Aktualno
Moji pogovori z ljudmi Miloš Židanik
Lani za novo leto je bila v Leclercu akcija – cel piščanec za 1 evro. Če je lani niste ujeli, bo najverjetneje letos ponovitev. Ste pozorni na reklame na televiziji? Hofer in Lidl, pa tudi Mercator, najboljši sosed: akcije do –30 odstotkov – znižanje cen mesa in mesnih izdelkov na že smešno raven. Kako je to možno? Želimo sploh vedeti?
Na Čagoni, kjer smo zgradili hiško, imamo soseda (žal ne neposrednega), ki se ukvarja z biodinamiko. Ima živali in odločil se je za sonaravno kmetijstvo. Kot to pri teh zadevah teče – če želiš imeti certifikat, pride na dom komisija preverit, kako skrbiš za živali. Kmetu so člani komisije povedali, da ima pujs rilec (!), kar pomeni, da moramo zadovoljiti njegovo potrebo, da rije po zemlji. In zato je pujsji družini napravil leseno ogrado na prostem, izkopal dve blatni luknji za pujse in napravil leseno korito za vodo. In pujsi uživajo, da jih je veselje gledati.
In tu se zgodba pravzaprav šele začenja. Kadarkoli kupimo meso v trgovini, takšno industrijo aktivno podpiramo. In še eno neprijetno retorično vprašanje, ki vedno vzbuja nelagodje in lahko povzroči, da boste na tem mestu nehali brati ta prispevek, pa vendar: mislite, da je takšno meso zdravo?
Na tem mestu bom spregovoril o drugem vidiku našega prehranjevanja, o našem procesiranju informacij. Na začetku o empatiji. O naši sposobnosti, da se vživimo v drugo živo bitje in da ga začutimo. Če koga vprašam, ali ima rad živali, bo temu vsak pritrdil. Odnos z domačimi živalmi (psi, mačke, konji, krave, pujsi ipd.) je namreč zelo varen. Ljudje sočloveka pogosto ranimo, živali pač ne. V odnosu so praviloma odprte in ljubeče, predane. Kako to, da taisti ljudje, ki imajo radi živali, živali lahko uživajo kot hrano?
Ta kmet je domačin in ima zelo veliko znancev in prijateljev kmetov. Bil je vesel, da nas je spoznal, ker sam med njimi velja za čudaka. Njegov znanec ima mamo pujso zaprto v betonsko ogrado, kjer lahko samo stoji in leže, niti obrniti se ne more – da ne poleže mladičev in da preživijo vsi mladiči iz legla. Njegova soseda poredi pujsa v dveh mesecih za 120 kg (!), ker rastne hormone po občutku meče v hrano. In njegov tretji znanec, kmet, želi od njega kupiti malega pujska za lastno vzrejo, ki bi ga zaprl v betonsko klet brez dnevne svetlobe. Pujska, navajenega druženja z mamo in sorojenci na prostem. Naš sosed še ne ve, ali bi mu ga prodal. In obsodil na dosmrtni zapor v samici.
Včeraj sem se pogovarjal z nekom, ki je državni uradnik na kmetijskem ministrstvu. Ko sem mu povedal za hitrost 120 kg v dveh mesecih, ji je prikimal in se razgovoril o velikih prašičjih farmah in tamkajšnjih pogojih pitanja. Pa o perutnini, ki ji lučka sveti 24 ur dnevno v glavo, da misli, da je ves čas dan in tako samo golta hrano in se – redi. In da so ti pitanci pravzaprav kanibali, ker jim vsa neizležena jajca zmeljejo v hrano. Vprašal sem ga, zakaj o tem nič ne spregovori, pa me je začudeno pogledal in rekel, saj to vsi vedo. Ker ni prepovedano, je pač – dovoljeno. Prepove se pa samo tisto, kar je nevarno za človeka – kot polaganje kostne moke s posledično spongiformno encefalopatijo. Žal se stranski učinki take reje na zdravju človeka pokažejo šele čez čas, ko je za marsikaterega človeka že davno prepozno. In žal, da mora zboleti človek, da se nekaj premakne v živinoreji.
Kmetje res vedo, kako v čim krajšem času zrediti žival, in zaposleni na kmetijskem ministrstvu tudi. Kaj pa mi potrošniki? Ki kupimo celo kuro za 1 evro. Bi jo kupili tudi, če bi to vedeli? Vse je samo vprašanje dobička. Stroški vzreje in iztržek od prodaje. Gre za industrijo, kjer je predmet industrije po naključju – živ. 24
Revija ISIS - December 2013
V odnosu s sonaravno vzrejenim pujsom. Pujsi so zelo inteligentne in igrive živali. Če jim pogledamo v oči, vidimo živo bitje in ne šunke. In ko ugriznemo v dunajski zrezek, ne vidimo pujsa ali telička, ampak zrezek, ki nima nobene zveze z živim bitjem. Kako to zmoremo? Ker smo nekaj naredili z našim procesiranjem informacij. Del tega postopka smo izrinili v neobstoj. Ker lahko samo tako ohranimo dobro samopodobo. To seveda potrebujemo – občutek, da smo dobri kot ljudje. Empatični, sočutni. In to samopodobo lahko ob tem, ko ugriznemo v šunko, ohranimo samo, če del svoje empatije izrinemo v neobstoj. Problem je samo, ker se nam to maščuje v odnosu s soljudmi. Empatija ne deluje namreč kot stikalo, ki ga poljubno zavestno vklapljamo in izklapljamo – v nekaterih odnosih jo bomo imeli, v drugih ne. Empatični pač ali smo ali pa ne. Drug, bolj žalosten vidik tega procesa (izrinjanja svoje empatije v neobstoj) je, da ne želimo čutiti in zaznavati nečesa, kar bi