47 Poročila s strokovnih srečanj Revija ISIS Maj 2016
24. Evropski psihiatrični kongres Madrid, 12.–15. marec 2016
Evgen Kajin, dr. med, ZD za študente Univerze v Ljubljani
Letališče je bilo polno. Vrsta je zavijala ob vhodu in se daljšala proti okencem. Tja so se podajali tisti, ki so vstopili zadnji in z odprtimi usti zagledali kačo iz ljudi in kovčkov. Mislil sem si, da imam srečo; stal sem ob njenem pregibu, blizu vhoda. Dolgo. Postajal sem poten, česar ob snegu, ki je narahlo padal zunaj, in neprestano odpirajočim se vratom nisem mogel pripisati mrazu. Poklical sem predstavnico, ki je zagotovila, da bo vse v redu. Nekoliko sem se pomiril in začel pogledovati naokoli. Med množico različnih ras, oprav, barv, noš, kovčkov, nahrbtnikov (kot bi z vsakega kontinenta skupina potnikov zašla na Brnik) sem pod raznimi modeli krilatih vozil, ki so bila razstavljena nad nami, zagledal nekaj kolegov. Tudi oni čakajo, sem pomislil in se tolažil, češ, da letalo že ne bo odletelo brez ducata in pol slovenskih psihiatrov. Pol ure pred letom so se pojavile uslužbenke pri večjem številu spre jemnih mest, čemur je sledilo hitro napredovanje. Potem se mi je zdelo, kot bi vse potekalo brez postankov, od letov do nastanitve, kosila in prihoda na mesto kongresa. Vsaj potil se nisem tako kot v tisti negibni, hladni vrsti. Kongres je potekal v Madridu, v občinski kongresni palači (Palacio Municipal de Congresos) od 12. do 15. marca 2016. V nenavadni zgradbi, zgrajeni kot objekt v objektu. Glavna predavalnica je bila postavljena kot ločena zgradba v sredini, na njeni strehi je potekalo glavno sejmišče, okrog nje pa so se dvigala štiri nadstropja predavalnic in skupnih prostorov, ki so nosila strešno konstrukcijo nad celotnim volumnom. Registracijo smo v veliki večini izpeljali brez težav. Nekaj zapletov so
rešili s pomočjo osebja in iznajdljivosti udeležencev (kaj pa hočeš, če si enkrat v tisti ogromni stavbi sredi Španije?!); vsaj v enem primeru je bila težava najverjetneje povezana s slepimi ulicami v komunikacijskih poteh slovenskih zavodskih administracij. Pred odprtjem smo se poskušali orientirati med množico podatkov, napotkov, predlogov ter dogodkov. Poleg male zgibanke, ki se je raztegnila v drobno spisana navodila, so bili na voljo mnogi spletni viri. Na spletni strani so organizatorji zapisali, da Evropsko psihiatrično združenje (EPA) predstavlja psihiatrijo v Evropi, saj ima individualne aktivne člane v 88 državah, državnih združenj pa je 39 in ta predstavljajo 78.000 evropskih psihiatrov. Aktivnosti EPA zastopajo interese psihiatrov na akademski ravni, v raziskavah in pri praktičnem delu preko vseh obdobij strokovnega razvoja. Združenje je bilo ustanovljeno oktobra 1983 v knjižnici Psihiatrične klinike Univerzitetne bolnišnice v Strasbourgu. Cilj združenja je bil že tedaj spodbuditi psihiatrično dejavnost na področju raziskav, zdravljenja in poučevanja; vse tri osi se med seboj dopolnjujejo. Slavnostno odprtje 24. Evropskega psihiatričnega kongresa se je pričelo 12. 3. 2016 ob 18.30. Predstavili so ga z vodilom »V smeri skupnega jezika psihiatrije v Evropi«. Izpostavili so pomembnost treh področij, ki so bila zapisana v ustanovno listino: raziskovanje, klinično delo in poučevanje. Nekoliko nerodno organiziran mimohod zaslužnih oseb (vsaj z vidika združenja) v evropski psihiatriji sem doživel kot pomemben predvsem zaradi nagrad mladim psihiatrom, ki
so v preteklem letu ali dveh tako ali drugače (če sem prav razumel, bolj z raziskavami kot s kliničnim delom) izstopali s svojim delom. Sledil je flamenko, kar sem z navdušenjem slikal, vendar slike zaradi velike razdalje žal niso kaj prida uporabne. Ostal pa je izreden vtis strastnega plesa, ki je rasel, usihal in spet divje vzplamteval na strunah, ritmičnem bobnanju in hrepenečem petju, vse to na ozadju neznanske temine ogromnega prostora, ki so ga prebadali žarki luči, sijoči na vrteči se, izmikajoči in spet druga k drugi hiteči figuri. Tak je bil tudi aplavz naših dlani, s katerim smo poklicali plesalce in godbo nazaj, v zadnji poklon. Potem smo se odpravili v nasprotne strani; glasbeniki in plesalca v temino ozadja, mi pa v veliko dvorano, kjer so ponudili pestro izbiro specialitet v drobnih posodicah, svežo paello pa so zajemali iz velike posode. Postopoma so misli poiskale druge vsebine, od dogovorov, kako izkoristiti kongresne dni, do dileme, kako v to umestiti ogled mesta. Plenarna predavanja so bila le tri. Ves preostali čas kongresa so potekali seminarji, predstavitve, predavanja in delavnice sočasno v osmih do desetih prostorih, poimenovanih po glavnih mestih Evrope in drugih špansko govorečih držav sveta. Poleg tega so bili na voljo ogledi elektronskih posterjev (nekateri ob prisotnosti avtorjev, drugi brez), sejemska ponudba tehničnih novosti in na sredi sejemskega prostora tudi predstavitev komunikacijskih veščin. Ne morem drugače, kot da slednje posebej omenim. Vodil ga je namreč živahen, slok, spreten in govorniško vešč gospod z očali, ves čas z nasmehom in navdušen nad tem, kar ima povedati. Sprva se mi je njegov nastop uprl, sploh glede na to, da je bilo njegovo mesto pod naravnost patetično velikim napisom zdravila v rumeni barvi. Vendar si nisem predstavljal, da je lahko tak nastop blažilen v