kot učitelj, ki argumentirano podaja snov, vendar ne prepričuje. Seveda tudi sam ne želim, da bi drugi prepričevali mene. Bolj kot ime organizacije, ki je formalnost, vidim vrednote v človekovi biti, dobroti in sobivanju. V današnjem času postaja prav sobivanje zopet zelo pomemben, žal pa zpostavljen element življenja.

Borci Zidanškove brigade so vsa ta desetletja ponosni na rod, ki nosi njihovo ime, in to še danes poudarjajo. Misliš, da mladi taborniki danes dojamejo veličino tega ponosa in dolžnost, ki jo s tem prevzemajo?

Zgodovinski spomin in zgodovinska čustva so za bivanje in obstoj družbe zelo pomembni. Mi smo generacija, ki so ji dogodki, iz katerih je zrasla partizanska brigada, v zavesti in še dokaj blizu. Mi smo še videli ruševine ob Dravi in drugod po Sloveniji, za nas to še ni bila daljnja preteklost. Danes je mladini vse to seveda razumljivo zelo daleč, na vse lahko gledajo neobremenjeno, če seveda izpustimo sedanjo dnevno politiko, ki se sama potrjuje tako, da postavlja nekatera dokazana zgodovinska dejstva 14

na laž. Današnji mladini je zgodovina dejstvo iz preteklosti in lahko na srečo živijo svoje življenje v relativnem blagostanju. Priznavajo pa vrednote, ki smo jih priznavali mi, to je pogum, tovarištvo, iskrenost, borba proti krivicam in še kaj.

Enajsta je bil prvi taborniški odred, ki je prevzel ime partizanske enote in ga ponosno nosi še danes . . .

V začetnem obdobju današnje Slovenije je bilo ideološko čiščenje in "revizija" na prejšnje stanje sistematično in povsem nekritično, lep primer je vračanje rodu Pohorskega bataljona na ime iz preteklosti – Visoki macesen. Kje je kakršna koli sprejemljiva primerjava med vrednotami in ceno življenja, več življenj Šarhove družine, dvanajstletnega Vanča . . . in macesnom, vegetacijo okrog nas? Zame je znak duhovnega primitivizma, če nekdo misli, da je prava in edina vrednota samo imeti ime iz narave! A si predstavljaš rod Rdečega runkla? In ravno duhovnost je vrednota in kvaliteta, ki so jo taborniki vedno zelo razvijali, danes pa žal prepogosto opuščajo. In prav ta vrednota je ideološko nesporna, to je zgodba dobrega in poštenega človeka, ki jo je tako dobro opisal Kocbek, ki je znal v kritičnem trenutku povezati različne struje ne glede na njihovo nazorsko usmerjenost.

Ponosen sem, da je Enajsta ostala Enajsta! Tudi zvezda v taborniških oznakah je morala na silo ven, čeprav tam ni pomenila komunistične partije, pač pa tisti znak, ki se uporablja po vsem svetu kot zvezda vodnica, simbol prihodnost . . . Saj se pojavlja tudi na zastavi in na letalih svetovne velesile! Enajst zvezd, barvno usklajenih in ujetih v perspektivo kompozicije znaka je odličen simbol in dobra oznaka današnjega rodu.

Ko sva se spoznala, si bil zame tovariš Robert . . . danes ti pravijo gospod Robert . . .

Poimenovanji, ki ju uporabljamo za soljudi, imata vsako svoj zelo distinktiven pomen in vsebino, zato ju med seboj ločujem. Gospod je naziv, v tovarišu čutim vsebino.

Tovariš mi je ljubše, vedno sem raje občutil tovariški odnos in ne gospostva. Rad imam ljudi, ki se do soljudi obnašajo tovariško z vsemi odtenki in vsebinami pomena te besede. Vse življenje sem visoko cenil svoje starejše tovariše, borce, ki so za ceno svoje varnosti in celo življenja pomagali soborcu tudi v najtežjih trenutkih, priskočili na pomoč domovini, ki je bila ogrožena in poteptana. In v vsej tej svoji veličini so se vendarle sklonili do nas, mladine in tabornikov, nam pomagali na vse mogoče načine in postali naš svetel vzor. Ta vzor še vedno živi v nas, mlajših tovariših.

Taborništvu si aktivno zvest že dolga desetletja . . . močan mora biti strup, ki te je tako zasvojil . . .

Tabornik sem že kakšnih 57 let3 . . . V življenju sem imel vedno na tisoče operativnih idej4 in pri tabornikih sem jih vedno lahko realiziral. Ideja za akcijo Svobodno Pohorje se mi je porodila v nadvse nenavadnih okoliščinah! In prav zaradi skupnega uresničevanja zanimivih, včasih drznih idej je skupina voda Hitri jelen ostala vse življenje v tesnem prijateljskem in tovariškem odnosu. Te trdne vezi točno povedo, kdo skupini zares pripada, še vedno se srečujemo, še vedno ostajajo neizbrisna taborniška imena . . .

Gotovo je bil kdaj tudi kak težak trenutek . . .

Imel sem to srečo, da je vedno vse dobro funkcioniralo in ni bilo posebnih težav ali neprijetnosti. To velja za delo v rodu pa tudi kot predsednik Zveze tabornikov Slovenije sem imel takšne izkušnje. Organizacija in načrtovanje dejavnosti mi je vedno ležalo in dobro uspevalo, na srečo seveda tudi sama izvedba in realizacija zastavljenega.

3 To sva ugotovila po daljšem razmisleku in računanju! (op. Maka) 4

. . . kar smo na svoji koži vedno občutili tudi mi taborniki in česar se še vedno najraje spominjamo! (op. Maka)

15

Pa težka odločitev?

Ne, ničesar takega ni bilo, da bi v tem smislu izstopalo in ostalo v spominu kot težavno.

Tudi tvoj sin Jernej je zavzet tabornik. Kako se je začelo pri njem, ga je okužil oče?

Ne, ne, oče ni pri tem čisto nič kriv. Jerneja je okužila prilika, tako kot večino tabornikov. Za to je "kriv" Ivek, ki je bil upravnik Gozdne šole in je Jernej ostajal pri njem na počitnicah in tako seveda med taborniki in tesno vpet v taborniško življenje, ki je vsakemu otroku že po naravi blizu. Precej je mladih tabornikov, ki imajo "taborniško preteklost" že v svojih starših . . . Zgled je naravna metoda učenja in otroci jo srkajo kot suha goba. Otroka ne bi nikoli silil v kako dejavnost, sem pa vesel, da se je našel tudi v tem krogu. Število tabornikov se iz leta v leto zmanjšuje, taborniški rodovi usihajo. Imaš odgovor, nasvet za tiste, ki danes skrbijo za preživetje in razvoj rodu?

Glavni razlog za takšno negativno gibanje članstva vidim predvsem v tem, da marsikje pogosto ni bilo normalne zamenjave generacij, ki bi zagotovila kontinuiteto. Nekaj starejših kolegov si je predstavljalo, da so "nevemkaj« in nenadomestljivi, da brez njih ni taborništva. Ker mlajših niso pustili do veljave in do vodilnih mest v organizaciji, je ponekod po njihovem odhodu nenadoma zazevala praznina in nepremostljiva vrzel do mlajših generacij, ki so ostale brez vodstva in se razpršile. Brez ustreznega kadrovanja in strokovnega vodenja pa seveda ne gre. Žal so se nekateri posamezniki samopotrjevali na vodilnih položajih takšnih in podobnih organizacij, potem pa so zaradi nekompetentnih metod izgubili pristen stik z mladino, ki jih je začela zapuščati.

Konkretno ti bi lahko naštel več takšnih primerov, ki so se istočasno dogajali po Sloveniji.

(V pogovor se je vključil tudi Robertov sin Jernej, prav tako zagrizen in aktiven tabornik) Jernej: Zelo pomembno dejstvo je tudi sprememba interesov, ki vplivajo na odločitve otrok in so bili pri mladini pred desetletji povsem drugačni, ne nazadnje tudi zaradi načina življenja in mnogo manjših možnosti, ki so bile takrat na razpolago. Danes vsakdanje življenje ponuja otroku neštete možnosti, ki niso povezane s telesnim naporom, odrekanjem . . . Lagodno življenje marsikoga odtegne od dejavnosti, ki so pogojene s fizično aktivnostjo. Ob tem pesti otroke kronična prezasedenost in preobremenjenost z različnimi dejavnostmi, ki jim jih nalagajo starši in šola, poleg koristnih pogosto žal tudi nekatere na škodo otroka – saj poznamo neizživete mladostne ambicije staršev, ki jih skušajo realizirati v svojem otroku, pa seveda pomanjkanje časa, da bi se posvetili svojemu otroku in njegovim potrebam, potem ga pač vpišejo na vse in še več . . . Jasno je seveda, da imajo nekateri starši tudi druge interese in potem usmerjajo otroka tja.

Robert, lahko rečeva, da pestita današnje mlade generacije tudi pomanjkanje komunikativnosti in vse prevelik individualizem?

Seveda, nedvomno oboje občutimo v življenju danes tudi odrasli. Z vse večjimi možnostmi enostavnega in hitrega komuniciranja, ki ga imajo na razpolago in tudi že uporabljajo otroci tako rekoč od malega, izginja iz nas osnovna potreba neposrednega osebnega komuniciranja s sočlovekom. Mislim pa, da bi morali izkoristiti individualizem, ki obstaja v človeku že od davnine kot večno nasprotje ‐ ti sam proti prirodi, samopodrejanje prirodi in hkrati prilagajanje. Naši predniki so si v skupini prirodo lažje in bolje podredili, podobno je v skupini tabornikov, ki gredo na bivak.

Morali bi gojiti kolektivni duh življenja in preživetja v naravi. Danes žal vodi več ne hodijo redno v naravo s kotličkom, vrvico in nožem pa nič več, ne delajo skupaj ognja in ležišča v bivaku. Ker tega ne delajo, izgublja organizacija in izgubljajo otroci.

16

Pri tem moram kot učitelj poudariti fenomen zapovrstnosti, to je ponavljanja dejavnosti na določen čas. Le če jih redno ponavljaš, se "primejo" in ostanejo v človeku, seveda tudi v skupini. Če gre vod petkrat zapored ob nedeljah na izlet, postane to s ponavljanjem navada, življenjski vzorec, ki se obdrži. Tako je bilo pri nas s pohodi po poteh ofenziv, vsako leto ena in brez prekinitev.

Problem individualizma seveda ni samo problem otrok, torej članov, pesti tudi vodnike in druge vodstvene strukture. Res pa je, da brez naravnih vodij ne gre.

Naravni vodja je v skupini mnogo boljši in učinkovitejši, kot nekdo, ki to ni in je samo postavljen za vodjo.

Med znanimi, uspešnimi in vplivnimi Slovenci na različnih področjih je precej takih iz naših vrst. So tako uspešni v politiki, znanosti, kulturi zato, ker so bili taborniki?

Ne bi upal tako reči, ti fantje in dekleta so imeli nekaj več v sebi že takrat in so zato postali to, kar so zdaj. Mnogi so se izkazali že v taborniških vrstah, mogoče so se uspeli med nami le nekoliko bolj izpiliti in izgraditi. To so bili komunikativni posamezniki, ki so čutili sočloveka in skupino, ne samo sebe. To so krasni ljudje, ki jih spoštuješ in si vesel, da so bili med nami.

Se ti ne zdi, da so v glavnem zdaj vsi pozabili, da so bili nekoč "naši"?

Prepričan sem, da tega niso pozabili in da v njih še vedno ostaja lep, dragocen spomin na tista leta. Naloge in odgovornosti, ki jih imajo, jim kaj več pač ne dopuščajo.

Mogoče mi vse preveč pozabljamo na njih, lahko bi se jih kdaj spomnili in na primeren način povabili k sodelovanju, kot to dela akademski svet s svojimi alumni.

Kakšno prihodnost vidiš za taborniško organizacijo čez deset, dvajset in več let? Če bo takrat še kaj adolescentov, potem bo tudi taborniška organizacija, ker je v popubertetnem in adolescentnem obdobju potrebna, kot so potrebne druge dejavnosti, na primer razni športi, telovadba, planinstvo . . . Gotovo bo! Ko mladostnik združuje svoj svet in svoje vrednote z okoljem in s tem, kar mu to ponuja ali celo vsiljuje, se v tem zagotovo najde. Družba hoče navadno učiti z zapovedovanjem, z ne smeš in moraš . . . Pri tabornikih pa je preizkušnja posameznika v stiku s prirodo, naravno učenje in prilagajanje, tudi uveljavljanje Kaj bi rekel staršem, ki bi te vprašali, ali naj otroka vpišejo med tabornike, kako bi prepričal boječo mamico in zaskrbljenega očeta?

Dejavnosti in vrednote, ki jih razvija in goji taborniška organizacija, so razvojna nujnost v življenju mladostnika. Ko se mladostnik uveljavlja kot enakopraven član v svetu adolescence, se oblikuje skozi razmerje samega sebe do skupine vrstnikov, ki imajo enak ali drugačen pogled na življenje. Tak, kot se izoblikuje takrat, ostane potem vse življenje. Tudi mi smo se tako oblikovali in izoblikovali. Znamo biti samostojne in avtonomne osebnosti in znamo biti eden od mnogih v skupini, ki pa vendarle deluje kot eden. Kdor v mladosti ne gre skozi to pot vključevanja in sodelovanja v skupini, ta izgubi neizmerno mnogo in tega kasneje več ne pridobi.

Med znanji, ki si jih prenašal na mlajše, so bile tudi veščine v orientaciji. Takrat smo bili »intuitivci«, kompas M53 je bil višek tehnologije . . . Danes ima lahko že vsak medvedek zemljevid na telefonu, satelitsko navigacijo, telefoni brezhibno delujejo tudi v »divjini« . . .

Kdor se hoče zares preizkusiti, naj ima v roki le kompas, satelitsko navigacijo pa zakopano na dnu nahrbtnika za vsak primer, če čisto zares in dokončno zaide . . . če mu to seveda uspe, haha. Hoja po opisu, s specialko in kompasom je naravna taborniška dejavnost in ne gre pozabiti, da je kompas na kopnem hudo grobo orodje, ki je le opora sposobnosti in izurjenosti tabornika. Čut za orientacijo in gibanje v prirodi je treba razvijati in negovati. Tehnika nam v življenju samo pomaga in res je, da se je splošna tehnična kultura zelo dvignila, treba se je prilagajati tudi temu in prav je,

17

da je danes kuhinja, latrina in še kaj na taboru povsem drugačno, boljše. Tu primerjave z desetletji nazaj zares ni.

Kaj pa elektrika na tabornem prostoru?

Mi je nimamo . . . je pa zelo potrebna za polnjenje mobijev in navigacijskih naprav, haha. Ne, ne, sem odločno proti!

Med nami si bil znan po kitari in petju ob tabornem ognju pa tudi povsod drugod, kjer se je le dalo peti . . .

Pojem še vedno rad, kitara pa bolj počiva v kotu, prsti več ne ubogajo tako in so manj gibki.

Bi rad tabornikom, njihovim staršem, borcem ob obletnici še sam kaj povedal?

Ne, ne . . . že tako sem preveč govoril.

So nahrbtnik, planinski čevlji, šotorsko krilo, nož, čutara in menažka še vedno v stalni pripravljenosti?

Saj drugače ne more biti!

Nekaj že objavljenih utrinkov iz časopisja kot komentar Robertovim besedam Kaj človeka privede v določen krog je težko oceniti, posebej še, če je to veliko let nazaj.

Vem le to, da je bilo v takrat Nižji gimnaziji Tezno, leta 1952, ko so med sošolci pričele krožiti govorice, da je bila neka skupina na Pohorju in da so se "fajn imeli". Tisti "lajn" je bilo tudi vse. Odločil sem se, da prihodnjič pojdem z njimi, šel sem in se "fajn" imel.

In danes? To je splet prijetnih spominov, veliko prijateljev in tovarištev, to je veliko novih spoznanj, veliko znanja, tistega, ki je nujno v človekovem življenju in ki je sestavni del človekovega ravnanja. To je prav gotovo tista preteklost, ki jo vežem z današnjim dnem, ki jo vežem s sedanjo strukturo organizacije in sedanjimi taborniškimi prijatelji.

Le to bi rad rekel, da biti tabornik je v človekovem življenju posebna sreča. Je del tvojega življenja, ki te oblikuje, te pripelje v krog iskrenih prijateljev, takšnih, brez katerih je tvoj svet prazen. In vsi si želimo polnega sveta.

Jež, Alenka: Biti tabornik je v človekovem življenju posebna sreča . . . (pogovor z Robertom Bobancem). Pohorski partizan št. 10, 1978, str. 4-10

"Leta nazaj si odraščanja brez tabornikov skorajda nismo mogli zamisliti. Za večino takrat mladih sta obstajali zgolj dve veliki izbiri: šport ali taborništvo. In nemalo je bilo takih, ki so se namesto brcanja žoge raje potikali po gozdovih, preučevali svet okoli sebe in spoznavali druge ljudi. Ta koncept se, v nasprotju z mladino, do danes ni kaj dosti spremenil," pravi Borut Cerkvenič – Crga. "Že od otroških let sem bil bolj doma v naravi kot v mestu. Verjetno sem se prav zato že zelo mlad vključil v taborniške vrste, ki so v mojem življenju pustile neizbrisen pečat in me še danes navdušujejo. Taborništvo predstavlja skupek pomembnih življenjskih vrednot: iznajdljivost, medčloveško sodelovanje, organiziranost ter seveda življenje v naravi in z njo. Prav slednje je bilo zame od nekdaj najpomembnejše, če nisem v naravi, sem zgubljen," se Crga spominja razlogov, ki so ga privedli do taborniškega rodu XI. 18

"Ideja in želja po novem rodu sta se rodila v času razcveta taborniškega gibanja, v tistem času so nova društva rasla kot gobe po dežju. Številni ustanovni člani smo bili takrat del taborniške čete Treh brez. Prav na tisti oktobrski dan je bilo veliko slavje ob odkritju spomenika Pohorskemu bataljonu, ki so se ga udeležili številni partizani. Mi, ki smo takrat seveda bili še napol zeleni, smo v njih videli odlične učitelje, saj so veščine, ki smo se jih učili, že dodobra preizkusili v praksi. In tako je naneslo, da smo skupaj z borci Zidanškove brigade ustanovili taborniški rod XI. SNOUB," se spominja Robert Bobanec, eden izmed njegovih ustanovnih članov. Prav to sožitje je pomembno prispevalo k nadaljnjemu razvoju rodu, ki je v najboljših časih štel celo več kot 600 članov.

