Kompleksna družba v radikalni sredini

kompleksna družba v radikalni sredini Bojan Radej Mojca Golobič Mirna Macur Spremna beseda Srečo Dragoš

Ljubljana, December 2012

Kompleksna družba v radikalni sredini Bojan Radej, Mojca Golobič, Mirna Macur Recenzije:

red. prof. dr. Darko Štrajn, ISH – Fakulteta za podiplomski humanistični študij izr.prof.dr. Aleksander Aristovnik, Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani doc.dr. Pavel Gantar, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani Spremna beseda: dr: Srečo Dragoš, Fakulteta za socialno delo Lektoriranje: Katarina Rotar

Založil: Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta UL, zanjo dr. Mojca Golobič

Avtorske pravice: Ustvarjalna gmajna / Creative Commons 2.5 Slovenija: Priznanje avtorstva — deljenje pod enakimi pogoji.

Naklada: 250 izvodov

Oblikovanje in prelom: Luka Mancini, oblikovalski studio Lukatarina Tisk: Premium tisk d.o.o.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 330.4

RADEJ, Bojan

Kompleksna družba v radikalni sredini / Bojan Radej, Mojca Golobič, Mirna

Macur ; spremna beseda Srečo Dragoš. - Ljubljana : Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, 2012 ISBN 978-961-6833-05-9

1. Golobič, Mojca 2. Macur, Mirna 264034048

Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo v sodelovanju s Slovenskim društvom evalvatorjev

kompleksna družba v radikalni sredini

Predgovor

K az alo

Prvo poglavje. Družba ni več enovita

Drugo poglavje. Vsota brez skupnega imenovalca: primer vrednotenja razvojne trajnosti Agregacijski problem vrednotenja Standardni pristop Sredinski pristop – Tridelna zastavitev – Poglobitev v sredini Sredinska sinteza

Tretje poglavje. Integracijska enačba družbe: primer prostorske kohezije Med soodvisnostjo in avtonomijo Družbena integracija Primer prostorske kohezije – Priprava podatkov in vrednotenje – Rezultati in ugotovitve Manjkajoči člen

Četrto poglavje. Odličnost na kvadrat: pasti samospoznavanja Javno med zasebnim in javnim Kompleksna organizacija – Standardni pristop – Procesni pristop

7

15

26 26 29 40 46 50 58 63 63 67 75 80 82 92 100 100 104 107 112

Presoja organizacije O – Rezultati in ugotovitve Celovitost z obrobja

Peto poglavje. Enaki med prvimi: primer prednostnih izbir

Razvoj brez vizije Novi razvojni model Razvrščanje po pomenu – Primer Sekundarna razvrstitev srednje pomembnih zadev

Šesto poglavje. Z izključevanjem do skupnosti: protisistemska gibanja Sistem in protisistem Dogma nestrukturiranosti Trdnjave načelnosti Povezave neskladij Vrnitev na začetek

Sedmo poglavje. Sredinska družba

117 122 127 134 134 138 147 150 154 160 160 165 168 174 180 189

Spremna beseda: Strategije presečnosti (Srečo Dragoš)

202

Priloga 1: Ocena podmeril Skupnega presojevalnega okvira za organizacijo O Priloga 2: Potrebe in potenciali regionalne ekonomije v Pomurju

238

Uporabljeni viri Kazalo avtorjev Stvarno kazalo

217 231 234

240

Predgovor

Prve zasnove pričujočega dela segajo v leto 2005, ko je prispelo vabilo Regionalne razvojne agencije Mura k sodelovanju v raziskavi z okrajšanim imenom »SRDtools«¹ – orodja regionalno trajnostnega razvoja. Projektni prispevek pomurske Agencije je usklajeval Romeo Varga. Poleg pomurske agencije se je projekta udeležila še desetina predstavnic drugih zahodno, srednje in vzhodnoevropskih regij.

Raziskava se je odvijala v okviru Šestega okvirnega programa EU za raziskovanje. Vodil jo je prof. Paul Ekins, priznani okoljski ekonomist (Global 500 Award, leta 1994, OZN) in eden aktivnih udeležencev prve konference o trajnostnem razvoju v Riu de Janeiru (1992), na kateri je predstavil svoj model štirih kapitalov: gospodarskega, socialnega, ekološkega in človeškega. Predložil ga je kot razširitev izhodiščnega trajnostnega modela treh kapitalov s četrto dimenzijo človeškega kapitala. Na konferenci je bila sicer predstavljena tudi zelo podobna ideja šrilanškega fizika, akademika Mohana Munasingha (1992), poznejšega podpredsednika medvladnega podnebnega foruma Združenih narodov (IPCC; Intergovernmental Panel on Climate Change) – ustanove, ki je leta 2007 prejela Nobelovo nagrado za svoj prispevek na področju podnebnih sprememb. Še danes ni razrešeno prestižno vprašanje, kdo je prvi avtor razširjenega modela. To smo sami izkusili, saj nas je na dilemo opozoril profesor Munasinghe, ko smo mu pred leti poslali eno zgodnejših različic Drugega poglavja pričujočega dela.

Naša raziskava je bila torej zasnovana v okviru Ekinsove teorije štirih kapitalov. Avtor je svoj model pozneje skupaj z Jamesom

1 http://www.srdtools.info/summary.htm

7

ko m p l e k s na d ru ž ba

Medhurstom, kolegom z londonskega Policy Studies Institute, razvil v metodo vrednotenja vplivov razvojnih programov, financiranih iz sredstev strukturnih skladov EU, na trajnostni razvoj regij. Namen naše tedanje raziskave je bil torej preizkusiti primernost modela za trajnostno vrednotenje regionalnih razvojnih programov za obdobje 2007–2013.

Slovenski prispevek (Radej, 2006) je predloženo metodo edini tudi teoretsko ocenil in predlagal bolj konsistenten način sinteze rezultatov vrednotenja, ki je tudi rdeča nit pričujočega dela. S predlagano rešitvijo lahko naredimo paradigmatski preskok pri načinu vrednotenja kompleksnih družbenih zadev. Predlog smo pozneje večkrat praktično preskusili z ovrednotenjem različnih dilem s področja javnega upravljanja in javne izbire v Sloveniji. Pričujoče pisanje povzema njihove rezultate in iz njih izpeljuje širše posledice za metodologijo družbenega raziskovanja.

Rezultati uvodnih preizkusov dopolnjenega modela so bili najprej predstavljeni v Occasional Papers Inštituta za ekonomska raziskovanja iz Ljubljane št. 7/2007 (v angleščini), v naslednji verziji še v Delovnih zvezkih Slovenskega društva evalvatorjev št.

1/2008, nato prvič v slovenščini v Časopisu za kritiko znanosti let.

35/229-230(2007), nato v reviji Evaluation (Sage, v angleščini), let.

17/2(april 2011) in nazadnje v Delovnih zvezkih Slovenskega društva evalvatorjev št. 3/2011. Zadnja različica je v glavnem povzeta tukaj (Drugo poglavje).

Od predstavitev predloga doma smo doslej dobili tvorne pripombe drug od drugega, v priložnostnih razpravah pa tudi še od prof. dr. Antona Krambergerja (Fakulteta za družbene vede, Ljubljana), dr. Mitje Peruša (Ljubljana), dr. Mirana Mitarja (Fakulteta za varnostne vede, Ljubljana), Dragice Korade (urednice v časopisu Večer), mag. Mojce Dvořak (nekdanje urednice na nacionalnem radiu), mmag. Jožeta A. Čibeja (pokojnega predavatelja matematike z Ekonomske fakultete v Ljubljani), dr. Štefana Čelana (Župana občine Ptuj), zasl. prof. ddr. Matjaža Muleja (Ekonomsko poslovna fakulteta Maribor), izr. prof. dr. Aleksandra Aristovnika (Fakulteta za upravo, Ljubljana), izr. prof. dr. Majde Černič Istenič (Biotehniška fakulteta Ljubljana), red. prof. dr. Darka Štrajna (Pedagoški inštitut, Ljubljana) 8

p r e d govo r

ter doc. dr. Sreča Dragoša (Fakulteta za socialno delo, Ljubljana), ki je k pričujočemu delu prispeval tudi spremno besedo.

V pripravi dela smo bili deležni pozornosti kolegic in kolegov z Urada za makroekonomske analize in razvoj: dr. Pavla Gmeinerja, Tomaža Kraigherja in Luko Žaklja ter posebej še mag. Igorja Strmšnika in dr. Janeza Potočnika, ki sta prvega avtorja na začetku njegove poklicne poti uvedla v svet medsektorskega modeliranja, na kateri počiva tehnični del pričujočega dela. Naslednji, ki jim dolgujemo hvaležnost, so članice in člani Slovenskega društva evalvatorjev, bodisi za vsebinske izmenjave bodisi za nesebično podporo več let nastajajoči raziskavi. Med drugimi kolegicami in kolegi so našemu delu pozornost namenili mag. Vitomir Pretnar, Breda Ogorelec, Barbara Trunkelj, Heri Kopše, Blanka Bartol, dr. Mojca Gabrijelčič, dr. Stojan Sorčan, mag. Barbara Peternelj, ki so nam občasno ponudili redke možnosti, da smo ideje lahko v praksi preizkušali na višji strokovni ravni, ali vsaj, da smo lahko delo ob za nas pomembnejših priložnostih opravili v primernejših razmerah. Zahvala tudi Luni Jurančič Šribar za njen prispevek k dodelavi Petega poglavja.

Tukaj predlagano metodološko rešitev so štirikrat ocenjevali na mednarodnih dogodkih. Prvič so jo na Université de Versailles – Saint Quentin-en-Yvelines (oktobra 2006) pretehtali člani projektne ekipe zgoraj omenjene evropske raziskave. Drugič je bil predlog predstavljen na osmi mednarodni konferenci Evropske zveze za okoljsko ekonomiko, ki je potekala v Ljubljani konec julija in začetek avgusta 2009, v organizaciji Zveze in Biotehniške fakultete v Ljubljani. Tretjič je bil predlog predstavljen kot vabljeno predavanje na seminarju International University Menéndez Pelayo v Valenciji, ki je potekal po naslovom »Strategic environmental assessment of territorial impact assessment« (28.–29. januar 2010), posledica česar je tudi objava poglavja v knjigi »Incommensurability of impacts in impact evaluation« (dvojezično, tudi s prevodom našega prispevka v španščino), v Joaquín Farinós Dasí (ur.).

2011. From Strategic Environmental Assessment to Territorial Impact Assessment: Reflections about evaluation practice. Valencia, Publicaciones de la Universitat de València. Nazadnje je bilo Šesto poglavje predstavljeno na konferenci »Anarchist Studies Network 9

ko m p l e k s na d ru ž ba

Conference 2.0 ‘Making Connections’«, ki jo je na Univerzi Loughborough (Leicestershire) organizirala Political Studies Association – A PSA Specialist Group for the Study of Anarchism; 3-5. september 2012).

Več tukaj predstavljenih tem je bilo prej objavljenih v radijskih oddajah Trojna spirala na Tretjem programu slovenskega Radia (RTVS) in v časopisu Večer (rubrika Pogledi).

Predhodnih objav je bilo sicer doslej razmeroma veliko, a predlagane rešitve niso sprožile dovolj komentarjev in razprav. Izjema je zelo ugodna recenzija v reviji Evaluation, vendar pa v takih primerih razumljivo ni mogoče razvijati razprave. Ena usmerjenih razprav o predlogu se je odvila v okviru ad hoc sestavljene skupine profesorjev, ki so podali komentarje, včasih le opazke, k verziji besedila, objavljeni v delovnem zvezku št. 3/2008. Rezultati so predstavljeni v Delovnem zvezku SDE št. 2/2009, v razpravi pa so sodelovali ddr. Sally J. Goerner (Integral Science Institute, Chapel Hill, North Carolina, ZDA), dr. Robert E. Ulanowicz (Univerza Maryland – Chesapeake Biological Laboratory, ZDA), dr. Robert G. Dyck (Emeritus, Urbanistično planiranje, Virginia Tech, Alabama, ZDA), dr. Maurice Baslé (Univerza Rennes, Francija), dr. Donna M. Mertens (Univerza Gallaudet, ZDA, nekdanja predsednica ameriškega društva evalvatorjev), dr. Maria Prezioso (Univerza v Rimu Tor Vergata, italijanska koordinatorica za evropski projekt Espon). Vsem omenjenim iskrena zahvala.

Za prvo ponovitev predlagane rešitve velja projekt Urbanističnega inštituta RS »Spremljanje in presoja prostorskih vplivov sektorskih politik«, s katerim so proučevali učinke nacionalnega energetskega programa na prostorsko kohezijo Slovenije (Golobič in dr., 2008).

Presojo so opravili po postopku teritorialnih presoj vplivov (angl. territorial impact assessment – TIA) oziroma po variaciji tega postopka, po modelu Tequila, ki ga je predlagal Camagni (2007), profesor na milanski Politehniki in predstojnik evropske regionalne znanstvene zveze. Raziskava pod vodstvom Mojce Golobič je Camagnijev predlog dopolnila podobno, kakor smo že prej dopolnili Ekinsov model. Študijo so financirali z javnimi sredstvi, dodeljenimi v okviru ciljnega raziskovalnega projekta »Konkurenčnost Slovenije 2006–2013«. Naročnik raziskave je bil Direktorat za prostor Ministrstva za okolje in prostor. Na koncu sta rezultate raziskave predstavili Mojca Golobič in 10

p r e d govo r

Naja Marot v indeksirani Elsevierjevi reviji Evaluation and Program Planning, let. 34/3(avgust 2011).

Naslednjič smo predloge praktično preskusili v okviru projekta, ki ga je leta 2010 financirala Služba vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko na podlagi Javnega naročila »Priprava strokovnih podlag za izvedbo projektov na področju socialnega podjetništva pomurske regije v obdobju 2010–2015«. Nosilec projekta je bilo podjetje Pribinovina d.o.o., vodil pa ga je Goran Miloševič.

