35 Forum
Revija ISIS November 2015
hočete, »zdravniške«, da bo moje nerazumevanje lažje opredeliti. Dá, zgodila se je napaka, dá, pacient je upravičen do primerne odškodnine. Kje je potem problem? Problem je v tem, ker nimamo nekrivdne odškodnine, čeprav so bili o tem že pogovori na zdravniški zbornici in celo na ministrstvu za zdravje, a je vse skupaj padlo v vodo, ker je bilo tem poskusom očitano, da se želijo zdravniki skriti za nek brezkrivdni sistem. Očitek še ne pomeni resnice, pomeni samo neznanje ali pa se išče finančne koristi za kakšno skupino. V zadnjem času pa država s kriminalizacijo človeških napak in največkrat s pogojnimi zapornimi kaznimi ustvarja kulturo strahu in posledično kulturo tišine o napakah s skrivanjem napak, pripisovanjem napak zapletom in izvajanjem obrambne medicine. To so zelo
plodna tla, da se bodo napake dogajale še naprej v nezmanjšani meri. Ker nisem vseznalec, sem morda kakšen pravni izraz prikazal narobe in pričakujem, da me bo glede tega kdo opozoril, ampak prosim, ne na podlagi zastarele zakonodaje. Rad pa bi, da se mi tudi pove, kam je šlo naše vseživljenjsko učenje, ker delamo stvari, ki so v pametnih državah že urejene, tudi pravno, na podlagi znanosti o varnosti pacientov, ki jo pri nas ignoriramo. Obravnavanje človeških napak je tako v pravni kot zdravstveni stroki zastarelo in je podobno, kot če bi vse bolezni še vedno zdravili s puščanjem krvi. Kri pa se pri taki neurejenosti varnosti pacientov, ki jo imamo v Sloveniji, pušča tako pacientom, njihovim svojcem kot zdravnikom in drugim zdravstvenim strokovnjakom. Najhuje je, da je dokazano, da je škodo zaradi napak možno
Kultura strahu Prim. Marjan Fortuna, dr. med., Kranj V našem zdravstvu vlada nenormalna kultura strahu pred morebitnimi napakami, ki žal spremljajo naše delo. Po mojih izkušnjah je največ zdravniških napak bolj posledica drugih okoliščin kot pa neznanja, malomarnosti, nevestnosti ali celo brezbrižnosti. Najmanj napak je gotovo pri posegih, ki se izvajajo pogosto, in tistih, ki so že po naravi posega povezani z manjšim tveganjem. Ko spremljamo poročanje medijev, izjave raznih bolj ali manj kompetentnih posameznikov, tudi zdravnikov, ki že dolgo ne delajo z bolniki, dobi zlasti javnost vtis, da smo za vse napake pri obravnavi bolnikov krivi le in zgolj zdravniki. Resnica pa je po mojih izkušnjah precej drugačna. Ali je zdravniška napaka, če bolnik naredi v bolnišnici samomor brez kakršnih koli znakov, da namerava to storiti? Ali če pade s postelje in zaradi udarca
v glavo ali drugih poškodb ter kasnejših zapletov umre? Ali če umre zaradi katetrske sepse? Ali umre zaradi okužbe z odpornimi bakterijami? Ali če umre zaradi prepozne diagnoze kot posledice predolgih čakalnih dob na preiskave in postopke zdravljenja? So napake, to pač moramo priznati. Toda, kdo je sposoben predvideti take in podobne napake in jih povsem preprečiti? Nihče! Kdor trdi, da se mu kaj takega ne more zgoditi ali se mu še ni zgodilo, je ali nekritičen ali pa laže. Pri vsaki smrti pa je treba biti zelo natančen pri ocenah vzrokov in posledic. Ne moremo in ne smemo kar vseh, zlasti nepričakovanih smrtnih primerov metati v isti koš. V zdravstvu je toliko udeležencev, da je prelaganje krivde le na zdravnike nesprejemljivo posploševanje. Če javnost še tako obsoja zdravnike in se moramo stalno braniti pred napadi, je nujno vedno znova in
zmanjšati, a se tega kljub že pred več leti objavljenim številkam v javnih občilih o številu mrtvih in poškodovanih zaradi napak nihče noče ali ne zna lotiti, niti politika niti zdravstvena in niti pravna stroka. Literatura: 1.
2.
3.
4.
5.
Cankar N. Odškodninska odgovornost zaradi zdravniške napake v slovenski sodni praksi. ISIS, 10:20–23, 2015. Reason J. Managing the risks of organisational accidents. Aldershot: Ashgate Publishing, 1997. Robida A. Napake pri zdravstveni obravnavi pacientov: Sistematična analiza globljih vzrokov napak in njihovo preprečevanje. Bled: Center za izboljševanje kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave, 2013. Korošec D. (ur.). Zakon o pacientovih pravicah s komentarjem. Ljubljana: Založba GV, 2009. Svetovna zdravstvena organizacija. Konceptualni okvir za mednarodno klasifikacijo za varnost pacientov, Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, 2011.
znova opozarjati, da je marsikatera napaka posledica sistemskih nepravilnosti, komunikacijskih šumov in mnogih drugih vzrokov. Vsakemu zdravniku in vsakemu zdravstvenemu zavodu je še kako v interesu, da bi bilo škodljivih posledic za bolnike čim manj. Zato pa je potrebno predvsem urejeno zdravstvo s čim bolj strokovno usposobljenim kadrom. Bojim pa se, da ob vsesplošnem varčevanju boljših varnostnih standardov ni mogoče doseči, pa če se še tako trudimo. Dogodki ob domnevnih zdravniških napakah, opustitvah in zmotah, ki so tudi medijsko zelo odmevni, kažejo na »forma mentis« naše družbe, v kateri je polno hinavščine in dvoličnosti. Zaskrbljen sem, ker bolniki sicer upravičeno pričakujejo najboljše zdravstvene storitve, a se na žalost mnoge bolezni in bolezenska stanja ne končajo vedno tako, kot si vsi želimo in kot sodobna medicina ni vedno sposobna nuditi. Vse države se soočajo s problemom škode, ki jo utrpi bolnik, pa krivde ni mogoče ali jo je zelo težko dokazati. Patetične izjave,