allonge
6
žganje. V ljud. prehrani je bil zelo pomemben → sadjevec ali mòšt, nekdaj vsakdanja pijača na obm. z razvitim sadjarstvom. Na Slov. se popije veliko → vina razl. kakovosti (→ pikolit), podobno kot v preteklih stol. tudi precej žganih pijač, zlasti razl. sadnega žganja (iz hrušk, češpelj, borovnic), žganja iz brina (brinjevec) in vinskih droži (tropinovec, grápa). Pitje žganja je v navadi zjutraj (kot poživilo), postrežejo ga ob obiskih, praznovanjih, pogostitvah in težjih delih. Žganje velja za zdravilno in je v rabi v ljud. zdravilstvu. Žganje se pije kot aperitiv pred obilnejšimi svečanimi jedilnimi obroki in kot digestiv po njih. Hmelj je v rabi za pridobivanje piva (→ napijanje; → pijančevanje). Lit.: A. Dular, Pij, kume moj dragi!, Nm. 1994.
4. Gradež, 1964: Alpes Orientales IV. Acta quarti conventus de ethnographia Alpium orientalium tractantis. Ad Aquas Gradatas – Formiulii, 31. III. 1964 – 4. IV. 1964, Firenze, 1966. 5. Slovenj Gradec, 1967: Alpes Orientales V. Acta quinti conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractantis. Graecii Slovenorum, 29. III. 1967 – 1. IV. 1967, Lj., SAZU, Razred za filol. in lit. vede 1969 (Dela 24, ISN 10). 6. Thusis, 1970: Alpes Orientales VI. Acta sexti conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractantis. Tusciea (Helvetia) ab 25. ad 28. V. 1970, Monachii, 1972. 7. Brixen/Bressanone, 1972: Alpes Orientales VII. Acta septimi conventus de ethnographia Alpinum Orientalium tractantis Brixiae anno MCMLXXII, München, I. S. G. 1975. 8. Rezija, 1975 (neobjavljeno).
M. G. G., V. M.
allonge (fr.), kodrasta, napudrana večja lasulja. Izražala je premoženje in družb. položaj njenih nosilcev; → lasuljo so nosili v višjih družb. plasteh na Slov. ob koncu 17. in v 1. pol. 18. stol.
alpiníst, posameznik ali član skupine, ki se na gorske vrhove prosto vzpenja ali pri tem uporablja plezalno opremo. Glavni cilj a. je osvojiti zahtevne stene in vrhove v razl. letnih časih. Pričevanja o predhodnikih sodobnih a., pastirjih, lovcih idr. gorjancih, segajo v 18. in 19. stol. A. so posebna ljubiteljska ali poklicna (športna) skupnost, delujejo v planinski zvezi oz. planinskih društvih. Za a. so značilne posebne oblike načina življenja v gorah. Sodobni a. z etnol. vidika še niso raziskani.
A. B.
alód (novolat. allodium, staronem. alod ), zemljiška lastnina fevdalca, ki je nosilec izvirne lastninske pravice in jo izkorišča sam ali jo na razl. načine prepušča v izrabo drugim. Iz a. se je razvila večina za fevdalizem značilnih premoženjskih razmerij na zemlji. Lit.: S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Lj. 1961.
M. Rk.
Alpes Orientales (AO), 1. neformalna skupina raziskovalcev kulture na obm. V. Alp. Nastala je 1956 na pobudo ISN SAZU v Lj. in I. Grafenauerja; spodbujala in gojila je prim. raziskovanje etn. raznorodnega (stičišče sla., germ. in rom. sveta na starejših kult. podlagah), vendar zgod., geogr. in kult. povezanega vzhodnoalp. sveta; 2. znan. srečanja skupine AO, izmenično v razl. krajih v Slov., Avstr., Švici in It. Na njih so obravnavali izročilo ustvarjalnosti v pesništvu, šegah, verovanju, zdravilstvu, prežitke starodavnega etn. substrata, pastirsko kulturo in življenje. Aktivni slov. udeleženci so bili I. Grafenauer, M. Matičetov, N. Kuret, V. Novak, Z. Kumer, F. Bezlaj, E. Cevc, T. Cevc, V. Vodušek, H. Ložar, J. Strajnar. S posameznih srečanj so bili (z izjemo zadnjega) v deželi prirediteljici obj. zborniki AO: 1. Ljubljana, 1956: Alpes Orientales. Acta primi conventus de ethnographia Alpinum orientalium tractantis, Labaci 1956, Lj., SAZU, Razred za filološke in literarne vede 1959 (Dela 12, ISN 3). 2. Gradec, 1959: Volkskunde im Ostalpenraum. (Alpes Orientales II). Acta alterius conventus de etnographia Alpium Orientalium tractantis, Graecii 1959, Graz, Steirisches Volkskundemuseum 1961. 3. Disentis/Mustèr, 1961: Alpes Orientales. Acta tertii conventus de ethnographia alpinum orientalium tractantis. Disertinae, Helvetia, ab 28. VIII. 1961 ad 2. IX. 1961, Basileae, Schweizerische Gesellschaft für Volkskunde 1961. (Nachdruck aus »Schweizerisches Archiv für Volkskunde«, 57. Jahrgang, Basel 1961, Heft 3–4).
SEL 1-A.indd 6
Lit.: T. Strojin, Oris zgodovine slovenskega planinstva, Lj. 1978; T. J. B. Cevc, Bohinj in njegove planine, Radovljica 1992.
alpinízem, tudi alpinistika, 1. športna dejavnost in družb. gibanje. Začel se je s spoznavanjem alp. sveta v 2. pol. 19. stol. in se postopoma usmeril k posebnim načinom gibanja, premagovanju in osvajanju strmih sten in gorskih vrhov. Začetki slov. a. segajo v 18. in 19. stol., značilnosti družb. in družabnega gibanja in združevanja je a. dobil po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva 1893; 2. veda o Alpah in del planinske dejavnosti ali planinstva. Lit.: H. Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, Lj. 1930; M. Kajzelj in H. J. B. Drofenik, Naš alpinizem, Lj. 1932. ●
álpska híša, po kulturnoprostorski tipologiji hiša, razširjena v alp. in predalp. svetu. Zgrajena je v lesu ali kamnu, pogosto v kombinaciji obeh gradiv. Bivalni in gosp. prostori so razvrščeni vodoravno (Bohinj), ponekod navpično (Bovec). V večjem delu slov. alp. sveta se je od 17. stol. razvilo več tipov kmečke hiše s t. i. alp. tlorisom: z veliko osrednjo vežo (pogosto s kuhinjo na koncu), z izbo na eni strani, s kletjo in shrambo na drugi strani veže. Različice a. h. so: sredoz. vplivana bovško-kobariška zidana vrhhlevna z zunanjim hodnikom; bohinjska z bivalnimi in gosp. prostori, postavljenimi v vrsti pod skupno streho; blejsko-rateška nadstropna z bivalnimi prostori v pritličju in nadstropju in z ločenimi gosp. prostori; škofjeloško-cerkljanska zidana nadstropna s strmimi strehami; ziljska zidana nadstropna z balkoni in gosp. prostori ob bivalnih; karavanška pritlična (Rož) z ločenimi gosp. prostori; štaj.-kor. → dimnica s skupnim
21/11/07 1:46:57 PM