Raziskava je bila namenjena pripravi postopka in izbiri prednostnih projektov med alternativnimi predlogi projektov socialne ekonomije v Pomurju. Uporabljeni postopek je sledil smernicam raziskave, o kateri so tri leta prej poročali Čufer, Gerjevič, Hazl, Horvat, Miloševič, Sardelič, Tommasini (2007). Pri projektu smo gradili tudi na novejši študiji (Kovač, Klužer, 2010) in SVLR (2010a). Logiko nadgrajenega Ekinsovega modela za potrebe izbire prioritet je prikazal članek mag.

Zdenke M. Kovač, Lune Jurančič Šribar in Bojana Radeja v Delovnem zvezku Slovenskega društva evalvatorjev, št. 1/2011, ki ga v veliki meri povzemamo tudi tukaj.

Predzadnji preizkus ni bil povezan z javnim financiranjem, je pa zato naletel na izvedbene težave (in z druge strani tudi na diskretno pomoč) ravno v trenutku, ko je prišel v stik z javnim sektorjem. Odločili smo se opraviti primerjalno študijo postopka, ki je vse bolj v uporabi za samopresojo organizacij v javni upravi po skupnem ocenjevalnem okviru - SPO (angl. Common Assessment Framework, CAF).

Za ta namen smo najprej pripravili načrt raziskave in ga poleti 2009 na delavnici predstavili približno dvajsetim uporabnikom SPO v slovenski javni upravi. Prvotno je bilo dogovorjeno, da bo pri delavnici sodelovalo Ministrstvo za javno upravo, ki je v zadnjem trenutku odpovedalo sodelovanje zaradi prestižnih razlogov. Delavnico smo nato izvedli v sodelovanju s Fakulteto za uporabne družbene študije (Nova Gorica). Fakulteta je nato z Društvom sodelovala pri organizaciji še dveh ciljnih skupin uporabnic SPO, in sicer julija 2009 in novembra 2011, ki se ju je skupaj udeležilo več kakor štirideset oseb.

Eden od namenov delavnic je bil pridobiti vzorčno študijo (tovrstne študije so internega značaja), s pomočjo katere bi opravili primerjalno ovrednotenje s pomočjo logike dodelanega Ekinsovega modela.

11

ko m p l e k s na d ru ž ba

Prizadevanje za pridobitev vzorčne študije sadove je obrodilo sadove šele proti koncu leta 2011. Takrat smo dobili dovoljenje organizacije O za vpogled v podrobne rezultate njene nedavno opravljene samopresoje. Rezultati primerjalnega ovrednotenja so bili objavljeni v delovnem zvezku Slovenskega društva evalvatorjev št. 1/2012, ki sta ga predstavila Mirna Macur in Bojan Radej. To besedilo je tukaj v veliki meri povzemamo.

Tudi zadnji preizkus je v celoti nastal neodvisno od javnih virov sredstev. Zato pa smo bili deležni velikodušne in nesebične podpore Alekse Golijanina iz projekta Blok45 iz Beograda in njegove »Porodične biblioteke«. Golijanin je obenem vodja založniškega projekta »Operacija Џžabalesku«, ki že skoraj deset let objavlja knjige, usmerjene h kritiki ključnih vidikov masovne družbe – dela, obsesivnega produktivizma, ekonomije kot izsiljevanja, ideologije napredka in vseh aksiomatskih nespornosti iz iste ideološke orbite.

Vse knjige v produkciji »Operacija Џžabalesku« so brezplačne – izhajajo kot »komunalne izdaje« – in si v skladu s tem prizadevajo tudi za drugačen odnos med izdajateljem, avtorjem, bralkami in bralci.

Iz njegove knjižnice smo pri pripravi tega prispevka v zadnjih letih obilno črpali. Posebej se mu zahvaljujemo, ker nas je opozoril na svoj prevod kratkega zapisa bavarskega anarhopacifista Gustava Landauerja (1870–1919) o vzpostavljanju alternativne družbe s pomočjo izključevanja; Šesto poglavje je izpeljano iz misli, ki jih prinaša ta prevod. Predhodno je bilo Poglavje predstavljeno v Delovnem zvezku Slovenskega društva evalvatorjev št. 4/2011 in ga tukaj v večjem delu povzemamo.

Univerzi v Mariboru in posebej njenemu Rektorju, prof. dr. Danijelu Rebolju se zahvaljujemo za dovoljenje za brezplačno uporabo znaka seminarjev, ki potekajo pod skupnim imenom »Out of the Box« (https://sites.google.com/site/outoftheboxseminar/), na naslovnici knjige (z dopisom št. 2-DOV/2012-526 BF, Maribor, 7. maj 2012). Na seminarju je bilo predstavljeno teoretsko ozadje Drugega poglavja tega dela (»Več-nivojski vidik družbene kompleksnosti in njen pomen za metodologijo družbenega raziskovanja - primer vrednotenja učinkov politik«, 20. april 2011, Dvorana v severnem stolpu Univerze Maribor).

12

p r e d govo r

Finančno je izid dela omogočil Oddelek za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani.

Vsem, ki so kakorkoli pripomogli k nastanku dela, vključno lektorici, Katarini Rotar in oblikovalcu Luki Manciniju, ki sta se kar se da zavzela za izboljšanje tega dela, se za prispevke iskreno zahvaljujemo.

Prihodki od prodaje tega dela bodo v celoti namenjeni financiranju prihodnjih založniških projektov na tem področju.

Avtorici in avtor Ljubljana, december 2012

13

14

p rvo p o g lavje

Družba ni več enovita Koncept kompleksnosti je v naravoslovju dobro znan, za potrebe premišljanj o družbi pa je postal širše zanimiv šele v zadnjem času (Easterling, Kok, Dopfer, Fosters, Potts, Munda...). Kompleksen je vsak družbeni pojav, ki ga pojasnjuje več enako dobro utemeljenih razlag, ki pa si med seboj globoko in temeljno nasprotujejo. Razlog za to je, da niso vrednotene enotno v istem okviru racionalnosti, ampak je teh okvirov več, in vsakdo meni, da je njegov okvir edini merodajni, zato so na načelni ravni med seboj nepremostljivi. O pomembnih družbenih zadevah obstaja več dobro utemeljenih in enako veljavnih resnic, na primer gospodarske, okoljske, socialne oziroma globalne in lokalne resnice. Vsaka je avtonomna in povsem verodostojna, vendar pa med seboj niso združljive.

Vrednotenje zadev, ki so celostno pomembne za družbo, sproža globoka nasprotja. To družbi otežuje ohranjanje kohezije in znižuje njene možnosti za pridobivanje široke podpore za transformacijske spremembe, ki so v hitro spreminjajočem se in vse bolj povezanem in soodvisnem svetu nujne in za družbo usodnega pomena. Zato se je treba brez odlašanja soočiti s tem, da je družba postala kompleksna, predvsem glede tega, kaj je skupno dobro in kaj storiti za povečanje blaginje skupnosti, ne da bi morali žrtvovati njeno temeljno različnost.

Kompleksnost ima po našem dve plati, horizontalno in vertikalno, ki ju lahko obravnavamo, kakor da sta položeni pravokotno druga na drugo. Horizontalna plat zadeva to, da imajo družbeni akterji povsem legitimne, vendar obenem na moč različne vizije o tem, kaj je dobro za skupnost kot celoto. Zgled tega je interesno nasprotje med gospodarskimi, socialnimi ali ekološkimi smotri trajnostnega 15

ko m p l e k s na d ru ž ba

razvoja. Nasprotje med njimi je načelno in zato neodpravljivo. Zato bi morali nosilci javnih politik vsako družbeno zadevo obravnavati za vsak vidik posebej in potemtakem strogo ločeno po sklopih nekompatibilnih vsebin. Vzemimo gospodarske kazalnike ločeno od okoljskih. A to sproži težave, saj pod vprašaj postavi ustaljeni način povzemanja tega, kar vemo o različnih plateh življenja družbe. Zaradi kompleksnosti nekompatibilnih vednosti ni več mogoče povzeti s skupnim imenovalcem – z denarjem, s številom glasov, gledalcev, potrošnikov...

Vertikalna os kompleksnosti na drugi strani pomeni, da tudi med kolektivno in individualno ravnjo presoj družbenih zadev obstaja nepremostljiv prepad. Ugotovitve, pridobljene na različnih ravneh obravnave, so enako pomembne, vendar si med seboj utemeljeno nasprotujejo in jih zato ni mogoče neposredno primerjati.

Za zgled: to, kar je dobro za nekega posameznika ali ožjo skupnost, ni nujno dobro tudi za širšo skupnost. Nekdo lahko povsem konsistentno od mednarodne skupnosti zahteva ostre ukrepe za zaščito podnebja in kljub temu za prevoz v službo uporablja osebni avto.

Tukaj gre za večnivojski odnos in obravnavo po ravneh je treba jasno razločiti in obravnavati posebej (Radej, 2010c).

Tako je neveljaven vsak poskus, da bi kolektivne pomene ugotovili s seštevanjem individualnih presoj, obravnavanih somerno, se pravi prevedljivo na skupni imenovalec. Dokler namreč v politični filozofiji sprejemamo liberalen koncept družbe svobodnih posameznikov, je težko v metodologiji družbenega raziskovanja braniti razširjeno prakso, da je osebo mogoče zreducirati na mersko enoto povsem enako kakor katerokoli drugo stvar, pri kateri je mogoče povsem odmisliti vse njene posebnosti, tako da od nje ostane le še to, da jo je mogoče prešteti. Tako kakor hruške ali jabolka. A celo jabolk in hrušk ne smemo seštevati.

Tako so horizontalno in vertikalno izražene opozicije do neke kompleksne družbene dileme nepremostljive, ker so izražene kot opredelitev njihovih nosilcev do nečesa, kar ima zanje univerzalen pomen. Zato različni pogledi ne morejo imeti skupnega imenovalca in so »nesomerni«, kar zahteva, da jih obravnavamo po domenah ločeno, vsakega na posebni način.

16

d ru ž ba n i v e č e n ov i ta

Nesomernost v raziskovanju družbenih pojavov ni pogosto uporabljena, gre za dokaj novo formalno kategorijo, ki pa je posebej primerna za novo družbeno aritmetiko kompleksnosti. Iznašel jo je sicer že v petem stoletju pred našim štetjem nesrečni Hipas (Hippasus; gr. Iππασος) iz Metaponta na Siciliji. Nesrečni zato, ker se je z odkritjem kar se da nepopravljivo zameril svojim pitagorejskim bratom, saj se ideja ni ujemala z njihovimi preprostimi predstavami o vesoljni harmoniji, katere red naj bi bili izražen v razmerjih celih števil (racionalna števila; od tod »racionalnost«). Najlepši dokaz za to je harmonija glasbe s formo, katere racionalnost je somerna. Iracionalna števila, na primer π, Eulerjevo število e, razmerje zlatega reza φ, √2 ali √5, na tega zadnjega je pokazal prav Hipas (Barbera, 1981; vsebuje ga peterokraka zvezda, ki je, kaj hujšega, najsvetejši pitagorejski simbol), pa so brez skupnega imenovalca in potemtakem nesomerna – ni jih mogoče izraziti kot količnik dveh celih števil, torej nimajo skupnega imenovalca in so iracionalna. Hipasova trditev je Pitagorejce razkačila, saj dvoma ni vsadila le v veljavnost njihovih matematičnih trditev, ampak tudi v sam koncept univerzalne harmonije. Za njegovo razdiralno odkritje so Pitagorejci Hipasa vrgli v morje, da se je utopil. Obtožba iracionalnosti je odtlej in še vse do danes nekaj, česar se dostojni ljudje kar se da izogibajo, ker nihče ne želi biti obdolžen rušenja harmonije. Vseeno bodo naše misli v nadaljevanju slonele prav na Hipasovi ideji.

Družbena nesomernost (Munda, 2004) zahteva racionalne podlage za razlago družbe zamenjati z iracionalnimi. Iracionalnost je v tem pogledu proizvod soočenja dveh zaokroženih in nedvomno veljavnih racionalnosti, ki pa se med seboj izključujeta. Iracionalni argumenti tako nikakor niso neveljavni, ampak samo motijo ustaljeni način razmišljanja. Zdaj pa zahtevajo, da jih vgradimo v svoje zahodnjaško osiromašene racionalne miselne sisteme. Brez tega bomo težko razumeli, kaj se v družbi dogaja, in si spet povrnili možnost vplivanja na to dogajanje.

V sodobno rabo sta nesomernost, v pomenu nepremostljivosti resnic, proizvedenih v različnih znanstvenih okoljih, uvedla Kuhn (1970) in Feyerabend (1975) in sicer na področju filozofije znanosti. Osvetlila sta, da različne vede pri proučevanju istih zadev 17

ko m p l e k s na d ru ž ba

pridejo do različnih ugotovitev, med drugim glede na to, na katere podatke se oprejo, kakšne hipoteze uporabijo in kako sintetizirajo svoje ugotovitve. Opustiti je treba standardno znanstveno metodo (Feyerabend), saj znanost ne spoznava enovito, ampak v prelomih in diskontinuitetah, ki jih povzročijo spopadi znanstvenih paradigem (Kuhn), na primer pozitivistične znanosti in konstruktivističnega vrednotenja.

Odnos družbene nesomernosti postaja pomemben. Obstoječe forme niso več ustrezne za razlago kompleksne narave razmerij.

Na primer: nasprotje med ekološkimi in materialnimi vrednotami se nanaša na odnos, ki ne zadeva več le tega, kar je res (znanost) ali prav (zakonodaja), ampak je veliko bolj odvisno od načinov razvrščanja tega, kar vrednotimo kot dobro. Družbena nesomernost tako ni kategorija znanosti niti ni objektivna kategorija spoznavanja resnica, ampak je kategorija vrednotenja družbenih pojavov z neenovitih podlag spoznavanja.

