Kljuc iz Rosette

slal v njegov lastni pekel. Bil sem že malce izčrpan od obilja dogodiv­ ščin in več kot voljan popihati jo nazaj domov v New York, v prijazno službico knjigovodje ali prodajalca suhe robe, ali pa bi nemara kot notar urejal puščobne oporoke, za katere se pulijo v črnino opravljene vdove in neizkušeno, nevredno potomstvo. Ja, pisalna miza in zaprašene poslovne knjige – to je življenje zame! A kaj, ko sir Sidney ni hotel niti slišati o tem. Še slabše, nazadnje sem si prišel na jasno, do česa mi je resnično na tem svetu: do Astize. Kratko malo se ne bi mogel vrniti domov, ne da bi poprej zvedel, ali je preživela svoj padec s tistim ničvrednežem Silanom in ali bi jo bilo mogoče kako rešiti. Življenje je bilo pač preprostejše, če se nisem menil za načela.

Smith se je nosil kakor kakšen turški admiral, za čelom so se mu grmadili načrti kakor bližajoča se nevihta. Njegova naloga je bila pomagati Turkom in njihovemu otomanskemu cesarstvu preprečiti napredovanje Bonapartejevih čet iz Egipta v Sirijo, zakaj mladi Napoleon je upal, da si bo še sam ustvaril nekakšno vzhodno cesarstvo. Sir Sidney je potreboval zaveznike in obveščevalce, in potem ko me je v Sredozemlju ujel v svojo mrežo, mi je rekel, da bo za oba dobro, če se mu pridružim pri njegovi stvari. Bilo bi skrajno nepremišljeno od mene, če bi se skušal vrniti v Egipt in se sam soočiti z jeznimi Francozi, je poudaril. O Astizi bi lahko poizvedoval tudi iz Palestine, obenem pa se razgledal po raznih ločinah, ki bi jih bilo mogoče pritegniti v vojskovanje z Napoleonom. »Jeruzalem!« je vzkliknil. Je bil nor? To napol pozabljeno mesto, otomansko zakotje, žarko od umazanije, zgodovine, verskih fanatikov in bolezni je, sodeč po vseh pričevanjih, preživelo samo z vsiljevanjem božjepotništva lahkovernih romarjev treh verstev. Toda če si bil angleški pustolovec in vojščak kakor Smith, je bil Jeruzalem dragocen zato, ker je bil križišče zapletene sirske kulture, poliglotski brlog muslimanov, judov, grških pravoslavcev, katoličanov, druzov, maronitov, matuvelijcev, Turkov, beduinov, Kurdov in Palestincev, ki niso mogli pozabiti večtisočletnih zamer. Če povem po pravici, se nikdar ne bi podal sto petdeset kilometrov iz tega kraja, če ne bi bila Astiza prepričana, da je Mojzes ukradel sveto knjigo pradavne modrosti iz nedrij Velike piramide in da so jo njegovi potomci odnesli v Izrael. Se pravi, da je bil prav Jeruza15