Kljub "partizanskemu" imenu se nikoli niso obremenjevali s strankarskimi "nepomembnostmi" in so svoje temelje postavljali na človeka, ne na njegovo politično obarvanost. "Zaradi imena rodu smo doživeli že številne pripetljaje in vsake toliko časa se je našel kdo, ki nas je zaradi njega zmerjal. A nihče od teh ljudi se ni resnično vprašal, zakaj smo ga izbrali. Od samega nastanka rodu smo gradili na človeških vrednotah, dejanjih in odnosu do svojega okolja, nikoli do političnih nazorov. Med taborniškimi četami je bilo ogromno danes pomembnih ljudi vseh generacij, ki so se takrat med seboj vsi odlično razumeli. Spominjam se še kot danes, da je eden prvih govorov današnjega predsednika Danila Türka potekal na improviziranem odru, ki sta ga predstavljali dve leseni škatli, na katerih je stal. Ker takrat seveda nismo imeli mikrofonov, je namesto tega v roki držal palico, ki je imela na koncu zapičen ogromen krompir."

Skozi leta je zanimanje za taborniške prigode pričelo upadati in taborjenja, ki so prej gostila po nekaj sto tabornikov v več izmenah, so se skrčila na nekaj deset udeležencev.

Z razpadanjem nekdanje Jugoslavije in razkrojem takratne ideologije se je tabornikom (mnogokrat krivično) pripisovalo staromodnost in komunistično zapuščino. "Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja so se skorajda vsi taborniški rodovi po Sloveniji soočali s pomanjkanjem članov. Časi so se spreminjali in temu smo se poskušali prilagoditi, kar nam je tudi nekako uspelo. Zakaj, še sam ne bi mogel pojasniti, a ravno prava mešanica znanja, angažiranosti, svežih idej in sreče nam je omogočila, da smo v devetdesetih letih imeli spet 150 aktivnih članov, kar je bilo za mariborske razmere ogromno," pove Gregor Vinder, ki je bil v tistem obdobju sprva načelnik rodu XI. SNOUB, kasneje pa tudi starešina.

Kljub temu se je kmalu pojavila nova težava, ki ni bila vezana na politiko, temveč na spremembe v sami družbi. "Otroci in mladina so se počasi pričeli spreminjati. Vedno manjša je bila želja po stiku z naravo in z vrstniki, še manjša pa je bila pripravljenost po sprejetju kakršnekoli odgovornosti. In v taborniških vrstah je bil običaj, da so starejši z več izkušnjami skrbeli za mlajše, organizirali aktivnosti ter koordinirali delo.

A tudi tistim, ki jih srednješolski zanos ni odnesel k drugim dejavnostim, prevzemanje odgovornosti zase in za druge ni prav nič dišalo, tega že od doma niso bili navajeni.

Tako smo ostali s številnimi osnovnošolci in z več kot zadostnim številom starejših članov, kot je Crga, ki so sicer rade volje prevzeli vsa administrativna dela, a mladih vodnikov nam od takrat dalje zmeraj primanjkuje," pravi Gregor, "sam bom vedno najbolj hvaležen za samostojnost, ki sem se je naučil pri tabornikih, in za prijatelje, ki sem jih pridobil. Tudi v današnjem času prevlade televizije in interneta so prav organizacije, kakršna je taborniška, izredno pomembne za vzgojo otrok in oblikovanje osebnosti. In celo sami se tega mnogokrat premalo zavedamo."

19

Crga: "Taborniki smo v številnih pogledih mnogo pomembnejša šola za življenje kot klasična institucionalna izobrazba in dvomim, da bodo naše vrednote kdaj res iz mode." In če bodo, ali bo to sploh še svet, v katerem bi si želeli živeti?

7DNI - sreda, 18. marec 2009

Alojz Vindiš – Dunda: V življenje mladih smo hoteli prenesti vse, s čimer smo živeli in v kar smo verjeli

Kot vzornika, partizana, pomočnika komisarja, predsednika odbora brigade in svojega starešino sem te pogosto poslušal govoriti na zborovanjih, proslavah, sestankih, ob tabornih ognjih in tudi čisto osebno kot Dundo ob menažki partizanskega golaža in kozarčku belega . . . Vedno si dajal vtis iskrenega navdušenja, pripadnosti in predanosti tistemu, kar si govoril. To je bila garancija, da smo ti mi mladi verjeli prav tako, kot so ti verjeli soborci pred 65 leti, da smo te spoštovali in se hoteli poistovetiti s teboj in tvojimi tovariši. Čas pa neusmiljeno hiti, samo peščica vas je še ostala od tistih, ki ste na zimsko soboto 8. januarja 1944 na Primožu ustanovili Pohorsko brigado. Kako se danes po 65 letih spominjaš tistih zgodovinskih dogodkov.

Vsi spomini in vsa razmišljanja vedno znova pripeljejo do osnovnih vrednot, ki so nas takrat povezovale in nam dajale moč, da smo prebrodili tudi najhujše trenutke in kljub vsemu z optimizmom zrli v prihodnost, to je osvoboditev domovine in izgon sovražnih vojská, da bi ponovno zaživeli varni in brez strahu. To so domoljubje, enakost, svoboda, solidarnost, strpnost . . . na videz enostavne besede, katerih vsebina pa nam je mnogo pomenila. Povezovale so nas v najhujših dneh in to isto tovarištvo nas je povezovalo še tudi po vojni, ko smo se razkropili po domovini in tudi izven nje, vendar kljub temu srečevali na zborovanjih in svečanostih. Leta 1954 je bilo prvo tako množično srečanje borcev Štajerske in vseh borcev XIV. divizije ter IV. operativne cone. Dovolj trezno in objektivno smo ugotovili, da bodo šle mnoge stvari v pozabo, zato smo se lotili dveh nalog – sestavljanja seznama živečih borcev, da bi z njimi lažje vzpostavljali stik, in prenosa vrednot, s katerimi in po katerih smo živeli, na mlajše generacije. Seznam živečih borcev je obsegal kmalu 750 imen, kasneje pa že čez 1.200. Kar se tiče sodelovanja z mladimi, to pa tako sam dobro veš, saj si bil zraven (in se nagajivo nasmeji).

Tudi ti si bil takrat v brigadi še prav mlad, kako ste mladi doživljali tiste čase?

Ja, pravi mladinci smo še bili takrat leta 1944, komisar Franta jih je imel 19, komandant Čižmek‐Bor 23, ostali v glavnem tam med 14 in 18 let. Starejših je bilo malo. Skupaj nas je bilo okrog 300, med nami tudi 9 tovarišic, ki so bile bolj v kuhinji ali bolničarke, ko pa je šlo zares, so neustrašno prijele tudi za orožje in nič niso zaostajale za nami. Lenka je pripeljala s seboj tudi skupino Rusinj. Vsi pa smo bili ponosni, da nadaljujemo pot 2. Štajerske brigade in začrtane ideje 1. Pohorskega bataljona, ki nam je bil vedno svetel vzor. Pot nas je vodila okrog Pohorja, v Savinjsko dolino in na Dolenjsko, potem so se začele ofenzive in pot na Menino, umikajoča vojska nas je obkolila in čakali so nas hudi boji. Prav ta naša mladost nam je pogosto pomagala prebroditi najhujše tako v psihičnem kot tudi fizičnem smislu. Človek si ne more predstavljati, koliko lahko zdrži, ko je zares treba. Hudo pa je bilo, ko so bili sotovariši ranjeni, pohabljeni in mrtvi . . .

Kako si doživljal prihod v partizane?

To je bil povsem nov način življenja, tam v gozdovih smo bili svobodni, morali pa smo si zaupati, drugače ne bi šlo. Zaupati glede varnosti pred izdajo in zaupati v najtežjih trenutkih, da smo si bili pripravljeni pomagati celo za ceno lastnega življenja. Dokler nisi zares v taki situaciji, je to težko povsem dojeti. Bili smo neuki vojskovanja in 20

mnogo bolje je bilo, ko smo dobili jeseni več novih soborcev, ki so bili prisilno mobilizirani v nemški vojski, kjer so se izvežbali, nato pa ušli in se nam priključili.

Prinesli so mnogo koristnega znanja, ki nam je kasneje prišlo še zelo prav.

Kako pa tvoja družina, so bili zaradi tvojega odhoda v partizane ogroženi?

Pred odhodom v partizane je bilo treba zaščititi družine, seveda. Najpogostejši izgovor sorodnikov je bil, da so nas partizani prisilno mobilizirali in smo morali iti. Jaz takrat mami nisem povedal, da odhajam v partizane, manj ko so vedeli, manj je bilo nevarno za njih in za nas. Takrat sem hodil v šolo na Teznem in tisti dan sem "šel v Maribor", mami sem rekel, da se grem kopat. V partizanih smo potem morali oddati vse dokumente in osebne stvari, po katerih bi nas lahko v primeru zajetja ali smrti identificirali. Dokumente so zbrali in na skritem kraju zakopali. Moje dokumente in dokumente še nekaterih tovarišev je gestapo kasneje našel, ker je nekdo izdal kraj, kjer so bili skriti. Takrat so mamo nadlegovali, vendar hujšega na srečo ni bilo.

Bili ste ponosni nasledniki Šarha in njegovih sinov . . . Boltežar in Tonček sta bila njihovih let. Z mladimi se povezujete še danes.

Da, bili smo ponosni, da smo lahko nadaljevali tako tragično prekinjeno pot Pohorskega bataljona in naši najmlajši borci so bili prav tako hrabri, borbeni in spretni pri reševanju še tako zapletenih in nevarnih nalog. Že leta 1959 smo organizirali prvi pohod in ob 15. obletnici izdali knjigo Spomni se tovariš. Ob tem smo že iskali stike z mladinsko organizacijo, s katero bi se tesneje povezali. Na Osankarici smo se srečali s taborniki Pohorske čete in se dogovorili, da bo prevzela ime Zidanškove brigade, torej XI. SNOUB. Pomembno vlogo pri za tiste čase še povsem novi obliki povezovanja je takrat odigral Robert Bobanec. To je bil prvi taborniški odred, ki je prevzel ime neke partizanske enote in s tem res veliko čast, pa seveda tudi odgovornost. V življenje mladih smo hoteli prenesti vse, s čimer smo živeli in v kar smo verjeli. Mislim, da nam je to zares uspelo, tega ne more nihče zanikati. Uspešno smo sodelovali na različnih področjih, najbolj so bile seveda odmevne skupne akcije kot Svobodno Pohorje, Nič nas ne sme presenetiti, Bolnica Jesen in še nekatere, ki ste jih sprožili prav vi taborniki in potem v sodelovanju z nami tudi odlično izpeljali.

Taborniki ste bili ves čas tudi pomembna in trdna vez med borci in domačini, ki so se z nami radi srečevali tudi po vojni ob različnih prilikah. Sodelovanje borcev z mladimi pa je bilo pogosto tudi bolj neposredno, lep primer je naša Lenka, ki vam je kuhala v Gornjem Gradu.

21

Ko se je začela vojna, si bil skoraj še otrok. Si razumel, kaj se dogaja?

Okupacija Štajerske je bila hipna in popolna, saj je bila nemška manjšina pred tem že aktivirana in pripravljena. V šolah so bile nemške učiteljice, sovražne in neizprosne do vseh, ki nismo bili Nemci. Pritisk je bil povsod občuten, močan in zelo neprijeten. V takšnih razmerah otrok gotovo hitreje dozoreva in se odziva na okolje, mi smo znali poiskati prave informacije in kmalu smo že vedeli za obstoj in delovanje Pohorskega bataljona, nestrpno smo pričakovali novice pa seveda tudi kakršno koli zvezo z gibanjem. Ko sem se začel resno pripravljati za odhod v partizane, sem imel trikrat napovedano zvezo, iz katere pa ni bilo nič. Najbrž so me opazovali in presojali mojo resnost in pripravljenost, me ocenjevali. Spomnim se nedelje, ko sem čakal na zvezo ob Dravi, pripravljala se je skupina nekaj Ptujčanov in treh Srbov, ki naj bi šli skupaj v partizane. To je bilo junija 1943 in bili smo največja skupina, takrat nas je odšlo okrog 20 na Pohorje nad Rušami.

Pa ste si mladi med seboj lahko zaupali, ni bilo strahu pred izdajo?

Ta strah je seveda obstajal in potrebna je bila skrajna previdnost, zaupanje samo res preverjenim tovarišem. Jaz sem imel na srečo starejšega brata, ki mi je omogočil varno zvezo in me o vsem obveščal, takrat jih je imel okrog 19.

Pa ti, koliko si bil star, ko te je vzelo Pohorje?

Bil sem mlad, šele sedemnajst let mi je bilo.

Eno leto kasneje si bil že pomočnik komisarja.

Ja, septembra 1944 sem postal pomočnik komisarja Zidanškove brigade. Komisar je imel politične zadolžitve, pomočnik partijsko organiziranje in združevanje borcev.

Nenehno je bilo treba skrbeti tudi za obveščevalno in protiobveščevalno dejavnost, kar je bilo pogosto povezano tudi z informiranjem in prepričevanjem domačinov, ki pogosto niso vedeli, kaj se dogaja. Med njimi je vladal strah, prihajale so takšne in drugačne vojske, bili so "raztrganci", ki so se izdajali za partizane in povzročili mnogo škode, gorja in pobojev. Marsičesa tudi mi nismo vedeli in razumeli, jasno nam je postalo šele kasneje ob prebiranju dokumentacije in knjig. Spoznali smo tudi nekatere lastne napake, delovanje obveščevalnih služb in dvojnih agentov, pritiske gestapa. O vsem tem in o razgibani poti brigade je izšlo več monografij in množica člankov, ki so jih pisali borci in tudi zgodovinarji.

Kako gledaš na ohranjanje in spreminjanje vrednot pri mladih danes?

Najvišje človeške vrednote so bile tisto, kar nas je združevalo in povezovalo in za kar smo se borili ne glede na težke okoliščine. Brez njih bi se bilo nemogoče obdržati proti tako močnemu, številčnemu in organiziranemu sovražniku, ki je imel dobro pripravljene načrte za pokoritev velikega dela sveta vključno z našo domovino.

Primerjava med borcem in tabornikom je v tem smislu povsem na mestu, saj gre za način življenja, ki vključuje odnos do sočloveka, spoštovanje in enakopravnost. Tak je bil tudi naš odnos do tovarišic sobork, do šibkejših, ogroženih ali ranjenih . . . Podobne vrednote nas zdaj združujejo v Evropsko unijo, poleg nekaterih čisto ekonomskih interesov seveda. Dolgo je trajalo, preden je prišlo do spremembe imena naše organizacije, ki se sedaj imenuje Zveza združenj borcev za vrednote NOB in tako odraža ključni pomen in vlogo vrednot v našem gibanju takrat in tudi danes. Ko zdaj gledam mladino, sem prepričan, da je dobra in napredna ter da bo znala zgraditi svet, v katerem bo živela na teh temeljnih vrednotah človeštva. Nekatere druge vrednote pa se pri njih seveda spreminjajo in odražajo spremembe časa, v katerem živimo, kar je naravno.

Ste borci takrat pomislili, da je bil mogoče zaradi svojih visokih vrednot žrtev tudi komandant Stane?

22

Ne, takrat niti pomislili nismo na to možnost. Komandant Stane je bil izredno priljubljen, živa legenda med nami. Bil je zagnan in je hotel vse vedeti, videti in poznati, tudi po nesrečnih bitkah, ki jih je potem analiziral, da se kaj podobnega ne bi več ponovilo, sam je zelo pogosto hodil na teren. Zato je bil takrat tudi neposredno prisoten pri preizkušanju orožja, kar sicer ni v navadi za visoke poveljnike. K nam je prišel na obisk v brigado in takrat tudi osebno podelil priznanja najzaslužnejšim borcem.

Za zaključek pa mi šepni še skrivnost – kako si postal Dunda, se skriva za tem imenom kakšen dogodek, razburljiva zgodba?

Neee, kje pa! To ime so mi malo zlobno prilepili sošolci že pred vojno. Takrat sem se vozil s Pragerskega z vlakom v meščansko šolo v Maribor in med vožnjo se je dogajalo marsikaj, tudi skregali in zbutali smo se kdaj. Nekoč me je sošolec kresnil po nosu in vlila se je kri, ki sem jo pod nosom seveda brisal z robčkom. Nekdo je zavpil "glej ga, saj ima dudo . . . on pa duda, dunda, dunda!" . . . In še danes sem Dunda.