Kompleksno vrednotenje ima za spoznavanje družbenih zadev po našem mnenju podobno vlogo kakor naravoslovna znanost za spoznavanje naravnih pojavov. Znanost je na nek način zamišljena enostavno: imamo eno znanstveno metodo - en skupni imenovalec – en znanstveni rezultat, saj je neka trditev lahko samo veljavna ali samo neveljavna. Tukaj ni nobene potrebe po kompleksnih pristopih. Narava in družba sta različna predmeta proučevanja, ki zahtevata različne pristope spoznavanja. Na primer družba je po enostavnih pravilih spoznavanja lahko razvidna le totalitarno. Enoumje ogroža družbeno raznovrstnost z osebno in kolektivno svobodo vred. Tako je znanstvena resnica, ki vodi družbo v takšno žalostno, asocialno stanje, zanjo brez pomena.

Pri vrednotenju družbenih zadev je razlikovanje med resnico in dobrim zelo pomembno. Ne le, ker se vedno prepletata, ampak zlasti zato, ker se, vsaj sama na sebi, nikakor ne ujemata. Izzivi za iskalca resnice v polju znanosti in za iskalca dobrega v polju vrednotenja so sicer prepleteni, vendar pa zaradi globokih družbenih nasprotij obenem bistveno različni. Prvi mora delovati izključevalno, ko resnico ločuje od zablod, drugi pa neizključevalno do vrednotenj, ki so enako veljavna in pomembna. Tako to, kar je v družbi prepoznano 18

d ru ž ba n i v e č e n ov i ta

kot resnično, ni nujno tudi prav in dobro. Za primer: kadar je, kakor je v Sloveniji, eksistenčni minimum dohodka (vidik resnice) določen pod mejo revščine (normativni vidik), to v skupnosti kot celoti reproducira socialno bedo (vidik dobrega). Tako sta v rokah znanosti in politike resnica in pravica včasih naravnani natančno proti temu, kar v družbi prepoznavamo kot pogoje za vzdrževanje skupnega dobrega. Iskanje resnice o družbenih zadevah je za nas zato lahko kvečjemu podprojekt iskanja dobrega z vrednotenjem.

Pri raziskovanju neenostavnih družbenih zadev, je treba opustiti poenostavljeno predpostavko somernosti. Resnic je več in vsaka ima drugačen skupni imenovalec. Mnoge so logično konsistentne in nesporno legitimne, a zato še niso popolne in vseobsegajoče. To, kako nekdo vrednoti neko zadevo, je vedno vnaprej določeno z njegovim mestom v strukturi družbene kompleksnosti in tako gotovo ne more biti nepristransko. Ker nihče ne more vrednotiti družbenih pojavov takih, kakršni so, se pravi od vsepovsod naenkrat in predvsem neodvisno od lastnih družbenih teženj, je vrednotenje treba opraviti z neprimerljivo različnih izhodišč.

Od tod potem izhaja praktično vprašanje, kako obvladati grožnjo, ki jo za naše možnosti celostnega razmišljanja pomeni družbena kompleksnost. To je, zgolj kot vprašanje izvedbe, vendarle drugotnega pomena – a prvi namen naših prizadevanj. Zmogljivosti našega dojemanja zapletene realnosti so seveda omejene. Zmogljivosti javnega upravljanja, ki ga večkrat uporabimo kot primer, pa tudi, zato je treba kompleksne probleme vendarle poenostaviti, da se sploh zmoremo ukvarjati z njimi. A ključno pri tem je, da kompleksne zadeve poenostavimo na kompleksen način, ne da jih obravnavamo, kakor da bi v svojem bistvu spet postale enostavne (Radej in dr., 2011a). Odgovor za zdaj le navržemo: kompleksne zadeve lahko prikladno poenostavimo s primernim načinom sinteze nasprotij, kar pa je mogoče le če prej uvedemo poseben, radikalno sredinski način razmišljanja.

Zastavljenega izziva, kako obvladati družbeno kompleksnost za potrebe celostnega vrednotenja družbenih pojavov, se lotimo s proučitvijo petih praktičnih primerov. Skupno jim je, da gre za kompleksne družbene izzive, ki pa so konvencionalno obravnavani 19

ko m p l e k s na d ru ž ba

s pristopi, ki so poenostavljeni ali vsaj polovičarski in zato metodološko niso kos naravi svojih izzivov. Standardni pristopi ohranjajo črno-belo predstavo o naravi družbenih nasprotij in predvsem niso zmožni podati sinteznih spoznanj na strateški oziroma sistemski ravni, zato so za celostne namene neuporabni.

Po spoznanju omejitev konvencionalnih pristopov, smo za vsak izbrani študijski problem najprej zagotovili njegovo pravilno, kompleksno opredelitev. Šele, ko so predmeti raziskovanja ustrezno zastavljeni, lahko poiščemo konsistentne rešitve zanje.

Izbrani primeri niso različni le vsebinsko, ampak tudi metodološko, zato vsaka rešitev prinese nova spoznanja. Povezava spoznanj omogoči, da posplošimo sklepe in fokus pričujočega premisleka razširimo na vprašanja, ki zadevajo celotno polje metodologije družbenega raziskovanja. Ko v proučevanje družbenih zadev uvedemo novo metodološko konsistenco, pa se nujno spremeni tudi pogled na družbo in naš odnos do načinov, na katere se organsko in mehansko obnavlja. Kratko sklepno Poglavje tako predstavi ključne posledice predlaganih metodoloških reform in oriše radikalno sredinsko razlago družbene kompleksnosti kot neko novo vrsto usklajevanja nasprotji družbe.

Prvi izbrani študijski primer preiskuje agregacijski problem sinteznega vrednotenja. Izhaja iz težav, v katerih se je znašel Ekins, ko je poskusil svoj model štirih kapitalov operacionalizirati za potrebe sinteznega vrednotenja učinkov strukturne in kohezijske politike EU na trajnostni razvoj regij (projekt SRDtools). Poslanstvo njegovega evalvacijskega modela je proučiti obstoj in naravo nasprotij med kapitali ter osvetliti logiko za odločanje v problemskih situacijah.

Njegova prizadevanja so vpeta v klasično trajnostno tezo, da mora ekonomija svoje vire uporabljati tako, da se njihova skupna zaloga ne zmanjšuje. A to povzroča dilemo: ali pravilo ohranjanja zalog velja le za skupno vsoto zalog vseh štirih kapitalov ali tudi za zalogo vsakega kapitala posebej? Gre za standardno teoretsko dilemo med šibkim in strogim razumevanjem trajnostnega razvoja. Vsak vidik te dileme ima povsem drugačna pravila, ki določajo, kdaj je neko kapitalsko izgubo dovoljeno nadomestiti s povečanjem v drugi vrsti kapitala in kdaj ne.

20

d ru ž ba n i v e č e n ov i ta

Če so posamezne vrste kapitala med seboj povsem zamenljive in somerne, ker je mogoče njihove storitve zvesti na skupni imenovalec denarja, dobimo konvencionalni tržni model, v katerem lahko denar v celoti poplača okoljsko, socialno ali kakšno drugačno škodo gospodarskih projektov. V takem primeru gre za šibko trajnostni model vrednotenja. Če pa vzamemo, da posamezne vrste kapitala niso medsebojno zamenljive niti pogojno, ker so njihove storitve preveč pomembne in jih obravnavamo nesomerno, takrat imamo opravka s strogo trajnostjo. Pri tej se pojavi agregacijski problem, ker še ne znamo razmišljati sintezno na podlagah, ki niso neposredno kompatibilne. Konkretna posledica je nepovezan razvoj, pri katerem različni vidiki blaginje niso zastopani enakopravno, poleg tega pa si raznorodna prizadevanja za blaginjo med seboj usodno nasprotujejo.

Prevladujoči pristopi k vrednotenju takih dilem so po teoretskem izvoru mikroskopski, zato se evalvacijski sintezi večinoma izognejo ter svoje ugotovitve podajo le s pomočjo opisne razlage na ravni podrobnih opažanj. Ali pa se zanašajo na drugo, makroskopsko skrajnost – kakor pri Ekinsu. Poleg teh dveh konvencionalnih pristopov obstaja še tretji, sredinski, ki ga razvijemo tukaj in izhaja iz kompleksne zastavitve evalvacijskega izziva. Jedro predlagane razrešitve je dvostopenjski agregacijski postopek, ki pri vrednotenju razloči med načelnimi in nenačelnimi situacijami, to pa uvede možnost razločevanja med strogo in šibko nesomernimi ter med strogo in šibko somernimi vsebinami vrednotenja. V prvem koraku je možna le parcialna agregacija vsebin, ki so si najbolj podobne.

Rezultat je več delnih vsot, ki so agregirane tako visoko, da so med sabo kolikor mogoče raznorodne, zato lahko sklepamo, da so v nesomernem odnosu.

Drugi korak zajema samo šibko nesomerne vsebine, ki so hibridne narave in imajo pomen na vsaj dveh načeloma nesomernih vsebinskih področjih vrednotenja. Primer šibko nesomernega sektorja blaginje je socialna ekonomija, ki integralno izpolnjuje socialni in ekonomski kriterij blaginje, ki sta sicer nesomerna vidika blaginje. Razrešitev agregacijskega problema ilustrira praktični primer ovrednotenja vplivov razvojnega programa Pomurja za obdobje 2007–2013 na trajnostni razvoj regije.

21

Strani 22-24 so brisane.

d ru ž ba n i v e č e n ov i ta

obnavljala kot avtonomna.

V ospredju je torej organizacijski problem protisistemskih gibanj. Posamična gibanja imajo naraven odpor do povezovanja v stalne strukture, nestrukturirana pa nasproti sistemu niso zmožna nastopiti povezano in reprezentativno. Predlagana je sredinska rešitev organizacijskega problema. Izhaja iz tega, da gibanja niso zgolj programske, ampak tudi akcijske enote in ta dva vidika pogosto nista uravnotežena – programi so protisistemsko ambicioznejši od aktivnosti ali narobe. Programsko-akcijske nekonsistence so lahko uravnotežene le, kadar se uspe presečno povezati gibanjem z natančno nasprotnim programsko-akcijskim odtisom.

V sredinski perspektivi počasi postaja razvidna neka nova logika družbene celovitosti. Obstajajo različni načini integriranja družbenih zadev, ki ustrezajo različnim načinom, na katere razumemo svojo vpetost v družbene procese, in ideološkim razlikam v načinu, kako si razlagamo, kaj to za nas pomeni. Družbena integracija, družbeno ravnotežje, družbena (ali prostorska) kohezija, prioritetizacija in zagotavljanje odličnosti so le značilno različni pristopi, ki imajo v temelju holistični cilj, vendar svoj problem povsem drugače razumejo in se ga lotevajo po svoje. Nobenega smisla ne bi imelo iskati celovite teorije celovitosti, ampak moramo sprejeti raznovrstnost omejenih prizadevanj zanjo.

25

drug o p o g lavje

Vsota brez skupnega imenovalca: primer vrednotenja razvojne trajnosti Ag r e gac i js k i p ro b l e m v r e d n otenja

Družba je postala kompleksna. Zato pri vrednotenju učinkov javnih politik obstaja več nesomernih resnic o zadevah skupnega pomena, ki so izražene v neprimerljivih merskih enotah. Tako, na primer, z izboljšanjem denarno izraženih kazalnikov gospodarske blaginje ni mogoče odtehtati poslabšanja pri nedenarno izraženih kazalnikih socialne in okoljske blaginje.

Prevladujoči pristopi k vrednotenju učinkov javnih politik pa družbene pojave obravnavajo večinoma le, kakor da bi imeli opraviti zgolj s somernimi pojavi, torej poenostavljeno (Rotmans, 2002). S tem povezane težave so znane kot agregacijski problem na področju sinteznega vrednotenja. Gre za širši sklop perečih vprašanj o možnosti raziskovalne sinteze pri proučevanju večnivojskih družbenih pojavov, ki jih spremljajo nepremostljiva nasprotja (Radej, 2010c). Takšne situacije so v družbi in v družboslovju vse bolj pogoste, naše zmožnosti njihovega raziskovanja pa so še borne. To se, na primer, ostro kaže na področju javnega upravljanja, saj je javna blaginja celovita kategorija, javne politike pa so sektorsko usmerjene in tako si prizadevajo doseči cilje, ki se med seboj večinoma niti ne upoštevajo in samo občasno tudi podpirajo. Kako potem iz nesomernih okoljskih, socialnih in gospodarskih prispevkov k javni blaginji sintetizirati celostno blaginjo?

Sinteza je opredeljena kot metodološki postopek celostnega proučevanja, ki iz heterogenega korpusa analitično obdelanih informacij proizvede smiselne splošne sklepe (Encyclopedia of Evaluation, 2004).

26

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

Metodologija sinteze nikakor ni trivialen izziv (Veen, Otter, 2002).

Ukvarja s tem, kako odstraniti množico nepomembnih podrobnih ugotovitev, obenem pa ohraniti vsa ključna razlikovanja med sodelujočimi pri vrednotenju, zaradi katerih proučevane pojave sploh obravnavamo kot kompleksne. V praksi ne prevladujejo prizadevanja, da bi agregacijski problem razrešili, ampak iskanje načinov, kako se sintezi izogniti (List, Polak, 2010) in zakaj.

Potreba po načinu agregiranja, ki loči somerne od nesomernih pomenov je sicer že razmeroma dolgo znana na področju vrednotenja (Rotmans, 2002). Odsotnost utemeljitve načina agregacije podrobnih ugotovitev vrednotenja je Ahilova peta evalvacijske metodologije (Scriven, 1994). Različni postopki agregiranja privedejo do različnih končnih rezultatov, ti pa nudijo podlago za različne napotke odgovornim, kako naj izboljšajo svoje delovanje za dobro javnosti.

Mnogi in danes še vedno prevladujoči pristopi k vrednotenju učinkov politik v EU imajo težave pri razločevanju somernih od nesomernih zadev, na primer strateške presoje učinkov (2001/42/EC), smernice za presoje učinkov (SEC(2005)791), teritorialne presoje učinkov (TIA; ESPON – 3.2, 2006) in naknadne presoje prispevka strukturnih skladov k regionalni trajnosti razvoja (GHK in dr., 2002a,b).

