iz zgodovine medicine 19. Pirc I. Šolska poliklinika v Ljubljani. V: Zdravje v Sloveniji II. knjiga. Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922–1936. Ljubljana: Higijenski zavod, 1938: 327–42. 20. Zupanič Slavec Z. Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja 2005: 159–61. 21. Zgodovinski arhiv Ljubljana. Zgradba šolske poliklinike; Naznanitev stavbne črte in nivela. Št. 1011, Ljubljana 3. februar 1934. 22. Logar I. Zgodovinski razvoj šolsko zdravstvene službe v Ljubljani od leta 1924 do danes. Ljubljana 14. 11. 1974: 4. Neobjavljen zapis v arhivu Inštituta za zgodovino medicine.
23. Anon. Počitniški dom na Rakitni. Slovesna blagoslovitev in otvoritev. Glasnik higijenskih ustanov. Zdravje, 12; 1936: 75–6.
24. Pirc I. Počitniške kolonije. V: Zdravje v Sloveniji II. knjiga. Zdravstvene prilike in delo higijenskih ustanov v Sloveniji 1922–1936. Ljubljana: Higijenski zavod, 1938: 342–62.
25. Arko U. 80 let obstoja šolske medicine na Slovenskem. Zdrav Varst 1990 (29): 2–4.
26. Škerlj B, Lunaček S. Uspeh počitniških kolonij Državne šolske poliklinike na Rakitni. Zdrav Vestn 1930; 2: 310–24.
E-naslov: Zvonka.slavec@gmail.com
Nekaj letnic, pomembnih za naše zobozdravstvo Velimir Vulikić Vsaka izboljšava predstavlja pomemben napredek za stroko. To velja zlasti za naše relativno mlado zobozdravstvo, ki se je iz laičnega preoblikovalo v strokovno. Kako se je to pri nas oblikovalo z organizacijskega vidika, pa navajam v zelo kratkih obrisih. 19. novembra 1814 je kot prvi zobozdravnik na slovenskem ozemlju začel ordinirati dr. Markus Padovani.
O tem govori njegov oglas v »Laibacher Zeitung« (na zgoraj omenjeni datum – 19. 11. 1814), s katerim oznanja svoj prihodi in začasno bivanje v Ljubljani ter urnik ordiniranja. V maju 1816 je prav tako začasno v Ljubljani bival zobozdravnik dr. Amadeus Löffler, za njim pa so vse pogosteje (in največ iz bližnjega Gradca) prihajali tudi v Maribor in druga industrijska mesta predvsem nemško govoreči zobozdravniki. Vsi gostujoči zobozdravniki so oglaševali svoj prihod, čas ordiniranja ter tudi svoja »prvovrstna« sredstva proti zobobolu po nizki ceni. Ko pa so možnosti večjega zaslužka izčrpali, so se podajali v druge kraje (1). 1. junija 1853 je bil prvi stalno naseljeni zobozdravnik dr. Lukas Erwerth.
Šolanje čedalje večjega števila zobozdravnikov na mediko-kirurških licejih, kasneje na medicinskih fakultetah, ki so nato še dodatno izpolnjevali znanje v zobozdravstvu, je vodilo do naseljevanja v naših krajih (2). 1. avgusta 1889 je v Ljubljani začela delovati Okrajna bolniška blagajna.
Blagajne javnega zobozdravstva je sprva uporabljalo relativno majhno število prebivalcev. Vzdrževale so se s prispevki zavarovancev in delodajalcev. Po prvi svetovni vojni se je število zavarovalnic zmanjšalo, ko pa so se pogoji za zavarovanje izboljšali, se je število zavarovalnic ponovno povečalo. Glavne bolniške blagajne, preko katerih so lahko zobni bolniki uveljavljali zdravljenje zob in izdelavo protetičnih nadomestkov, so v tem času bile: Okrožna bolniška blagajna oz. njen povojni »dedič« Okrožni urad za zavarovanje delavcev, bolniška blagajna Trgovskega in podpornega društva, Bolniška blagajna za železniško in šolsko zavarovanje ter nekatere socialne ustanove (3).
Dr. Jože Rant (1896–1972) in njegovi prispevki slovenskemu zobozdravstvu.
Pred koncem druge svetovne vojne je bil dr. Rant utemeljitelj čeljustne kirurgije. Leta 1945 je postal prvi profesor stomatologije, kasneje pa še profesor ortodontije oz. čeljustne ortopedije. Bil je ustanovitelj in vsa leta predstojnik Stomatološke klinike. V prvih povojnih letih je bil s sodelavci organizator sodobnega zobozdravstva na vsem slovenskem ozemlju, zobozdravstvenih organizacij in šolstva, kakor tudi glasila Zobozdravstveni vestnik. Kot vsesplošnega organizatorja in strokovnjaka ga imamo za očeta slovenskega zobozdravstva (4). Leta 1910 je bilo ustanovljeno Društvo zobnih tehnikov kot prva organizacija s področja slovenskega zobozdravstva.
Tedaj so se zobni tehniki organizirali ločeno v obeh pokrajinah – na Koroškem in na Štajerskem. Šele po koncu prve svetovne vojne, ko se je število zobnih tehnikov naglo povečalo, so potrebe narekovale združitev v enotno organizacijo. Tako je bilo leta 1919 ustanovljeno Društvo zobnih tehnikov za Slovenijo (5). Leta 1919 je bilo ustanovljeno Društvo zobnih zdravnikov na Slovenskem.
Veliko pred ustanovitvijo Društva zobozdravnikov je bilo ustanovljeno Društvo zdravnikov na Kranjskem (27. 10. 1861 v Ljubljani), kateremu so pripadali tudi zobozdravniki. Zaradi različnih okoliščin je tedaj v društvu prevladal nemški jezik, po letu 1900 pa se je začela uveljavljati slovenščina, ki je nazadnje po letu 1908 postala tudi uradni jezik društva. Slovenski zobozdravniki so se prvič organizirali leto po koncu prve svetovne vojne, ko so 26. novembra 1919 na zborovanju ustanovili »Društvo zobozdravnikov za Slovenijo in Istro v Ljubljani«, kakor se je v začetku imenovalo. Soustanovitelji društva so bili ljubljanski zobozdravniki: dr. Alojzij Praunseis, dr. Edvard Bretl, dr. August Schweiger, dr. Gustav Rodoschegg, dr. Hinko Dolenc ter dr. Bela Stuhec s Ptuja, dr. Ivan Eržen in dr. Edvard Globočnik iz Kranja, dr. Anton Schwab iz Celja in dr. Wienerreite iz Sevnice. Tedaj so v odbor društva izvolili dr. Praunseisa za predsednika, dr. Stuheca za podpredsednika, dr. Dolenca za tajnika in dr. Schweigerja za blagajnika. Društvo je imelo veliko vlogo pri urejanju zobozdravstvene službe, v Revija ISIS - Avgust/september 2014
08 Iz zgodovine.indd 45
45
23.7.2014 11:18:04