36 Forum
Revija ISIS Januar 2015
prognozo danes postajajo vedno bolj obvladljiva stanja, ki so le bleda senca tistih izpred desetletij. Obenem pa je jasno, da sprememba družbenih razmer prinaša nove probleme, nove profile ljudi, ki se zatekajo na psihiatrijo ali iščejo rešitev svojih problemov prek teh ustanov. V začetku moje kariere se je čutilo veliko več odpora pred zdravljenjem na psihiatriji in, roko na srce, je tudi psihiatrija delovala veliko bolj avtokratsko, oblastniško,
izključevalno. Z razvojem psihiatrije postajamo vedno bolj zdravniki, ki nudimo pomoč in lajšamo trpljenje posameznikov, ki se znajdejo v težkih življenjskih situacijah. Zaščita družbe pred neprištevnostjo in nepredvidljivostjo postaja postranska naloga, saj večina naših pacientov prej ali slej uvidi, da nas vodi le en sam cilj – da pomagamo tistim, ki to potrebujejo. Ta miselnost vseeno ni samoumevna, ampak mora postati del
Kaj nam bo jeza? Prim. Jasna Čuk Rupnik, dr. med. cukovi@gmail.com
V intervjuju »Sanja se vam ne, kaj vse zdravniki slišimo. Ljudje so jezni« (Delo, 6. 10. 2014) je kolegica Silvana Popov izrazila resnico. Jezni pa smo tudi zdravniki. Upravičeno. Ob vsej nakopičeni jezi, ki ji botrujejo dogajanja v družbi, se lahko tudi zdravniki zatečemo v svojevrsten umik. V zaščito lastne samozadostnosti, v kateri se nam »po dolgoletni praksi« morda ni več treba ukvarjati s tem, »kaj je etično in kako komunicirati s pacienti«. Izobraževanja, ki jih za boljšo komunikacijo s pacienti zadnja leta pripravlja Zdravniška zbornica Slovenije, so vnesla v delo zdravnikov neko dodano razsežnost. Vesela sem, da pogledi in doživetja mnogih zdravnic in zdravnikov, ki so se takšnih izobraževanj že udeležili, niso obarvani z umikom. Tudi osnovne etične drže in ustreznih veščin komunikacije tem kolegicam in kolegom že pred tovrstnim izobraževanjem ni manjkalo. Le oplemenititi so se želeli v tem. Dober mentor za takšno vrsto izkustvenega učenja je prav lahko tudi »diplomirana ekonomistka« ali pa
10 Forum.indd 36
»socialni ali športni delavec«, ne pa nujno zdravnik. Tudi mnogi udeleženci tovrstnih izobraževanj so mi to zagotovili. A ta zapis, ki ga pišem v novembru, ni namenjen modrovanju o dobrobitih Zdravniške zbornice. Namenjen je našemu skupnemu razmisleku ob mesecu preprečevanja zasvojenosti. Ima pa vseeno tudi nekaj korenin v jezi, za katero verjamem, da je skupna še mnogim drugim državljanom, ne le kolegici Popov. V navedenem intervjuju za Delo se namreč sprašuje, ali je država sploh »normalna«, ker »odvisniku od drog občina plačuje zdravstveno zavarovanje, od države dobi socialno podporo«, dobi pa tudi »metadon in povrnjene potne stroške, da ga gre iskat«. Njena jeza se bere zelo pravičniško. Takšna in podobna razmišljanja o osebah, ki se spopadajo z boleznimi odvisnosti, so dokaj pogost razlog za marsikatero prepozno in zato neoptimalno zdravljenje teh uspešno obvladljivih kroničnih bolezni. Prav v takih razmišljanjih počiva tudi razlog za
podobe vsake ustanove. Takšna podoba se razvija tekom desetletij, ob rušenju starih predsodkov in bledenju neugodnih spominov iz starih časov. Psihiatrija ima močno inercijo, predstave o tem, kaj se dogaja za bolnišničnimi zidovi in kakšni ljudje se zdravijo tam, se spreminjajo zelo počasi, predvsem na podeželju. Vsak ukrep, ki bi kazal v nasprotno smer od humanizacije psihiatrije, bi naredil ogromno škode.
porazno dejstvo, da v Evropi išče zdravljenje sindroma odvisnosti od alkohola le 10 odstotkov pomoči potrebnih ljudi. Tako je tudi v Sloveniji, eni najbolj alkoholno obremenjenih evropskih držav. Menim, da zato, ker boleznim odvisnosti tudi naša družba namenja stigmo in diskriminacijo. Pa ne le boleznim. Tudi bolnikom in navsezadnje še zdravnikom, ki tej bolni populaciji namenjamo svoj čas in znanje. Malo boljšo sliko kažejo evropske raziskave na področju zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog. Zdravstveno pomoč menda dobi od 50 do 60 odstotkov oseb, ki jo potrebujejo. Tudi v Sloveniji. Domnevno zato, ker smo v zadnjih 20 letih sisteme takšnega zdravljenja marsikje v Evropi ustrezno razvili. Kakšne pa so lahko posledice stigme, ki spremlja bolezni odvisnosti? V času aktivnega zagona bolezni mnogi bolniki s hudimi napori – in krepko potopljeni v dolgove – še uspejo obvladovati svoje delovne ali učne obveznosti. A izgubijo službo prav kmalu zatem, ko se razve, da se zdravijo. V zadnjih desetih letih, ko so poleg metadona v Sloveniji na voljo tudi novejša zdravila, s tem problemom nad seboj lažje preživijo tisti, ki se zdravijo z buprenorfinom ali s kapsulami počasi sproščujočega morfina. Navadno so deležni
20.12.2014 16:07:55