Slabosti sinteze imajo za uporabnost evalvacijskih študij in ugled vrednotenja uničevalne posledice. Neodvisno telo Evropske komisije, imenovano Odbor za presoje vplivov (Impact Assessment Board, 2008), ki pripravlja letna poročila o kakovosti evalvacijskih študij, je po pregledu in oceni več kakor sto študij, ki jih je naročila Evropska komisija, ugotovilo, da je 60 odstotkov študij podstandardnih in ne opravljajo svojega osnovnega namena, nadaljnjih 20 odstotkov pa jih svoj namen dosega le delno. Ena najpogostejših težav je, da ne podajo jasno celovitih ugotovitev o učinkih ukrepov za potrebe strateškega vodenja in ne povedo veliko o sinergiji med učinki. Druga ocena, ki je zajela 260 evalvacijskih študij, opravljenih za potrebe podnebne politike EU, ugotavlja, da več kot 80 odstotkov študij ni kritičnih, ne ocenijo ustreznosti strateških usmeritev, zlasti je opazno podcenjevanje in izogibanje kompleksnim problemom (Huitema in dr., 2011). Zaradi obsega in globine metodoloških težav agregiranja lahko govorimo o pravi paradigmatski krizi 27

ko m p l e k s na d ru ž ba

vrednotenja (Virtanen, Uusikylä, 2004; Hertin in dr., 2007; Foster in Potts, 2007).

Okvirno imamo tri načine obravnave podrobnih evalvacijskih rezultatov – neagregirano oziroma mikroskopsko obravnavo od spodaj. Značilna je za najstarejše pristope – omejimo se le na matrično metodo kot eno osnovnih –, ki dosledno zavrača možnost povzemanja podrobnih ugotovitev o vplivu posameznih vladnih ukrepov v sintezno oceno skupnega vpliva.

Drugi je povsem agregirani oziroma makroskopski način vrednotenja od zgoraj. Primer sta Ekins in Medhurst (2003, 2006), ki sta na podlagi starejšega Ekinsovega modela štirih kapitalov (gospodarski, okoljski, socialni in človeški; 1992) predlagala popolnoma agregirani postopek vrednotenja.

Tretji je delno agregirano oziroma mezoskopsko oz. sredinsko vrednotenje in ga šele razvijemo tukaj. Z njim preizkušamo možnost tega, kar Sanderson (2000) imenuje holistično vrednotenje. Sredinsko vrednotenje ne odkrije le tega, kako uspešna je neka vladna politika pri doseganju zastavljenih ciljev, ampak tudi, če ji uspe doseči sinergije ali pa s svojim delovanjem še naprej zaostruje napetosti med svojimi legitimno nasprotujočimi si sestavinami.

Razlike med tremi pristopi vrednotenja ilustrira primerjalno ovrednotenje regionalnega razvojnega programa Pomurja 2007– 2013 (v nadaljevanju RP; Radej, 2006). Pomurje je najmanj razvita slovenska regija (s 6,1 odstotnim deležem celotnega prebivalstva in 4,3 odstotnim deležem državnega ozemlja), z močno kulturno, socialno in ekološko identiteto, ki je zlasti povezana z reko Muro in razmeroma prostranimi območji zavarovane narave. Gospodarski kapital regije in njena človeška bogastva so šibki, a se od začetka devetdesetih let XX. stoletja naprej krepijo.

Socialni kapital regije je šibek in se še naprej slabša. Do osamosvojitve države so Pomurje kot morda edino regijo v Evropi s treh strani obdajale hladnovojne meje in to tako z ideološkega zahoda (Avstrija) kot z njenega vzhoda (Madžarska). Po osamosvojitvi in začetku tržne tranzicije pa je regija nenadoma postala pomembna v mednarodnem tranzitu ljudi in zlasti blaga na poti do pristanišč.

Nenadna preobrazba iz slovenskega zakotja v tranzitno regijo je 28

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

močno obremenila njen socialni kapital, tem bolj, ker je prehod potekal stihijsko in brez zadostne skrbi za regionalne potrebe socialnega razvoja. Strože uveljavljena državna meja med Slovenijo in Hrvaško je še dodatno prizadela regionalni socialni kapital, ko je otežila tradicionalno tesne stike s hrvaškim delom panonske kulture. Končna posledica vseh spremenjenih okoliščin so nadaljnja depopulacija regije, odhajali so zlasti mladi in delovno aktivni ljudje, staranje prebivalstva, dolgoročna brezposelnost, visoka izpostavljenost zdravstvenim tveganjem za ranljive skupine, kamor sodi že večina celotnega prebivalstva regije!

V zadnjih petnajstih letih (1995–2010; Radej in dr., 2011a) je bila regija sicer deležna velikega povečanja pritoka namenskih sredstev razvojne pomoči v povezavi z državnim pospeševanjem razvoja manj razvitih območij. Kljub temu se razvojni zaostanek regije za državnim povprečjem še naprej povečuje, zlasti na socialnem področju. Odločevalci doslej niso prepoznali in dovolj upoštevali prednostnih potreb regije (Peto poglavje) in so zanemarjali projekte, ki bi morda lahko obrnili negativne socialne trende. Deloma tudi zato, ker spoznanj o raznosmernih in raznorodnih trendih regionalnih kazalnikov blaginje niso znali sintezno konsistentno povzeti v prednostne strateške usmeritve.

Sta n da r d n i p r i sto p

Prvotni pristopi so uveljavili neagregiran način vrednotenja učinkov vladnih ukrepov (Leopold in dr., 1971). Primer je Leopoldov matrični pristop, ki proučuje le učinke posamičnih gospodarskih ukrepov na posamične vidike vrednotenja okolja, ne opravi pa sinteze svojih podrobnih ugotovitev. Pristop je zanimiv, ker preseže dotlej ustaljen način vrednotenja, ki je bil zožen na ocenjevanje stopnje realizacije ciljev le na načrtovanem (primarnem) področju njihovega učinkovanja, na primer učinkov gospodarskih ukrepov na gospodarske kriterije vrednotenja. Leopoldov pristop pa pokriva dva evalvacijska smotra (gospodarstvo, okolje) in so ga razvili za vrednotenje stranskih ali sekundarnih učinkov ukrepov gospodarstva na okolje.

29

ko m p l e k s na d ru ž ba

Pokazalo se je, da je bil ta pristop daljnosežen za miselni premik k načinom vrednotenja, ki v ospredje zanimanj stopajo šele danes, z našim zavedanjem družbene kompleksnosti.

Leopold je v vrstice svoje evalvacijske matrike zajel sto najpomembnejših gospodarskih ukrepov, v stolpce pa je vključil oseminosemdeset glavnih okoljskih področij, na katera ti ukrepi vplivajo.

Tako so okoljske učinke vsakega ukrepa preučili dovolj natančno, da so odgovornim za gospodarsko politiko omogočili kar se da podroben vpogled, kje so predvsem potrebne okoljske izboljšave ukrepov.

Leopoldov krog je dosledno zagovarjal stališče, da morajo politiki iz podrobnih rezultatov vrednotenja na koncu sami izpeljati politične sklepe, saj so v demokraciji samo oni pooblaščeni za razsojanje v dilemah, povezanih z globokimi vrednotnimi nasprotji. Zavrnitev evalvacijske sinteze je za Leopolda temeljni pogoj nevtralnega vrednotenja. Saj ravno to zariše jasno razmejitev med evalvatorjem in politikom, ker prvega zavaruje pred vmešavanjem drugega (Kunseler, 2007). To stališče ima še danes velik vpliv in so mu podlegli tudi pri pripravi nedavnih smernic EU za presoje učinkov (SEC(2005)791).

Zavračanje evalvacijske sinteze in prelaganje te naloge na odločevalce je sporno. Z natančnim ovrednotenjem vseh podrobnih učinkov vladnih ukrepov zagotovimo samo, da je kasneje lahko odločanje politikov bolj informirano, ne pa tudi, da je bolj uspešno, kaj šele lažje (Diamond, 2005). Množica nepovezanih informacij politične dileme opiše fragmentarno, ne prikaže njihovih makroskopskih nasprotij, s čimer iz vrednotenja izbriše različnost interesov (Stake, 2001). Tako lahko evalvacije brez agregiranja podajo le banalne odgovore na kompleksna vprašanja javnega upravljanja (Virtanen, Uusikylä, 2004). S tem se evalvator izneveri politiku prav tam, kjer ta najbolj potrebuje njegovo pomoč (Scriven, 1994). Saj je glavni razlog za evalvacijsko podporo odločevalcem prav spoznanje, da politiki iz svoje ptičje perspektive in v razkolu globokih družbenih vrednot sami ne morejo ugotoviti, kdaj so javne dileme optimalno razrešene. Njihovo poslanstvo ni določiti javni optimum ampak posredovati med nasprotji v usklajevanju javnih zanimanj.

Zato so evalvatorji prav zadnji, ki bi smeli bežati pred odgovornostmi sinteze svojih podrobnih ugotovitev.

30

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

Pri shematiziranju in reševanju nastalih težav si torej pomagamo z ovrednotenjem trajnostnih vplivov regionalnega razvojnega programa Pomurja 2007–2013 (RP; Radej, 2006). Leopoldova matrika za RP je prikazana v Tabeli II.1 in je za konkretne potrebe razširjena z dveh na tri evalvacijske smotre, gospodarskega, G, okoljskega, O in socialnega, S. Z razširjeno matriko zdaj vrednotimo ukrepe RP s stališča njihovih vplivov na gospodarske, okoljske in socialne kriterije.

Ocene učinkov ukrepov RP na kriterije vrednotenja so pridobljene na standardni način. Poznavalci za posamezna področja so učinke ocenili kot ugodne, neugodne, ali nevtralne za vseh 47 ukrepov RP na tri pare kazalnikov – par za vsako od treh področij vrednotenja.

Tako je bil neki ukrep, ki povzroča visoke pozitivne učinke, v presoji povsem izenačen z drugim ukrepom, ki ima majhne pozitivne učinke. Poenostavitev, ki smo si jo privoščili, pa ni nesmiselna, saj dobro/slabo, ki ga vrednotimo, razumemo kot kakovost, ne kot količino. V skladu s tem je prisotnost neke kakovosti lahko veliko pomembnejša za vrednotenje od njene obsežnosti, zato je tudi kvalifikacija učinkov glede na njihovo kakovost (ugodni, neugodni, nevtralni) bolj temeljna in potemtakem bolj smiselna od natančne kvantifikacije obsega teh učinkov (zelo, srednje, malo ugodni učinki…).

Pridobljena podrobna spoznanja o smeri učinkovanja vseh posameznih ukrepov RP na izbrane kriterije vrednotenja bi v sklepne ugotovitve na standarden način povzeli takole: ― p revlada pozitivnih učinkov vodi k ugodnemu ovrednotenju skupnih učinkov regionalnega programa; ― negativni učinki usmerjajo pozornost na posamezna sporna področja RP, ki zahtevajo izboljšanje s spremembo prvotnih zamisli ali uvedbo dodatnih, bodisi popravljalnih ali nadomestnih ukrepov; ― nevtralni učinki zarišejo področja, ki s stališča učinkovanja v glavnem niso problematična ali morda sploh niso pomembna.

31

ko m p l e k s na d ru ž ba

Tabela II.1: Leopoldova matrika učinkov Regionalnega programa Vplivi ukrepov

Ukrepi

Gospodarski

BDP rast

Socialni

Okoljski

-

+

+

+

+

+

Priklop na sistem IzNaložBrezodva- datki za bena inten- posel- Migra- janja varstvo cije voda okolja zivnost nost

1 Zmanjšanje razvojnega zaostanka

+

+

0

4 Razvoj endogenih prednosti

+

+

+

2 Povečanje konkurenčnosti 3 Promocija naložb 5 Podjetništvo

6 Regionalni turistični organiz.model 7 Pomurje kot turistična destinacija 8 Destinacijsko upravljanje 9 Destinacijsko trženje

10 Človeški viri v turizmu 11 Upravljanje kakovosti

12 Turistična infrastruktura

13 Raziskave in razvoj v turizmu 14 Neenakosti v zdravju

15 Mreža promocije zdravja

16 Neenakosti v zdravju – regionalno 17 Neenakosti v zdravju – ranljivi

18 Kakovost&dostop do zdravs. storit.

19 Zdravo okolje

20 Mentalno zdravje

21 Kmetijska modernizacija 22 Okoljsko kmetijstvo

23 Podjetništvo v kmetijstvu 24 Človeški viri v kmetijstvu

+ + + 0 + 0 + 0 0 + + 0 + + + + 0 0 + + + 0

+ + + 0 0 0 0 + + + + 0 + 0 0 0 + 0 + + 0 0

-

-

+

+

0

0

-

0 0 0 + 0 0 0 0 + + + 0 0 + -

+ + +

+ + 0 + + 0 0 0 0 + + + 0 0 + -

+ 0 +

+ + 0 0 0 + 0 0 + + 0 0 0 0 0 0 + 0 + + 0 0

-

0 0 0 0 + 0 0 + + 0 0 0 0 0 0 + 0 + + 0 0

nadaljevanje tabele na naslednji strani ...

32

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

... nadaljevanje s prejšnje strani

Vplivi ukrepov

Ukrepi

Gospodarski

BDP rast

+

+

28 Trženje kmetijskih proizvodov

+

+

27 Proizvodi, storitve – agroindustrija

29 Razvoj podeželja – proizvodi,storit.

30 Kmetijska krajina

31 Podjetništvo na podeželju

32 Sodelovanje podeželskih akterjev 33 Vodooskrba

34 Prometna infrastruktura

35 Alternativni lokalni viri energije

36 Energetsko distribucijsko omrežje 37 Dostop do informacijske tehnolog.

38 Zbiranje, ravnanje z odpad.vodami 39 Upravljanje trdnih odpadkov

40 Komunalno opremljene cone 41 Kakovosti vode

42 Revitalizacija kritičnih onesnaženj 43 Nelegalna odlagališča, monitoring 44 Varstvo narave in kulture

45 Zelena energetska politika 46 Prostorsko planiranje

47 Komunikacijske strategije

Vir: Radej, 2006.