Predsednik odbora brigade Alojz Vindiš Dunda je ob brigadnem jubileju povedal: "Padec Pohorskega bataljona na Osankarici je bil usoden za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilne borbe na Štajerskem. Nemci so hoteli Štajersko povsem ponemčiti in jo priključiti nemškemu rajhu. Bili so prepričani, da jim bo uničenje legendarnega bataljona to omogočilo, a so se ušteli. Pohorje namreč ni dolgo ostalo brez partizanske enote. Že maja 1943 je bil ustanovljen 2. Pohorski bataljon, 8. januarja 1944 pa brigada Miloša Zidanška, uradno imenovana XI. SNOUB. Za svoje delovanje in zmage je bila Zidanškova-Pohorska brigada večkrat pohvaljena že med vojno. Odlikovana je bila z redom zaslug za narod 1. stopnje, s partizansko zvezdo z zlatim vencem in imenovana je bila za udarno brigado."

Večer, 3.1.2008, Srečanje borcev ob jubileju XI. SNOUB Miloša Zidanška

Vili Mlakar – Boltežar: Ko gre za vrednote, mladim zaupam, da bodo našli pravo pot

Z Boltežarjem sva se pogovarjala v petek, natančno teden dni pred svečano akademijo ob 65. obletnici brigade in 50. obletnici rodu, vabila so bila tudi borcem že razposlana.

Zmotil naju je telefon, Boltežar je poslušal, se nagajivo nasmehnil, potem zakrohotal, sogovorniku nekaj razložil, meni pa v smehu poročal: "Si videl, kako zagnani so naši?

Klical je eden naših fantov in vprašal, če danes pridem. V navdušenju je videl samo 'petek', datum pa je spregledal in bi že kar danes šel na proslavo. Vedno smo pripravljeni na akcijo!". Ja, fantje so še vedno pripravljeni na akcijo, čeprav jih imajo že vsi čez osemdeset! Tudi najmlajši med njimi, kot je Boltežar.

Sedela sva se v prijetnem kabinetu na obronkih Pohorja, soba je bila natrpana z lovskimi trofejami, vse od ruševca do srnjaka, jelena, merjasca in velike medvedke.

Okolje samo je napeljalo na pogovor o njegovi lovski strasti in tem, kako se je začelo.

Morebiti v partizanih, ko je bila puška vedno pri roki, želodec vedno prazen, hrana pa je skakljala naokrog po gozdu?

Ne, ne, nič takega. Poglej tega gamsa nad omaro, z mojo kroglo se je srečal pred 66 leti, bilo je še pred partizani. Živel sem na Koroškem in poleti sem gnal živino na Peco, lov pa je bil v tistih krajih nekaj samoumevnega, imeli smo celo svoje lovišče. Ampak tega gamsa sem uplenil v lovišču grofa Thurna, bil je "raubšic".

Orožje ti torej ob prihodu v partizane ni bilo neznano.

23

Seveda ne, znal sem ravnati s puško, jo čistiti in vedel sem, kaj je treba za dober zadetek. Prve dni je bilo zaradi tega celo malo neprijetno, imeli smo desetarja, ki je moral nas novince seznaniti z orožjem in naučiti streljati, pa sem bil jaz spretnejši . . .

Kot se to pri starih borcih in tabornkih pogosto zgodi, sem te leta poznal samo kot Boltežarja in tvojega pravega imena niti nisem vedel. Kako si prišel do tega tako biblijskega imena?

Haha, to je bilo takoj po prihodu v partizane, trije novinci smo stali pred Nestlom in komandantom čete in treba nas je bilo po partizansko poimenovati. Komandant Grega se je zamislil, potem pa s prstom pokazal na prvega, drugega in tretjega: "Ti boš Gašper, ti Miha in ti Boltežar" in smo bili 'krščeni'.

Kako je postal Korošec izpod Pece borec Pohorske brigade na Štajerskem?

S koroškim bataljonom je prišlo na Štajersko več kot sto borcev, takšni premiki in prerazporejanje enot so bili takrat pogosti.

Nenavadno je, da je ob popolni konspiraciji pastirček sploh zvedel za oboroženo osvobodilno gibanje, za partizane.

Otroci v Črni na Koroškem smo dosti vedeli, Črna je bila napreden kraj. Življenje je bilo težko, tudi za nas, oče mi je umrl, ko sem bil še čisto majhen in mati je bila samohranilka. V splošni gospodarski krizi in potem še okupaciji je bilo prebivalstvo enotno in napredno usmerjeno, marsikaj se je povsem javno govorilo. Vse skupaj sploh ni bilo tako zelo skrivno, tudi partizani ne. V zimi 42/43 je imela Koroška četa na Peci vso zimo bunker in ob vznožju, kjer sem živel, je bilo pet kmetij, kamor so vsak večer prihajali, bili so pri nas ali pa pri sosedovih. Skupaj smo sedeli ob peči in poznali so me. Bila so me sama ušesa, ko so se pogovarjali.

In si se odločil, da boš tudi ti partizan . . . ?

Ne, nisem imel druge izbire. Prišlo je do izdaje in Nemci so nas prišli izselit – prvič smo bili pravočasno opozorjeni in smo za las še lahko ušli, drugič pa so obkolili hišo ponoči, ko smo sedeli ob peči in jih nismo pričakovali. V zmedi mi je uspelo zbežati iz hiše na podstrešje, ker pa je bila hiša obkoljena in polna vojakov, nisem imel kam in sem skočil v stranišče "na štrbunk", kjer me niso našli, preostanek noči sem potem prezebal pod kaščo, zjutraj pa sem jih šel iskat na goro. Vse ostale so izselili in odpeljali v Dachau.

Partizani otroka v svojih vrtah najbrž niso bili veseli. Kako so te sprejeli, so te hoteli odgnati nazaj v dolino?

Na srečo so me dovolj dobro poznali in vedeli so za dogodke pretekle noči ter usodo drugih družinskih članov. Vzeli so me v zaščito in postal sem njihov.

Takšnile fantje so bili navadno najprej kurirji, kaj pa ti? Si imel glede na leta kakšne privilegije?

Jaz sem bil borec že vse od začetka in sem delal vse brez popuščanja. Kurir sem postal šele kasneje maja 1944. Ni bilo lahko, čeprav sem bil vajen težkega življenja, tudi lakote in mraza. Ampak tam je bilo to kar naprej, zima z mrazom in mokrimi čevlji, ki se niso nikoli do kraja posušili, premalo in včasih skoraj nič spanja, lahko si predstavljaš tako premraženega, utrujenega in neprespanega mulca na straži . . . Tako je bilo nenehno tudi skoraj dva meseca po ustanovitvi brigade na Primožu, bila je huda zima in v globokem snegu so nam bili neprestano za petami, ves čas smo bili v premikanju in včasih je bilo treba sredi priprave hrane prevrniti kotle, zgrabiti za puško in iti naprej brez počitka in brez hrane. Tudi streliva v začetku ni bilo dovolj.

Ampak ko je zares treba, je človek sposoben neverjetnih stvari. Tega se zaveš šele kasneje, ko je hudo mimo. Na srečo je takrat čez čas pritisk prenehal, ker so se usmerili proti IV. diviziji in smo lahko za nekaj časa zadihali.

24

V takšnih pogojih so bile z vami tudi ženske, še skoraj dekleta.

Vedno jih je bilo nekaj in večina je bila še zelo mladih. Tudi šest Rusinj je pribežalo iz nemškega prisilnega dela v Avstriji, pripeljala jih je Lenka, ki jo tudi starejši taborniki dobro poznate. Med njimi je bila tudi odlična baletka, ki je odplesala baletno točko ob slavnostni ustanovitvi brigade. Neuki kmečki fantje nismo imeli pojma, zakaj tako čudno poskakuje na odru in smo samo presenečeno gledali, kaj se dogaja, haha!

Torej so vendarle bili tudi veseli dogodki, smeh in veselje?

Ja, kljub vsemu so bili dostikrat tudi veseli dogodki, imeli smo mitinge s kulturnim programom, govori in obvezno harmoniko. Imeli smo zelo dober pevski zbor, izreden pevec je bil Lvov. Mitingi so bili pogosto z domačini, nepozabni so tisti v Savinjski dolini! Bile so tudi partizanske poroke, čeprav ne prav pogosto. Pa tudi kakšnemu nerodnemu dogodku smo se znali od srca nasmejati, kot takrat meni . . . Bil sem brez plašča in ob nekem napadu sem med zaplenjenim materialom našel lep črn plašč, čisto po meri mi je bil, ampak vsi so se mi smejali! Odkril sem, da je bil to pravzaprav dirigentski frak z vsemi tistimi škrici od zadaj! In še vedno sem bil brez plašča . . .

Je bilo življenje kurirja kaj lažje in lepše, ker je hodil po terenu, prihajal v stik z domačini, dobil pri njih hrano?

Bil sem kurir med štabom brigade in bataljoni, torej med enotami. Prijetno je bilo, ker si imel na poti občutek svobode, več pa ne. Hišam se kurir ni upal približati, treba je bilo paziti na pošto, ki jo je prenašal in na lastno varnost. Zasede niso bile redke. Če bi prišla pošta v roke sovražniku, bi bila ogrožena tudi življenja tovarišev.

Kakšno orožje si imel, je bila puška večja od tebe?

Haha, ne, ni bila, imel sem starejšo puško menliherko5, krajšo izvedbo. Novo sem dobil kasneje, žal povezano s tragičnim dogodkom, ko je skoraj čisto ob meni padla soborka Ivanka6 in potem sem dobil njeno puško. Šele mnogo let po vojni sem izvedel, da je bila Ivanka mlada mamica. Danes imamo dva mlada člana združenja, oba rojena med vojno, ena od njih je Ivankina hči.

Tudi komandanta Staneta si poznal.

Stane je prišel leta 1943 v Črno ustanovit Prvi Koroški bataljon in štab se je pred sovražnikovim napadom zatekel nad dolino, zadrževal se je pri kmetu, kjer smo se srečali in sem spoznal Staneta. Pred tem sem si ga drugače predstavljal.

Smrt je bila vedno prisotna, padali so prijatelji in veliki poveljniki, vsak trenutek je lahko doletelo tudi tebe. Kako to doživlja mlad borec, skoraj še otrok?

Bil je grozen čas in takrat samo upaš, da boš lahko vse prenesel. Nočeš razmišljati o tem, kaj se dogaja in kaj te lahko doleti, skušaš preživeti in se prebiti skozi nenehne boje, mraz in lakoto, izmučenost skoraj do nezavesti. Ves čas pa seveda veš, da si lahko jutri ti na vrsti. Včasih je bil strah pred smrtjo manjši od strahu, da bi bil ranjen in ujet, ali pa ranjen v trebuh, kjer so bolečine menda najhujše. Dolgo tudi ni bilo bolnišnic in je bilo za ranjence težko poskrbeti, ostajali so na kmetijah in jih je obiskoval naš zdravnik iz brigade. Včasih smo izvedeli, da so bili izdani in ujeti . . .

Razmišljaš kdaj danes o teh dogodkih, dobrih ali slabih? Kakšni so spomini?

O tem pogosto razmišljam in tudi preberem vse, kar mi pride pod roke. Šele v tej kombinaciji lahko včasih danes s časovno distanco razumem nekatere dogodke, za katere takrat nismo imeli razlage in jih nismo razumeli, zavedam pa se tudi, kako spretna in dobro organizirana je bila sovražnikova obveščevalna služba, ki je še

5 6

Mannlicher‐Schönauer avstrijske proizvodnje Njeno ime je prevzela Ivankina četa – kolesarska četa na Gimnaziji Miloša Zidanška

25

dodatno podpirala že sicer zelo moderno, dobro oboroženo, organizirano in izvežbano vojsko, ki smo se ji mi tako učinkovito postavili po robu. Na vojne čase so spomini včasih zelo intenzivni, manj pa na čas po osvoboditvi, takrat je bil čas obnove, neprestano delo in za kaj drugega ni bilo časa. Takrat tudi še nismo govorili dosti o partizanih, bili smo raztepeni po celi domovini, prve proslave so se začele šele s tisto 1951 v Gorici.

Lahko današnja mladina dojame veličino vašega boja in zmage na eni strani, na drugi pa nemogoče pogoje, v katerih ste vztrajali štiri leta?

Nekateri gotovo lahko, marsikdo pa najbrž ne. Ti dogodki so tudi časovno že tako odmaknjeni pa tudi življenje je čisto drugačno in prenapolnjeno z drugačnimi interesi in drugimi skrbmi, tudi skrbjo za osebni obstanek. Saj tudi njim danes ni lahko, samo razlogi za to so drugačni. Z mladimi smo se pogosto srečevali, skupaj smo bili na svečanih proslavah in na dolgih pohodih. Dobro se razumemo in taborniki ste dokazali, da ste zmogli razumeti. S taborniki imamo res dobro sodelovanje in veseli smo, da je tako.

Tudi hči Biba je bila tabornica, kako se je znašla med nami?

Kot otrok je pogosto hodila z menoj na takšne dogodke in se pomešala med svoje vrstnike, vaše tabornike, ki so jo z veseljem sprejeli medse. Očitno ji je bila družba všeč. Kasneje je zahajala med tabornike tudi kot bolničarka na večjih akcijah in pohodih.

Vnuk Domen pa ni tabornik.

Ne, ni tabornik, ampak za to ni nobenega drugega razloga kot to, da so otroci že s šolo in nekaterimi drugimi djavnostmi tako obremenjeni, da ni časa in veselja še za kaj več.

Glede na to, kje stanuje, tudi ni vedno časa in prilike, de bi ga kdo redno vozil na vodove dejavnosti. Je pa glavni partizan v družini, hotel je imeti triglavko in na lanski proslavi je televizija iz njega skoraj naredila medijsko zvezdo.

V kakšen svet rasejo zdaj Domen in njegovi vrstniki?

Predvsem negotov. Kdo ve, kaj bo prinesel čas. Prihajajo čudne krize, ne samo ekonomska, tudi kriza vrednot. Negotovost je čutiti povsod, istočasno sta izobilje in pomanjkanje. Mogoče smo bili prej vajeni prevelikega razsipništva. Kar pa se vrednot tiče, zaupam mladim, da se bodo znašli na pravilen način. Skrb za prihodnost pa seveda ostaja.

Loviš še danes.

Ne več toliko. Nekje v gori me še čaka gams, za osemdesetletnico sem dobil kot darilo dovoljenje za odstrel. Zdaj moram še malo počakati, da se umiri moj prehlad . . .

26

Tone Kropušek: Naš cilj in namen je bil posredovati mladim vrednoto domoljubja

Marsikdo se te spominja tudi po tem, da si bil med najmlajšimi borci Enajste. Nekateri predvsem tako.

Drži, bil sem drugi po starosti, Boltežar je nekaj mesecev mlajši.

Kaj so rekli starši na to, da otrok rine v partizane?

Pri treh letih so me dali s Kozjanskega v rejo k starim staršem v Savinjsko dolino in sem živel z njimi v Bočni pri Gornjem Gradu. Savinjska dolina je bila zelo hitro opredeljena za upor in nič čudnega ni bilo, če smo se glasno opredeljevali tudi najstniki in v starejše rinili z vprašanji o dogajanjih okrog nas, tudi o partizanih.

Doživeli smo veliko tragedijo leta 1942, okupatorjev pogrom, ko je bilo ustreljenih nekaj sto talcev, izseljenih ali v koncentracijska taborišča odpeljanih nekaj sto družin. Vsi, tudi mi mladi, smo bili zgroženi in smo razmišljali o tem, kako bi to morijo ustavili.

Najbrž tudi tvoji družini ni prizaneslo?

Res je, dva od naših sta bila ustreljena v Celjskem Piskru, trije so umrli v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Jaz sem imel srečo, da sem lahko pobegnil k partizanom. Moj odhod v partizane je bil vprašanje preživetja, k njim sem se zatekel v zavetje, tam sem bil varen pred vihro, ki je pometala v vaseh in mestih.

Je bilo težko najti zvezo z njimi?

Ne, partizani so redno prihajali v dolino, to ni bilo v tistih krajih od začetka leta 1944 čisto nič več tajnega.

Kako so te sprejeli, za njih si bil še smrkavec!

V začetku me seveda niso hoteli sprejeti medse, bil sem še na pol otrok, bali so se, da jim bom samo v breme in povzročal težave, potem pa so me sčasoma le sprejeli. No, pa saj tudi sami niso bilo dosti starejši od mene, večina je bila po današnjih standardih komajda polnoletnih. V začetku so me šolali . . .

V partizanih si imel šolo?!

Ja, prava "šola v naravi", saj je bilo med soborci dovolj izobražencev, vedno več pa je bilo seveda tiste prave šole za življenje, za preživetje . . . V začetku so mi prizanašali in me varovali pred najhujšim, še zlasti, ko sem bil kurir v štabu brigade.

Kurirček Tonček? So te borke po materinsko čuvale, negovale?

Ne, ne, tega ni bilo, saj so bile tudi one same komaj kaj starejše od mene. Tudi njim ni bilo lahko.

Kako doživlja tako veliko prelomnico v življenju otrok? Poleg težkega življenja je bila smrt vsak dan prisotna.

Rekel bi, da sem odrasel mnogo hitreje, kot če vsega tega ne bi bilo. Ni bilo časa za odraščanje, moral si biti odrasel, če ne, te je odneslo. Res pa je tudi, da velikih starostnih razlik med nami sicer ni bilo, povprečna starost borcev v brigadi je bila med 18 in 19 let. Ni mi bilo všeč, če me je kdo imel za otroka, hotel sem biti odrasel, enakopraven z njimi. Zrelejši, kot sem v resnici bil. Na smrt pa smo mislili čim manj, sicer bi bilo vse skupaj še težje.

