S knjižne police von Heisenberg poročal Hitlerju, da bi bil kos urana, »... ne večji kot ananas«, dovolj, da uniči velemesto. A takrat so bili že vsi nemški in judovski fiziki v Ameriki in že kar nekaj časa sodelovali v projektu Manhattan ...
V tej predstavitvi – ki morda zveni pristranska, posebej tistemu, ki ni doživel druge svetovne vojne – ni mogoče povzeti v knjigi obdelanih taktičnih napak zahodnih zaveznikov, Stalinovih pa še celo ne. V zadnjem letu vojne, ko so Sovjeti že nezadržno napredovali in zmagovali, so imeli slednji nekajkrat večje človeške izgube kot nacisti ... The Storm of War je težko, a izvrstno branje. In tako tuhtam o čudnih mehanizmih ravnanja ljudi: Zakaj se je na prelomu let 1940/1941 Hitler začel obračati od Zahoda proti Vzhodu, seveda z istim zlim poslanstvom o neenakopravnosti ljudi?
In zakaj je prav v istem času F. D. Roosevelt razglasil svojo poslanico o t. i. štirih svobodah, ki naj bi veljale za vse ljudi na svetu?
Žal tu ne morem citirati celotne poslanice, zato je spodaj nekakšen povzetek Rooseveltovih misli: – svoboda od strahu, – svoboda od pomanjkanja, – svoboda za govor in – svoboda za vero. Menda je bila druga svetovna vojna v zgodovini človeštva prvi spopad med dobrim in zlom. In zato dobra priložnost za verujočega, da se je v človeško dogajanje morda res vmešal božji prst. A morda je takrat le obveljalo preprosto dejstvo, da je zlo dolgoročno zelo neproduktivno. In če je dovolj zlo, uniči samo sebe. Marjan Kordaš E-naslov: marjan.kordas@mf.uni-lj.si
Borut Korun, dr. dent. med.: Odisej sem, Itaka dom je moj sončni Samozaložba, 328 strani, Velenje, 2013 Ko mi je kolega doktor Korun poklonil svoje novo delo, sem bil, moram priznati, kar malo v dvomih. Kaj pa lahko še kdo napiše o Odiseju in njegovi odisejadi, saj je že sam ep tako lep, da ni kaj dodati. To je zaklad človeštva, znan in vtkan v evropsko kulturno zavest že tri tisoč let! Zgodbe Iliade in Odiseje so s svojo mitologijo prežemale antično duhovno zavest in antično kulturo in še kasneje, od renesanse naprej oplajale vso evropsko kulturo. Ko pa sem pričel brati Korunovo knjigo, me je tako pritegnila, da sem jo prebral na dušek. Ne le, da je slog pisanja prijeten in tekoč, Korun piše tako živo, da Odisej zaživi pred bralcem z vsemi svojimi težavami, dvomi, mislimi in upi. Knjigo je obogatil s številnimi modrimi resnicami, ki jih je spretno vpletel v Odisejeva razmišljanja in pripoved. Tako Odisej že v uvodu pravi: »Čas ni človekov zaveznik, je kot val, ki trga obalo, je kot reka, ki odnaša pesek in kamenje, spreminja bregove in preusmerja tok. Odnaša sledi, ki jih puščamo v življenju, in slabi moč spomina. S časom izginjajo sledi dejanj, kjer so nastopali junaki, kot jih še ni videl svet, izginjajo sledi dogodkov, zaradi katerih so se sprli celo bogovi. Zaradi časa se junaki spreminjajo v starce, ki jim ostaja samo preteklost. Zgodbe o naših junaštvih so živele vedno bolj samo v pripovedih pesnikov. Ti preteklost upesnjujejo v zgodbe in nam pripovedujejo o neprizanesljivosti usode, ki ne loči med dobrim in slabim, med pogumnimi in bojazljivimi.« Odisejeve zgodbe je pisatelj zelo živo predstavil v pripovedi v prvi osebi. Nekatere epizode je priredil po svoje, tako Odisejev obisk pri Kirki, pri Eolu, rešitev iz Polifemove votline, bivanje pri nimfi Kalipso, z namenom, da današnjemu bralcu naredi pripoved bližjo domnevni zgodovinski resnici. S tem je zgodbe v bistvu osiromašil mitične »navlake«, ki pa je značilna za dobo, polno strahov in verovanj tedanjega človeka. Vendar to tudi za zahtevnega bralca, ki pozna izvirno delo, ni moteče. Ponekod je zgodbe priredil tako, da je vnesel v pripoved dejstva, znana iz
modernih zgodovinskih in arheoloških dognanj. Vpletel je tudi zgodovinsko pripoved o trojanskih beguncih, Eneju in Antenorju, voditelju Venetov, ki so Troji priskočili na pomoč. Knjiga je polna odličnih dvogovorov, modrosti, filozofskih in moralnih vprašanj. Tako Odiseju potoži Eol: »Ta otok je postal moj drugi dom. Moral sem ostati. Ko so moji prijatelji odpluli, se mi je srce pretrgalo na pol. Kdor ima dve domovini, v resnici nima nobene.« V zgodbi o Odisejevem obisku Hada, ki je izjemno pretresljiv in čustven del pesnitve, pisatelj izpusti srečanje z materino senco, zato pa zasluži pozornost pogovor z Ahilovo senco, ko mu Ahil potoži: »Kot mogočna reka smo ljudje, kot neskončna množina kapljic in ta reka neprestano prihaja iz niča in se spreminja v nič, v senco tega, kar smo bili nekoč. Zato, Odisej, uživaj življenje, dokler živiš! Ne želi si posmrtne slave in zaradi te slave se ne odpoveduj življenju. Slava je samo tvoj nekdanji odsev v glavah drugih. Tebi ne koristi! Tudi slavni kralj med mrtvimi je še vedno samo mrtvec!« V Odisejeva razmišljanja je pisatelj Korun vpletel tudi nesmisel vojne nasploh: »Veriga ubijanja se je zdela neskončna in kar je bilo še huje, zdela se je nesmiselna. Smo se bojevali deset let samo zato, da bomo le člen v vrsti tistih, ki so odhajali v Had? Se bo ubijanje nadaljevalo tako dolgo, dokler ne bomo odšli vsi? So se bogovi norčevali iz nas? So čakali, da bomo spoznali brezplodnost svojega početja?«
Knjiga približa Odisejo, ta literarni biser iz same zore evropske književnosti, tudi tistim, ki jim je branje zahtevnega izvirnika v verzih preveč zahtevno, hkrati pa osvetli mitološke zgodbe in dobo iz zornega kota sodobnega človeka. Andrej Rant
E-naslov: andrej.rant@yahoo.com Revija ISIS - Februar 2014
11 V spomin Knjige.indd 77
77
22.1.2014 16:35:19