+ + + + + + + + + + + + + + + -

+ -

+ + +

33

Okoljski

-

-

+

+

0

0

0

Priklop na sistem Izdatki NaložBrezodvaza bena inten- posel- Migra- janja varstvo cije voda okolja zivnost nost

25 Rast dodane vrednosti v kmetijstvu 26 Proizvodi, storitve – kmetije

Socialni

+

+

+

+

+

+

+ + + 0 + + + + + + + + + -

+ + -

+ +

-

0 + + + + + + 0 + + + + + 0 + -

+ + 0

0 + 0 + 0 + + 0 + 0 0 + 0 0 0 0 0 + 0

+ + 0 + 0 0 + 0 0 0 0 + + + + + + 0 0 0 0

+ + 0 + 0 0 + + + 0 0 + + + + + + + + 0 0

ko m p l e k s na d ru ž ba

Neagregirano opisno analitično vrednotenje bi ostalo na tej ravni razlage vplivov RP na regionalno trajnost. Ne zanima se za celoto in za to, kako program prispeva k trajnostni blaginji regije, ampak le za uspešnost posameznih ukrepov glede na učinek na posamezne kriterije. A to, da so ukrepi uspešni pri doseganju zastavljenih ciljev, po našem razumevanju še ne sme pomeniti, da je delo opravljeno dobro, zlasti če cilji med seboj niso skladni v namenih in sinergični v učinkih. Za oceno celostnega prispevka bi bilo treba vplivnost RP oceniti na precej drugačen način.

Predvsem prevlada pozitivnih učinkov še ne bi smela pomeniti, da je program kot celota ustrezen. To pove premalo. Regionalni programi so pripravljeni na podlagi ugotovitev predhodno opravljenih študij, s sodelovanjem znanosti in stroke, v demokratičnem postopku, ki je visoko formaliziran, pri predhodnem usklajevanju politike pa sodelujejo nosilci različnih interesov. To bi moralo zagotavljati, da v izbor pridejo le tisti politični ukrepi, ki so splošno gledano pozitivno naravnani za različne cilje javnega dobrega. Karkoli drugega bi pod vprašaj postavilo verodostojnost nosilcev oblasti in njihovo osnovno kompetentnost.

Tudi v poskusu, da bi dovolili negativne in pozitivne učinke RP medsebojno nevtralizirati s seštevanjem, se skrivajo precejšnje metodološke zadrege – Leopold tega sicer ne predlaga, vendar je ostalo implicitno v ideji opisno povezanega povzemanja ugodnih in neugodnih ocen učinkov ukrepov v sklepne ugotovitve vrednotenja. To pa postavlja dve metodološki vprašanji, povezani s pogoji, pod katerimi je seštevanje »plusov in minusov« dovoljeno. Leopoldov krog se s temi vprašanji ni zamujal, ker je vse podrobne ocene obravnaval kot medsebojno nesomerne. Vendar pa danes v vrednotenju politik že bolje razumemo, da stvari niso tako preproste.

Prvo vprašanje zadeva situacije, v katerih poznavalci ne morejo doseči soglasja glede ocene smeri učinka (+ ali –) vrednotenega ukrepa. Nekateri evalvacijski pristopi, na primer vodič za vrednotenje regionalnih programov v EU (EC, 2008) ali Skupni presojevalni okvir (Četrto poglavje), spodbujajo konsenzno vrednotenje. Takšno vodilo je sporno. Iskanje konsenza v vsaki podrobnosti bi strašno zapletlo vrednotenje. Poleg tega na površje prikliče vse asimetrije v 34

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

moči in pogajalskih sposobnostih med sodelujočimi, kar vrednotenje spremeni v zaprt in izključevalen proces (Connelly, Richardson, 2004), v katerem vedno prevlada izhodiščno dominantni oziroma centralni akter. Če vrednotenje postane orodje manipuliranja s šibkejšimi, se spridi in izgubi ves smisel.

Da bi se temu izognili, lahko nasprotujoče si ocene obravnavamo, kakor da so enako veljavne in da jih je pogojno mogoče seštevati, da so šibko somerne (pojasnjujem spodaj). Vse po vrsti so samo delne resnice, ki se nanašajo na parcialna vprašanja, vsaj če gledamo s stališča končnega namena vrednotenja. Torej se nestrinjanja med ocenjevalci ne nanašajo na zadeve absolutnega ampak le relativnega pomena in tako ni razloga za uveljavljanje njihove nesomernosti na strogi način. Razen tega ima postopek agregacije, v katerem pluse in minuse mečemo v isto vrečo, motivacijski element: poudari le ocene učinkov, o katerih med poznavalci prevlada soglasje, neskladja pa kaznuje s tem, da se ocene med seboj izničijo. Zaradi te nevarnosti so ocenjevalci vzajemno prisiljeni preveriti sleherno možnost, da bi povečali medsebojno skladnost svojih ocen, da se le njihove ocene pri vrednotenju ne izgubijo v nič.

Druga metodološka zadrega evalvacijskega seštevanja plusov in minusov je povezana s tem, ali res smemo, kakor svetuje neoliberalna ekonomika, odtehtati recimo negativne okoljske učinke gospodarskega ukrepa s pozitivnimi gospodarskimi učinki ali splošno, učinke različnih ukrepov na isti kriterij vrednotenja. Na primer v Tabeli II.1: ali smemo negativne učinke pospeševanja podjetništva na raven regionalne zaposlenosti sešteti s pozitivnimi vplivi pospeševanja podjetništva na migracijske tokove? Ali bolj odmeven primer, ki ni zajet v tabeli, je pa zelo pogost na drugih področjih: je dodatno onesnaženje zraka s toplogrednimi plini, ki povzročajo podnebne spremembe (negativni učinek), dovoljeno odkupiti z emisijskimi dovoljenji, nato pa s prihodki od teh podpirati okoljske naložbe v znižanje toplogrednih emisij (nadomestni pozitivni učinek)? Težko vprašanje, še zlasti kadar je zastavljeno z mislijo na nesomernost vrednotenja njihovih učinkov.

Toplogredne emisije res povzročajo nepovratne posledice, zato je seveda treba okoljske spremembe (stanje onesnaženosti) in 35

ko m p l e k s na d ru ž ba

ekonomske spremembe (naložbe v okolje) obravnavati nesomerno.

Agregiranje teh dveh vrst učinkov in nevtralizacija ekonomskih plusov z okoljskimi minusi torej ne bi smela biti dovoljena. Takšno sklepanje je zelo razširjeno, zlasti med striktnimi ekologi. A po našem ni pravilno, saj imamo opraviti z večnivojskim vprašanjem (Radej, 2010c). Odkup emisij s podnebnimi dovoljenji ne zadeva nesomernosti, ker nesomernost ni mikroskopski koncept in se ne nanaša na vsak posamezni odkup emisij z dovoljenji; ali pa vsaj ljudje niso pri volji, da bi jih tako obravnavali. In samo to je tukaj pomembno, dokler gre za vrednotenje.

Znotraj meja, ki jih določajo sistemski pragovi, ljudje bodisi ne opazijo kvalitativne razlike (med emisijami plinov in denarjem) bodisi nočejo izraziti nagibov (Luce, v Munda, 2006), kaj cenijo bolj/ manj. Tako kakor v primeru onesnaževanja okolja (Muradian, 2001), ki še ne presega ekoloških standardov. Znotraj intervala meja normalnosti, ki jih določajo pragovi, so mikroskopske zadeve še naprej odvisne le od presoj, ki so v pristojnosti tistih, ki jih prakticirajo in tako sistema ne zadevajo. Ko pa količinske pragove enkrat presežemo (ali če jih ne dosežemo), lahko že količinsko majhna sprememba sproži kakovostni preskok na ravni sistema kot celote.

Pragovi torej opredelijo sistemske kriterije somernega vrednotenja pojavov. Tako je ocenjene učinke političnih ukrepov, dokler ostajajo v okviru meja sistemskih pragov, dovoljeno do neke mere seštevati, ker so samo relativno veljavni. Onkraj teh meja pa to nikoli ni dovoljeno. Dopustno ni niti seštevanje pozitivnih učinkov, kaj šele izravnava negativnih učinkov s pozitivnimi.

Nesomernost kot sistemski pojem torej nastopi, ko prekoračimo sistemskih pragove, ker takrat trčimo v različnost temeljnih vrednot. Zato, na primer, za socialno politiko, ki si prizadeva za znižanje socialnih razlik, povečanje dohodka bogatih ni primerljivo s povečanjem dohodka revnih in ga med ukrepi ni mogoče enako pozitivno ovrednotiti.

Uvedba sistemskih pragov v vrednotenje učinkov politik je odprla vrata sinteznemu vrednotenju. Enega prvih makroevalvacijskih pristopov, ki je premagal strah pred seštevanjem različnih učinkov politik na različne kriterije vrednotenja, sta sredi devetdesetih let 36

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

XX. stoletja zasnovala Sadler in Verheem (1996; gl. tudi evropsko smernico 2001/42/EC), in sicer za potrebe opravljanja strateških okoljskih presoj (oziroma celovitih presoj vplivov po slovenski uradni terminologiji). Njun sintezni prispevek je bil podan bolj v duhu kot v metodologiji, saj nista prikazala logike sumiranja podrobnih spoznanj v sklepne ugotovitve vrednotenja.

Manjkajoči člen sta kmalu prispevala Ekins in Medhurst (2003, 2006) v predlogu metodologije, namenjene vrednotenju vpliva naložb (sredstev strukturnih skladov EU) v trajnostni regionalni razvoj. Sadler-Verheemov (in že prej Leopoldov) pristop sta najprej razširila z dveh na štiri smotre vrednotenja. Tako zdaj model vrednotenja poleg gospodarstva in okolja zajema še humani in socialni vidik učinkovanja vladnih politik.

Manjkajoči sintezni člen agregacijske enačbe predstavlja Leopold-Ekins-Medhurstova matrika (LEM), ki sta si jo Ekins in Medhurst zamislila kot visoko agregirano različico Leopoldove matrike. Število stolpcev matrike sta z 88 zmanjšala na štiri, po enega za vsako izmed štirih področij trajnostnega razvoja, ki predstavljajo smotre vrednotenja. Vsak smoter je pokrit z manjšim številom kriterialnih kazalnikov – v konkretnem primeru le dveh (enako kakor v Tabeli II.1).

Tabela II.2 prikazuje LEM. Zaradi poenostavitve so rezultati presoje učinkov RP po kazalnikih že prikazani združeno. Iz enakega razloga je model štirih kapitalov, ki ga LEM povzema, zožen na model treh kapitalov, kar je povsem dovolj za razlago agregacijskega problema. Pozneje bomo to poenostavitev odpravili in prikazali rešitev agregacijskega problema tudi za izvirno Ekinsovo štiridelno zastavitev. Število vrstic v LEM lahko ostane enako kakor v Leopoldovi matriki, vendar sta Ekins in Medhurst vseeno agregirala 47 ukrepov, kolikor jih je predvideval RP, na raven šestih sektorskih politik (Tabela II.2).

LEM prikazuje rezultate presoj na višje agregirani ravni prikaza kot Leopold. Pri tem uporablja sedemdelno lestvico (ki sega od najvišje možne ocene negativnega učinka, treh minusov, do najvišje ocene pozitivnega učinka, treh plusov, s petimi vmesnimi stopnjami 37

ko m p l e k s na d ru ž ba

ocene), torej imajo ocene širši razpon kakor v Tabeli II.1. Ko smo bili pri agregiranju vrednosti iz Tabele II.1 v Tabelo II.2 v dvomu, kako zaokrožiti seštevek, je bila odločilna finančna teža ukrepov – prevladala je ocena učinka dražjega ukrepa.

Po Ekinsovem postopku je treba delno agregirane ocene učinkov še totalno sumirati po treh stolpcih LEM. Končne vsote v študijskem primeru pokažejo zbirno oceno vpliva RP na tri glavna vrednotena področja trajnostnega razvoja Pomurja.

Tabela II.2: Vpliv RP na področja trajnosti v Pomurju (LEM) Vplivi ukrepov

Ukrepi

Gospodarski vidik

trajnosti (G)

Rast dodane vrednosti (vrstice 1-5)*

+++

Razvoj podeželja (vrstice 21-32)

+++

Skupni učinek RP (vrstice 1-47)

Turizem (vrstice 6-13)

Zdravje (vrstice 14-20)

Varstvo narave in okolja (vrstice 41-47)

vidik

Okoljski vidik

trajnosti

trajnosti

-

+

(S)

+

0

0

Razvoj infrastrukture (vrstice 33-40)

Socialni

+

(O) 0 0

+++

+

++

++

++

+

+

+

+

++ +

Vir: Radej, 2006. Opomba: * Vsota ocene učinkov v vrsticah od 1 do 5 v Tabeli II.1, itd.

Tabela II.2 tako prikazuje agregatne učinke sektorskih politik RP na tri glavne smotre vrednotenja. Razvoj infrastrukture bo najbolj koristen za regionalno trajnost s precej uravnoteženimi močno pozitivnimi učinki na vse tri sestavine trajnosti. Močno pozitivni so tudi vplivi ukrepov, namenjenih razvoju podeželja. Najbolj sporen je neugodni vpliv spodbujanja rasti dodane vrednosti na socialni razvoj regije, zaradi zahtevanega znižanja stroškov dela in plač. Vpliv ukrepov za spodbujanje turizma in zlasti zdravstvene politike skoraj ni, kar je posledica narave teh ukrepov, ki so ve38

Strani 39-42 so brisane.

