Zdr avniki v prostem času izginila. Pozneje sem videl pred seboj dva človeka, pogovarjala sta se, slišal sem njuna glasova. To sta bila prijetna glasova in ko sem se jima približal, se nista zmenila zame, v tej samoti sta bila tam sama, zaverovana v pogovor. Še za nekaj korakov sem se jima približal in sta izginila. Kam? Ni ju bilo več. Samo še megla, praznina in samota. Kje je kakšna cvetka? Kakšna rastlinica? Šop trave. Nič od tega. Samo mrzli kamen in led. In megla. Megla, ki sega v srce.
Hodil sem naprej, vedno bolj počasi, premagovala me je utrujenost. Iz megle je prišel medved in je sedel na skalo. Sedel je kakor človek in me je gledal. Čakal me je. Imel je prijazne oči. Vesel sem bil, da vidim tega prijaznega medveda, in vedel sem, da medveda ni tam. Res je medved izginil, skala, na kateri je sedel, je bila zdaj prazna. Samo megla je bila vsenaokoli. Ura je tri popoldne. Ostalo mi je manj kot tri ure, da pridem v bazo. Vedel sem, da moram hoditi, ker če sedem, bom obsedel za vedno. Prišel bo večer, ponoči bo temperatura na ledeniku globoko pod ničlo. Hodil sem vedno bolj počasi, vedno bolj sem bil utrujen. Od dolge poti in od strahu. Pogledal sem na uro: zdaj hodim že več kot tri ure in sem se izgubil, sem pomislil. Potem so začele plesati snežinke. Rahlo so se vrtinčile z neba. Sedel sem na kamen in snel nahrbtnik. Ne vem, zakaj sem ga snel z ramen. Dobri, stari nahrbtnik, ki ga imam tako rad. Vedno je bil z menoj, na vseh odpravah. Snežinke so šelestele po rumenem platnu nahrbtnika. Zdaj sem videl le še nekaj metrov pred seboj. Tukaj bom umrl, začela se je neskončnost, pomislim. Na tej celini se bo končalo moje življenje. Nisem jezen na tujo celino, postala mi je domača in ljuba. Saj je tu zelo lepo, si rečem. Toliko sem presanjaril o visokih hribih in Himalaji. Zdaj sem tukaj. Megla me obdaja, zelo gosta megla. Snežinke se vrtinčijo skozi meglo. Lepo je. Če bi se megla vsaj malo razkadila, za nekaj trenutkov, bi mogoče ugotovil, kje sem, v katero smer moram hoditi. Nekajkrat globoko vdihnem, da si napolnim pljuča s kisikom. »Zdaj bom šel,« rečem glasno. Grem naprej, kamorkoli. Ko sem slišal svoj glas, sem se začudil. To je bil tuj glas, toda bil je človeški glas. Ne bom ostal tukaj, rad bi šel še v naše hribe, na
Planjo, ker je tam tako lepo. Ne vem, zakaj sem takrat pomislil prav na Planjo. Okoli mene vesolje skal, ledu in snega. Megla prodira vame, v moje telo. Zravnaj se, človek, si rečem. Dovolj si sedel. Dovolj si gledal meglo pred seboj. Vstani in hodi, si rečem. To je iz Svetega pisma, se spomnim. Izrekel sem to na glas. V samoti začne človek govoriti na glas. Zato, da nisi sam. Vse okoli je negibno. Nenadoma je postalo zelo mrzlo. Sonce, ki ga nisem mogle videti, je zašlo.
Začel sem spet hoditi in ko sem hodil nekaj minut, je bilo naenkrat lepše, noge so bile lažje, volja je spet delovala, premikaj noge, z rokami stiskaj palice, poganjaj se naprej, sem si govoril. Vsak korak si bližje bazi, tam je trava, tam so šotori, tam so ljudje, tam je življenje. Tako sem premišljeval, pred menoj pa neskončen ledenik in kamnito morje, morje kamna in ledu pod njim.