27

Pogosto spremljajo takšni spomini človeka vse življenje. Se ti zdaj, v poznih letih, kdaj vračajo težki prizori, neprijetni spomini?

Zanimivo je, da se mi prej to ni dogajalo, v kasnejših letih pa vendarle tu in tam. Takrat se z mislimi vračaš in bolj ko greš v mladost, večkrat se kak spomin ponavlja. Eden takih je spomin na trenutke, ko smo bili v Podvolovljeku obkoljeni v kmečki hiši, cel štab brigade s komandantom in komisarjem. Morali smo se prebijati eden po eden in uspelo nam je, imeli smo dva ranjena, padel pa ni nihče. Šele kasneje v zrelih letih se zamisliš in ugotoviš, kako srečni smo pravzaprav takrat bili, v toči krogel ni nihče padel, uspelo se nam je rešiti in preživeti. Drug tak spomin je manj lep. Z Dundo smo napadali sovražnikove avtomobile pri Tremarjih in po nesreči je padel mitraljezec, ki ga je Slavka dan pred tem sprejela v Skojevsko organizacijo. Ja, ko sem bil mlajši, se mi ti prizori niso ponavljali.

Gotovo je tudi mnogo zelo lepih spominov . . .

Eden najlepših je gotovo na osvoboditev Zgornje Savinjske doline, Gornjega grada in okolice. Po veliki ofenzivi nas je zajela evforija sreče in veselja. Ni šlo samo za borbeni uspeh in osvoboditev samo, prisotna je bila tudi simbolika, ponos, da smo končno osvobodili tudi področje, ki ga je Reich formalno smatral za svoj sestavni del, ne samo za okupirano območje.

In lahko ste se spočili, najedli . . .

Seveda, domačini so nam postregli z vsem, kar jim je še ostalo ali so kje skrivali, in najedli smo se do sitega, dobili smo nove obleke in dovolj novega orožja, saj smo zajeli okrog 300 sovražnikovih vojakov z vso pripadajočo opremo. Mladenke so nam v zahvalo in spodbudo sešile bojni prapor, kopijo hranimo še danes v muzeju. Z domačini smo se skupaj veselili, da okupatorja v tistih krajih ni bilo več.

Takrat stkane vezi so se ohranile?

Da, tesna in iskrena povezanost med borci in domačini se je ohranila do danes. V Gornjem Gradu in v Mozirju smo se redno srečevali na obletnicah osvoboditve in vse dogodke smo tudi skupaj načrtovali in izvedli. Vedno se srečujemo tudi z mladimi in veseli smo, da ima rod tabornikov XI. SNOUB v Gornjem Gradu tudi košček svoje zemlje, kjer redno taborijo in negujejo stike z domačini. Brez tesnega sodelovanja z domačini takrat ne bi preživeli.

Omenjaš mladino . . . Misliš, da se zaveda veličine teh dogodkov? Lahko mladi danes vse to razumejo?

Mladina ne odklanja vrednot, za katere smo se borili in ki so nam pomagale preživeti, tudi vèdenja o teh dogodkih ne. Vprašanje pa je, koliko jim sistem in politika danes omogočata spoznati zgodovino in nesporna dejstva. Borci smo bili v začetku člani taborniškega odreda, danes smo v rodu evidentirani samo še kot skupina. Ves čas pa je bil naš cilj in namen posredovati mladim vrednoto domoljubja. Tistega resničnega domoljubja. Ta beseda je danes pogosto izrečena, žal tudi zlorabljena. Borci vemo, kaj to je, razumemo in čutimo. Eden stebrov domoljubja je tudi slovenski jezik in skrb zanj. Ni slučaj, da so Italijani spreminjali slovenske priimke, Nemci pa družine s slovenskimi priimki izgnali, tudi to je bil eden od načinov uničevanja jezika in z njim naroda. Ko ni več jezika, tudi naroda ni več, zato so možje kot Trubar, general Maister čuvarji slovenskega jezika in naroda hkrati, čeprav na zelo različen način. Današnjim generacijam bi morali domoljubje bolj približati in privzgojiti, nekateri narodi delajo to mnogo bolje.

V času enega življenja so se zamenjali sistemi, režimi, valute . . . Velike prelomnice so bile v letih 1941, potem 1948 in 1991.

Da, spremembe so bile velike, pogosto nepričakovane in prelomne, kot tista leta 1948. Kdor je bil slep vernik režima, je bil gotovo presenečen in sprememb ni mogel 28

prenesti. Kdor pa je razmišljal in imel svoje izdelano stališče, je šel skozi spremembe mnogo lažje. Jaz sem imel vedno svoje trdno stališče, za katerim sem stal in s tem nisem imel problemov.

Ste borci takrat pomislili, da je bil mogoče zaradi svojih vrednot in stališč žrtev tudi komandant Stane?

Ne, niti na misel nam kaj takega ni prišlo. Komandant Stane je obiskal brigado še tri tedne pred smrtjo in osebno odlikoval najhrabrejše borce.

Ob nesreči smo bili dokaj blizu na Dolenjskem in smo zavračali nekatere verzije o njegovi smrti. Takrat je bil Stane že legenda, leta 1942 je že vodil II. Grupo odredov, ki je orala ledino na področju organiziranega boja, saj so z njim nastale prve res organizirane partizanske skupine.

Za fanta tvojih let je bilo orožje gotovo magnet.

Seveda, ampak od vsega začetka sem se dobro zavedal, da to ni igračka! Prevečkrat smo videli, čemu je namenjeno! Orožja je bilo vseh vrst, na Štajerskem predvsem nemško in bolj malo italijanskega, tega je prinesla s seboj šele Šlandrova brigada. Najbolj cenjeno pa je bilo gotovo nemško, predvsem zaradi streliva, ki je bilo močno, standardizirano in ga je bilo lažje dobiti. Zanimivo je, kako se človek nauči spoznavati različne vrste orožja tudi po zvoku. Pri napadu smo glede na zvok vedno vedeli, kdo strelja in če si dobro prisluhnil, si točno vedel, kdo je v prednosti, kdo napada in kdo se umika. Thompsone in brede (po kapitulaciji Italije) smo imeli samo mi, šarci so bili na obeh straneh . . .

Tudi paradajzarico si zlahka ločil od nemške defenzivne ročne bombe. Včasih je bilo zelo glasno . . .

Danes smo v Evropski uniji in članica NATA, italijanski lovci branijo naše nebo . . .

To zadnje vzbuja nenavadne občutke, priznam. Italijanske vojske se je med nami držal določen pečat . . . Slovenci smo si bili sposobni izboriti in obdržati dediščino, ki jo moramo ohraniti in storiti vse, da ostanemo Slovenci. V teh zvezah smo samo neznansko majhen člen in paziti moramo, da se kot majhen narod ne izgubimo.

Enakopravnost in spoštovanje velikih si moramo izboriti in tudi povsod uveljavljati.

Desetletja si bil tovariš Tone, zdaj si gospod Kropušek . . .

Gibljem se predvsem v krogih, kjer si še vedno rečemo tovariš, z mlajšimi se nagovarjamo gospod. Teh nazivov ne čutim enakovredno, tovariš mi je ljubše, gospod je hladno spoštljiv in na distanci, tovariš je bliže, bolj toplo in osebno. Odnos s tovarišem je žlahtnejši in globlji, bolj iskren. "Kjer so gospodje, tam so tudi hlapci" pravi pregovor. To se danes tudi vidi.

29

Zgodovinska pot slavne brigade7 Vili Vindiš – Mišek

Hitrejši razvoj osvobodilnega gibanja ter vojaških enot v prvi polovici 1943, zlasti na zahodnih območjih IV. operativne cone, je omogočil 6. avgusta 1943 ustanovitev Šlandrove brigade, ki je bila prva redna operativna vojaška enota na slovenskem Štajerskem. Poleg nje so delovale tudi teritorialne enote.

Glavni štab NOV in PO Slovenije je nato načrtoval čimprejšnjo ustanovitev brigade tudi na Pohorju. Zaradi nepretrganega okupatorjevega nasilja v severovzhodni Sloveniji te naloge ni bilo mogoče uresničiti v letu 1943.

Vojaški in politični dejavniki IV. operativne cone so si po padcu Pohorskega bataljona prizadevali obnoviti partizansko enoto na Pohorju.

Aprila 1943 so ustanovili četo, 10. maja Pohorski bataljon (drugi) in 4. novembra 1943 Pohorski odred.

Sestavljala sta go Pohorski bataljon (drugi) in Bogdanov bataljon, ki je prišel v začetku novembra iz Šlandrove brigade. Nemci so si prizadevali uničiti nove partizanske enote na Pohorju z vojaškimi akcijami in z gestapovsko agenturo. Proti zelo dejavnemu Pohorskemu odredu so začeli 6. decembra 1943 dotlej največjo ofenzivo na Pohorju, imenovano snežni metež. V njej je sodelovalo blizu 4000 vojakov, policistov, vermanov in orožnikov. Ofenziva se je končala za Nemce povsem neuspešno in na obletnico padca Pohorskega bataljona je bila 8. januarja 1944 ustanovljena pri Sv. Primožu pohorska brigada, ki je dobila ime Zidanškova brigada. Sestavljala sta jo Pohorski odred z dvema bataljonoma in bataljon koroških borcev. Štela je 300 razmeroma dobro oboroženih borcev.

Delovanje brigade lahko razdelimo na pet različnih obdobij: V prvem obdobju od ustanovitve 8. januarja 1944 do konca junija 1944 je delovala na širšem pohorskem območju. Svojo borbeno pot je pričela v noči no 16. januar 1944 z uspelim napadom na vlak pri Vuhredu in s požigom tovarne lepenke pri Podvelki. Nato se je od 17. januarja do 13. februarja uspešno bojevala proti sovražnikovim enotam, ki so jo hotele na njeni začetni poti v težkih zimskih pogojih uničiti.

V začetku februarja je pričel uničevati komunikacije minerski vod, v njegovi sestavi pa je delovala tudi skupina obveščevalcev. Med nemško ofenzivo proti XIV. udarni diviziji je brigada razvila večjo vojaško dejavnost ter pomagala ranjenim, bolnim in izčrpanim borcem XIV. divizije, ki so se prebili na Pohorje. Prihod XIV. divizije je pomenil za

7

Vindiš, Vili – Mišek: Borbena pot Zidanškove brigade, Pohorski partizan, št. 9, 1976, str. 18 (Povzetek iz knjige avtorja Mirka Fajdige "Zidanškova brigada")

30

brigado pomemben mejnik; na obsežnem operacijskem območju ni bila več sama in ne več tako izpostavljena udarcem sovražnika kot dotlej. V prvih mesecih je bilo brigadno vodstvo precej zaposleno tudi z bojem proti gestapovski agenturi, kar je nekoliko zaviralo hitrejši razvoj brigade, vendar je do konca marca premagala tudi te težave. Februarja in marca je dala brigada več borcev za ureditev spuščališča, za gradnjo bolnišnic, obveščevalcem, kurirskim postajam in za terensko politično delo.

Zaradi pridobivanja novincev se njeno številčno stanje ni mnogo zmanjšalo. Pričetek vojaškega sodelovanja brigade z enotami XIV. divizije je hkrati tudi začetek njene okrepljene vojaške dejavnosti. V hudih bojih na Hudinji 14. marca, v napadu na orožniško postajo v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu v noči na 31. marec in v preboju pri Jesenku nad Pamečami 4. aprila je brigada utrpela večje žrtve. Štab brigade je moral zato 6. aprila zmanjšati formacijo na dva bataljona. Pomladanski polet brigade se začenja z uspelima napadoma 26. aprila na Zreče in 1. maja na sovražnikovo postojanko v Mislinji. Nato je dosegala brigada na Pohorju velike vojaške uspehe: akcija v Oplotnici 22. maja, zmaga proti nemškim enotam v Kotu na Pohorju 23. maja, razorožitev nemške posadke v Dovžah 28. maja, poraz sovražnikovih enot pri Mali in Veliki Kopi 2. junija, napad na policiste pri Činžatu in na vlak pri Fali 9. junija ter pomembna zmaga ob sodelovanju s Šercerjevo brigado nad Mislinjo 26. junija. Štab IV. operativne cone je pohvalil Zidanškovo brigado, ker je bila v nemških spomladanskih hajkah najaktivnejša, in posebej za uspešne boje nad Mislinjo.

Brigada je v tem obdobju zelo uspešno razdirala železniške proge, mostove in ceste.

Višek je dosegla 18. junija z miniranjem velikega železniškega mosta in predora pri Doliču. Tudi za to uspeh je prejela pohvalo štaba IV. operativne cone.

Načrtno je pričela brigada mobilizirati marca 1944. Kazalo je, da se bo številčno naglo okrepila. Ker ni mogla v akcijah pridobivati dovolj orožja, dobila pa ga tudi ni od štaba cone, je morala veliko neoboroženih novincev poslati v XIV. divizijo in na Dolenjsko.

Junija je štela 383 borcev, vendar je šlo ponovno v zaledne enote okoli 50 oboroženih borcev in v novoustanovljeni Pohorski odred (drugi) blizu 70 oboroženih borcev. Ob odhodu s Pohorja je kljub velikim premestitvam štela po seznamu 308 borcev. Na območje med Savinjo in Savo je šla z bogatimi vojaškimi in političnimi izkušnjami.

V drugem obdobju od začetka julija do 12. oktobra je brigada delovala v Gornji in v Spodnji Savinjski ter v Zadrečki dolini, v Zasavskih revirjih, na Moravškem in na območju Kamnika.

Sredi julija se je bistveno okrepila z bataljonom borcev, ki je prišel iz Šlandrove brigade. Z napadom na Zagorje ob Savi 20. julija in z zmago proti Nemcem 22. julija pri Sv. Trojici na Moravškem se je pričelo uspešno bojno sodelovanje s Šlandrovo brigado, ki je nato trajalo do osvoboditve. Svoj največji uspeh je brigada dosegla 1. avgusta v bojih enot IV. operativne cone za osvoboditev Gornje Savinjske doline, ko je osvobodila Gornji Grad. Ob napadu je pobila nekaj sovražnikovih vojakov, 155 jih je zajela, zaplenila mnogo orožja in streliva ter prejela zato pohvalo vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije, glavnega štaba NOV in PO Slovenije ter štaba IV. operativne cone.

V začetku avgusta 1944 je bil ustanovljen operativni štab VI. in XI. brigade, ki je vodil brigadi formalno do 8. aprila, v resnici pa do maja 1945. Brigada se je po uničenju postojanke v Gornjem gradu izkazala tudi v obrambnih bojih za osvobojeno ozemlje ter 8. avgusta z osvoboditvijo Šmartnega ob Dreti in Bočne. Spričo velikega priliva novih borcev je ustanovila 12. avgusta četrti bataljon. Od 14. do 19. avgusta je branila s Šlandrovo brigado Moravško dolino, se bojevala na območju Trojan in uničila sovražnikovo postojanko pri Sv. Katarini nad Trbovljami. V tem času je prispevala prek 100 oboroženih borcev za razne enote IV. operativne cone in za bataljon vojske državne varnosti. V začetku septembra je razdirala železniško progo pri Lazah ter 31

cesto pri Lukovici in Krašnji. V operacijah enot IV. operativne cone za razširitev osvobojenega ozemlja je 11. septembra napadla Braslovče. Na tem območju je uspešno odbijala močne sovražnikove enote in omogočila Šlandrovi brigadi uničenje postojanke v Mozirju, XIV. diviziji pa uničenje postojank v Letušu in v Šmartnem ob Paki. Sledili so tridnevni ostri boji blizu Litije, nato pa ponovno temeljito rušenje železniške proge Celje‐Dravograd. Od Slovenj Gradca je šla s Šlandrovo brigado zaradi bojev proti enotam gorenjskega domobranstva na območje Kamnika. Postojanko Kamnik je demonstrativno napadla 6. oktobra, ko je Šlandrova brigada napadala Stahovico, nato pa se je bojevala proti sovražnikovim enotam med Kamnikom in Lukovico. V noči na 10. oktober je brigada napadla Blagovico in Krašnjo. Tik pred padcem obeh sovražnikovih postojank je dobila povelje za takojšen premik in preboj na Dolenjsko. V noči na 12. oktober je uničila nemško postojanko Sava in omogočila tudi Šlandrovi brigadi ter operativnemu štabu VI. in XI. brigade prehod na Dolenjsko.

Ta uspeh je bil krona dvoinpolmesečnega učinkovitega bojevanja ter njenega hitrega razvoja.

V tem obdobju je brigada mobilizirala 768 novincev, okoli 200 jih je poslala na Dolenjsko. Spričo nenehnih krepitev je zvečala formacijo brigade od dveh na štiri bataljone. Vrhunec svoje moči ter vojaške in politične organiziranosti je brigada dosegla konec septembra, ko je štela 769 borcev.