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

gospodarskih ukrepov, potem so ocene, pridobljene po tem kriteriju vrednotenja, šibko nesomerne. Ali drug primer. »Jabolk in hrušk ne smemo mešati«, ker sta to samosvoji kakovosti ali, kakor pravimo tukaj, dve nesomerni kategoriji. A čeprav iz jabolčne peške res ne bo nikoli zrasla hruška, sta sadeža lahko povsem združljiva v sadnem soku ali solati. Meso sadežev je šibko nesomerno, torej v sekundarni vsebini, kljub strogi nesomernosti na primarni ravni pešk.

Sekundarni vidiki vrednotenja posrednih učinkov politik, ki jih opisujemo s šibko nesomernimi relacijami, so hibridni, saj so ovrednoteni s stališča dveh načelno nezdružljivih evalvacijskih smotrov. Ta lastnost je ključnega pomena, ker odpira delikatno možnost hibridne sinteze.

Posledice uvedbe hibridnih konceptov za možnost sinteznega vrednotenja so pomembne! Z argumentom šibke somernosti je treba vrstice v Tabeli II.1 smiselno urediti po istem načelu kakor so že urejeni stolpci matrike, se pravi po treh glavnih smotrih javnih politik – za gospodarske, socialne in okoljske ukrepe. Ekinsova odločitev, da 47 ukrepov RP združi v šest regionalnih politik, je povsem poljubna in nima nobene utemeljitve v teoriji štirih kapitalov.

Zato je predelava Leopoldove matrike v LEM nepotrebna in še več, je ravno točka, na kateri spodleti prevedba teorije štirih kapitalov v kompatibilen evalvacijski model. Vseeno vztrajamo, da je Ekinsov napredek pri razumevanju nesomernosti v primerjavi z Leopoldom dragocen in ga razumemo kot most do bolj celostnih rešitev na področju sinteznega vrednotenja. Če torej vrstice grupiramo po istem načelu kakor stolpce, Leopoldovo matriko prevedemo v kvadratno mrežo devetih podmatrik.

Agregiranje znotraj tako zarisanih podmatrik je dovoljeno in potrebno, da z njim razsežno Leopoldovo matriko prevedemo v skrčeno kvadratno matriko treh glavnih smotrov javnih politik in treh glavnih smotrov njenega vrednotenja. Znana je kot »vhodno-izhodna« oziroma input-output oziroma Leontjeva matrika (le njen »centralni kvadrant«, 1970, Nobelova nagrada za ekonomijo, leta 1973).

Leontjeva matrika, imenovana po Wassilyju Leontjevu (rus. Васи́лий Васи́льевич Лео́нтьев; 1906–1999), je bila prvotno razvita v ekonomski teoriji za preučevanje medsektorskih tokov, ker 43

ko m p l e k s na d ru ž ba

dobro prikaže neposredne in posredne napetosti in ujemanja med sektorji. Na primer: če imamo matriko s samo tremi sektorji – industrijo, kmetijstvom in storitvami, potem vrstice in stolpci matrike razkrivajo, kako so trije sektorji z dobavami in prodajami reprodukcijskega materiala in storitev povezani v narodnogospodarski sistem.

Kmetijstvo neposredno potrebuje stroje in kemične pripravke, ki jih proizvaja industrija, potrebuje pa tudi poslovno podporo, na primer finančno, ki jo proizvaja sektor storitev. Zato vsaka rast dejavnosti v kmetijstvu spodbudi rast v drugih, povezanih sektorjih industrije in storitev. Tako – pri vsem ostalem nespremenjenem – dodatno povpraševanje kmetijstva po industrijskih dobrinah povratno spodbudi povpraševanje industrije po kmetijskih pridelkih, ki so surovina za industrijski sektor, itn. v »začaranem krogu« medsebojnih odvisnosti, ki se z vsako transakcijo le poglabljajo in se sestavine sistema vse bolj povezujejo. Ker sektorji tako poganjajo drug drugega v ciklusu, ki akumulira skupne učinke (čeprav v vsaki ponovitvi manj), je ta proces multiplikativen.

Hierarhično gledano je kvadratna matrika nad mikro ravnjo prikaza Leopoldove matrike, saj je iz nje izpeljana. Obenem leži – kot dosežek zgolj delne agregacije – pod makro ravnjo. Kvadratna matrika je torej umeščena na vmesno raven med mikro in makro ravnjo, ki jo imenujemo sredinska ali mezo raven. Zato tak postopek agregiranja imenujemo sredinski.

Sredinska miselnost ima posredniško vlogo med mikro in makro ravnjo vrednotenja. Družbeni procesi se odvijajo tako na mikro kakor na makro ravni, tako v oprijemljivi realnosti vsakdanjega življenja kakor v virtualni realnosti ideologij, konceptov in makro struktur, toda opise družbenih zadev, pridobljenih na teh dveh ravneh, je mogoče povezati šele z neke tretje, vmesne oz. mezo ravni (Dopfer in dr., 2004). Mezo raven je tam, kjer empirično vrednotenje trči s konceptualnim in individualno s kolektivnim.

Sistemske procese je treba opazovati zlasti na tistem odseku njihove večnivojske strukture, kjer poteka prehod med nivoji (Easterling in Kok, 2002). Sredina je tako »ničelno izhodišče« oziroma platforma vrednotenja kompleksnih zadev. Ko raziskujemo večnivojske pojave, je mezo raven po O'Neillovi hierarhični teoriji (1989 44

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

v Easterling, Kok, 2002) in v Geels-Kempovi teoriji ravni (v Geels, 2002) najbolj primerna za raziskovanje kompleksnih pojavov. To pa zato, ker se ravno na sredinski ravni »poraja substrat družbenega« (Goldspink, 2000) in kjer se odvija družbeno življenje (Dopfer in dr., 2004). Kompleksni sistemi so praviloma prav sredinski sistemi (Dopfer in dr., 2004).

Sredinski pogled ni nikdar mišljen kot zmerni center kompromisov med nasprotji, ampak je radikalna perspektiva »dvojnega horizonta« (Dopfer in dr., 2004), ki nediskriminatorno obravnava pozicije, ki se zdijo nezdružljive ali, kakor pravi Allmendinger, mezo raven hkrati osvetljuje »istost in različnost« (2002). Hkrati je strukturirana (istost), ker se nanaša na celotni sistem, in procesna, ker pokriva tudi vidik posamičnih drobnih izmenjav (različnost; Dopfer, 2006). Kompleksna teorija zarisuje svojstveno območje racionalnosti, posebno »doktrino sredine«, o kateri je pisal že Malthus (1814, v Cremaschi, Dascal, 1996), pred njim pa že Aristotel (»doktrina pravične sredine«, v Cremaschi, Dascal, 1996). Ilya Prigogine (1917-2003, rus. Илья Романович Пригожин; Nobelov nagrajenec za kemijo leta 1977) v knjigi La Fin des certitudes (1996) pravi, da moramo za kompleksne sisteme, ki so daleč od ravnotežja in so prestopili meje stabilnosti, podati sredinski opis (fr. »une déscription médiane«), ker zakoni takrat ne veljajo več enovito; kakor piše: »v neizključevalni sredini so silnice dinamičnega determinizma svoje mesto odstopile dialektiki silnic med naključjem in nujnostjo, kjer so spoznanja, ki jih dobimo o svetu prav toliko odvisna od zakonov normalnosti kakor od zakonov kaosa«. Od tod izhaja razumevanje neizključevalne sredine kot miselnosti kaotičnega determinizma (fr. »chaos déterministe«, v Wallerstein, 1996) ali kot neko preliminarno urejeno kompleksnost. Takšna sredina je neizključevalna (Braudel, 1969 v Wallerstein, 2004), ker je onkraj polarnih nasprotij, ki v bimodalni strukturi sredinske logike, kjer sta za vsako univerzalistično tezo sprejemljiva dva nasprotujoča si odgovora, niso več možne (Knauft, 2006). Zato je pri Easterlingu in Koku (2002) sredinski pogled »a priori najbolj primeren« kot izhodišče za vrednotenje družbene kompleksnosti.

45

ko m p l e k s na d ru ž ba

Tridelna zastavitev

Poznavajoč sredinski okvir vrednotenja zdaj vanj vstopamo še s študijskim primerom. Vračamo se k razlagi vmesnih rezultatov delne agregacije podrobnih ocen učinkov! Kvadratna matrična sinteza gradiva, ki smo ga proučili v analitični fazi vrednotenja, povzema pa ga Tabela II.3, poda relacijski prikaz RP s stališča ujemanj in nasprotij med tremi regionalnimi kapitali. Razmerja proučujemo kot preseke med temi tremi kapitali – preseki so označeni s presečnim znakom »∩«, prevzetim iz teorije množic. Tako je, denimo, vpliv gospodarskih ukrepov na socialne kriterije vrednotenja prikazan kot G∩S in narobe, vpliv socialnih ukrepov na gospodarske kriterije vrednotenja je prikazan kot S∩G. Prikaz vplivov RP na trajnostni razvoj Pomurja v Tabeli II.3 je v primerjavi s tabelama II.1 in II.2 drugačen. Za nosilce posameznih ukrepov, ki se brigajo le za svoje ozke neposredne dosežke, ni posebej izpoveden. Zanimiv je zlasti na strateški ravni vrednotenja, na kateri je smer razvoja in sinergija vplivov pomembnejša od tega, v kolikšni meri ukrepi dosegajo vse podrobno zastavljene cilje.

Sporočila vhodno-izhodne matrike še ni mogoče neposredno izluščiti, ker so ugotovitve relacij še veno prikazane preveč razpršeno v devetih podocenah. Za sintezo ugotovitev je potrebna korelacija dobljenih delnih agregatov (Tabela II.4).

Tabela II.3: Vpliv RP na področja trajnosti v Pomurju (vhodno-izhodna matrika) Ukrepi

Vplivi ukrepov

G S

O

Vir: Radej, 2006.

G

S

G∩G = (+++) S∩G = (+++) O∩G = (+)

46

G∩S = (-)

S∩S = (++) O∩S = (+)

O G∩O = (+)

S∩O = (++) O∩O = (+)

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

Korelacija je uporaben postopek za raziskovanje pojavov, sestavljenih iz med seboj povezanih dejavnikov. S korelacijo proučujemo jakost povezav med spremenljivkami vzročnih modelov. Korelacijska matrika sestavi tri dvojne ko-relacije – poveže na primer razmerje G∩O in O∩G ter s tem poda oceno narave razmerja (ne/skladnosti) med gospodarskim in okoljskim vplivom RP. Če je ta odnos sinergičen, bo zaradi multiplikativne narave presečnega razmerja skupni učinek interakcije večji, kakor če bi G in O svoje projekte uresničevala nepovezano (vsota je večja od sestavin). Tako pridobljeni pogled na rezultate vrednotenja učinkov RP je presečen, ker je rezultat korelacije med dvema kategorijama vrednotenja. Presečni pogled je torej ožja racionalnost, ki je vgnezdena v sredinsko miselnost, ki vsebuje tako presečne kot nepresečne vsebine.

Kvadratna matrika v Tabeli II.3 torej prikazuje dve pomensko različni vrsti relacij: (i) nepresečno prikazuje primarne vplive gospodarskih ukrepov RP na gospodarski vidik regionalne trajnosti (G∩G), vplive socialnih ukrepov na socialni vidik (S∩S) in vplive okoljskih ukrepov RP na okoljski vidik vrednotenja (O∩O); te tri relacije so umeščene na negativno diagonalo matrike; (ii) presečno prikazuje stranske, posredne ali sekundarne vplive RP, ki so umeščeni pod negativno diagonalo matrike ali nad njo (G∩S, G∩O…).

Diagonalna polja prikazujejo, kako uspešne so tri skupine ukrepov RP pri doseganju svojih primarnih ciljev. Ti trije elementi matrike so med seboj strogo nesomerni in jih ni več mogoče agregirati na še višjo raven, ampak jih je treba razložiti v doseženem prikazu.

Razlaga je lahko samo deskriptivna in tako iz nje ne more nastati kvalitativno novo spoznanje.

Vidimo, da bodo gospodarski ukrepi RP zelo uspešno uresničevali gospodarske cilje trajnostnega razvoja regije (+++). Socialni ukrepi RP bodo le zmerno uspešni pri doseganju primarnih ciljev socialne trajnosti (++). Najbolj skromno bo svoje primarne cilje z RP dosegla okoljska politika (le +). Tako ugotovimo, da so vplivi RP na tri vidike regionalne trajnosti bolj neuravnoteženi, kakor jih prikazuje sumarna vrstica LEM, pa tudi, da so v Leontjevi perspektivi gospodarski in socialni vplivi RP ocenjeni bolje kakor v LEM. Za razlago nediagonalnih polj si je treba ogledati korelacijske 47

ko m p l e k s na d ru ž ba

rezultate (Tabela II.4). Korelacija oblikuje tri trajnostne korelate vzajemnih povezav: socialno-gospodarskega (G∩S v relaciji s S∩G, poslej GS), okoljsko-socialnega (O∩S glede na S∩O; OS) in gospodarsko-okoljskega (G∩O glede na O∩G; GO). Povezava med G in S je v RP močna, vendar obenem zelo neuravnotežena v škodo S zaradi socialno negativnih učinkov gospodarskih ukrepov – ker gre za sekundarne, posredne učinke, negativne povezave sicer niso trajnostno nedovoljene in ne pomenijo kršitve strogih zahtev načelne nesomernosti med S in G. Pomenijo pa, da so takšna razmerja šibko

Tabela II.4: Sinergični učinki RP na področja trajnosti v Pomurju (korelacijska matrika) Vplivi

G

S

O

G

Gospodarska trajnost (G∩G) = (+++) → Robustno pozitiven učinek

GO: Okoljskogospodarska trajnost; (O∩G, G∩O) = (+, +) → Nizka povezanost, uravnovešeno

S

-

GS: Sociogospodarska trajnost (S∩G, G∩S) = (+++, -) → Robustna povezava med G in S toda zelo neuravnovešeno v škodo S*

O

-

Ukrepi

Socialna trajnost (S∩S) = (++) → Srednje močna pozitivna povezava

-

OS: Socialno-

okoljska trajnost (S∩O, O∩S) = (++, +) → Srednje močna povezava, neravnotežje v škodo S

Okoljska trajnost (O∩O) = (+) → Šibka pozitivna povezava

Vir podatkov: Tabela II.3. Opomba: * GS: zelo močna povezava (+++) in šibka povezava (-) dasta skupaj močno povezavo; OG: dve šibki povezavi dasta skupaj šibko povezavo; SO: srednje močna in šibka povezava dasta skupaj srednje močno povezavo.

