38 Forum
Revija ISIS December 2015
Ali je zdravstvo res trgovina z mešanim blagom? Dr. Marjan Jereb, dr. med., Ljubljana Ob sedanjih debatah na to temo v medijih se mi zdi vredno nekoliko razčistiti pojme ter podati nekaj svojih misli. Sam sem namreč istočasno zdravnik in bolnik, imam torej dobro izhodišče za ta poseg v razpravo. Zdravstvo so ljudje – bolniki in zdravstveno osebje – ter seveda tisto, kar spada zraven: bolnišnice, inštituti, farmakologija ter vsa potrebna tehnika. Brez denarja seveda vse to ne more delovati, vendar včasih malo pozabimo, tudi s pomočjo medijev, da denar ni cilj, ampak sredstvo. Nikoli ne more biti dovolj denarja za tisto, čemur bi se zdravstvo rado vsaj približalo – da bi bili vsi ljudje zdravi in sposobni za delo. Ves denar, kar ga dobi, pa lahko zdravstvo, pod pamet nim vodstvom, bolj ali manj koristno porabi. Tu pa se naša mnenja začnejo razhajati. Eni bi zvišali plače, drugi bi bolj podprli raziskave, tretji bi nabavili več modernih aparatov in instrumentov, še drugi bi usmerili več denarja v izobraževanje. Vse to so hvalevredne ambicije, žal pa denarja zmanjkuje že za ohranjanje sedanjega stanja. Slovensko zdravstveno osebje, z zdravniki na čelu, je vredno občudovanja. S polovico manj denarja, kot ga za to porabijo naši sosedje Avstrijci, vzdržujejo, v glavnem na račun svojih nizkih plač (material je še nekoliko dražji kot pri sosedih), zdravje naših ljudi na enaki ravni kot v Avstriji, Nemčiji, Franciji. Žal to ne more več dolgo trajati, prvi znaki upadanja kakovosti se že kažejo: nevrologija in otroška srčna kirurgija v ljubljanskem kliničnem centru, opuščanje nekaterih specialnosti v drugih slovenskih bolnišnicah, zmanjšani programi v nekaterih zdravstvenih domovih, pa tudi pomanjkanje zdravnikov in drugega osebja se ponekod že pozna.
Kako preprečiti ta »negativni trend« in stanje morda celo izboljšati, je tako imenovano vprašanje za milijon dolarjev. »Več denarja«, tudi če bi ga kje dobili, verjetno ni edini odgovor. Bolj obetavni se mi zdijo poizkusi dviganja strokovne ravni in učinkovitosti, torej smiselne porabe tega, kar imamo. Skoraj vsemogočna birokracija, tipično slovensko izmikanje odgovornosti ter vmešavanje politike tu ne bi smeli biti nepremostljive ovire. Strokovnost, tj. znanje in njegova smiselna uporaba, ima svoje osnove predvsem v dobrih šolah, s tem pa imamo v Sloveniji težave. Skozi dve ali celo tri generacije so bile, od osnovnih šol do fakultet, pod močnim političnim vplivom, ki se je poznal predvsem v izbiri učiteljev. Slovenija je majhna in nima dovolj ljudi, ki bi res lahko bili univerzitetni profesorji. Če se to število še razpolovi po politični liniji, je primanjkljaj očiten. Izpolnili so ga v glavnem drugorazredni politični kandidati, kar seveda ni bilo v prid strokovnosti. Svoje so prispevale tudi skoraj hermetično zaprte državne meje v letih l950–60. V razvite tuje dežele so smeli le izbranci, in to ne v službo, kjer bi se lahko kaj naučili, ampak na kongrese in simpozije. Zato vsaj medicinska fakulteta ni bila na nivoju, kar se še danes pozna marsikateremu njenemu diplomantu. K sreči se je ta upad strokovnosti poznal predvsem v vrhovih naše medicine, medtem ko so zdravniki v ambulantah, zdravstvenih domovih in redkih zasebnih ordinacijah dobro opravljali svoje delo in vzdrževali zdravje prebivalcev na dostojni ravni. Se pa te stvari zdaj hitro izboljšujejo, ko smo se odprli svetu, vstopili v Evropo in se končno poslovili od enoumja.
Smiselna poraba tistega, kar imamo, je še vedno dokaj oddaljen cilj. Povprečen slovenski zdravnik začne samostojno, brez nadzora, delati vsaj nekaj let pozneje kot npr. njegov švedski kolega, gre tudi kakšno leto prej v pokoj in tudi čez dan dela kakšno uro manj. V ljubljanskem kliničnem centru so ob štirih popoldne samo še dežurni zdravniki ter tu in tam kakšen navdušenec, medtem ko npr. v Karolinski bolnišnici v Stockholmu ob šestih popoldne še tečejo rutinske preiskave in posegi. V UKC se je že zgodilo, da so zdravniku prepovedali delati s pacienti popoldne, ker bi zavarovalnici porabil preveč denarja. Jasno je, da se na ta način daljšajo čakalne vrste, s čimer se poslabša stanje vsaj nekaterih čakajočih, kar spet poveča stroške zdravljenja in niti ne prihrani denarja zavarovalnici, neposredno pa škodi zdravju bolnikov. Za racionalno zdravljenje naj bi poskrbele t.i. »smernice« za obravnavo bolnika. Večino teh zdravnik že pozna. Ker so jih izdelali v pisarnah in se nanašajo na statistično povprečnega bolnika, se je bati, da bodo dobrega zdravnika včasih celo ovirale pri obravnavi bolnika, ki ga on pozna bolje in terapijo prilagaja njegovim posebnostim. Lahko bi se zgodilo, da bodo smernice tudi ovirale uvajanje novosti. Te se navadno pričnejo tam, kjer nekdo ali nekaj štrli iz povprečja. Eden glavnih pogojev za uspešno zdravljenje je seveda odnos med bolnikom in zdravnikom – medsebojno zaupanje in spoštovanje. To je v Sloveniji zadnje čase na trhlih nogah, tudi ali celo zlasti po zaslugi medijev, pa tudi splošnega vzdušja v naši državi. Težko komu kaj verjamemo, o drugih raje slišimo, ali rečemo, kaj slabega in to pričakujemo tudi od njih. Tudi to ima lahko slab vpliv na zdravstvo. Zdravnik, ki o svojem delu