V tretjem obdobju od 12. oktobra do 24. decembra je brigada delovala na Dolenjskem. Glavni štab NOV in PO Slovenije je ukazal premik Šlandrovi in Zidanškovi brigadi na Dolenjsko, da bi sodelovali z enotami VII. korpusa v bojih za razširitev in zavarovanje osvobojenega ozemlja. Na novem območju se je brigada znašla pred velikimi težavami. Ni poznala taktike enot slovenskega domobranstva, na neznanem terenu ni uspela dobro organizirati obveščevalne, kurirske, intendantske in sanitetne službe. V zelo neugodnih okoliščinah je utrpela 15. oktobra v Trebnjem v boju z domobranci hude žrtve. Padlo je 26 borcev, ranjenih je bilo 7, zajeti 3, pogrešanih 5, skupen izpad 41 borcev. To je bil najhujši udarec od ustanovitve brigade. Štab je zaradi kadrovskih težav, ki so nastale spričo velikih žrtev, zmanjšal formacijo na tri bataljone. Brigada je hitro premagala malodušje, ki ga je bilo čutiti po neuspešnem prvem spopadu z domobranci. V naslednjih dveh dneh po usodnem spopadu je uspešno odbijala sovražnikove napade, 18. oktobra pa je v bojih na Trniču, Cirniku in na Selški gori dosegla proti domobrancem in Nemcem na Dolenjskem svoj največji uspeh. V okviru operacij VII. korpusa se je uspešno bojevala še pri St. Vidu, Rdečem kalu, Sadu, pri Rebri in na območju občin. Šestega novembra je z manjšim uspehom samostojno napadla nemška postojanko v Jevnici.

Na Dolenjskem sta bili Zidanškova in Šlandrova brigada močno zaposleni tudi pri zavarovanju osvobojenega ozemlja, kar je bilo povezano s številnimi napornimi ter izčrpljujočimi pohodi. Precejšnje težave je imela brigada zaradi slabe opremljenosti borcev, ki je postajala pereča zlasti s približevanjem zime. Da je bilo dvoinpolmesečno bojevanje Zidanškove brigade na Dolenjskem izredno naporno, nam potrjuje tudi podatek o občutnem zmanjšanju njenega številčnega stanja. Na Dolenjsko je prišlo prek 600 borcev, na Moravsko pa se jih je vrnilo le 312. Na Dolenjskem ni bilo mogoče izpopolnjevati brigade z novinci, saj so popolno mobilizacijo izvedle že prej enote VII. korpusa.

Zidanškova in Šlandrova brigada sta v sestavi VII. korpusa v bojih proti sovražniku po svojih močeh prispevali kolikor sto mogli. Poudariti po je treba, do sta prišli na Dolenjsko v dokaj neugodnem času, ko se je pričela nemško‐domobranska ofenziva, ki je prehitela načrtovano ofenzivo enot VII. korpusa.

Četrto obdobje brigade od 24. decembra 1944 do 8. aprila 1945, ko se je zopet bojevala med Savo in Savinjo, lahko ocenimo kot najtežje. Po vrnitvi z Dolenjskega bi 32

bila brigada potrebna daljšega počitka, oblačil, obutve in okrepitve, a jo je že 29. decembra zajela nemško‐domobranska ofenziva. Po hudih bojih na Murovici in Ciclju se je v noči na 30. december prebila čez cesto Ljubljana‐Celje, toda že naslednji dan je bila v Češnjicah v Tuhinjski dolini napadena. Sledili so vsakodnevni boji v mrazu in pomanjkanju na zasneženi Menini pianini. Da bi rešil brigado iz sovražnikove ofenzive, jo je štab 7. januarja 1945 dekoncentriral, kar pa se pozneje ni izkazalo najbolje. Prvi bataljon se je na svojem najtežavnejšem pohodu iz Kamniških planin na sever zmanjšal od okoli 80 na 40 borcev in se priključil brigadi komaj 22. februarja. Drugi in tretji bataljon sta imela 8. januarja ob spopadu z domobranci v Slevu nad Kamnikom 33 zajetih, padlih, ranjenih in pogrešanih. Močno okrnjena sta se združila ob koncu januarja na Moravškem s skupino štaba brigade. Ker se je nekaj borcev v ofenzivi razbežalo in poskrilo, je šteta brigada ob koncu januarja komaj 137 borcev. Štab IV. operativne cone je pričel februarja pošiljati brigadi manjše okrepitve, toda od 13. do 16. marca je imela brigada v hudi nemški ofenzivi na Menini planini zopet precejšnje žrtve.

Sovražnikovi ofenzivi in hajke so bile v zimi 1944‐1945 najhujše med Savinjsko dolino in Zasavjem, kjer sta se bojevali Šlandrova in Zidanškova brigada. Zato sta doživeli ti brigadi med vsemi enotami IV. operativne cone najhujše udarce. Konec zime se je pričela brigada krepiti, sovražnikovim napadom pa se je vse uspešneje zoperstavljala.

Njeno večjo vojaško dejavnost so v tem času delno zavirale tudi priprave za ponovni pohod na Dolenjsko, kamor bi morale po povelju vrhovnega štaba NOV in PO Jugoslavije vse brigade IV. operativne cone. Po štirih neuspešnih poskusih preboja čez Savo so dobile brigade IV. operativne cone v začetku aprila 1945 nalog, da ostanejo na Štajerskem. Ker so Nemci v tem času umaknili s Štajerske nekaj večjih enot, so dozoreli pogoji za začetek ofenzivne dejavnosti IV. operativne cone.

V zadnjem obdobju od 8. aprila do 29. maja 1945 je brigada delovala med Savo in Savinjo ter na Koroškem in na zahodnem območju Ivnika. To obdobje se začenja 8. aprila z ukinitvijo operativnega štaba VI. in XI. brigade in z vključitvijo Zidanškove in Šlandrove brigade v XIV. divizijo. Sledila je 9. aprila preosnova brigade. Iz treh šibkih bataljonov je osnoval štab brigade dva močnejša bataljona. Z mobilizacijo je brigada pridobila toliko borcev, da je lahko ustanovila tretji bataljon. Takoj zatem pa se je konec aprila razvila v bataljon tudi Ruska četa. V noči na 1. maj je brigada izvedla uspeli napada no Vransko, kjer je zajela okoli 70 sovražnikovih vojakov ter zaplenila toliko orožja in razne opreme, da je lahko oborožila vse neoborožene borce. Isti dan je prišel v brigado prvi bataljon Kokrškega odreda. Tako je imela brigada 1. maja pet bataljonov, štela pa je 600 borcev. Brigada je še naprej mobilizirala, hkrati pa je razvijala vojaško dejavnost. V izredno uspelem napadu Šlandrove brigade na Zagorje ob Savi je bila Zidanškova brigada na zavarovanjih. Naslednji dan, 6. maja, je Zidanškova brigada razorožila v postojanki Ponoviče prek 90 Nemcev ter z njihovim orožjem oborožila novince. Brigada je tako postala zopet močna in dobro organizirana enota ter zmožna za izvrševanje tudi zahtevnejših nalog. Največje številčno stanje je dosegla 10. maja 1945 na Ljubnem, ko je štela 836 borcev. Na območju Ljubnega je razorožila veliko število sovražnikovih vojakov in pridobila motorizacijo, s katero se je kot prva operativna enota IV. operativne cone pripeljala 10. maja v Maribor. Tu je morala oddati predstavnikom Rdeče armade Ruski bataljon. Nato je po načrtu štaba IV. operativne cone po zaključnih operacijah prispela 12. maja v Celovec. Od tod se je premaknila v Velikovec in zavzela položaje na zaporni črti enot IV. operativne cone ter razoroževala nemške in kvislinške enote, ki so se umikale iz Jugoslavije. Potem je bila do 28. maja 1945 na obrambnih položajih na območju Sobote zahodno od Ivnika.

Naslednji dan so jo v Ivniku razformirali in razdelili v brigade XIV. divizije.

V vseh obdobjih je brigada razvijala poleg svoje osnovne vojaške dejavnosti tudi politično in kulturno‐prosvetno dejavnost. K uspešnosti tega dela sta največ

33

pripomogli organizaciji KPS in SKOJ. Obe sta predstavljali odločujočo politično silo, ki je prispevala bistveni delež k uspešni vojaški in politični dejavnosti brigade. Partija in SKOJ sta z zgledom svojega članstva vplivali na vse borce, da je brigada mnogokrat, četudi za ceno velikih žrtev, premagala na svoji sedemnajstmesečni borbeni poti vse prepreke in težave.

Prispevek brigade za hitrejši razvoj Osvobodilne fronte in terenskih političnih organizacij je bil pomemben zlasti na pohorskem operacijskem območju ter na območju med Savinjo in Savo. Brigada je dala izkušene kadre, ki so ustanavljali terenske politične organizacije, te pa so ji nato pomagale pri organiziranju prehrane, obveščevalne službe in zlasti pri uspešnem izvajanju mobilizacije.

50. let taborniškega rodu XI. SNOUB Maribor8 Ustanovitev in simboli taborniškega odreda XI. SNOUB Maribor

Pogovor z Robertom Bobancem, načelnikom in tudi dolgoletnim starešino taborniškega odreda XI. SNOUB Maribor Kako se je začelo taborništvo v Mariboru, kako ste vi začeli svojo taborniško pot?

Prvi taborniški odred je bil Rod severnih šotorov, iz katerega je nastal Rod ukročene reke pod vodstvom gospoda Hočevarja in Rod visokega macesna Tezno pod vodstvom Franca Smeha.

Sam sem se pridružil taborniški organizaciji leta 1952, v takrat Nižji gimnaziji Tezno. Bili smo bolj usmerjeni v nekatere skavtske in gozdovniške rešitve, šele kasneje smo izoblikovali osnove za taborniško organizacijo, takšno, kot jo poznamo danes. Visoki macesen smo

8

Besedilo in slike so del raziskovalne naloge: Grobelnik, M. & Šturbej, T.: 50 let taborniškega rodu XI. SNOUB Maribor. Maribor, 2009, ki sta jo učenca 9. a razreda OŠ bratov Polančičev pod vodstvom mentorja Stojana Berliča pripravila na raziskovalnem področju Zgodovina v okviru projekta »Mladi za napredek Maribora 2009« in z njo dosegla prvo mesto.

34

na pobudo tovariša Smeha preimenovali v Odred Pohorskega bataljona, čemur sem bil osebno izrazito proti. V Odredu Pohorskega bataljona je deloval vod Hitri jelen na IKŠ‐u in četa Treh brez na štiriletni Nižji gimnaziji Tezno.

Kot zanimivost vama povem, da smo takrat ustanovili prvi klub OZN kot taborniško obliko dejavnosti. Zgodilo se je v koči pri Bistrem izviru nad Slovensko Bistrico. Koča je bila last Taborniškega roda Črno jezero Slovenska Bistrica. Predsednik tega kluba OZN je bil današnji predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk. Kasneje so ti klubi OZN prerasli programske okvire tabornikov in ustanovili samostojno organizacijo klubov OZN, ki še danes deluje. Prav v tej četi se nam je porodila zamisel o še več podobnih enotah, kar pa lahko omogoči le samostojni odred. Tega smo na Pobrežju tudi ustanovili. Na Osnovni šoli Draga Kobala je zaživela četa Vzhajajočega sonca, na Osnovni šoli Toneta Čufarja pa četa Dravskih biserov. Taborniki iz teh dveh čet smo na občnem zboru 25. oktobra 1959 ustanovili nov taborniški odred, ki pa je bil takrat še brez imena.

Vabilo na ustanovni občni zbor XI. SNOUB 25. oktobra 1959

Potrdilo ZTS za delovanje XI. SNOUB

35

Prva starešinka odreda je bila ravnateljica OŠ Draga Kobala, gospa Leopoldina Stropnik, načelnik pa je bil Alfonz Marolt. Pod imenom XI. SNOUB Maribor – Pobrežje je začel odred delovati 26. decembra 1959.

8. januarja 1960 smo bili na obletnici Zidanškove brigade in navezali tesne stike z borci brigade, katere ime smo si nadeli. Posebej smo se zbližali s tovarišem Alojzom Vindišem – Dundo, pomočnikom političnega komisarja XI. SNOUB Miloša Zidanška, s katerim še vedno sodelujemo.

Kako je funkcioniral novo nastali odred?

Novoustanovljeni odred je krasno funkcioniral, saj je bil prisoten na akcijah v Sloveniji in tudi v ostalih republikah Jugoslavije. Na enem od pohodov Ob žici okupirane Ljubljane smo zaradi množičnosti dobili za tiste čase nepojmljivo nagrado televizor.

Med drugim smo sodelovali pri ustanavljanju bratskih odredov Jugoslavije. Proti koncu šestdesetih let sem odšel na vojaško akademijo v Beograd, od tam sem se vrnil leta 1962. Na OŠ Maksa Durjave v Mariboru sem nastopil službo učitelja fizike in tehnike, zato smo delovanje odreda skoraj v celoti preselili s Pobrežja na Tabor.

Prvi tabor je potekal od sredine julija do 2. avgusta 1964.

Datum taborjenja je sovpadal z 20. obletnico osvoboditve Gornjega Grada.

Taborovodja je bil Robert Bobanec9

9

Gornji Grad drugič osvobojen, Delo, 23.7.1964

36

Kakšna je bila sestava odreda v sedemdesetih letih na območju, kjer še vedno delujemo?

Taborniki smo se zgledovali po partizanskih enotah iz NOV, zato smo naše enote imenovali čete in vodi. V sedemdesetih sta bili na Pobrežju Nestlova in Borisova četa, na Taboru pa Stanetova, Milkina četa (na Srednji medicinski šoli v Mariboru), Ivankina četa (na II. Gimnaziji v Mariboru), Porečanska Harkova posadka in Družina Dravskih galebov (medvedki in čebelice). Ta se je preimenovala v Jelkino družino. Imena čet so bila po borcih Zidanškove brigade in Pohorskega bataljona. O vsem ostalem pa si lahko prebereta v dvanajstih številkah Pohorskega partizana, ki smo ga izdajali taborniki skupaj z borci Zidanškove brigade10.

Kdaj ste prvič taborili v Gornjem Gradu, midva namreč z veseljem zahajava tja?

Ker je Zidanškova brigada 1. avgusta 1944 osvobodila Gornji Grad, smo tudi mi prišli v ta prelepi kraj v Zadrečki dolini. Taborni prostor je našel naš tabornik Ivan Merkan ‐ Špoc. Prvič smo v Gornjem Gradu taborili leta 1964 in še danes z veseljem zahajamo tja.

Pogovor s tabornikom z imenom Bogomir Wenzel – Inšpektor Inšpektor, o vas sva marsikaj izvedela, o vaši taborniški zagnanosti, predvsem pa to, da imate smisel za zbirateljstvo. Prav gotovo imate shranjene taborniške spomine v materialni obliki, verjetno pa tudi miselno. Ali se motiva?

Ne motita se, v moji zbirki je kar nekaj spominov na moja leta delovanja v Taborniškem odredu XI. SNOUB. Tabornikom sem se pridružil v šestdesetih letih, z aktivnim delovanjem pa sem zaključil leta 1969. Najbolj aktiven sem bil na Pobrežju, saj sem bil pobudnik za ustanovitev in razvitje prapora Nestlove čete leta 1963, pred OŠ Toneta Čufarja. Sam sem tudi izdelal motiv za ta prapor.

Razvitje prapora Nestlove čete pred OŠ Toneta Čufarja leta 1963 (Inšpektor v zadnji vrsti tretji z leve)

10

Navedene številke Pohorskega partizana so izhajale v letih 1969 – 1981

37

Taborniki pred pohodom na Kalnik (Inšpektor tretji z leve)

Sarajevo 1968 – Pohod po poteh V. ofenzive (drugi z leve Janez Kanič ‐ Maka, naprej Alojz Vindiš ‐ Dunda, Andrej Cetinski ‐ Lev, Robert Bobanec) 38

Zagotovo se spominjate akcij v času, ko ste bili aktivni tabornik. Opišite nama jih.

V času moje taborniške kariere sem bil na kar nekaj akcijah. Leta 1959 sem bil na prvem zletu pobreških tabornikov na spodnjem Habakuku nad Poštelo. Leta 1961 sem bil v brigadi, ki je gradila taborniški dom mariborskih tabornikov. Spali smo pri treh ribnikih, kjer smo imeli tabor. Ponoči smo stražili tabor, imeli smo tudi zračne puške.

Neko noč je prišel v kontrolo Dunda, ki se na poziv, naj se ustavi, ni oziral. Midva s kolegom Jakom Stajnkom sva začela streljati z zračnima puškama proti njemu. Ko je bivši partizan zaznal, da okoli njega nekaj poka, se je ustavil in naju nato pohvalil, da dobro opravljava dolžnost. Leta 1963 sem sodeloval na pohodu iz Varaždinskih toplic na Kalnik, naslednje leto sem bil na prvem taborjenju in na proslavi ob 20. obletnici osvoboditve v Gornjem Gradu, leta 1965 sem sodeloval na zletu slovenskih tabornikov v Metliki. V živem spominu pa imam pohod po poteh bojev na Sutjeski leta 1968. Po pohodu smo bili prisotni na centralni proslavi ob 25‐letnici bojev na Sutjeski. Na poti proti prizorišču bojev smo se ustavili na železniški postaji v Sarajevu, tam nas je pričakal narodni heroj, polkovnik JLA Andrej Cetinski – Lev, bivši komandant Zidanškove brigade. Žal zaradi službenih dolžnosti ni šel z nami.

Četne in vodove zastavice

Ko nama je inšpektor pokazal zastavico Želvinega voda, sva sklenila, da poiščeva še ostale odredove zastave. Pobrskala sva po klubu, Crga pa nama je priporočal, da iščeva tudi v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru, kamor so odnesli v hrambo zastavice in odredovo dokumentacijo. Sklenila sva tudi, da bova ugotovila, od kod imena četnih zastav. Zastavice, ki sva jih našla, je fotografiral Matej in so last Taborniškega rodu XI. SNOUB Maribor.