48

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

trajnostna na neravnovesen način (Tretje poglavje), oziroma da RP ni strogo trajnosten.

Srednje močna povezanost med O in S v RP je bolj v prid O kakor S. V povezavi s prejšnjo ugotovitvijo, da okoljski ukrepi le šibko dosegajo primarne cilje okoljske trajnosti, zdaj vidimo, da so tudi precej neobčutljivi za socialne cilje regionalne trajnosti.

Gospodarski in okoljski ukrepi RP so protisocialno naravnani, kar je zelo problematično glede na izhodiščno ugotovitev, da so v Pomurju prav socialni kazalniki blaginje v najslabšem stanju. Poleg tega se gospodarski ukrepi slabo, celo zelo slabo povezujejo z okoljskimi in zlasti s socialnimi vidiki regionalne blaginje. Okoljski ukrepi so samo nekoliko manj slabo regionalno vpeti. Močna negativna povezanost v GS, srednje močna povezanost v GO in šibka v OS – vse to skupaj priča o vsega zelo šibko trajnostni povezanosti treh presečnih vidikov regionalne blaginje. To torej pomeni, da je ocena šibke trajnosti RP slabša kot je ocena njegove stroge trajnosti, zato bo regionalni razvoj ostal še naprej slabo horizontalno povezan, močne pa bodo ostale divergentne silnice razvojnih nasprotij.

Različna sklepna sporočila Tabel II.1, 2 in 4 niso posledica tega, da so sodelujoči poznavalci različno ocenjevali podrobne učinke RP. Mikroskopska podlaga vrednotenja je v vseh treh primerih ista. Do sprememb v sporočilih je prišlo izključno zaradi različnih načinov povzemanja analitičnih ugotovitev vrednotenja, povezanih z različnim razumevanjem narave evalvacijskega predmeta, ki je enkrat enostavno, drugič pa kompleksno.

Različni postopki povzemanja raznorodnih ocen privedejo do kakovostno različnih ugotovitev. Pravilni so pristopi, ki logično konsistentno in metodološko dosledno uveljavijo premise, da so pojavi kompleksni. To potrjuje izhodiščno premiso, da je treba kompleksne probleme javnega upravljanja vrednotiti s kompleksnimi pristopi in ti so po svoji miselnosti povsem drugačni od konvencionalnih. Na podlagi te izkušnje lahko sklenemo, da sinteza ni le vitalen del evalvacijske metodologije (gl. Lipsey, 2009), ampak je v razmerah družbene kompleksnosti tudi pogoj za nepristransko vrednotenje.

49

ko m p l e k s na d ru ž ba

Poglobitev v sredini

Zdaj, ko smo dosegli enostavnejši cilj razlage tridelne različice Ekinsovega modela, se lahko vrnemo k izvirnemu štiridelnemu modelu (Slika II.1). Nadgradnja s tridelne na štiridelno zastavitev ni potrebna za razumevanje sredinske sinteze, prav tako se s tem ne morejo več spremeniti osnovne ugotovitve študijskega primera.

Kljub temu pa je vrnitev k izvirnemu modelu smiselna, ker poglobi sredinsko logiko in obenem kaže meje takšnega raziskovanja kompleksnih družbenih pojavov.

Teoretsko podlago za razumevanje mezo logike dajejo Dopfer, Potts in Foster (2004; DPF). Mezo ravni ne razumejo enovito, ampak razločijo tri podravni, ki jih imenujejo »mezo 1«, »mezo 2« in »mezo 3«. Vsaka podraven opisuje eno stopnjo mezo prehoda kompleksnega sistema med dvema zaporednima makroskopskima stanjema. Mezo 1 zajema pri nas delno agregacijo, ki jo sproži šibka somernost (in omogoči oblikovanje kvadratne matrike).

Mezo 2 je v zgornjem primeru opisan z Leontjevo matriko relacij.

Mezo 3 se pri nas nanaša na območja šibko nesomernih povezav (korelacijska matrika). Tukaj torej nimamo več opraviti z mikromezo-makro načrtom večnivojskega raziskovanja, se pravi s klasičnim načrtom, ampak s sredinsko radikalnim, mezo-mezo-mezo načrtom raziskovanja.

Oglejmo si praktičen pomen radikalno sredinske zastavitve!

Imamo večnivojsko administrativno upravno strukturo: občina – regija – država. Ko upravne ravni opravljajo svoje javne funkcije, niso nujno v odnosu podrejenih in nadrejenih enot, ampak jih lahko vidimo v odnosu mezo enot. Za obravnavo občinskih javnih zadev je občinska raven mezoskopska (obstaja raven, ki je od nje nižja – mikro, in raven, ki je od nje višja – makro). Za regionalno obravnavo regionalnih zadev je regionalna raven mezoskopska, za državno raven pa državna. Tako lahko vzdolž upravne vertikale razlikujemo mezoskopske enote, ki bi lahko medsebojna razmerja kljub administrativno hierarhični razvrstitvi gradile presečno.

Argument Dopferja in drugih je mogoče razviti še naprej, in to po inerciji ter s tem model »odpreti proti njegovi sredini« (Prigogine, 50

Strani 51-57 so brisane.

ko m p l e k s na d ru ž ba

Kaj je pri tem sploh tako pomembno, da se je bilo vredno zamuditi še s tem ovinkom? Dosežek našega iskanja vse kompleksnejših makro sestavov očitno ni vse bolj trdno povezana celota, ampak je dosežek vse več strukturno samosvojih izrazov iste celote.

Smisel štiridelne razlage je prav v tem, da pokaže multiplikativno naravo kompleksno zamišljene celovitosti, ki ne teži več k vse bolj enotnemu izrazu na vse višji in splošnejši ravni izraza, ampak, prav narobe, k vse bolj poglobljeno raznovrstnim sestavom istih makroskopskih struktur.

Kako globoko razslojeno preučevati družbene pojave (trije, štirje, pet… smotrov) presečno, je odvisno od tega, kako globok vpogled imamo v svoj predmet vrednotenja. Na primer, večini bo verjetno kategorija socialne-ekonomije v razpravah o razvojnih dilemah veliko bliže njihovi neposredni izkušnji od kategorije ohranjevalnih dejavnikov razvoja, ki je že precej abstraktna. Štiri ali večdelna zastavitev predmeta vrednotenja sicer prinaša globlji vpogled v presečne tokove proučevane družbene zadeve, vendar ni rečeno, da je vselej ustreznejša od najenostavnejše, tridelne.

Sredinska sinteza

Agregacijski problem vrednotenja kompleksnih družbenih pojavov torej ni posledica nesomernosti družbenih zadev, ampak poenostavljenih predpostavk, uporabljenih pri njihovem vrednotenju in pri sintezi njegovih rezultatov. Leopold je pravilno zaznal prisotnost nesomernih vrednot. Spregledal pa je, da vendar vrednoti na sekundarni ravni stranskih učinkov, ti pa so delno seštevljivi. Ekins in Medhurst sta pravilno ugotovila, da so v Leopoldovi matriki izpolnjeni pogoji za šibko somernost, zato sta dovolila agregiranje podrobnih ugotovitev v okviru istega evalvacijskega smotra, ne pa med različnimi smotri. S tem sta uvedla elemente sintezne metode vrednotenja.

Pri tem pa sta spregledala, da to pravilo ne velja samo na strani kriterijev vrednotenja, ampak tudi za ukrepe RP. Zato njun makroskopski pristop k vrednotenju ni neodvisen od mikro ravni, tudi če bi bil 58

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

sintezni algoritem pravilen, ampak je le mikrofundiran.3 Vmesno možnost med Leopoldovim in Ekins-Medhurstovim načinom pomeni sredinski postopek sinteze, ki v ospredje postavlja razmejitev med primarnimi in sekundarnimi pomeni oz. učinki ukrepov. Družbena nesomernost je posledica različnih vrednot v načelih vprašanjih, ki so za njihove nosilce primarnega pomena.

Sama na sebi niso sporna, še več, njihov obstoj je pogoj družbene kompleksnosti. Nesomernost tako v obravnavo družbenih zadev ne vnaša usodnega razkola, ampak samo uvaja nujen varnostni mehanizem. Ta nas vedno, ko posežemo v legitimna upravičenja drugih, opomni, da so družbene zadeve kompleksne in jih zato ni mogoče zadovoljivo pojasniti ali upravljati z nobenega posamičnega vidika argumentiranja.

Nesomerno opisovanje družbenih zadev samo na sebi ne preprečuje celostnega razmišljanja, saj nesomernost vsakdanjega življenja večinoma ne obremenjuje. Večina zadev ni načelnih in so, če že, samo šibko povezane (Granovetter, 1983) ali šibko razločene.

Zato je na sredinski ravni obravnave treba razločiti primere šibke od stroge ne/somernosti. Kompleksne družbene zadeve lahko pravilno zastavimo edinole s sredine in le tako, da iz sekundarnih pomenov izpeljemo kohezivne pomene presečno za sistem kot celoto.

V normalnih razmerah noben ukrep ne more imeti učinkov, ki bi bili po pomenu primarni za vse člane družbe, vselej so primarnega pomena le za manjšino – za konkretnega odgovornega nosilca ukrepa in za tiste, na katere se ukrep neposredno nanaša. Na ravni družbe kot celote pa velika večina populacije veliko večino učinkov vseh političnih ukrepov občuti le v obliki posrednih oziroma sekundarnih učinkov. Podobno je zahteval že Demsetz (1969, v Schnellenbach), ko je dejal, da odkar ne moremo opredeliti optimalnega vladnega ravnanja, mora biti merilo ocenjevanja posameznega vladnega ukrepa drug vladni ukrep, skladnost njunih namenov in sinergija njunih vplivov, torej prav sekundarni vidik vrednotenja, »ne pa stanje nirvane«, ki si ga – zaprt v območju svojih sektorsko

3 Izraz je uveljavljen pri kritiki tiste veje makroekonomije, ki svoje makro ugotovitve (na ravni države) črpa iz opazovanj na mikro ravni, na primer posameznikov.

59

ko m p l e k s na d ru ž ba

zoženih primarnih zanimanj – zamišlja konkretni nosilec ukrepa ali končni uporabnik njegovih učinkov. Tako moramo poslej pri celostno motivirani presoji družbenih zadev poleg tega, kar nas primarno zanima s stališča naših univerzalnih hotenj, povezati s posledicami naših ravnanj za druge, to pomeni zlasti za njihove možnosti uveljavljati njihova primarna hotenja, čeprav so povsem drugačna od naših. To je nova zamisel le na področju vrednotenja politik, ekonomistom je ta argument že dolgo poznan.

Adamu Smithu je bilo že davno povsem jasno, kako pomembno je poznavanje sekundarnih procesov za razlago družbenih zadev, zato je ta pomen vdelal v svoj ključni koncept nevidne roke trga, ki tržne procese ureja za našimi hrbti in ne da bi si moral kdo za to posebej načrtno prizadevati. Tudi v Hayekovi (1992; Nobelov nagrajenec za ekonomijo v letu 1974) teoriji spontanega razširjanja reda in pri ekonomskih evolucionistih nasploh (Veblen, Schumpeter, Dopfer, Potts…) so sekundarne interakcije ključne za celovito pojasnjevanje kompleksnih družbenih procesov. Pri Hayeku je kompleksni red zgolj posledica ovrednotenja »tihega znanja« (torej sekundarnega znanja), ki je za posameznike samo na sebi neuporabno in dobi smisel šele v interakciji z drugimi (1937) pri usklajevanju nasprotnosmernih silnic ponudbe in povpraševanja. Že mnogo pred njim je škotski filozof David Hume zapisal, da tisto, kar lahko štejemo za javno korist, ni proizvod racionalnega računa, zato blaginje skupnosti ne dosežemo s prebujenjem strasti do ustvarjanja javnih dobrin, ampak posredno, s prebujenjem strasti posameznikov do podjetnosti, umetnosti in ugodja (v Barry, 1982).

Za Hayeka so naše namere in naša dejanja eno, njihov širši učinek pa nekaj povsem drugega. Zato, na primer, javna blaginja in skupno dobro ne moreta biti neposredna materializacija prizadevanj politikov (Hayek, 1992). Blaginja neke skupnosti je zgolj koincidenca učinkov, ki so kombinirana posledica delovanj in nedelovanj vlade in vseh drugih. Če bi ljudje počeli zgolj to, kar mislijo, da počno, ne bi potrebovali družbene znanosti, saj bi za poznavanje družbenih procesov zadoščalo že razkritje hotenj posameznikov. Zato so za Hayeka in posebej tudi za Popperja nehotene posledice delovanja temeljni 60

vs ota b r e z s ku p n e ga i m e n ovalca

predmet zanimanja družbenih znanosti; še več, so pogoj za samo možnost znanstvenega razumevanja družbe in motor družbene evolucije (Vernon, 1976). Kar se za neko vednost zdi zunanje, torej drugotnega pomena (namreč vpliv na druge), se ob konkretnejši analizi pokaže kot ključna točka, ki se drži bistva samega (Althusser, v Levačić, 2009). Tako bi se moral v prihodnje pomen sekundarnih presoj, ki so v vrednotenju družbenih zadev danes večinoma zanemarjene, zelo povečati, če želimo družbo razumeti in upravljati na kompleksen način.

