36 Forum
Revija ISIS November 2015
da gre predvsem za bolnike in njihove pravice (ali kdo misli, da smo zdravniki ravnodušni do naših neuspehov?), so preveč prozaične. Zdravniške organizacije se sicer trudijo zaščititi svoje člane, a so pri tem precej nemočne in deležne predvsem kritik o cehovski solidarnosti in podobnih floskulah. Vse prevečkrat smo zgolj zdravniki privezani na sramotilni steber, čeprav so tudi drugi v zdravstvu vsaj sokrivi, da se neljubi in tragični dogodki dogajajo, vendar ko je treba prevzeti odgovornost, si po pilatovsko umijejo roke. Neljubi dogodki pri našem delu so se in se vedno bodo dogajali. Ti mečejo slabo luč na vse zdravnike in ves zdravstveni sistem, čeprav trdim, da je naš sistem glede na možnosti in sredstva nadpovprečno dober. Vsakemu zdravniku, tudi meni, se včasih
porajajo dvomi, ali vedno in povsod res naredimo vse, kar je za konkretnega bolnika najbolje. Morda smo za (slab) odnos javnosti do našega dela, predvsem pa napak, res krivi zlasti zdravniki, a ne samo mi, ampak, če hočete, celoten zdravstveni sistem, ki je tak, kot je, z vsemi slabimi in tudi dobrimi lastnostmi. Naj se zdi še tako grobo rečeno, se moramo zavedati, da živimo v družbi, ki je bolj podobna Avgijevemu hlevu kot urejeni družbi. Iluzorno je pričakovati, da bo zdravstvo v taki (z)družbi delovalo tako, kot bi moralo in kot si vsi želimo. Vse prevečkrat govorimo samo o posledicah, redko pa o vzrokih za napake. Za zmanjšanje števila iatrogenih zapletov je najpomembnejša dobra klinična praksa. To seveda velja za vse osebje, ki ima stik z bolnikom, predvsem pa medicinske sestre, ki so več
časa pri bolniku in imajo tudi veliko znanja ter izkušenj. Vsaka naša odločitev mora biti indicirana in pravilno izvedena, upoštevaje možen zaplet ter ustrezno zdravljenje teh zapletov. Pametno bi bilo v okviru ministrstva in/ali zbornice za reševanje teh problemov imeti stalen organ in ne ad hoc imenovane komisije za vsak sporen dogodek posebej. Če je cilj preganjanja zdravnikov izrekanje strogih (včasih brezobzirnih) kazni, bo učinek ravno nasproten, kot si ga vsi želimo. Dokler bo vladala kultura strahu pred morebitnimi napakami in javnim sramotenjem zdravnikov, bomo stalno priča aferam, ki vsem nam samo škodujejo in povzročajo nepopravljivo škodo. Ne nazadnje pa se zaradi defenzivne medicine, v katero smo enostavno prisiljeni, zelo povečujejo tudi stroški, česar se vsi premalo zavedamo.
Paliativna oskrba in »paliativna oskrba, ki to ni«, lajšanje ali krajšanje življenja? Bi rekli, da življenje Stephena Hawkinga ni vredno?
Nenad Kohn, dr. med., spec. spl. med., Nova Gorica nenadkohn8@gmail.com Na začetku bi poudaril, da paliativna medicina ni nova. Izvajala se je vedno, mogoče brez tako lepo sortiranih teoretičnih definicij, ampak je tudi imela svoja načela. Paliativna oskrba ni namenjena samo umirajočim bolnikom, tudi ni namenjena odločanju o tem, kaj se pri nekom »splača« ali ne, sploh ne, kadar tako odločanje temelji na vrednostnem sistemu presojevalca, in ne bolnika in njegovih bližnjih. Edina osnova pri paliativni oskrbi, ne glede na obstoječe stanje, ne sme biti skrajšanje življenja, ampak le lajšanje težav do naravnega konca. Vse ostalo postavlja zdravni-
ka v vlogo, ki je ne bi smel imeti: odločanje, koliko in kako bo kdo živel. Odvisno od širine tolmačenja smo umirajoči vsi, od rojstva. Ali bomo skupino umirajočih določali po zdravstvenem stanju in ne po starosti, ali kognitivni sposobnosti, je vprašanje, ki ne bi smelo obstajati. Enako velja za definicijo tistih, ki ne morejo skrbeti zase. Po mojem prepričanju moramo ločiti med tistimi, ki so neposredno umirajoči, terminalni bolniki, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja ne morejo skrbeti zase, in dementnimi, ki so fizično zdravi, ampak nesposobni samostojnega
odločanja. Razlika je tudi v preostalem trajanju življenja. Da stigmatiziranje posameznih skupin bolnikov ni dobro, se je pokazalo nekajkrat v zgodovini, takšna smer se vedno spremeni v družbeno patologijo. Ostaja pa tudi pravni vidik. Ni sporna odločitev, ki jo poda bolnik sam, pod pogoji, ki so zakonsko določeni, torej v dokumentirani obliki, z ustreznimi varovalkami. Sporno je, ko o zdravljenju odločajo svojci, ki zatrjujejo, da je to želja pacienta, sporno je predpisati načrt paliativne nege, s podpisom pacienta, vendar brez ustreznih zakonskih varovalk. Tipična zdravniška logika, s prilagajanjem zakonov lastni interpretaciji. Zakonska dikcija navaja tudi, da svojci (skrbniki) dajo privolitev za zdravljenje, in ne, da oni predlagajo zdravljenje. Ker je ta dikcija preveč