Odredov prapor – ime po narodnem heroju Milošu Zidanšku

39

40

41

42

43

Statistični podatki taborniškega odreda XI. SNOUB Maribor Članstvo od leta 1959 do leta 2008

Podatke o članstvu sva iskala na sedežu ZTS v Ljubljani, v rodovem arhivu, ki je v Muzeju narodne osvoboditve, in v obstoječem arhivu na sedežu roda.

Tabela 1: Število članov rodu XI. SNOUB 1959 – 2008 Leto

Opomba

Leto

1959

Št. članov 181

1976

Št. članov 177

1960

Ni podatka

1977

1961

Ni podatka

1962

1963

Opomba

1993

Št. članov 135

177

1994

90

1978

276

1995

110

Ni podatka

1979

302

1996

135

Ni podatka

1980

1997

132

1964

270

Približno število

1981

185

1998

102

1965

217

1982

201

1999

57

1966

Ni podatka

1983

201

2000

81

1967

381

1984

125

2001

67

1968

165

1985

112

2002

73

1969

420

Približno število

1986

210

2003

75

1970

215

1987

2004

69

1971

230

1988

158

2005

114

1972

318

Približno število

1989

139

2006

66

1973

Ni podatka

1990

144

2007

108

1974

Ni podatka

1991

172

2008

75

1975

128

1992

177

Ni podatka

Ni podatka

Leto

44

Članstvo rodov v občini Maribor od leta 1994 do leta 2008 Podatke nam je posredovala pisarna ZTS. Tabela 2: Število članov rodov na območju mestne občine Maribor 1994 ‐ 2008 Leto

1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008

ROD BRATOV ŠARH

32

ROD II. SNOUB

51 33 72 53 71

94

ROD VISOKEGA MACESNA

ROD SEVERNICA

MAISTROV ROD

ROD UKROČENA REKA

ROD XI. SNOUB

70 70 65 52 88 45 51 60 63

70 115 85 109 136 132 115 72 53

70 86 80 116 109 70 35 30 35 38 31

66 67 75 80 95 80 80 63 101 88 110 172 96 255 55

90 110 135 132 102 57 81 67 73 75 69 114 66 108 75

O trenutnem stanju taborništva v Mariboru sva povprašala tajnika okrajne zveze tabornikov občine Maribor, Borisa Volariča.

Kateri taborniški rodovi trenutno delujejo na območju MOM?

45

Na upravni enoti Maribor je registriranih 8 društev, ki v svojem imenu nosijo ime »taborniško«: 1. Športno kulturno taborniško društvo Severnica 2. Društvo tabornikov rod visokega macesna 3. Društvo tabornikov rod Jože Lacko 4. Društvo tabornikov rod bratov Šarh 5. Društvo tabornikov rod II. SNOUB 6. Društvo tabornikov Maistrov rod 7. Društvo tabornikov rod ukročena reka 8. Društvo tabornikov rod XI.SNOUB Prvo društvo se je odločilo, da se bo odreklo taborniškemu osnovnemu programu, načelom in metodi ter si je zastavilo lasten program. Naslednjih pet društev sicer deluje v skladu s taborniškimi vrednotami, vendar niso vključena v Zvezo tabornikov Slovenije – Nacionalno skavtsko organizacijo. Ker MOM obravnava tabornike kot športno organizacijo, jih tudi financira preko Športne zveze Maribor. Tako bi lahko za teh pet društev v športnem žargonu dejali, da niso včlanjena v nacionalno panožno športno zvezo. Le zadnji dve društvi aktivno izvajata taborniški program in sta cel čas registrirani pri Zvezi tabornikov Slovenije – Nacionalni skavtski organizaciji.

Kakšno je trenutno število tabornikov v Mariboru? Število članstva je zelo težko natančno opredeliti, saj obstajajo tri metode štetja: 1. Število vodov (oz. v športnem žargonu »vadbenih skupin«) ter njihovih članov, ki jih rodovi navedejo v poročilu Športni zvezi Maribor, na podlagi katerega MOM sofinancira njihovo delovanje.

2. Število članarin, ki jih rodovi odvedejo ZTS in posledično svetovni organizaciji skavtskega gibanja (WOSM). Ti člani tudi prejmejo taborniške izkaznice ter so deležni vseh ugodnosti, ki jim pripadajo kot tabornikom.

3. Število članov kot ga nepristransko ugotovi načelnik ali starešina ZTS oz. njene območne organizacije na rednem letnem obisku ob razgovoru z vodstvom rodu in vodniki.

Po mojem mnenju je najbolj verodostojna zadnja metoda štetja, vendar je tudi pri le‐ tej potrebno upoštevati, da številka zajema vse starostne veje – torej tudi t.i. »podporne člane«; se pravi starejše tabornike, ki pri izvajanju taborniškega programa ne sodelujejo več aktivno.

Tako smo taborniško leto 2008/2009 pričeli s 130 člani, vključno s podpornimi.

Sklep Teh nekaj mesecev, ko sva raziskovala zgodovino našega taborniškega rodu, je minilo prehitro, saj sva naletela na veliko količino materiala za raziskavo. Taborniki, s katerimi sva govorila, so nama dali toliko pozitivnih smernic, da sva z velikim zadovoljstvom zaključila svoje delo. Prav gotovo bi lahko v nalogo vstavila še veliko več, a zaradi omejitev to ni bilo mogoče.

Ko sva prebirala literaturo, sva prišla do spoznanja, da potrebuje vsaka družbena skupina vzgled in motivacijo, brez katere ne more delovati. Skavti so si na začetku jemali vzgled predvsem po Baden Powllovih vojaških izkušnjah, gozdovniki so imeli za velik vzgled indijance ter njihov odnos do narave. Taborniki v Sloveniji pa so izkušnje skavtov in gozdovnikov povezali z izkušnjami in tradicijo narodno osvobodilne vojne.

S prebiranjem glasila Pohorski partizan sva ugotovila, da je kratka časovna razlika do narodno osvobodilne vojne dala neizbrisen pečat delovanju taborniškega odreda XI. SNOUB. V borcih so taborniki našli močan vzgled, po katerem so organizirali čete in vode. Z borci Zidanškove brigade so se tako tesno povezali, da te vezi trajajo še danes. Poimenovanje čet po borcih je ena od logičnih posledic. Meniva, da je ena od 46

ključnih tradicij vojaška disciplina in organiziranost, saj družbene skupine brez discipline in postavljenih pravil ne morejo delovati. V današnjem času naraščajoče demokracije je vse bolj prisotno negativno razmišljanje o tradicijah NOV. Ta trend se kaže tudi v taborniški organizaciji, kar kažeta prvi in tudi drugi graf v najini raziskovalni nalogi. Poleg tega so ljudje vedno večji individualisti, so prezaposleni in težko funkcionirajo v skupini. Organiziranost v čete je skoraj v celoti izginilo iz slovenskih taborniških rodov, prav tako tudi iz našega.

V rodu XI. SNOUB so naslednje enote: ‐ štirje vodi medvedkov in čebelic (Risi, Volki, Tigri, en vod je še brez imena), ‐ vod gozdovnikov in gozdovnic z imenom Podgane, ‐ dva kluba popotnikov in popotnic (Kruha in iger, Domačica) ‐ klub raziskovalcev in raziskovalk (Orleki) ‐ dva kluba grč z imeni Aligatorčki in Stare grče K zmanjšanju taborniških organizacij v Mariboru je prispevalo tudi prestrukturiranje društev.

Kakšen bo najin svet?

Najin taborniški svet v tem trenutku je sestavljen iz ljubiteljstva do narave in druženjem z enako mislečimi. Do kdaj bova vzdržala, pa je že drugo vprašanje.

Veseliva se letošnjega taborjenja v Gornjem Gradu in petdesete obletnice ustanovitve taborniškega rodu XI. SNOUB, kjer se bova z veseljem družila z ljudmi, ki jim je taborniški način življenja v krvi.

Najin oče je bil tabornik, tabornika sva tudi midva

Matevž in Primož Kanič Matevž: V tisočletjih svoje zgodovine je človek žal izumil mnogo načinov za trpinčenje sočloveka. Vendar se še nikomur ni porodila ideja trpinčenja s pisanjem. A le do trenutka, ko me oče zaprosi, da napišem članek za taborniški bilten. Gledanje v utripajoč kazalček na beli podlagi zaslona ure in ure trajajočega razmišljanja in izumljanja je precejšnje trpinčenje, posebej, če nisi Charles Dickens ali Oscar Wilde.

Tako ponavadi človek počne v življenju vse kaj drugega, kot je pisanje prispevka za bilten. Ob prebiranju članka v priljubljeni reviji National Geographic se mi porodijo zanimiva vprašanja, povezana z zadano nalogo.

1. Ali je lahko taborništvo zapisano v dednem zapisu in se prenaša s staršev na otroke? Glede na to, da smo dedni zapis, ki ga imamo v svojih celicah shranjenega kot dolgo verigo molekul DNK, prejeli od staršev, bi ob pogledu na našo družino vsekakor lahko zatrdil, da je to zagotovo del dednega zapisa ne glede na geografsko področje, kjer osebek živi. Kajti tabornik je bil moj oče in sedaj sva tabornika tudi oba z bratom. Vsi trije "zagrizeni". Naključje?

2. Ali je taborništvo kot virus, ki se ga lahko nalezeš? Tudi tu bi lahko bil odgovor pritrdilen, kajti ob pripovedovanjih očeta o kakšni dobri stari taborniški anekdoti, zapovrhu še resnični in z osebami, ki jih poznaš, človek nikakor ne more mimo želje, da bi ušpičil kakšno neumnost tudi sam.

Razčlenjevanje dednega zapisa ali iskanje izvora tako nevarnega virusa je prekleto zahtevna in zakomplicirana zadeva. V nasprotju s tem so bili začetki taborništva v naši družini (eno geološko dobo nazaj) precej enostavnejši. Očeta je k taborništvu v XI. SNOUB konec 60‐ih let prejšnjega stoletja pritegnila skupina sošolcev in zanesenjaški profesor tehnike na gimnaziji Miloša Zidanška v Mariboru. Številne akcije v domačih 47

gozdovih Pohorja, vsakoletni tabori v skoraj enako domačem Gornjem gradu in mnoga večdnevna pohajkovanja po območju tedanje Jugoslavije, so botrovala temu, da sva se v sredini 80‐ih let tudi midva z bratom začela udeleževati taborov v Gornjem gradu.

Svoje prve tabore sva kot murna doživela že v zelo rani mladosti. Moj brat že z enajstimi meseci, jaz pa s slabimi tremi leti. Še dobro, da je v začetku z nami hodila tudi malce boječa mama, kajti drugače bi najverjetneje v roki nosila žago in sekiro že pri petih letih. Tako so najino mladost zaznamovali vsakoletni tabori z XI. SNOUB, kasneje, z vstopom v osnovno šolo, pa sva se priključila tudi tabornikom Rodu Dobre volje v domači Ljubljani. Žal, tako kot večina najstnikov, sem sredi najstniških let našel zadovoljstvo in veselje v drugih hobijih in se predvsem posvetil ambicijam v zimskem športu, kjer mi je šlo prav dobro. Stik s taborništvom in naravo sva še zmeraj ohranjala z izleti in pohajkovanji po hribovju ter s poletnim počitnikovanjem v družinski počitniški hišici sredi razgrapanih gozdov. Včasih naju je prijela kakšna res nora ideja in sva v hipu zvečer enostavno spakirala nahrbtnike in se peš odpravila na 30 km oddaljeni vikend ter na poti prebivakirala kar sredi poti, kjer se nama je pač zazdelo.

Ko nekega poletja, po daljšem taborniškem premoru, moj brat ni imel kaj za početi (le kako mu je to uspelo?), sta z očetom poklicala vodilne v XI. SNOUB, ter ponovno aktivirala družinsko taborniško življenje. To leto je Enajsta taborila skupaj z ljubljanskimi Podkovanimi krapi, katerim se je brat nato po taboru tudi pridružil. To je bil ponovni začetek aktivnega taborništva, polnega doživetij! Kot ljubitelj dobre hrane sem se leto dni po zaključku športne poti tudi sam udeležil tabora, tokrat v vlogi kuharja. Ponovno sta me je pritegnila in osvojila način življenja ter odmik od vsakdana v zavetju prelepih gozdov. Vsekakor veličasten oddih. Tako sva sedaj oba še vedno člana taborniškega rodu, kjer glede na razpoložljivi čas in zmožnosti po najboljših močeh pomagava pri delovanju rodu.

Znanstvenih hipotez in odgovorov na prvi dve vprašanji ne bom postavljal, je pa dejstvo, da je na najino življenje izredno vplival najin oče s svojim taborniškim življenjem. Po eni strani, ko naju je brez pomehkuženih čustev odložil na taboru in "prepustil usodi" in mariborskim vodnikom (pa kuharici Tetiki in kasneje Katarini), in kasneje, ko je pripovedoval o svojih doživetjih in anekdotah. Sedaj se lahko odpraviva kadar koli brez zadržkov kamor koli in skoraj v vsakem hipu ter se včasih lažje, včasih težje prilagodiva vsaki situaciji. Osvojila sva množico zanimivih, koristnih spretnosti in veščin in osvojila delo skupine, tudi vzgojo in vodenje mlajših.Taborništvo imava enostavno v krvi, ne glede na to, ali sva aktivna člana ali pa samo kot pohodnika in popotnika. Za vse te stvari sva mu izredno hvaležna, kajti mislim, da nama je s tem dal razširjen pogled na svet, življenje in zelo lepe spomine na mladost. Sam se vedno znova rad vračam v okolico Gornjega gradu, posebej na Lepenatko, kamor se odpravim skoraj vsako leto, vsekakor tudi letos. Naslednjič bo pozimi in s turnimi smučmi.

Primož: Od kar pomnim, sem poletja preživljal v šotoru na tabornem prostoru v Gornjem Gradu ‐ saj ni čudno, ko pa sem svoj prvi tabor doživel pri 11 mesecih starosti, še hoditi nisem znal. Zadnjič sem videl sliko, kako me kuharica Tetika kopa v ogromni skledi za solato! Taborjenja so mi prinašala prigode in nezgode, o kakršnih "sošolci" iz vrtca in prijatelji iz bloka niti sanjati niso mogli: kopanje v Dreti in tuš pod slapom, bivakiranje, uporaba sekire, žage, imel pa sem celo svoj lasten nož (zelo pomemben statusni simbol za 6‐letnika!). Seveda je za orodje zelo pomembno, da veš, kako ostro je in kako se z njim rokuje, jaz sem svoje in skupno orodje pogosto preizkušal kar na prstih leve in desne roke. Posledica: vik in krik, enkrat tudi šivi na kazalcu.

Seveda so velike spremembe v načinu dela pri prehodu iz MČ v GG kot posledico prinesle, da taborniki pač niso več kul, veliko so doprinesle tudi družinske počitnice ravno v času taborjenja, in sem se počasi pričel oddaljevati od tabornikov. Moja pot je 48

pričela begati levo in desno brez vsakega cilja. Bil sem pač tipičen 12‐letnik, ki je bil nekoč tabornik, pa tega ni pozabil in je to ob priliki tudi koristno uporabil. Dobro se spomnim pogovora z "najpametnejšim" in samovšečnim sošolcem, ki se je hvali, kako je on oh in sploh najpametnejši.

Verjetno sem mu preveč samozavestno vrnil kontra in je začel izzivati: "Koliko imaš slovenščino?"

Jaz: "3" On: "Jaz jo imam 5. Koliko imaš matematiko?"

Jaz: "3" On: "Jaz jo imam skoraj 5. Koliko imaš angleščino?"

Jaz: "3" On: "Jaz jo imam 4. No vidiš, da sem pametnejši!"

Imel sem ga počasi dosti, zato sem mu zabrusli: "Znaš zakurit ogenj?"

Tišina.

Jaz: "Bi znal postavit bivak samo z nožem in tanko vrvico?"

V povračilo sem dobil začuden pogled vreden najmanj milijon takratnih nemških mark.

V srednji šoli me je začelo zanimati, kaj še obstaja tam zunaj, za plankami.

Komunikacija na daleč ‐ to mora biti zabavno. Zato sem se med počitnicami priključil tečaju za radioamaterja in opravil potrebne izpite za samostojno delo z radijsko postajo. S svojo postajo sem pričel hodit po hribih in ponovno ugotavljati, kako je narava prijetna in zabavna, predvsem z adrenalinskega stališča. To je bilo tisto, kar mi je manjkalo! Začel sem razumevati.

Pred enim od takih večdnevnih izletov sva s prijateljem izdelovala načrt hoje in izračunala, da bi morala prvi dan prehoditi 30 kilometrov, drugi in tretji dan pa po 25 kilometrov.

Oče je to mimogrede slišal ter malce zastrigel z ušesi. Pričel je pripovedovati o svojih izletih na Pohorje in desetine kilometrov dolgih pohodih s težkim nahrbtnikom po drugih predelih takratne Jugoslavije. Med vrsticami je skušal povedati, da so najini cilji (glede na pripravljenost) povsem nerealni.

Prijatelj je zamahnil z roko rekoč: "Ah, pa on je že star." Očitno se ni zavedal, da je oče govoril o prigodah iz mladosti, ko je bil napumpan s kondicijo dosti bolj od naju. O izletu samem pa rajši ne bi izgubljal besed, saj dogodki niso za v javnost. Povem lahko le, da se je izlet predčasno končal.

Med naslednjimi počitnicami se mi je ponudila priložnost obiskovati jamarsko šolo in ta mi je odprla popolnoma nov pogled na svet, adrenalina polne aktivnosti v naravi. Združil sem jih tudi s koristnim in postal jamarski reševalec. Ja, tudi tam se dogajajo nesreče, ne samo v skalovju, ki štrli gor!

