44 Forum
Revija ISIS Avgust/september 2015
dolgoletne prakse. Načini, kako omejiti pošiljanje bolnikov, predvsem iz drugih regij, ki imajo svoje bolnišnice, obstajajo, a nihče – zlasti mislim na zavarovalnico – tega ne sankcionira. Nesprejemljivo je denimo, da v neki periferni ustanovi (imenoval ne bom nobene!) tako rekoč prepovejo pošiljanje bolnikov z izgovorom, da nimajo prostora. Bolnik mora biti najprej pregledan v regijskem zavodu in če je indikacija za napotitev v drugo bolnišnico, se ga po dogovoru, ponavljam, po dogovoru pošlje v drugo ustanovo. Skrajno populistično je, da je treba zasebno delo strogo ločiti od javnega. Nasprotno, čim bolj ga je treba vključiti v mrežo celotne zdravstvene dejavnosti. Nespametno je tudi, da številni strokovnjaki niso vključeni v sistem zagotavljanja neprekinjenega zdravstvenega varstva (pa naj to imenujemo dežurstvo, stalna pripravljenost ali kako drugače). Koliko manj bi bilo podvajanja pregledov in drugih storitev, če bi ravnali tako, vendar kadarkoli in kjerkoli omenim tako možnost, dobim vedno enake ali podobne odgovore.
To so stvari, ki jih morata urediti koncedent in koncesionar. Poseben problem je glavno mesto. UKCL je hkrati regionalna bolnišnica za Ljubljano s širšo okolico ter terciarna ustanova za vso državo. Zaradi te dvojne vloge ima ogromno težav, od (pre)dolgih čakalnih dob do pomanjkanja predvsem internističnih postelj. Zato bi morala biti ena prvih prioritet mesta in države izgradnja novega UKCL, sedanja stavba bi pa postopoma postajala regionalna bolnišnica, kar dejansko že je. Ker je država slab gospodar, bi bilo smiselno prenesti upravljavske pravice bolnišnic na regionalne skupnosti. Je pa seveda ključna vloga resornega ministrstva in Zdravniške zbornice Slovenije izdelava mreže zdravstvenih zavodov ter skrb za čim večjo strokovnost njihovega dela. Bolnišnice bi postale delniške družbe, katerih pomembni delničarji bi bili zlasti zaposleni, ki bi imeli pomembnejši vpliv pri njihovem vodenju in delovanju. Privatiziramo pa lahko celotno primarno zdravstvo, vendar tako, da bo to res komplementarno javnemu (ali državnemu, kakor komu
bolj ustreza). Ker je nastal nov družbeni sistem, verjetno ni boljše možnosti, če hočemo, da bo zdravstvo dobro delovalo. Ne nazadnje pa, če hočemo ali nočemo, je treba pritegniti zasebna sredstva tudi z uvedbo participacije. Poznavalci razmer v zdravstvu sprašujejo, zakaj se toliko zavzemam za participacijo, če celo delovno dobo plačujemo za zdravstvo. To je res, vendar plačujemo za sedanje bolnike in njihovo zdravljenje in ker izdatki prehitevajo prihodke, smo stalno v zaostanku za odhodki. Vsak si zdravstveno reformo predstavlja malo po svoje. Politiki tako, da bi ugajali volivcem, zdravstveni delavci predvsem s strokovnega vidika, bolniki iz osebnih izkušenj in pričakovanj, sindikati in upokojenci zopet drugače, zato je jasno, da z morebitnimi spremembami ne bomo nikoli vsi zadovoljni. Če ne bo najširšega družbenega soglasja (morda celo referenduma) in sodelovanja vseh zdravstvenih delavcev in politike, se bodo razmere v zdravstvu še naprej samo slabšale in posledice bomo občutili vsi.
Etične dileme ob odtegnitvi nesmiselnega intenzivnega zdravljenja Prof. dr. Matjaž Zwitter, dr. med., Katedra za medicinsko etiko in pravo, Medicinska fakulteta Univerze v Mariboru matjaz.zwitter@guest.arnes.si
Velika večina zdravnikov, pa tudi laične javnosti se strinja, da intenzivni medicinski ukrepi niso primerni, kadar gre le za podaljševanje življenja brezupno bolnih, še posebej, kadar je kakovost življenja izjemno nizka. Opustitev ali odtegnitev intenzivnega zdravljenja takim bolnikom je zato ne samo sprejemlji-
va, pač pa priporočena. V zapisanih etičnih priporočilih pogosto beremo, da sta v etičnem pogledu opustitev in odtegnitev intenzivnega zdravljenja enako sprejemljivi dejanji (1). V praksi pa se mi ta dilema kaže drugače: odtegnitev intenzivnega zdravljenja je pogosto zelo blizu evtanaziji.
Evtanazije kot besede ne sprejemamo. Pa je to zavračanje res iskreno? Poglejmo si to zavračanje na dveh primerih: pri odtegnitvi hrane in tekočin ob trajnem vegetativnem stanju in pa pri opustitvi umetnega predihavanja za bolnika v nepopravljivi možganski komi. Dolgo smo nasprotniki evtanazije poskušali drug drugega prepričati, da je šlo pri Eluani Englaro za odtegnitev nesmiselnega zdravljenja. Ko danes ponovno premišljujem njeno zgodbo, pa sem prepričan, da je šlo za evtana-