VSEBINA PRI JELKI REICHMAN, Anja Štefan
7
JE DOLGA, DOLGA PRAŠNA POT, Anja Štefan RASLA JE JELKA, Slovenska ljudska ŠIVILJA IN ŠKARJICE, Dragotin Kette LEVI DEVŽEJ, Prežihov Voranc POVODNI MOŽ, France Prešeren HRUŠKA DEBELUŠKA, Anica Černejeva PO JURČKE, Janez Bitenc PRAVLJICA O JABLANI, Anja Štefan GROZDJE, Oton Župančič LAN, Oton Župančič UGANKE, Anja Štefan SONČEK BOŽA …, Srečko Kosovel IZLET, Anja Štefan V GOZDU, Neža Maurer MRAVLJIŠČE, Jože Šmit DVANAJST SLONOV, Leopold Suhodolčan POROKA, Josip Ribičič NINA V ČUDEŽNI DEŽELI, Ela Peroci CEPECEPETAVČEK, Leopold Suhodolčan ŠKORČKI ZAMORČKI, Anica Černejeva OTROK S SONČNICO, Srečko Kosovel KLOBUČEK, Janez Bitenc DEŽ, Lili Novy NAŠA ČETICA, Janez Bitenc KUŽA PAZI, Janez Bitenc ZEBE, ZEBE, ZEBE, Anja Štefan PRVI MRAZ, Anja Štefan BELE SNEŽINKE, Anica Černejeva ROKAVIČKA, ruska ljudska, priredila Anja Štefan MIKLAVŽEV SEMENJ, Janez Bitenc MIŠKA VZELA JE S POLIČKE, Anja Štefan VESELI KOLEDNIKI, Oton Župančič MALI MEDO, Polonca Kovač
8 10 13 29 53 70 72 74 82 83 84 86 88 90 91 93 124 131 139 172 174 176 178 180 182 184 185 186 188 196 200 202 205
O JELKI REICHMAN, Judita Krivec Dragan OD KOD JE KAJ NAGRADE JELKE REICHMAN BIBLIOGRAFIJA ILUSTRIRANIH KNJIG JELKE REICHMAN, Petra Koršič
221 225 230 231
PRI JELKI REICHMAN Povsod – na mizicah, v vitrinah, ob stenah – je toliko vsega in eno se zliva z drugim. Sklede, petrolejke, slike, stekleničke – le kdo tu lahko obriše prah, pomislim za hip. Medtem nama Jelka kuha čaj. Sem in tja teka – preden se usedeva, bi rada pogledala še, kako je z njeno skoraj stoletno mamo. Stopim k oknu in pogledam na vrt. Tudi čezenj veje pridih starega in odmaknjenega. Med zelenjem stojijo okrušeni kipci, ob stebru osamljeno vedro od kdo ve kod. Prvič opazim grma, ki sta raščena in obrezana tako, da se pod njima lahko sprehodiš. Če greš pod njunim lokom, prideš v Jelkin najbolj skriti kot. »Tudi vrt imaš lep,« rečem, ko se vrne. In ravno o vrtu bi mi Jelka rada govorila. »Takrat, ko sem bila otrok,« pravi, »takrat je bila tu pri nas okupacija. Oče in mama sta izgubila službi in živeli smo v dedkovi hišici, tam v Zvonarski, čisto pod gradom. Bila je to taka revna kajža, stranišče na štrbunk, kopalnica – kje pa. Ampak imeli smo vrt. Stara mama ga je obdelovala, da so v njem rasle kumare, rože, solata, ribez, pa kakšna sliva. Dedek je bil mojster ključavničar in je imel delavnico nasproti hiše. Od njegovega dela in od vrta smo živeli. Tu hiša, tam delavnica, vmes pa vrt, zaprt z železnimi vrati. In jaz otrok, sam v tistem vrtu. Zunaj na cesti so se igrali otroci, lahko bi šla k njim. Čez vrv so skakali, risali ristanc in brcali kamen po njem. Ampak jaz sem komaj čakala, da se umaknem v svoj svet. Moj svet je bil skromen. Igrač ni bilo, še papirja sem imela le malo. A imela sem vrt in imela sem domišljijo. Živo se spomnim poletnih večerov, ko so na slivi in okrog ribeza prepevali kosi. Nobena ptica mi ni ostala tako v spominu kot kos. Ta ptič, kako žalobno poje. Potem je v bližnji cerkvi zvonilo angelsko češčenje, in jaz – vem, da sem imela v sebi nekaj med strahom in pričakovanjem. Tja v Krim sem gledala, ko se je po malem spuščal mrak. Malo tesnoben, a hkrati prijeten občutek – kot če se pripravlja na nevihto, pa si že vse postoril, vse je zaprto, ti pa čakaš, da se bo ulilo …« Vrta v Zvonarski že dolgo ni več, zdaj je njen ta, ki ga gledam skozi okno. Grm, trava, kipec, drevo – pač Jelkin vrt in ona v