Zavodnik
Ko bom velika, bom zdlavnica Mirjana Rajer … ali pa carinica. Ja, carinica bom! Ljudi na meji bom spraševala, kaj imajo za prijaviti, in potem po njihovem izrazu na obrazu skušala ugotoviti, ali mi lažejo ali ne. Kot mala punčka sem rekla tudi, da bom imela milijon (hm, kateri denar je že to bil) in da bom šla v Afriko. Danes si moj otrok niti ne more želeti biti carinik, ker jih ne vidimo več. Ko smo se zadnjič peljali preko meje na Škofijah, sem mu rekla: »Poglej, tu je bila meja, preden je Slovenija prišla v Evropsko unijo.« Pa mi je moj sedemletnik hitro odvrnil: »Kako, a pred tem je bila Slovenija v Aziji?« Hm … Ugotavljam, da pojem carinik le ni za v pozabo, saj lahko kakšno podobnost s cariniki najdemo tudi v našem poklicu. Recimo v ordinaciji osebnega zdravnika. Spomnim se vaj iz družinske medicine in gospe, ki je prišla skozi vrata, pokazala svojo povsem lepo gibljivo roko in z neznosno trpečim izrazom na obrazu rekla: »Poglejte to roko.« Pogledam roko, pogledam mentorico, ponovno pogledam roko, mentorico, roko … in si mislim: »Pa kaj, zaboga, je narobe?« Ko je gospa odšla, boječe (bog ne daj, da bi slovenski študent medicine priznal, da nečesa ne zna) vprašam mentorico, kaj je bilo s to roko narobe, pa mi z nasmehom na ustih reče: »Nič, gospa simulira.« Sem vedela, da smo zdravniki podobni carinikom! Tudi oni so morali biti fantastični psihologi, ko so ob prtljažniku, polnem ploščic, poslušali, da so ljudje šli čez samo po ene kavbojke.
No, pa pustimo meje in se vrnimo k moji poti. Po 5. letu starosti me nekako ni več vleklo v medicino, še v srednji šoli sem bolj
vedela, kaj ne bom, kot kaj bom. Pa se mi je nekako v misli spet priplazila ideja o zdravniški halji. To je prišlo na uho cenjenemu kolegu zdravniku, danes že profesorju, ki mi je po svoji mami sporočil, naj se raje premislim, ker je medicina res težka – tako študij kakor kasneje služba. Za žensko še posebej. Uuuu, reci ti to osemnajstletnici. Odločitev je bila na dlani! Da ni dobro biti ženska v medicini, sem na srečo občutila samo dvakrat. Enkrat, ko sem spraševala za službo v eni izmed slovenskih bolnišnic, pa mi je gospa direktorica rekla, da ne, ker prvič, da sem ženska, in drugič, da še nimam otrok. To, da sem bila tik po končanem študiju – besede, ki sem jih kot »opravičilo« izrekla, ker nimam otrok, je ni zanimalo. Opravičila za to, da sem ženska, nekako nisem našla. Drugič sem to občutila, ko sem krožila na enem izmed kirurških oddelkov (ne v bolnišnici, kjer sem sedaj zaposlena, da ne bo pomote) in je eden izmed kirurgov tarnal nad nami ženskami zdravnicami, kot da smo »dobre samo za določanje krvne grupe, medtem ko on rabi pravo (verjetno moško) asistenco pri operacijah«. V tolažbo se mi v glavi poraja misel, da obstaja velika verjetnost, da bo ta dva in druge »zdravniceskeptike« najverjetneje vsaj enkrat v življenju zdravila ženska. Po podatkih EUROSTATA je namreč delež zdravnic v Sloveniji 59-odstoten in še raste. No, ni vse tako črno, »zdravniceskeptiki« se lahko tolažite, da vas bodo zdravile mlade zdravnice. Še vedno namreč drži podatek, da slovenske osebne zdravnice umirajo 10 do 15 let mlajše od ostalih dam. Sicer ne vem za onkologinje … Kakšno že dam za službo, ampak 10, 15, hm … Po študiju sem pričela s sekundariatom. Zanimiva izkušnja. Mladi zdravniki so danes zanjo žal prikrajšani. Oživljanje ponesrečenega motorista, pa mladega fanta, ki se je namenoma zastrupil s pesticidi (pri oživljanju smo jih vsi vdihovali ter se še mi zastrupili, dokler niso prihiteli zdravniki iz Centra za zastrupitve in nas kregali, zakaj nismo odprli oken), pa mož in žena, ki sta jedla jesenski podlesek … pa … Zadnjič sem vprašala pridnega specializanta, ali je že kdaj oživljal pravega človeka, pa mi je rekel, da ni, ker v tistih šestih mesecih pripravništva pač ni bilo priložnosti. In to priden specializant. Škoda, dragi kolegi, da ste mladim zdravnikom to odvzeli. Težko vas bodo oživljali, če pod svojimi prsti še nikoli niso občutili pokanja reber. Ančka, Jožica … in druge punčke pač niso isto kot »živ« človek. A sem že v letih, ko govorim, kako je bilo vse dobro včasih, kako so ljudje res imeli vrednote, blablabla …? Nisem. Torej, med sekundariatom sem pričela svojo pot na onkologiji in tu delam že 12 let. Včasih se mi v glavi porodi vprašanje, ali ne bi raje šla prodajat školjkic na grško plažo, ampak ne, na grški plaži ni hvaležnega pogleda bolnika, ki si mu ravnokar odvzel bolečino, ni skupnega veselja, ko v ambulanto pride 4-letnik (bolnik, ki je premagal pljučnega raka in je že 4 leta živ), ni raziskovalnih vsakodnevno novih idej mentorja prof. Zwittra. Ne, ne grem v Grčijo (za vsak slučaj sem vseeno naredila pet stopenj jezikovnega tečaja nove grščine, če bo kdaj res hudo). Kljub 10 do 15 letom manj, kljub plači, kljub krizam vrednot, kljub … ostajam. In ja, ko bom velika, bom še vedno zdravnica in napisala bom svoj prvi zavodnik. E-naslov: mrajer@onko.si
98
Revija ISIS - November 2014
13 Zdravniki v prostem času.indd 98
22.10.2014 21:34:30