Ob neki priložnosti mi je oče ponovno pripovedoval o svojih pohajanjih po bivši Jugoslaviji med njegovim obdobjem taborništva. In takrat je v moji glavi naredilo KLIK: "Seveda, taborniki počnejo vse, kar počem in bi si želel početi tudi jaz." Ker je bilo to ob koncu julija, sem očeta nagnal poizvedet, kdaj ima Enajsta tabor. Odgovor je sledil zelo hitro: "Čez dva dni." Spakiral sem najnujnejše stvari in si doma izprosil prevoz do

49

Gornjega Grada, kjer je že bila nastanjevalna ekipa članov XI. SNOUB in rodu Podkovani krap, saj so imeli predvideno skupno taborjenje. Ekipa me je debelo gledala, ko sem jih vprašal, če smem ostati na taboru za "par dni". Teh "par dni" se je razvleklo na celotno taborjenje, kjer sem se ponovno okužil s taborništvom.

Po taboru je pod okriljem Podkovanih krapov moja pot ponovno pobezljala, saj ga skoraj ni bilo taborniškega tekmovanja, ki se ga ne bi udeležil, sledila je udeležba na vodniškem tečaju za GG vodnike in specialističnem tečaju iz orientacije in topografije. Zdaj na tečajih jaz učim druge. Na teren se odpravim samo s kompasom in specialko, v veliko veselje pa mi je tudi igračkanje s satelitsko navigacijo, ki nedvomno pride včasih zelo prav!

Kolegi iz drugih hobijev (radioamaterji in jamarji) se občasno pozabavajo na moj račun in se pošalijo na račun taborništva. A mi je v veliko zadoščenje, ko jih opazujem, kako nebogljeno razmišljajo, kateri vozel uporabit, da se zadeva ne razveže, ali še lepše, ko nimajo buteljke vina s čim odpreti. Takrat jim priskočim na pomoč in ponavadi vrisknejo: "Aha, tabornik: vedno pripravljen!"

Pogovor z mladima vodnikoma Nina Medved – Mjedved

Mojca Hegedič

Nina Medved ‐ Mjedved Matej Gobelnik ‐ Grobi

Sem Nina Medved ali po taborniško Mjedved in sem tabornica XI. SNOUB že deset let.

Začela sem z rdečo rutico v vodu Urške Kačičnik, od takrat naprej pa sem menjala tako barvo rutice, vodnike kot svojo taborniško funkcijo – trenutno delujem kot rodova propagandistka ali PR. Zakaj sem prišla k tabornikom se natančno ne spomnim več, prav gotovo se mi je zdelo zabavno, vem pa, da danes še vedno rada delujem v našem 50

rodu, ker verjamem, da delamo dobro in da dajemo mladini neke vrednote, s katerimi se drugače morda ne bi srečala in ker, preprosto rečeno, se imamo skupaj 'fajn'. Pri tabornikih sem se imela priložnost spoznati z najbolj raznovrstnimi oblikami dela, saj sem bila tako vodnica MČ kot vodnica GG, pa načelnica družine GG, kasneje pa še našega, sedaj že bivšega kluba PP Domačica, preden sem nekako pristala na funkciji, ki jo trenutno opravljam, saj sem se v tem delu še najbolje našla. Kar trenutno počnem, predstavlja predvsem komunikacijo z mediji in trud, da bi tudi širša javnost spoznala naše delo, predvsem pa poskušam kolikor gre redno fotografsko dokumentirati našo dejavnost in pri taborniški reviji Tabor zastopati štajerski konec.

Pogovor z Mojco Hegedič, mlado vodnico

Zakaj si se pridružila tabornikom?

Za tabornike so me navdušili predvsem starši in njihovi prijatelji na vsakoletnem družinskem taboru v Bovcu. Tudi ati je bil v mladosti član enega izmed slovenskih rodov in tako sem imela priložnost spoznati delo pri tabornikih tudi obširnejše. Kmalu sta začela k tabornikom hoditi starejša brata in tega sem si kmalu zaželela tudi jaz. :‐) Katero od strokovnih taborniških znanj ti je najbližje?

Nobeno izmed taborniških znanj mi ni posebej blizu, saj se zanimam za vsa. Če pa bi že morala izbirati, bi v zadnjem času izbrala vozle, saj je res zanimivo, koliko različnih in uporabnih vozlov lahko nastane iz ene same vrvice. :‐) Kako bi opisala taborniško delo z otroki?

Je precej drugačno od načina dela z otroki v šoli. V prvi vrsti si njihov vodnik in vzor, po drugi strani pa tudi sam še vedno odraščaš in odraščanje z mlajšimi ob sebi je super stvar. Tvoja naloga je, da jim posreduješ čim več taborniškega znanja in spretnosti, hkrati pa tudi moralne vrednote. Moraš jih znati razumeti in se skupaj z njimi zabavati.

Kaj najraje pripraviš otrokom za vodov program?

Najraje in z največjim veseljem otrokom pripravim za program tisto, za kar vem, da se jim bo zdelo zanimivo in bodo to počeli tudi z velikimi navdušenjem. A hkrati jih je večkrat treba naučiti tudi stvari, ki so jim bolj tuje in jih ne zanimajo, so pa vendarle potrebne. Takrat je treba vse skupaj popestriti in delati program skozi zabavo.

Kakšni so pa tvoji taborniški načrti za prihodnost?

Nimam posebnih načrtov, čeprav bi se v prihodnosti rada udeležila še kakšnega tečaja in še kakšnih mednarodnih akcij. Vsekakor pa nameravam še naprej aktivno sodelovati v rodu.

Pogovor z Matejem Grobelnikom – Grobijem, mladim vodnikom

Zakaj si rad tabornik?

Zaradi družbe, zabave… zaradi taborniških stvari… (smeh). Predvsem zaradi družbe in zabave, pa ker je fajn. Vedno se kaj dogaja, nikoli ni dolg čas in vedno je kaj novega, zanimivega in razburljivega. Rad sem v družbi, v naravi, na taboru.

Kako pa to, da si postal vodnik?

To me veseli, rad delam z mladimi in prenašam svoje znanje na mlajše. Kot tabornik sem se naučil mnogo zanimivih in koristnih reči in rad bi, da bi to znali tudi drugi. Lepo je, ko vidiš, kako so zadovoljni, kadar spoznajo kaj čisto novega.

Kaj bi rekel, da je najtežje pri tem, da si vodnik?

51

Najtežje? Po mojem je najtežje na taborjenju MČ‐je preoblačiti, umivati, skrbeti za njih . . . (smeh). Nekateri bi s seboj še rabili mamico, pa jim jaz pomagam. Drugo ni težko, če delaš z veseljem.

Kaj se ti zdi, da je najboljša nagrada za to, da si vodnik?

Poleg popusta za vodnike na taborjenju? (smeh) Da bodo na koncu leta dobri oziroma boljši od mene. Ne veš, kako so veseli, ko lahko pokažejo, kaj znajo!

Kakšni so pa tvoji taborniški načrti za prihodnost?

Raje bi postal GG vodnik, to si res želim, za naprej pa še ne vem.

KOSTANJE V ŽELODČEK, NOGAVICE PA NAD OGENJ

Nina Plevnik

V soboto sredi oktobra smo ob petdeseti obletnici našega rodu organizirali kostanjev piknik za mlade in večno mlade po srcu ali drugače za člane našega rodu in njihove starše. Organizacijo sta prevzela Mina in Samo ob pomoči vodnikov. Vse se je začelo ob desetih, ko smo se počasi začeli zbirat na "Samotovem vikendu" pod Pečkami.

Nekateri so se najprej odpravili nabirat kostanje in dračje, ostali pa smo se lotili rezanja kostanjev, ki so jih s seboj prinesli že nekateri starši, zakurili pa smo tudi ogenj, enega za kostanje in drugega za gretje, pečenje hrenovk in sušenje nogavic. Ker pa je bil les moker, nam je tudi kurjenje ognja naredilo nekaj manjših preglavic. Po vrnitvi iz gozda so se naši MČ‐ji kar hitro podali na LOV ZA ZAKLADOM. Pri iskanju so bili vsi nadvse uspešni, a žal so se poleg zaklada nekateri vrnili tudi blatni, z mokrimi čevlji in nogavicami, a smo za njih takoj dobro poskrbeli ‐ vrečke v čevlje in nogavice nad ogenj!

Po nekaj vročih kostanjih in sladkanjem z zakladom smo se pomerili v naših zabavnih igricah, imenovanih IGIT. Vse od smešnega jahanja hlodov, skakanja z vrečami, pa do nošenja pingpong žogic na žlici, ki si jo držal z zobmi. Prav vsi, brez izjeme, so se v igrah izjemno odrezali in so si nedvomno prislužili nagrado.

Zasluženo so nato sledili kostanji, pečene hrenovke, popečeni kruhki in jabolka, pa tudi čaja in kuhanega vina za starše ni manjkalo. Obiskat pa nas je prišel tudi naš novi najmlajši član rodu, škratek Nejc v spremstvu novopečenih staršev Vindija in Katke.

Po tej manjši pojedini so se nekateri PP‐ji še pokazali v svojem znanju Morsejeve abecede, kjer so nekateri blesteli, pri drugih pa se je poznalo, da še rabijo malo vaje.

Po kratkih petih urah smo ob treh zaključili ta kostanjev piknik z nasmeški na obrazu, z novimi majicami, ki smo jih prejeli kot prvi del rodove kolekcije (majčke so super!) in z eno taborniško dogodivščino več, ki ne bo kar tako pozabljena.

52

STRAŽARJEVA NOČ11

Asja Matjaž

Noč je, polnoči, v gaju tabor mirno spi, le ogenj večni tam žari, stražar naš mlad obhod vrši.

Šotor tiho se odpre, k stražarju prijatelj gre, zamenja ga na straži zdaj, saj prvemu stražarjenja je kraj.

A prvi ne odide spat, je pač še mlad in rad bedi, zato ob ognju obsedi.

Tam kinka, tam zaspi, v sanjah vidi te stvari: Metež, sneg in burja brije, drevje poka, ivje se iskri, v zimskem metežu brigada utrujena hiti, hiti.

Tam v gaju pa obstane saj počivanja je čas, kakor prej so borci stali, tak so v sneg se zakopali

in v hipu vsi zaspe

le straža budna je.

Stražar si v snegu pot utira

na puško svojo se upira

in misli na prelepi čas, ko bo pomlad pri nas.

Kar so zdrzne, obstoji, tema pokriva vse stvari, pa vendar ve, sovražnik mu nasproti gre.

Puško dvigne, ustreli, borce v hipu prebudi in že juriš v mrzlo noč, prebijejo sovražnikov obroč.

Takrat pa se tabornik prebudi, v tovariša začudeno upre oči, nikjer ni borcev, ni snega, le sončece pozdravlja ga.

In večni ogenj tam žari tabor pa še ne bedi.

11

Matjaž Asja: Stražarjeva noč, Pohorski partizan, št. 3, 1970, str. 9

53

TABORNIKOV DAN12

Asja Matjaž

Jutro

Sonce zgodaj se prismeje, tabor pa še spi,

le stražar s trobento v roki v smreke vrh strmi.

Večer Sonce je zašlo tabor še ne spi tam ob ognju tlečem četa vsa sedi.

Truba zjutraj k zboru kliče, tabor se budi,

le na koncu vrste šotor mirno dalje spi.

Smeh in vrišč se sliši, radost je povsod, ob kitari poje ves naš mladi rod.

Pa posoda zaropoče, zajtrk se deli,

in začudo ‐ tam na koncu šotor se zbudi.

Pesem pojenjuje, vedno tišja je, čas počitka pride, spat tabornik gre.

Dan

Je po zajtrku veselje, mlad tabornik v gozd hiti, da kurivo zdaj pripravi, da zvečer bo brez skrbi.

Noč Mir je, tiho, vse že spi le stražar naš mladi ob ognju še bedi.

Eden kuha, drugi seka, delo vedno se deli, saj taborniki so znani delovni tovariši.

Med šotori se sprehaja, v jasno noč strmi, sova mu pozdrav pošilja, glasno v noč skovi.

Po kosilu se zabava kakor kdo želi,

ta se kopa, oni čita, tretji ves popoldan spi.

Tiho, tiho si prepeva, glas se v noč gubi, le še reka mu odzdravlja, ko v dolino tod buči.

12

Matjaž, Asja: Tabornikov dan, Pohorski partizan, št. 6, 1972, str. 27‐29

54

Modernosti.

Nina Medved ‐ Mjedved

mestno dete sem otrok betona asfalta in kovin. razumem ekonomske računice in politično korupcijo in moje razmerje do sveta je pogojeno z razmerjem 8L / 100 km. vem kaj je DDV HTTP ISO in ®. vem da v Burkini Faso govorijo francosko in nekaj se mi sanja o tem kaj je apartheid‐ na pamet znam vozne rede in internetne naslove odpiralne čase in tv spored kje sem in kaj počnem pogojujeta moj urnik in planer vem kje imajo najcenejšo kavo z mlekom in kje ji priložijo še piškot moja oblačila imajo ime ki več pove od mojega ker v Sloveniji živi osem deklet z Mojim imenom rada se ličim in v telesu imam štiri luknje več kot tistih deset s katerimi sem se rodila ob 11.27 na neki sončni novembrski torek razumem ljudi ki mi govorijo vse je relativno ali pa nič ni resnično, vse je dovoljeno in resnično me muči ko imamo izpad elektrike ali pa internet preprosto ne dela‐ v svetu abstrakcij živim kjer mi nič več ni ime Nina temveč 0711989505029 18080521 ali 06797. a točno tisti trenutek ko se pripeljem po makedamu v Gornji Grad in zagledam taborni prostor ki je že konkretno pogrešal našo silkarco in naše ognjišče ob katerem sem preživela toliko toplih trenutkov in našo bajtico ki začuda še stoji

55

in konec najlepšega in najdaljšega jambora ki štrli izza nje in Vackovo 1 in vse te domačnosti‐ ko odpadejo vse mestne zakonitosti se zavem da sem v tem mondenem svetu tu in tam še lahko človek prav zato ker sem tabornica.

"Maka, mislim, da si pismen," me je zadnjič na sestanku napadel Robert. IzbuIjil sem oči in čakal še hujše obtožbe.

"Napiši nekaj za cajtung !"

Napel sem ušesa, požrl slino in zajel sapo.

"Kaj pa?"

"Napiši . . . zapiši . . . opiši . . . No ja, nekaj pač !"

Od navdušenja se mi je skoraj stemnilo pred očmi. Tako torej plačuje človek davek pismenosti! Kaj sem hotel, vzel sem svinčnik in pričel pisati. 13

13

Kanič, Janez – Maka: Povsod je lepo, v Gornjem Gradu najlepše, Pohorski partizan, št. 2, 1969, str. 23

56

Starešine in načelniki odreda / roda

Od ustanovitve taborniškega odreda XI. SNOUB Miloša Zidanška leta 1959 so bili v petdesetih letih starešine in načelniki odreda / roda:

Starešine

1959 ‐ 1962 1963 ‐ 1965 1966 ‐ 1967 1968 ‐ 1973 1974 ‐ 1978 1979 ‐ 1980 1981 1982 ‐ 1983 1984 1985 ‐ 1987 1988 1989 ‐ 1991 1992 1993 ‐ 2000 2001 ‐ 2006 2007 ‐ 2008 2009

Lojzka Stropnik Alojz Vindiš ‐ Dunda Robert Bobanec Alojz Vindiš ‐ Dunda Robert Bobanec Vili Vindiš ‐ Mišek Borut Cerkvenič ‐ Crga Miro Blažič ‐ Badžo Žarko Čučej Borut Cerkvenič ‐ Crga Alenka Jež ‐ Šefica Borut Cerkvenič ‐ Crga Alenka Jež ‐ Šefica Andrej Pavšič ‐ Črnc Gregor Vinder ‐ Vindi Boris Volarič ‐ Vol Jasmina Hrnec ‐ Mina

1959 ‐ 1962 1963 ‐ 1964 1965 1966 ‐ 1967 1968 ‐ 1969 1970 ‐1971 1972 ‐ 1973 1974 1975 ‐ 1978 1979 ‐ 1980 1981 1982 1983 ‐ 1984 1985 ‐ 1986 1987 ‐ 1988 1989 1990 ‐ 1999 2000 ‐2002 2003 ‐ 2006 2007 ‐2009

Načelniki

Alfonz Marolt Jure Šubic Žarko Čučej Milan Peserl ‐ Švoger Ivan Kanič ‐ Maka Peter Marendič ‐ Pero Branko Posarič ‐ Posko Borut Cerkvenič ‐ Crga Vili Vindiš ‐ Mišek Vinko Vegič ‐ Dragi sin Andrej Pavšič ‐ Črnc Alenka Jež ‐ Šefica Andrej Pavšič ‐ Črnc Damijan Rajtmajer Andrej Pavšič ‐ Črnc Ivan Bačun Gregor Vinder ‐ Vindi Jasna Trapečar Boris Volarič ‐ Vol Sašo Konrad

Priznanja in odlikovanja roda Za izjemne zasluge pri svoji dejavnosti je rod tabornikov XI. SNOUB prejel naslednja priznanja in odlikovanja:

1964 in 1965 Kip Ilegalca

1969 Plaketa dr. Jožeta Potrča

Naziv Partizanski odred, najvišje priznanje, ki ga je podeljevala ZTS, v letih

1965, 1966, 1967, 1970, 1971, 1972, 1977, 1978, 1982 in 1985 1970 Zlati javorjev list z žarki, najvišje odlikovanje SIJ Plaketa ZRVS in ZZB Jugoslavije Plaketa mladosti 1970 2009 Pečat mesta Maribor

57

Priznanja

Za vzorno, prizadevno in strokovno delo je dobilo različna priznanja 118 članov rodu.

