8 K naslovnici revije Revija ISIS Avgust/september 2015
Razvoj otorinolaringologije Prispevek nobelovcev k zdravljenju otoloških bolnikov
Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., Inštitut za zgodovino medicine MF UL Gluhost in gluhonemost sta od nekdaj predstavljali eno najhujših invalidnosti. Nič čudnega torej, da so se zdravniki skozi čas trudili razvozlati skrivnosti sluha in možnosti njegove povrnitve. Kompleksnost razumevanja sluha je integrirana v številnih spoznanjih temeljnih naravoslovnih ved, anatomije, fiziologije in patologije, pa tudi akustike. Zahtevnost raziskovanega področja se je vse do 20. stoletja izmikala ključnim spoznanjem. Šele pred stoletjem, natančneje leta 1914, je za razvoj otorinolaringologije dobil Nobelovo nagrado otolog, Dunajčan dr. Robert Bárány (1876–1936), ki se je ukvarjal z zgradbo in delovanjem vestibularnega aparata. Pol stoletja za njim, leta 1961 je naslednjo prejel dr. Georg von Békésy (1899-1972), ki je odkril fizikalne mehanizme kohlearne stimulacije. Razumevanje teh procesov je omogočilo silen napredek avdiologije, ki jo v tem prispevku izpostavljamo. In kako je s sluhom? Sluh je sposobnost ušesa, da iz množice zvočnih valov v okolju sliši le nekatere. Je človekovo najobčutljivejše čutilo, saj lahko zazna zvok z energijo, ki je le desetkrat večja od termičnega gibanja molekul vodika. Pri tem obstaja izredna selektivnost, da izmed velikega števila različnih zvokov usmerimo pozornost le na najpomembnejše. Parni organ omogoča binauralni sluh ali stereofonijo in pomaga pri boljši orientaciji v prostoru. Sluh je vedno aktiven, tudi v spanju. Vse to je rezultat po eni strani izrednega pomena sluha, po drugi strani pa njegove dolge evolucije.