Sedem na ploščat kamen in odložim nahrbtnik. Utrujen sem. Bil je že mrak in v zraku so bile drobne snežinke. Megla se je na rahlo razkadila. Toliko, da sem zagledal rob ledeniške morene, nad katero je Pang Pema, tam je bazni tabor, tam je vodja odprave, bara sab Tone Škarja, tam so prijatelji. Najti moram samo še stezo, po kateri smo se pred leti spuščali s Pang Peme do ledenika in naprej proti Yalung Kangu. Preživel bom, si rečem. Hodim naprej, svet mi je spet poznan, tu sem že hodil, tod gre pot, tukaj je spet nebo in gora. Mogočna gora, imenuje se Kanč, počakal me je. Utrujenost je izginila. Kam? Zagnal sem se v zadnjo strmino, stopinjo za stopinjo. Pred šotorom je sedel bara sab, sedel je in bral knjigo. Ta človek je zmožen prebrati knjigo v eni uri. »Dolgo te ni bilo,« je rekel. »Skrbelo me je zate.« »Lepo je bilo, Tone,« sem mu odvrnil. »Ne veš, kako rad imam ledenike in meglo in Kanč in Himalajo. Vsaka minuta, ki jo preživim tu, je tako dragocena.« Zlezel sem v svoj šotor. Mrak je bil že zelo gost. Čutil sem se varnega. Danes si imel srečo, sem pomislil. Zelo srečen človek si. E-naslov: mesko.damijan@gmail.com
Pozabljeno pleme Franci Bečan Po ravnini je bilo enakomerno raztreseno nizko trnovo drevje in dolge, globoke doline s suhimi rečnimi koriti iz velikih ploščatih skal. Naši pesknato rjavi džipi so se mučili in vijugali po rdečem prašnem afriškem makadamu, ki je, potem ko smo prešli reko, postajal kotanjast kolovoz. Bilo je po malem deževju in v daljavi smo na zelenih zaplatah tu in tam uzrli črede gazel.
trnovega grmovja. Bušmani. Grmičarji. Eno zadnjih plemen lovcev in nabiralcev, pleme, ki se umika civilizaciji v divjino severne Tanzanije.
»Od tu gremo peš, tu ni več poti,« je povedal vodnik, visok slok črnec z modro čepico, iz vasice na severu jezera Eyasi.
Bušmani, imenovani tudi Sani ali Grmičarji, so pritlikavi lovci, ki živijo v Bocvani, Namibiji, Južni Afriki, Angoli. Majhen žep sorodnega življenja lovcev in nabiralcev, tudi sorodnega jezika, se je obdržal dva tisoč kilometrov stran, na grmičastih savanah severne Tanzanije. Dva tisoč jih živi ob jezeru Eyasi, sami sebe imenujejo Hadzabe. Izraz »San« pomeni »potisnjen na rob, odmaknjen« ter ima izrazito negativen prizvok. Izraz »Bušman« in »Grmičar« je danes splošno uveljavljen, vendar je pogosto tolmačen kot nespoštljiv in žaljivka.
Pri skupini baobabov smo se ustavili.
Jezero Eyasi je plitvo, neprestano izhlapeva, včasih popolnoma izgine, ostane le blatno dno. Po velikem deževju se tu zadržuje množica ptic, tudi flamingi, vsako leto v velikih jatah priletijo do jezera, tu so njihova jajca in mladiči varni pred plenilci. Sledili smo mu, po suhi strugi, po antilopji stezi, pod širokimi zelenimi baobabi, potem smo jih nenadoma uzrli. Sedeli so pred kupolastimi kolibami iz blata, lubja in vej, sredi visokega 74
Ženske z otroki so sedele ločeno. Mlajše, cimetasto rjave, gladke polti, kratkih poprastih las, bose. Starejše, zgrbljene in temnejše, skrivajoč neko mračno dobrovoljnost. Moški, odeti v antilopje kože, v umazanih platnenih hlačah do kolen, so kurili ogenj.
Revija ISIS - April 2014
08 Zdravniki prosi cas.indd 74
21.3.2014 14:46:56