Zlati znak SIJ 1969 Bobanec Robert 1973 Vindiš Alojz 1980 Cerkvenič Borut 1987 Gorjanc Milica 1991 Maher Ivan

Srebrni znak SIJ 1972 Čučej Žarko 1981 Gorjanc Milica 1981 Trbovšek Marica 1983 Vindiš Vili 1986 Maher Ivan 1987 Auda Ivan

Zlata plaketa ZTS 2000 Bobanec Robert 2008 Cerkvenič Borut

Plaketa dr. Jožeta Potrča 1989 Bobanec Robert

Plaketa ZTS 1996 Cerkvenič Borut 1997 Gorjanc Milica 2000 Maher Ivan

58

Zlati znak ZTS 1966 Šubic Jure 1966 Trbovšek Marica 1966 Vindiš Alojz 1970 Skrlovnik Ivo 1970 Sušnik Faustin 1970 Šiklić Mate 1970 Šilinger Valter 1975 Cerkvenič Borut 1976 Gorjanc Milica 1980 Vindiš Vili 1983 Maher Ivan 1985 Pavšič Marjan 1985 Vegič Vinko 1988 Jež Alenka 1989 Bačun Ivan 1989 Blažič Miroslav 1989 Kanič Ivan 1989 Marendič Peter 1989 Pavšič Andrej 1990 Blažič (Polše) Slavica 1990 Ošljak Franc 1992 Jan Žarko 1992 Jerič (Leskovar) Jelka 2000 Vinder Gregor

Srebrni znak ZTS 1958 Bobanec Robert 1963 Stropnik Poldka 1966 Čučej Žarko 1966 Čučej (Kogler) Mirka 1966 Kac Albin 1966 Kanič Ivan 1966 Majer (Frangež) Tanja 1966 Polak Egon 1966 Regoršek Anton st.

1966 Stajnko Tone 1966 Wenzel Bogo 1969 Lužnic Drago 1970 Šiklić Ratko 1971 Cerkvenič Borut 1971 Gorjanc Milica 1971 Lednik Franc 1971 Novak Edi 1971 Siranko Janko 1972 Maher Ivan 1972 Marendič Peter 1975 Grandovec Iztok 1975 Hozjan Cvetka 1976 Florjančič (Viegele) Jasmina 1976 Trbovšek Marica 1976 Vindiš Vili 1977 Gal Marko 1978 Grandovec Marija 1978 Mukenauer Zvone 1979 Jan Žarko 1980 Berlič Stojan 1980 Knez (Vide) Mojca 1980 Kores Slavko 1980 Letnar Stanko 1980 Vegič Vinko 1983 Borko (Sterniša) Jana 1983 Jež Alenka 1983 Sterniša Tomaž 1984 Auda Ivan 1985 Augustinčič Simona

1985 Blažič Miroslav 1985 Pavšič Andrej 1985 Rajtmajer Damijan 1986 Bačun Silva 1986 Blažič (Polše) Slavica 1986 Glušič Petra 1986 Jerič (Leskovar) Jelka 1986 Letnat Stane 1987 Hedžet Nataša 1987 Pavšič Tanja 1987 Piletič Karin 1987 Tomc Petra 1988 Kovač Viktor 1988 Luković Goran 1989 Gleich Marija 1989 Grizila Vid 1989 Leskovar Branko 1989 Pavšič Boris 1989 Repina Branko 1989 Sevšek‐Habjan Tihomila 1989 Volovšek Bojan 1990 Mlakar Biljana 1990 Polanec Gregor 1990 Rajtmajer Simona 1990 Vinder Gregor 1991 Vtič Ferdo 1992 Ahačič Erna 1992 Nerat Bojan 1992 Ogrinc Venčeslav 1992 Sedmak Drago 1992 Vodušek Oto 1992 Vogrin Daniel 2008 Gojčič Matej 2008 Konrad Sašo 2008 Vinder Jasna

59

Bronasti znak ZTS 1997 Gašparič Jure 1997 Gojčič Matej 1997 Jurinec Andreja 1997 Trapečar (Pavšič) Jasna 1997 Vinder Matjaž 1997 Volarič Boris 2000 Kačičnik Urška 2000 Kocbek Renata 2000 Konrad Sašo 2000 Kos Tanja 2000 Križan Bojan 2000 Trapečar Tine 2000 Vinder Jasna 2008 Bobanec Jernej 2008 Hrnec Jasmina 2008 Medved Nina 2008 Oman Gorazd 2008 Senekovič Jernej 2008 Stiplošek Matej 2008 Unuk Martin

Posebno priznanje ob 40. obletnici ZTS 1991 Blažič Miroslav 1991 Blažič (Polše) Slavica 1991 Bobanec Robert 1991 Cerkvenič Borut 1991 Gorjanc Milica 1991 Jež Alenka 1991 Kanič Ivan 1991 Maher Ivan 1991 Marendič Peter 1991 Ošljak Franc 1991 Pavšič Marjan

Priznanje ZTS 1991 Bačun Sergeja 1991 Hrnec Jasmina 1991 Rakuš Dejan 1992 Gojčič Matej

60

1992 Kačičnik Jure 1992 Kert Gorazd 1992 Ogrinc Venčeslav 1997 Beranič Jasna 1997 Beranič Maja 1997 Borec Črtomir 1997 Krois Borut 1997 Sever Gabriela 1997 Zafošnik Nataša 1997 Zelenko Nataša 1999 Borec Črtomir 2000 Borec Črtomir 2004 Volarič Boris

Priznanje OZT 1992 Filipič Mojca 1992 Kačičnik Urška 1992 Kajzer Tina 1992 Lorenci Minca 1992 Ornik Mihaela 1996 Drozg Ajda

Tabornik partizan 1961 Bobanec Robert 1962 Pauman Jože 1966 Čučej Žarko 1966 Majer (Frangež) Tanja 1966 Šubic Jure 1967 Kanič Ivan 1967 Marendič Peter 1967 Posarič Branko 1971 Kac Albin 1976 Cerkvenič Borut 1976 Maher Ivan 1980 Vindiš Vili 1981 Letnar Stanko 1983 Berlič Stojan 1983 Jan Žarko 1983 Kores Slavko

Tabornik partizan (nadaljevanje) 1983 Vegič Vinko 1986 Bačun Ivan 1986 Pavšič Andrej

1987 Sterniša Tomaž 1989 Jež Alenka 1990 Volovšek Bojan

Iskrice, iskrice, iskrice . . .

Pri tabornikih imam najraje, kadar se igramo med dvema ognjema. Všeč mi je tudi, kadar se smejemo našim fantom, ki dajejo čudne izjave. Zelo fajn je tudi naš vod!

Katarina Šimat, 8 let

Pri tabornikih je fajn, ker: Dobim nagrado, če sem pridna.

Se učim o naravi.

Se rada igram z prijatelji.

Dobim rutico.

Mi je bilo super na ROTu. Ker dobim drugi plamen.

Na taboru mi je bil super tematski afriški dan.

Lana Paušič, 7 let

Pri tabornikih je fajn, ker dobim rutico, dobim veščine, nagrado (če sem pridna), kroj, prvi in drugi plamen, delamo ogenj, spimo v šotoru, se igramo med dvema ognjema, vidim živali in jemo čokolado.

Rada imam, ko se učimo o naravi. Živa Grmovšek, 7 let

Najboljše na tabornikih je, ko se igramo med dvema ognjema. Ful fajn je tudi vozlanje in postavljanje šotora.

Jaka Vogrinec, 8 let

Najboljše na tabornikih se je igrat med dvema ognjema, sestavljanje puzzlov in vozlanje.

Tine Muršec, 8 let

61

Taborniška imena

Aksa Franc Zalokar Alja Aljaž Bratina Bađo Miro Blažič Bendžo Benjamin Kravina Biba, dr. Biba Biljana Mlakar Biznis Franci Posel Bobi Jernej Bobanec Boltežar Vili Mlakar Boranija Nevenka Legvart Cinžul, Zgaga Drago Lužnic Clerenc Ivan Maher Crga Borut Cerkvenič Čarla, Maka Janez Kanič Čeča Vesna Čertalič Čopka Asja Matjaž Črnc Andrej Pavšič Dlaka, Hedža Igor Hedžet Dragi sin Vinko Vegič dr. Biba, Biba Biljana Mlakar Dunda Alojz Vindiš Đoni Viktor Kovač Fina Jožica Mrzlekar Fojč Bojan Ferš Fric, Hrast, Jiři Franc Ošljak Gica Mojca Vide (Knez) Golobček Alenka Golob Gorila, Gorilček Marjan Čeh Gorilček, Gorila Marjan Čeh Grizli Tatjana Legvart (Antonič) Gujo Matej Gojčič Hedža, Dlaka Igor Hedžet Hrđika Nataša Hedžet Ico, Icek Iztok Grandovec Icek, Ico Iztok Grandovec Inšpektor Drejč Bogo Wenzel Janček Jana Borko Janček Jana Sterniša Jiři, Fric, Hrast Franc Ošljak Hrast, Fric, Jiři Franc Ošljak Kizzy Tanja Abramenko (Pavšič) Korica Slavko Kores Krivi rog Robert Bobanec Krompirček Tatjana Čertalič (Oreškovič) Kruhek Jože Bezjak Lakl Stanko Letnar Lisica Aleksandra Berglez Lizzi Armando Damaso Lobanja Domen Urbanja Maka, Čarla Janez Kanič Maksa Zmago Marin

62

Malecka Mali Volek Mesar Mina Mina Mišek Mjedved Opica Pacient Peek Perica Pero Pikapolonca Plavalec Pljučko Popek Posko Propa Pršut Ritka Rja Sapundžija Sime Sinek Sinička Sirek Slonček Sraka Stenli Stiplo Strina Suza Šefica Šelac Šoja Špijun Špoc Švejk Švoger Taubi Temperka Tetika Trta Vindi Vol Volek Zgaga, Cinžul Zmajči Žabac Žajfa

MarjancaKomel (Gojčič) Rajko Volovšek Zvonko Lunder Jasmina Hrnec Jasmina Florjančič (Viegele) Vili Vindiš Nina Medved Marina Posarič (Porenta) Alen Magdič Jože Pauman Tomaž Perovič Peter Marendič Polonca Hannig Muha Darko Pavlec Žarko Čučej Bojan Čertalič Branko Posarič Tone Stajnko Dejan Peršon Staša Ritlop Kostevc Igor Erjavec Jasmina Bračič Simona Auguštinovič Ferlinc Janko Siranko Metka Bajec (Šubic) Ratko Šiklić Žarko Jan Irena Kisovar Bojan Stanec Matej Stiplošek Tanja Frangež (Majer) Suzana Farasin Alenka Heinc‐Jež Aleš Rozman Jerca Lovrec Tomaž Sterniša Ivan Merkan Oto Luthar Milan Peserl Dušan Golob Marko Gal Marija Grandovec Miro Trstenjak Gregor Vinder Boris Volarič Bojan Volovšek Drago Lužnic Maja Lešnik Kreže Stojan Berlič Igor Selan

Predstavitveni tabor

Pozdrav pri spomeniku v Gornjem Gradu

63

Žabji vod ‐ Zmagovalci republiškega mnogoboja Legendarna Tetika v akciji tabornikov v Sežani 1980

Starešina Jasmina Hrnec – Mina sprejema priznanje Mestni pečat Maribora 2009 64

Poln zadetek

OSMEROSMERKA TABORNIŠKA IMENA

Po abecedi je navedenih 36 taborniških imen tabornikov našega roda, ki jih najdete tudi v zgornjem liku, kjer so lahkozapisana v vseh osmih smereh. Poiščite jih in s svinčnikom prečrtajte, kot je npr. že označena FINA. Na koncu vam bo ostalo še 11 neprečrtanih črk, ki vam brane po vrstah od zgoraj navzdol dajo še dve taborniški imena ‐ za Branka Posariča in Marjana Čeha.

AKSA ‐ Franc Zalokar, BOBI ‐ Jernej Bobanec, BORANJA ‐ Nevenka Legvart, ČARLA ‐ Ivan Kanič, ČEČA ‐ Vesna Čertalič, ČOPKA ‐ Asja Matjaž, ČRNC ‐ Andrej Pavšič, DREK ROLA ‐ Rolanda Lever, FINA ‐ Jožica Mrzlekar, GRIZLI ‐ Tatjana Antonič, GUJO ‐ Matej Gojčič, INŠPEKTOR ‐ Bogo Wenzel, JIRŽI ‐ Franc Ošlak, KORICA ‐ Slavko Kores, KROMPIRČEK ‐ Tatjana Čertalic, MALECKA ‐ Marjanca Komel, MEDVJED ‐ Nina Medved, MINA ‐ Jasmina Hrnec, MIŠEK ‐ Vili Vindiš, OPICA ‐ Marina Porenta, PEEK ‐ Jože Pauman, PERO ‐ Peter Marendič, PLUČKO ‐ Žarko Čucej, PROPA ‐ Tone Stajnko, SINIČKA ‐ Metka Šubic, STRINA ‐ Tanja Majer, ŠEFICA ‐ Alenka Jež ‐ Heinc, ŠOJA ‐ Jerca Lovrec, ŠPOC ‐ Ivan Merkan, ŠVEJK ‐ Oto Luthar, ŠVOGER ‐ Milan Peserl, TEMPERKA ‐ Marko Gal, VOLEK ‐ Bojan Volovšek, ZGAGA ‐ Drago Lužnic, ŽABAC ‐ Stojan Berlič, ŽAJFA ‐ Igor Selan.

65

Križanka taborniki XI. SNOUB

66

Kazalo

5 Naš taborniški rod praznuje

Jasmina Hrnec – Mina, starešina 7 Taborniški rod XI. SNOUB danes

Sašo Konrad, načelnik 8 Lepo je biti tabornik

Tanja Frangež ‐ Strina 10 Pogovor s Strino štirideset let kasneje

Janez Kanič ‐ Maka 12 Pogovor z vzorniki

Janez Kanič ‐ Maka 12 Robert Bobanec ‐ Bili smo mulci . . .

18 Nekaj že objavljenih utrinkov 20 Alojz Vindiš – Dunda ‐ V življenje mladih smo hoteli prenesti

vse, s čimer smo živeli in v kar smo verjeli 23 Vili Mlakar – Boltežar – Ko gre za vrednote, mladim zaupam,

da bodo našli pravo pot 27 Tone Kropušek ‐ Naš cilj in namen je bil posredovati mladim

vrednoto domoljubja 30 Zgodovinska pot slavne brigade

Vili Vindiš ‐ Mišek 34 50. let taborniškega rodu XI. SNOUB Maribor

Matej Grobelnik, Timon Šturbej 47 Najin oče je bil tabornik, tabornika sva tudi midva

Matevž in Primož Kanič 50 Pogovor z mladima vodnikoma

Nina Medved ‐ Mjedved 52 Kostanje v želodček, nogavice pa nad ogenj

Nina Plevnik 53 Stražarjeva noč

Asja Matjaž 54 Tabornikov dan

Asja Matjaž 55 Modernosti.

Nina Medved ‐ Mjedved 57 Starešine in načelniki odreda / roda 57 Priznanja in odlikovanja roda 58 Priznanja posameznikov 61 Iskrice 62 Taborniška imena 65 Osmerosmerka Taborniška imena 66 Križanka taborniki XI. SNOUB 68 Sponzor in donatorji 67

DONACIJE ZA IZVEDBO CELOLETNEGA PROGRAMA OB 50. OBLETNICI SO PRISPEVALI:

HOLDING SLOVENSKE ELEKTRARNE d.o.o.

ZAVAROVALNICA MARIBOR d.d.

KBM INFOND d.o.o.

MOJA NALOŽBA POKOJNINSKA DRUŽBA d.d.

NKBM d.d.

KBM LEASING d.o.o.

POŠTNA BANKASLOVENIJE d.d.

MERKUR ZAVAROVALNICA d.d.

ODBOR BRIGADE BORCEV XI. SNOUB MILOŠA ZIDANŠKA RAIFFEISEN BANKA d.d.

BILgraf d.o.o.

IGLU ŠPORT

Sponzorju in donatorjem se za pomoč in sodelovanje najlepše zahvaljujemo!

68

POHORSKI PARTIZAN XI. SNOUB Miloša Zidanška 65 let ustanovitve partizanske pohorske brigade in 50 let ustanovitve roda tabornikov Izdalo in založilo Društvo tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška, Maribor Zbral in uredil Janez Kanič – Maka Fotografije so prispevali Stojan Berlič – Žabac, Borut Cerkvenič – Crga, Matej Grobelnik - Grobi, Nina Medved – Mjedved, Janez Kanič – Maka, Primož Kanič, Bogomir Wenzel – Inšpektor, arhiv rodu XI. SNOUB Miloša Zidanška Križanko sestavil Jože Pauman - Peek Risbe Rajko Šubic Oblikoval Janez Kanič - Maka Uredniški odbor Alojz Vindiš - Dunda Robert Bobanec Stojan Berlič - Žabac Janez Kanič – Maka

© Društvo tabornikov rod XI. SNOUB Miloša Zidanška 2009 ISBN 978-961-269-140-0 Tisk in vezava COPIS d.o.o. v 300 izvodih Ni v prodaji

ISBN (BAR KODA)