Zanimivo
Antropološki pogled: Romi in »romstvo« ter njihovo socialno in zdravstveno stanje Ob dnevu boja proti rasizmu, 21. marcu, in dnevu Romov, 8. aprilu Maruška Vidovič Članek vodi skozi zgodovino Ciganov – Romov, predstavi njihov izvor in razpršenost po svetu, njihov nomadski način življenja in njihovo kulturo. Opisuje tudi njihovo brezpravnost in nenehna preganjanja, ki so se ponavljala skozi vso zgodovino. Predstavi socialno in zdravstveno stanje romskih populacij in v tem okviru tudi naše interdisciplinarne raziskave o Romih, ki bodo po pričakovanjih prispevale k reševanju prednostnih ciljev različnih nacionalnih in evropskih programov.
Uvod Biblijska legenda o babilonskem stolpu (Wendt, 1961) pravi, da so bili v Babilonu pomešani vsi ljudje in jeziki ter od tam razmetani po vsem svetu. Ta pripoved o babilonskem stolpu in babilonskih ljudstvih ter njihovi pomešanosti je lepa prispodoba tega, kar želimo povedati. Človeška variabilnost je istočasno enakost in različnost ljudi, opazovanih skozi njihovo biološko in kulturno zgodovino in sedanjost. Vsi smo pripadniki iste vrste Homo sapiensa, kar pomeni, kot pravi Hiernaux (1975), da imamo veliko skupnega – ljudje smo enaki v svoji različnosti. Tako kot ne obstajata dva enaka posameznika, ne obstajata niti dve človeški skupini, enaki po vseh bioloških lastnostih. Že Herbert Wendt (1961) ugotavlja, da je človeštvo prišlo do največjega odkritja – »odkritja različnosti«. Cigani oz. Romi – toliko stoletij so med nami, pa na splošno tako zelo malo vemo o njih, zato jim ponekod simbolično pravijo kar »otroci vetra«. V splošnem veljajo za najbolj neposlušno ljudstvo na svetu. V tekstu zgodovinskega prikaza uporabljamo ime Cigani, kajti Romi se imenujejo šele od leta 1971, ko so imeli v Londonu svoj kongres, dobili skupno ime, svojo zastavo in Mednarodno zvezo Romov, ki je od leta 1979 priznana tudi s strani Združenih narodov kot nevladna organizacija z vplivom, kot »svetovalno telo«.
Zgodovinske selitve Jezikoslovne analize, ki postajajo v sodobni antropologiji vse pomembnejše tudi kot pokazatelji analognih evolucijskih bioloških procesov, in genetske analize ter kombinacije obeh, so razkrile, da Cigani izvirajo iz planinskega dela SZ Indije, da so »indijski nomadi«. Že v 17. in 18. stoletju so se zanimali za selitve in jezik Ciganov. Omenjajo se imena evropskih jezikoslovcev in zgodovinarjev, ki so leta 1844 pokazali na pravo domovino Ciganov. Tem prvim raziskavam jih je kasneje sledilo še zelo veliko. Ker Cigani nimajo pisanega jezika, še danes zgodovinarji zelo skrbno proučujejo ciganske legende, da bi odkrili verodostojnost pripovednega gradiva in zgodovinske drobce v njih. O tavanjih Ciganov po svetu ni arheoloških dokazov, ni ostankov ruševin, nimajo spomenikov in cerkva ter drugih izpovednih gradiv. Iz zgodovinskih zapisov vemo (Wendt, 1961), da je v 5. stoletju perzijski kralj Bahram Gor dal pripeljati 12.000 glasbenikov in 56
plesalcev iz SZ Indije v Perzijo. Za ostale skupine Ciganov se ne ve, kdaj točno in v kakšnih okoliščinah so odšli iz Indije. Nekateri filologi trdijo, da to ni bilo pred letom 1000, drugi pa so prepričani, da so prišli že veliko prej. Že Homer opisuje skupino ljudi, ki jih imenuje Sinti. Po Evropi so verjetno tavali že od leta 855. Nekateri znanstveniki govorijo o treh velikih eksodusih, ni pa nobenih pisanih dokazov, ki bi pojasnili, kaj se je v resnici zgodilo, kako je prišlo do tako obsežne razselitve, do tega, da so se od 9. stoletja v valovih prelili po svetu in se istočasno pojavili na več koncih. Na Kreti jih je našel frančiškan Simon Simeon že leta 1322 (Wendt, 1961). Kasneje so se pojavili tudi na Krfu. Njihova prisotnost v rimskih provincah je znana od 12. stoletja. V Dubrovniku so jih opazili pred letom 1362, od koder so se razširili na Balkan. Od tam so v 15. stoletju krenili v svoje največje selitve proti zahodu. V Nemčiji se je leta 1417 pojavila večja skupina Ciganov s priporočilnimi pismi madžarskega kralja. Po grških elementih, ki so prisotni v vseh njihovih govorih, z močno izraženimi izposojenkami, lahko sklepamo, da so pred tem živeli v Grčiji. Prisotnost Ciganov na Škotskem potrjujejo pisani dokumenti iz leta 1505. Pojavili so se tudi v drugih evropskih državah, in sicer v Franciji in Italiji (Liegeois, 2005). Cigane omenjajo listine iz Bologne in Rima leta 1422. Obstajajo zapisi o njihovih množičnih prerokovanjih v Parizu in tudi to, da so od tam morali prisilno oditi. Povsod so sledili ponavljajoči pregoni in taka je bila vsa njihova preteklost. Škofijska sodna kronika iz Zagreba leta 1387 omenja tudi Cigane iz Ljubljane, kar odkriva navzočnost Ciganov v Sloveniji že v 14. stoletju (Štrukelj, 2004). Leta 1689 jih omenja tudi Valvasor.
Iskanje nove domovine Ciganski rodovi in ciganske družine so v petnajstem stoletju v svojih poslikanih vozovih potovali po celotni Evropi. Na obrobjih mest in vasi so igrali in plesali. Popravljali so stare posode in kotle, bili so dobri kovači, pletli so mreže in tudi rezbarili. Francoz Jean-Pierre Liegeois (2005), največji poznavalec evropskih Ciganov, navaja trditve zgodovinarjev, da so ciganski kovači prvi približali nekatere kovine in kovinske izdelke Evropi. Originalen model prvotnega ciganskega življenja so bile indijske kaste. Trgovali so z živino, dobro so poznali konje in vse, kar je bilo povezano z njimi, poznali so tudi njihovo zdravljenje. Konji so bili temelj ciganskega gospodarskega življenja, tudi njihovi običaji in pravila so bili vezani nanje. Ukvarjali so se z vedeževanjem in razveseljevali ljudi. Drugačni, veseli in zanimivi prišleki so se takratnim vladarjem najprej v glavnem prikupili. Leta 1417 jim je nemški car Sigmund dal celo zaščitno pismo. Iz leta 1423 je tudi papeževa zaščitna bula – bula papeža Martina V. Kasneje pa so postali povsod popolnoma brezpravni in preganjani. Največ pravic so dobili v Rusiji in na Madžarskem,
Revija ISIS - Maj 2014
09 Zanimiv Medicia.indd 56
22.4.2014 15:48:03