njem. Še vedno malo isti otrok, ki sam zase prisluškuje lepoti in ki bi jo rad ohranil. Morda zato že desetletja ustvarja svet po svojem videnju, vrt, v katerem cvetoča drevesa nikoli ne izgubijo cvetja in v katerem se muca s sončnim žarkom res lahko igra. V njenem vrtu se najde marsikaj, ne le kumare, rože, solata, ribez in slive. Veliko nas je, ki obiramo njegove sadove. Zato morda skupaj lahko zaželimo: da bi ti, Jelka, rodil še naprej, tebi in drugim v veselje. In da bi ti zavedanje lepega še naprej polnilo življenje. V Cerknici, 17. julija 2009
Anja Štefan
JE DOLGA, DOLGA PRAŠNA POT Anja Štefan
Je dolga, dolga prašna pot, le zvezde jo poznajo, le one me povarjejo, ko ležem za ograjo. A vem, da hodim, kot je prav in da bo kmalu bolje, morda že jutri, ko prispem na tisto širno polje. Tam čeveljčke umazane mi rosa bo umila in srajčico raztrgano bo ptičica zašila in dobra stara jablana mi jabolko bo dala, prelepo zlato jabolko – kako sem ga iskala.
9
RASLA JE JELKA Slovenska ljudska
Rasla je jelka do neba, do neba, rasla je jelka do neba. Ĺ irila veje do zemlje, do zemlje, ĹĄirila veje do zemlje. Kraj jelke vodi stezica, stezica, kraj jelke vodi stezica. Po stezi bratec hodil je, hodil je, po stezi bratec hodil je. Za roko sestro vodil je, vodil je, za roko sestro vodil je.
11
Dragotin Kette
Živela je v starih časih na nekem gradu mlada in zelo prijazna deklica Bogdanka. Bila je šivilja in je služila grajski gospe. Nekega dne je ravno šivala v svoji tihi sobici, ki je imela okence na vrt. Sama je bila, zato jo je začel napadati dolgčas, dasi je imela dela čez glavo. No, ko je tako vbadala in vlekla, merila in rezala, ji je prišlo v glavo polno čudnih misli in želja. »Kaj ko bi jaz imela take škarjice, da bi se jim samo reklo: Škarjice hrustalke, po rumeni mizi bežite, jopico mi urežite! Pa bi me ubogale; če bi jim pa dejala: Škarjice hrustalke, zdaj se pa ustavite, zdaj pa v kot se spravite! Pa bi se takoj ustavile, to bi bilo pa lepo!« je dejala sama sebi, pa vendar tako, da jo je lahko slišal tudi kdo drug. Kakor je to izgovorila, je priletela na vejo pred okencem drobna ptička in zapela:
14
»Oj, Bogdanka, kar si prosila, to si dobila!« Ko je deklica to slišala, se je tako ustrašila, da se je zbodla v prstek. Medtem pa, ko si ga je obvezovala s platencem in belo nitjo, je čudna ptičica odletela. To je bilo Bogdanki žal, ko je ni več zagledala! Kako rada bi še enkrat čula tiste besede od drobne ptice. Toda ptičice ni bilo od nikoder več. »Čakaj,« si je mislila deklica, »hočem pa vendarle poskusiti, kaj je dejala ptičica!« In hitro je zaščebetala: »Škarjice hrustalke, po rumeni mizi bežite, jopico mi urežite!« In glej ga, spačka! Škarjice-hrustalke so se dvignile in jele rezati belo platno na mizi. Obračale so se hitro kakor kača in rezale tako natančno, da se deklica ni mogla prečuditi. 16
17
18
In ko je bilo urezano vse platno na mizi, so skočile na skrinjico, da bi tudi tam pričele svoje delo, toda deklica jim je brž zaklicala: »Škarjice hrustalke, zdaj se pa ustavite, zdaj pa v kot se spravite!« In precej so bile pri miru in so ležale lepo v kotu in niti ganile se niso. »To pa to!« si je mislila Bogdanka vsa srečna in vesela. Kaj bi ne bila! Zdaj ji ne bo treba polovico toliko delati kot poprej. Ona je samo šivala, rezale pa so škarjice same. Tudi grajska gospa je bila odslej dosti bolj zadovoljna z njo in kar načuditi se ni mogla, kako more Bogdanka obleko tako
19
20