Graf 2: Število prebivalcev trga Postojna in trga ter vasi Planina (1817–1910).11
nenadoma ustavila. V Postojni je prebivalstvo do konca 19. stoletja ostajalo na bolj ali manj isti ravni, v Planini pa je v tem času upadlo za desetino. Ko se je naposled v pr vem desetletju 20. stoletja število prebivalcev v Postojni hitro zvišalo in se je do leta 1910 povzpelo na 1986 me ščanov, je prebivalstvo v Planini še upadalo; istega leta so tam živeli 1004 tržani. Veliko večja stopnja urbaniza cije Postojne se je kazala tudi v tem, da je tu v povprečju v eni hiši živelo sedem ljudi, v Planini pa komaj pet. Postojna in Planina se nista začeli korenito razločevati samo po rasti prebivalstva, temveč še bolj po javnem življenju v obeh naseljih. Če sta si bila opisa v Valvasor jevi Slavi vojvodine Kranjske še dokaj podobna, je bilo v 80. letih 19. stoletja že mogoče opaziti nepremostlji vo razliko. Lokalni učitelji so takrat takole na dolgo in široko našteli postojnske urade in društveno življenje: »Postojnski trg je sedež različnih uradov. Okrajno gla varstvo obseza 38 občin z 41.503 prebivalci, okrajna sodnija pa 5 občin z 12.277 prebivalci. Dalje so tu ura di: davkarija, okrajno gozdno nadzorstvo, žendameri ja, finančna straža, poštni, brzojavni in cementarijski urad, dve odvetniški pisarni in jedna bilježniška. Iz med tu nahajajočih društev so omeniti: Čitalnica, Ka zina, požarna bramba, olepševalno, godbeno, strelno, turistovsko, rokodelsko društvo, notranjska posojilni ca, društvo rudečega križa in kmetijska podružnica.«12 V nasprotju s tem opisom so učitelji, razen relativno dolgega opisa o minuli slavni zgodovini in seveda vseh obstoječih šol, tako na kratko opravili z opisom javne funkcije Planine: »Planinski trg je bil do leta 1875 tudi sedež okrajne gosposke, a po preselitvi v Logatec ostalo je tu le še županstvo, žendarmerija in pošta.«13
Razločki med Postojno in Planino so se nato v nasled njih desetletjih samo še poglabljali. Leta 1910, ko je Po stojna že več kot leto imela tudi mestne pravice, ni bila samo sedež okrajnega glavarstva in okrajnega sodišča, temveč so bili v njej nastanjeni še davčna uprava, kata strski urad, okrajni gradbeni oddelek, urad za kontrolo meril, okrajni šolski svet, okrajni gozdarski inšpektor, okrajna bolniška blagajna, oskrbovalna postaja, od gonska postaja in naposled okrajna finančna straža. Za red in mir v mestu je skrbelo pet orožnikov, pred ognjem so meščane varovali gasilci. Pravne zadeve sta ljudem urejala notar in odvetnik. Za telesno zdravje ljudi so na njihovem domu ali pa v javni bolnišnici in dispanzerju skrbeli zdravnik in dve babici, po zdravila so se napotili v lekarno. Za zdravje živali je skrbel vete rinar, trupla poginulih živali pa je odstranil konjač. Za izobraževanje sta bili v mestu dve ljudski šoli z deseti mi razredi, obrtna nadaljevalna šola in takrat edina slo venska meščanska šola. Knjige so si lahko sposodili v ljudski knjižnici. Manj je bila pomembna kot cerkveno središče; bila je sedež dekanije, rimskokatoliške ško fije, v mestu je bila podružnica ženskega samostana. Od finančnih ustanov je imela hranilnico in kreditni zadrugi Schulze-Delitschevega in Raiffeisenovega sis tema. Ker je bila središče širšega kmetijskega območja, so imeli tudi kmetijski zadrugi in podružnico uprave kmetijske družbe. S svetom sta meščane povezovala ne le pošta in telegraf, temveč tudi zelo pomembna železniška postaja. Planina je bila brez železniške postaje, imela je le precej bolj običajno pošto in telegraf, od gospodar ski ustanov pa le »rajfajznovko« in podružnico kme tijske družbe. Relativno dobro je bilo poskrbljeno le za zdravje ljudi in živali, saj so tu prebivali zdravnik in
Haupt-Ausweis 1817; Bericht der Handels- und Gewerbekammer 1880; Spezialortsrepertorium 1880; Spezialortsrepertorium 1890; Leksikon občin 1900; Spezialortsrepertorium 1910. 12 Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis (Ponatis). Vrhnika: Galerija 2, 2003 [1889], str. 3. 13 Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. Logatec: Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega, 1889. 11
37