87 Zanimivo Revija ISIS Maj 2015
Prof. Zora Konjajev in Ivan Cibic častna člana MHS SZD Prof. dr. Elko Borko, dr. med., predsednik MHS SZD Dr. Aleksander Kruščić, dr. med., UKC Maribor elko.borko@guest.arnes.si
29. januarja je bila v veliki dvorani prim. Zmaga Slokana v 16. nadstropju kirurške stolpnice v UKC Maribor letna skupščina Medikohistorične sekcije Slovenskega zdravniškega društva (MHS SZD). Po poročilih in pregledu dela v letu 2014 je sledila podelitev častnih priznanj. Častna člana sta postala prof. Zora Konjajev, pediatrinja, znanstvenica, partizanka, zgodovinarka, in Ivan Cibic, zdravnik specialist družinske medicine in predsednik Sekcije za partizansko zdravstvo. Predsednik MHS SZD prof. Elko Borko je prebral sklep o podelitvi častnih priznanj in na kratko opisal življenjsko delo in zasluge odlikovancev, ki so bile pomembne pri odločitvi, da se jima podeli to priznanje. Oba slavljenca sta bila med udeleženci NOB in po osvoboditvi aktivno delovala pri ohranjanju zgodovinskega spomina na sodelovanje zdravstvenih delavcev v narodnoosvobodilnem boju ter to tudi objavljala v strokovnem in laičnem časopisju. Prof. Zora Konjajev se je rodila na Ptuju 21. decembra 1921 v družini zavednih in javnosti poznanih slovenskih intelektualcev. Po osnovni šoli je obiskovala Klasično gimnazijo v Ljubljani
in se po zrelostnem izpitu odločila za študij medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Še pred vojno se je poročila z znanim športnikom in pravnikom Cvetkom Močnikom, ki je že septembra 1941 odšel v partizane in aprila 1943 padel kot komisar Gradnikove brigade; kasneje so ga proglasili za narodnega heroja. Tudi sama se je že leta 1941 priključila in delovala v OF ter bila zaradi tega v italijanskih zaporih. Leta 1943 je s hčerko odšla v partizane. Med NOB je največ časa delovala v partizanski bolnišnici Kanižarica, ki jo je vodil dr. Anton Cizelj, in bila sodelavka mariborskega zdravnika prim. Mirka Černiča. V tem času je sodelovala pri operaciji smrtno ranjenega komandanta Rozmana Staneta. Po končani vojni je nadaljevala s študijem, se drugič poročila in leta 1948 končala študij. Zaradi povojnih razmer so jo usmerili v specializacijo iz pediatrije in že leta 1954 je opravila specialistični izpit. Takoj zatem je ustanovila in vodila center za nedonošenčke, ki je kmalu prerasel v Oddelek za intenzivno nego nedonošenčkov in bolnih novorojencev na Pediatrični kliniki ter bil demonstracijski center za vso Jugoslavijo. Po dolgoletnem raziskovalnem delu je na Medicinski fakulteti v Ljubljani leta 1974 zagovarjala doktorsko disertacijo in bila leta 1980 izvoljena za redno profesorico. Njeno bogato strokovno, raziskovalno in pedagoško delo ter prav tako številne zadolžitve in priznanja so poznani, saj so o tem poročali njeni sodelavci. Temu lahko dodamo samo še to, da je že leta 1968 postala odbornica MHS Slovenskega zdravniškega društva, bila podpredsednica Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije ter vse do danes aktivna sodelavka Sekcije za partizansko zdravstvo SZD. Ta del njenega življenjskega delovanja je prav tako bogat in pomemben za zgodovino slovenske medicine, saj ohranja spomin na izjemne zgodovinske dogodke partizanske sanitete in na pomembno vlogo slovenskega zdravstva med narodnoosvobodilnim bojem, ki je po njenih besedah pravi vojnomedicinski čudež.