Zdr avniki v prostem času
Lonček Matjaž Lesjak Pokleknil je pred njo in ji z roko počasi dvignil krilo. Sredi dviganja je zastal in oklevaje vprašal, če je slekla spodnje hlačke. Ja, seveda, kaj pa misliš, v torbici jih imam. Potegnil je blago do vrha stegen in vrnil roke v naročje. Nato ji je z rokami segel med kolena in jih razprl. Pogledal ji je v mednožje, segel z desnico po lonček in ga nastavil pod grmiček. –– Zdaj, ji je ukazal, lulaj.
–– Lulaj, lulaj, je zanergala, to ne gre na komando.
–– Ne premikaj se, je zasikal z glavo med njenimi koleni, počakaj, da spet nastavim. Poškilil je v njeno notranjost in mrmral, da se nič ne vidi. –– Ko bo steklo, boš že ujel nekaj kapljic. –– Nič ne vidim, ji je vrnil.
–– Včasih si vse videl tudi v najtrši temi, se je poizkušala spominjati od zgoraj.
–– Lulaj, ji je odvrnil, sedaj ni čas za spomine, poleg tega je bilo tisto čisto nekaj drugega. Nekoč, nekje, davno … Oba sva bila mlada, gola, ležala sva razprta sredi belega dneva in še rjuha nama je bila odveč. Videl sem več kot sem hotel, je dodal neslišno v sebi in se spet lotil dela. Uloviti curek urina v tesnem veceju je precej težje kot otipavati voljno žensko telo, ki samo vodi roko tja, kamor je treba. Lulaj, je skoraj preglasno prekinil svoje spomine. –– Kaj se dereš, nisva doma, je spet priletelo od zgoraj. Ploščice so odbijale njune besede in jih pomnožile. Sedaj ni čas za diskusije, se je jezil, lulaj. Potem sta bila tiho in ona je nemočno pritiskala s trebuhom. Nobene vode ni bilo v njej, le suša, staro žilavo življenje in neubogljive mišice. Mehur se je zavozlal. Zavzdihnila je, ne gre. On je potegnil lonček izmed njenih stegen, pokleknil na obe koleni in jo strogo vprašal, če je dovolj spila. Spila že, spila, potem pa sem morala pred odhodom spet na stranišče, sedaj je vse prazno, mehur pa se vedno upre, ko zavoham ta sterilni zrak zdravstvenega doma. A si vzela ta hitri diuretik, je vrtal naprej. Vzela, je zavzdihnila, prehitel me je že doma, vse je stisnil iz mene. Z naporom se je dvignil, zravnal najprej eno nogo, nato še drugo, z roko se je uprl na njena kolena in iztegnil še hrbet. –– Morda bi bilo bolje, če ne bi vzela zdravila, je neodločno pogledal njeno sivo glavo.
–– Prejšnji teden si menil ravno nasprotno, trdil si, da mi bo diuretik pomagal narediti urin.
–– Je že res, a pomemben je pravi trenutek, višek delovanja mora biti ravno tisto uro, ko prideva v laboratorij. Stal je pred njo, ona pa je od spodaj ujela njegov pogled in se skromno nasmehnila z mešanico sramu in krivde. Res ne morem, ne gre, je spustila glavo nad eno ramo in skomignila. Potem sta molčala in tudi ta molk so ploščice zgostile v tihem odbijanju. Zavzdihnil je. Ošinil je majhen umivalnik, ki je bil montiran na steno. Verjetno je imel v tej skromni sobici več vlog. Lahko si umil prste, če si jih po nesreči zmočil z lastnim urinom, lahko pa je koristil tudi v takšnih zagatah, ko se mehur upre naročenemu odpiranju. Šum tekoče vode bi ga znal premotiti, da bi se spozabil in se 92
pridružil pretakanju. Stopil je do umivalnika, odprl pipo in gledal učinek na ženo. Jezno je odmahnila z roko. Potem je podstavil pod curek bel plastični kozarec, ga napolnil do roba in ji ga ponudil. Zgroženo ga je pogledala. Iz tega naj pijem?!
–– Saj je kozarec še čist, se je čudil.
–– Čist, je sunila z brado navzgor, čisto po moško, kaj misliš, da perejo to plastiko? Malo prej si mi ga tiščal pod zadnjico, zdaj naj pa pijem iz tega? Zavzdihnil je. Tudi zadnja plat je del človeka in še nikogar ni zastrupila, vse je naše. Držal ji je lonček pod nosom, roka se mu je stresla in prve kaplje so šle čez rob. Polivaš me, mokra sem. Morda ti bo to pomagalo, je praktično pripomnil, a potem se mu je roka od utrujenosti povesila, nekaj vode se je zlilo na tla, ostanek je vrnil v umivalnik. Naslonil se je na gladko steno in gledal bele ploščice. V starosti vse postane belo, lasje, koža, postaneš abonent belih zdravstvenih ustanov, gledaš bele halje, domov nosiš bele tabletke. Vedno več te je v kartotekah in vedno manj v obleki. Kar naprej te slačijo, tipajo, zabadajo, žarčijo, slikajo, jemljejo ti obleko, vtaknejo se v vsako luknjo, znotraj si votel, okoli te pa zmanjkuje. Zavzdihnil je. Kaj vzdihuješ, bova pa drugič prišla, časa imava dovolj. Časa imava dovolj, je ponovil za njo, samo moči nama zmanjkuje. Potem sta oba molčala in gledala njuno zavezo. Če sta oba združila voljo in svoja telesa, sta ravno zmogla takšne poti. Greva, se je potem ona odločila in dvignila roko. Podprl jo je in s stokom se je zravnala.
–– Pazi, da ne padeš, ji je skoraj zagrozil in ji potegnil krilo navzdol, sedaj stoj čisto pri miru. Odklenil je vrata in z zunanje strani potegnil dve bergli. Spretno jih je namestil v njene roke in skupaj sta odšepala iz prostorčka. –– No, kako je šlo gospa Strelišek, ju je radostno pozdravila sestra Mojca, kot da sta se pravkar vrnila z nekega družabnega dogodka. Stala je pred njima, vtaknila roke v bok in ju radovedno opazovala z nagnjeno glavo. Ana Strelišek jo je pogledala z očmi šolarke, ki ni opravila domače naloge. Odkimala je, oprostite sestra, ni šlo, Štefan, daj gospe kozarček. Štefan je popustil prijem pod pazduho svoje soproge in iz žepa potegnil posodico. –– Ojej, oprostite, v žepu se mi je polomila.
–– Kaj bi s tem, je še bolj veselo prišlo od Mojce, odpahnila je roke z bokov, spretno zagrabila kozarček z dvema prstoma in ga vrgla v smeti. –– A kar vržete ga vstran, jaz pa sem mislil, da jih ponovno uporabite, je zazeval Štefan. –– Gospod Strelišek, se je sestra Mojca skoraj zgrozila in zavrtela oči, tu je vendar laboratorij.
–– Pustite ga, se je vključila Ana v pogovor, moj mož vse uporabi znova, vse reciklira, vse zloži, polne kleti imamo starih predmetov, ki so že zdavnaj odslužili. Pojdiva, dedi, pomagaj mi na hodnik.
–– Ne kliči me dedi, je zagodrnjal Štefan, vzel svojo sprehajalno palico v levico in z desnico podprl Ano. Njune palice so odklopotale na hodnik, Mojca pa jima je kar čez rame naročila, naj prideta nazaj čez nekaj dni. Sedaj bova kuhala
Revija ISIS - Junij 2014
11 Zdravniki v prostem casu.indd 92
22.5.2014 15:24:20