Intervju
Aleš Leskovšek,
dr. med., specialist splošne ter plastične in estetske kirurgije Marjan Kordaš Aleš Leskovšek je diplomiral leta 1986 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Specializacijo iz splošne kirurgije je opravil leta 1994, specializacijo iz plastične kirurgije pa leta 2001. Do leta 2006 je delal na Kliničnem oddelku za plastično kirurgijo in opekline UKC Ljubljana, od leta 2006 pa deluje v Simed zdravstvo kot koncesionar, specialist za plastično in estetsko kirurgijo. Spominjam se zdravnice, ki je pred približno petnajstimi leti »šla na svoje« in sprva doživljala hudo stisko, ker ni imela pacientov. Kako pa je bilo pri vas? Skoraj 20-letno delo v UKC in forum na interneta sta bila dovolj, da je bilo pacientov v ambulanti že od vsega začetka dovolj. Dolga leta ste delali v javni zdravstveni ustanovi, v UKC Ljubljana. V katerem vidiku strokovnega in organizacijskega dela se razlikuje vaše prejšnje delo od sedanjega? Na oddelku za plastično kirurgijo in opekline sem bil del velikega kolektiva, ki zagotavlja zdravstveno oskrbo 24 ur na dan, oskrbuje bolnike vseh starosti in težavnosti. Delal sem na urgenci, bil sem član replantacijskega tima, kjer smo opravljali najzahtevnejše rekonstrukcijske posege ob poškodbah, oskrboval opekline, občasno delal s študenti in opravljal nekatere organizacijske naloge v okviru kirurške klinike in UKC. Najzanimivejši so bili večji rekonstrukcijski posegi po poškodbah ali raku, kjer smo sodelovali s kolegi iz drugih klinik in vej medicine. Veliko ljudi, veliko odnosov, kolesce v ogromnem organizmu in del velikega stroja, ki je večinoma kar dobro delal. Spomnim se, kako sem bil pogosto zelo ponosen, da delam tam in s tistimi sodelavci.
javne zdravstvene ustanove pacientov pravzaprav otepajo, namesto da bi si jih prizadevale pritegniti. Komentar? V medicini je osnovni motiv humanizem in želja pomagati sočloveku. Včasih se zdi, da je humanizem zgubljen pod plastmi vsakodnevnih težav, utrujenosti, nejevolje, ambicij, finančnih skrbi. Ko pa se ozrem po kolegih in sodelavcih, nas druži temeljna življenjska odločitev, breme in veselje, da s svojim delom, odnosom in napori rešujemo težave ljudi in jim pomagamo v manjših in hudih stiskah, od spočetja do smrti. Ker se dotikamo njihovih življenj in intimnih težav, imajo ljudje do nas večplasten odnos: spoštovanje, strah; pričakovanje, razočaranje; hvaležnost, nezadovoljstvo; nemoč, jezo; zaupanje, upanje ...
Odkar sem koncesionar, delam v majhnem kolektivu, sodelavce sem si lahko izbral sam. V okviru koncesije izvajam ambulantno plastično kirurgijo in kirurgijo roke. Večina posegov so operacije kožnih tumorjev, sindroma karpalnega kanala, dupytrenove kontrakture itd. Poleg tega delam celoten spekter estetske kirurgije. Ob strokovnih odločitvah moram vsakodnevno skrbeti za poslovno plat in z vso odgovornostjo sprejemati in nositi posledice svojih dejanj. Tako po strokovni kot po poslovni plati sem bolj izpostavljen, imam pa več možnosti odločanja in vplivanja na vse procese. Ta svoboda mi odtehta večji prepih in tveganje.
Financiranje ni temeljna napaka v nobenem strokovnem sistemu. Temeljna napaka je, če to verjamemo. Ker se takoj nato zdi, da lahko ekonomisti ali bankirji rešijo probleme strokovnih organizacij. To pa je velika iluzija.
Pred kratkim sem slišal trditev, da je temeljna napaka našega zdravstva zgrešeno financiranje, tako da se
Komentirajte, prosim, naslednji trditvi, ko primerjamo javno zdravstvo in koncesionarje:
Prednost majhnosti je, da si lažje dobro organiziran, da je potrebnega manj usklajevanja in da lahko na spremembe odgovoriš zelo hitro, da si lahko bolj oseben v stiku z bolnikom... Prednost velikih je, da so bolj stabilni, da omogočajo multidisciplinarni pristop, da imajo koncentracijo znanja in opreme, koncentracijo kazuistike ...
Veselje do dela, organizacija, znanje, strokovnost, kreativnost, empatija, estetski čut, sodelovanje, v skupini in s pacienti, razumevanje procesov in okolja, v katerem potekajo, so pomembnejši od financ. Misija, cilji, namen, naloge in organizacija morajo biti jasni in usklajeni, še posebej v velikih organizacijah. Denar je le higienik. Če financiranje ni ustrezno, so težave in nezadovoljstvo.
Pred očmi nam razpada sistem družbene pravičnosti in solidarnosti. Vzrok je grabežljivost določenih skupin ljudi in nerazvitost naše družbe. Ni volje, da stvari zares uredimo, preveč je parcialnih interesov in fig v žepu. Ni znanja, da bi se lotili kompleksnih in zares velikih projektov. Kjer znanje je, pa ne pride do besede.
Revija ISIS - November 2013
37