Zdr avniki v prostem času lahkoto bi odplaval, lahek kot pluta, ni se več upiral, iz njega je odtekla zadnja moč.
– Vsi so ga zapustili, je mirno šepetal Gregor, žena je odšla, otrokom je prepovedala obiske in nato sva ga midva vzela k sebi. Negovala sva ga, dokler je šlo, potem je nehal jesti, vse mišice so se mu posušile. Potem ni šlo več in sedaj smo tukaj.
Prikimal sem in okoli mene so zaplesale vse slike tistih mogočnih mladostnih poletij, Alan Ford je spet norel v oblaku izpuha po ljubljanskih ulicah, samoumevno je našel lepotico, ki je sodila k njegovi možatosti, in nekje za vogalom sem ju zalezoval jaz in zavistno sovražil fanta, ki mu je usoda vsula v naročje vsa darila mladega življenja. Oba sva bila premlada, Jože v usnjenem suknjiču in jaz v stari razvlečeni jopi. Nisva še vedela, da ima vsaka predstava več dejanj in da v prvem dejanju
glavni igralci še ne morejo umreti. Osramočeno sem zaprl oči. Sedaj sva imela oba spuščene veke in gledala sva se s praznima obrazoma.
Sedeli smo tam na posteljnih stranicah in molčali, ker ni bilo več kaj povedati. Vsi skupaj smo bledeli v isto barvo obupa. Megla, stene, rjuhe, vse je preplezala ista ubita barva, izprana in brez življenja. In mi, ki smo držali Jožeta za roke, smo dobivali tako kot on voščeno polt in ko je za okni izginilo še tisto malo popoldanske svetlobe, je Jože še enkrat globlje vdihnil in nato zlezel pod rjuho, pred našimi očmi se je topil in manjšal, dokler ni izginil, stanjšan kot list, zdrsnil mimo nas na tisto drugo stran in nam zapustil svoje majhno otroško telo. E-naslov: matjaz.lesjak@amis.net
»Au«-foristična tinktura Kratki aforizmi v beli halji z geografskim poreklom Janez Tomažič Baje zdravniki uživamo najmanj zdravil. Ni še metaanalize, podatki temeljijo na retrospektivnih oz. post mortem raziskavah. Medicina komaj še sledi farmaciji, da najde vse bolezni za vsa zdravila. Zdravila so vedno dražja od zdravega načina življenja. Glavne težave naših novopečenih zdravnikov so, da so mladi, pametni in da so Slovenci. Večinoma so to odlični oz. zlati maturanti, a ker ne nastopajo na Evroviziji in se ne udeležujejo resničnostnih šovov, jih nihče ne pozna. Jaz sem dokaz, kako preživeti vse naše zdravstvene reforme(ice) in ministre(ice) in se ob tem celo zabavati. E-naslov: janez.tomazic@kclj.si
Burek ni danes sploh. Crko peč Albert Juteršek Napis na železniški postaji je še čez mnogo let spravljal v smeh mojega svaka, ko mi je pripovedoval o njem. Ob tem sem se spomnil na hlepenje mojih oči po vsaj enem napisu, ki bi ga lahko imel za slovenskega, med enotedenskim bivanjem v Londonu leta 1981. Bil sem na tečaju o interpretaciji biopsij, obisk mi je omogočil Britanski svet. Ves čas sem dobival pred oči samo angleške napise. Kako so bili Nizozemci takrat v Londonu vzhičeni, ko so zagledali mojo beležko z napisom v flamščini na platnici, in kako so bili razočarani, ko sem jim povedal, da žal ne znam flamsko.
Zaradi cenejše letalske vozovnice sem za en dan podaljšal bivanje v Londonu, kar sem izkoristil za obisk Britanskega muzeja. Tam sem si želel ogledati razstavljene ostaline Etruscev. Po ogledu starih egipčanskih pisav me je pri stopnišču na nekoliko dvignjenem etruščanskem delu pretresel rodilnik v napisu na sarkofagu: napis je bil deloma zakrit, ampak iz lepih velikih črk abecede – ELESA, z desne proti levi. Napis mi je kar vsiljeval spredaj na desni še črko T, bil pa sem razočaran, ker je bila na tistem mestu grška pismenka Θ. Celoten napis je bil: ΘANAΘANKARVIΘELESA. Brez posebnega truda sem razumel napis, kljub grškemu T, ki bi bil lahko dodan zaradi grafičnega videza.
Prebral sem ga kot: TANAT ANKARVI TELESA, pri čemer bi prva beseda lahko pomenila smrt, pisana kot TANAT, beseda ANKAR pa je še danes pogovorno povsem slovenska – sicer spremenjena v knjižno nikar, za pridevek VI smo pa izvedeli pri učenju ruščine v nižji gimnaziji, da pomeni IZ ali VEN. Težko sem si pa predstavljal, da ne bi mogel razumeti drugega sklona besede telo – TELESA. Po razlagi na steni muzeja so se Etrusci sami imenovali Rusci, vendar si njihovega jezika ne zna razlagati nihče. Nekaj zapisov krajevnih imen na steni zraven je tudi zelo podobnih slovenskim, zapomnil sem si: Volci, Pentarechia – mogoče Petorečje.
V knjižici dtv – Atlas zur Weltgeschichte. Karten und chronologischer Abriss. Band 1, str. 50 in naprej, so navedeni na Apeninskem polotoku v času grške kolonizacije (750–550 pr.n.št.) Etrusci, vse do Italikov južneje nekaj nad Neapeljskim zalivom. Torej v času pred tri tisoč leti. Nekje sem prebral, da so velike črke latinice Rimljani privzeli od Etruscev. Vsekakor pa jim je sicer uspelo dodobra izbrisati spomin na kulturo zasedenih področij. Takrat sem bil vesel, da sem v Londonu našel vsaj nekaj napisanih slovenskih besed. E-naslov: albertjutersek@hotmail.com Revija ISIS - November 2014
13 Zdravniki v prostem času.indd 89
89
22.10.2014 21:34:14