A zahteva po neizključevanju drugih pri vrednotenju družbene kompleksnosti se ne zastavlja samozadostno, kakor mislijo Smith, Hayek in drugi, temveč dosledno v navezavi na nesomernost družbenih zadev. Evolutivna dinamika se za našimi hrbti odvija v spremstvu občasnih radikalnih diskontinuitet v družbi zaradi sistemskih zlomov, revolucij ali kriz. Zakonitost diskontinuitete v vrednotenju družbenih pojavov pokriva koncept nesomernosti.

Tako sta primarno in sekundarno pri razlagi družbenih kompleksij soodvisna in ju je treba nujno obravnavati uravnovešeno. Za upravljanje družbene kompleksnosti je treba doseči ravnotežje med soodvisnostjo vsebin, ki so šibko povezane, in avtonomijo v načelnih zadevah, ki se izražajo le strogo in brezkompromisno. Prav zato, ker smo se v odnosu do drugih, torej v kolektivnih zadevah, uzrli v perspektivi nesomernih avtonomij, moramo zdaj o kolektivnih zadevah presojati sredinsko, torej presečno in nepresečno, če hočemo kot neodvisne avtonomije ostati še naprej dovolj povezani v širšo skupnost, kakršne so, vzemimo, mesto, regija ali narod.

Ko sredinsko preuredimo metodologijo, potrebno za celostno raziskovanje kompleksnih družbenih pojavov, spoznamo, da tak način razmišljanja nikakor ne odpravlja enostavnega načina, ampak ga samo pooblašča za ukvarjanje z enostavnimi vprašanji. Ekološke zadeve obravnavamo ekološko, gospodarske gospodarsko... Mikroskopske zadeve obravnavamo mikroskopsko, makroskopske makroskopsko. V vsakem primeru je uporabljen enovit, enonivojski in enopomenski, se pravi enostavni način razmišljanja. Ni narobe, če o enonivojsko izraženih zadevah razmišljamo enostavno, dokler ugotovitve teh razmišljanj dosledno ostanejo razložene znotraj okvi61

ko m p l e k s na d ru ž ba

ra, iz katerega so pridobljena. Ko pa so potrebne medsebojne interakcije med raznorodnimi smotri in ravnmi obravnave, tedaj je za oblikovanje celostnih pomenov treba vstopiti v sredinsko območje racionalnosti in razmišljati tako, da bodo primarna in sekundarna vrednotenja vedno predstavljena ločeno vsak v svojem miselnem okviru, vendar kot integralno pomembna.

V naslednjem Poglavju se podrobneje posvečamo prav tej problematiki. Na novem študijskem primeru bomo raziskali formalne pogoje zagotavljanja primarno-sekundarnega ravnotežja, ki je docela klasičen problem sociologije, vendar je še slabo razrešen. Ponovno bomo uporabili evalvacijski primer, ki bo zastavljen sredinsko.

62

tr e tje p o g lavje

Integracijska enačba družbe: primer prostorske kohezije M e d s o o dv i s n o st jo i n av to n o m ij o

Družba nima več celostnega vpogleda in se dezintegrira. Med našimi hotenji celostnega spoznavanja družbenih zadev in prikrajšanostjo, ki jo trpimo pri tem kot spoznavno, prostorsko in časovno, predvsem pa kot družbeno omejena bitja, se razpira nepremostljiv prepad. Ena izmed očitnih posledic je, da se v imenu skupnega dobra na križišču alternativnih možnosti razlage družbenih zadev odvijajo bridki boji, zaradi katerih je družba samo še bolj razdeljena. Družba danes poskuša svoje sestavine povezati na način, ki jo samo še bolj deli.

Družbena integracija je eden ključnih predmetov zanimanja sociologije. Klasiki, Durkheim (1897) in Parsons (1951), Landecker (1951) in Lockwood (1964) in sodobni avtorji, Giddens (1989) in Habermas (1984) trdijo, da je integracija prva in najpomembnejša naloga družb in še zlasti sociologije kot znanosti o družbi.

Integracija ima na eni strani opraviti z ohranjanjem različnosti družbe in je pozitivni odgovor na zahteve članov družbe po tem, da bi bili bolj avtonomni glede na državne strukture. Tako je, na primer, z namenom trajnostnega razvoja, ki ekološkim, socialnim in gospodarskim prizadevanjem podeljuje avtonomijo, da se sami uskladijo o razmejitvah med njimi, ki jih je treba upoštevati v vsakdanjem delovanju. Podoben primer je lokalna samouprava ali vzdrževanje avtonomnih skupnosti (Šesto poglavje).

Na drugi strani je sistemska integracija pogosto mišljena negativno, in sicer kot imperativ poenotenja sestavin zaradi potreb strukturiranja in stabilizacije sistema. Ta vidik je rezultat poveče63

ko m p l e k s na d ru ž ba

vanja soodvisnosti članov družbe. Zgleda za ta vidik integracije sta zahteva po odpravljanju nacionalnih posebnosti v mednarodni trgovini zaradi razmaha globalizirane trgovine ali integracija manjšin v kulturni okvir večinskega naroda. Oprijemljiv primer je nedemokratična in nesocialna Evropa elit (Habermas, 1984).

Posledica negativne integracije je, da sistemske potrebe enostransko prevladajo nad vsemi drugimi in na koncu tudi »kolonizirajo življenje, kot ga živimo« (Lebenswelt, Husserl, 1970). Habermas (1984), verjetno najpomembnejši sodobni evropski sociolog družbene integracije (Calhoun, 1992), trdi, enako kakor pred njim že Parsons, da družbe potrebujejo integralno razumevanje samih sebe, vendar enako kakor neomarksisti (Adorno, Gramsci, Marcuse, Althussser) utemeljuje, da je integrativna funkcija družbe danes že od znotraj onemogočena.

Dvojnost pozitivne in negativne integracije je vsajena že v izvirni Durkheimovi zastavitvi. Družbena integracija je pri njem rezultanta nasprotnosmernih silnic mehanske in organske integracije. Prva je sistemske oziroma strukturne narave. Druga obsega družbene oz. organsko interakcijske vidike. Mehanske silnice so politične (in birokratske), silnice organske integracije pa kulturne (Delanty, 2000), transakcijske (Smith, Hayek) oz. evolutivne (Schumpeter). Neenovitost integracijskega koncepta je razlog za vsakovrstne dvome o tem, kakšen je primeren način pretvarjanja socioloških ugotovitev v družbene prakse. Družboslovje se doslej ni preveč dobro izkazalo pri posredovanju uporabnih nasvetov politikom, kako družbo bolje povezati na podlagi njene izvirne notranje raznorodnosti.

Na področju urejanja prostora je prizadevanje za različne vidike integracije že desetletja predmet povsem praktičnih prizadevanj. Na tem področju so koncepti, kakršni so prostorsko policentrično ravnotežje, prostorska integracija in kohezija, tudi že normativno uveljavljeni. V EU se je problematika različnih vidikov družbene integracije udomačila predvsem v političnem in birokratskem diskurzu, zato je uporaba teh pojmov pogosto prežeta z ideološkimi prvinami.

To posebej velja za evropski koncept prostorska kohezija, terminološke težave med integracijo in kohezijo bodo obdelane kasne64

i n te gr ac i j s k a e nač ba d ru ž be

je, uveljavljen razmeroma pred kratkim. Koncept obravnava neravnotežje med prostorskimi enotami (center proti periferiji, ranljiva in obmejna območja, torej mehanski vidik), pa tudi kako različni gospodarski sektorji oziroma vladni resorji koordinirajo prostorske vplive, na primer vpliv spreminjanja poselitvenega vzorca ali razmeščanja prometne ali energetske infrastrukture na prostorski razvoj (Schenk, 2006; torej organski vidik). Svet Evrope je največji zagovornik kohezijskega koncepta in ga postavlja v osrčje svoje panevropske perspektive (De Boe in dr., 1999). Evropska komisija je pojem prostorske kohezije uvedla v tretjem kohezijskem poročilu (CEC, 2004), ki določa, da »prebivalci EU ne bi smeli biti v slabšem položaju zaradi kraja svojega bivanja ali dela«, podrobneje pa ga je predstavila v Teritorialni agendi (TA, 2011). Koncept ima osrednje mesto v številnih evropskih instrumentih, v ospredju sta prostorski program Espon in regionalni program Interreg.

Politični koncept evropske prostorske kohezije je dosežek zlitja dveh v temelju nasprotujočih si pristopov, nemškega in francoskega (Faludi, 2004). Integracija v smislu policentrizma je nemški koncept (Raumplannung), ki temelji na ravnotežju nasprotij in je posledica tradicionalno decentralizirane strukture nemške države. Nemški pristop je primer strogega, sistemskega gledanja, pri katerem so podlage glede razmejevanja rabe prostora in iskanja optimuma med varstvenimi in razvojnimi rabami celo plansko določene. Nasproten je francoski koncept (Amenagement du territoire), zasnovan za zelo centralizirano državo. Koncept teži k ohranjanju nacionalne enotnosti z zagotavljanjem mehkega kohezivnega povezovanja na podlagi skupnih centralnih vrednot.

Filozofija prvega koncepta se opira na trdi koncept celote, zasnovanem na ohranjanju tega, da so deli drugačni od celote, in na prizadevanjih za preseganje parcialnih nasprotij. Filozofija drugega koncepta se opira na zamisel, ki poudarja podobnost med deli in celoto ter njihovo centralno sovpadanje. Tukaj ne gre le za teoretske razlike, ampak je uveljavljanje določenega koncepta prostorske kohezije lahko načelno vprašanje ali celo, kakor je v primeru oblikovanja evropskega koncepta prostorske kohezije, vprašanje nacionalnega prestiža (Cole, 1998, v Faludi).

65

ko m p l e k s na d ru ž ba

Kohezija ni dosegljiva niti po mehanski, niti po organski poti, dokler ju skušamo prehoditi vsako zase in ločeno. Preprosto, integracije ni mogoče doseči neintegralno, pot integriranja pa je vse prej kot razvidna. Prostorski zgled za omejene možnosti mehansko izolirane integracije je rezervatni model z ločevanjem jurisdikcij za naravne parke, kmetijska zemljišča, vodne rezervate, gozdne rezervate. Institut rezervatne rabe res varuje prostorske vrednote, vendar to doseže s prekinitvijo pretokov med prostorskimi enotami, z njihovo izolacijo, kar potem onemogoča prostorsko dinamiko na nižjih in na višjih prostorskih ravneh. Nasprotno pa je tudi osredotočenje le na organsko povezovanje, torej zgolj na podlagi lokalnih usklajenosti, kakršni sta ponudba in povpraševanje na nekem trgu ali soglasje lokalnih prebivalcev glede prostorskih ureditev višjega pomena, lahko dezintegracijski. Razlog je spet enostranskost, saj organski princip povezovanja ne more uiti svoji nezmožnosti, da bi deloval strukturno in strateško.

Težava pri zagotavljanju prostorske in nasploh družbene kohezije je torej v tem, da so procesi povezovanja v temelju različni, vendar morajo biti kljub temu na nek še nejasen način vendarle usklajeni in povezani. Soodvisnost in sočasna nasprotnost mehanizmov integracije našim celostnim prizadevanjem povzroča resne težave.

Nezmožnost poiskati javni optimum je problematična, ker vnaprej razvrednoti smisel proučevanj vprašanj v zvezi s tem, kakšna vrsta družbe je bolj človeška in kako njene različne ureditve ustrezajo človeški naravi in hotenjem (Schnellenbach, 2005).

V nadaljevanju bomo integracijski problem družbe podrobneje proučili s pomočjo študijskega primera. Nanaša se na ovrednotenje učinkov energetske politike, kakršna je bila zasnovana z Nacionalnim energetskim programom (2004), na prostorsko kohezijo Slovenije (Golobič in dr., 2008; Golobič, Marot, 2011). Ocenjena sta tako mehanski oziroma ravnovesni kakor organski oziroma kohezijski vidik integracije, pojavi pa se tudi tretji, vmesni vidik. Razširitev s tretjim, precej izmuzljivim konceptom v marsičem spreminja ustaljeno razumevanje integracijskega problema družbe, ko pred nami zariše razširjene možnosti za njegovo nadaljnjo obravnavo.

66

D ru ž b e na i n t e g r ac i ja

Integracija v sistemski teoriji na splošno zadeva povezavo sestavin sistema in odnosov med njimi (Jensen, 2009). Integracija je temeljni proces v evoluciji vsakega sistema, ki svoje razlikujoče elemente povezuje v funkcionalno celoto (Comtois, 1986). Pojem je latinskega izvora (integer, nedotaknjen, celota) in se nanaša na nepristransko vključevanje sestavin z različnimi posamičnimi in z različnimi skupinskimi lastnostmi v celoto na višji pomenski ravni – v sistem.

V družbenih sistemih je podobno. Predmet integracije so povezave med člani družbe in ureditve, ki jih določa družbena struktura (Putnam, 1993). Nanaša se na določeno obliko družbenih povezav med člani ter nima nič opraviti s presojo dobrega in slabega – enako se nanaša na povezave, ki so vzajemno koristne, kakor na povezave med zmagovalci in poraženci pod pogojem, da izmenjavo obe strani priznavata kot okvirno pošteno.

Mehanizme družbene integracije je treba po Jensnovem mnenju (2009) obravnavati ločeno od morale in etike. Stanfordska enciklopedija filozofije navaja, da je filozofsko najpomembnejši prav ta etično prazni koncept integracije, ker je edino tako lahko prost vseh vrednotnih dilem, predsodkov in prejudicev, zaradi česar šele ima lahko splošen značaj (Cox in dr., 2012). Tudi Simmel (v De Boe in dr., 1999) je trdil, da je enovitost družbe mogoče analizirati edinole s stališča oblike družbenih povezav, ki je očiščena njenih izhodiščnih in nepremostljivih razkolov. Za raziskovanje možnosti povezovanja sistemov, ki temeljijo na nepremostljivih razlikah vrednot, je potreben ravno neki splošni koncept povezovanja, ker edino tak omogoča uresničitev različnih konceptov celote. Tako integracija sistema sama na sebi ni cilj, ampak je le sredstvo do splošnih ciljev svojih protagonistov, v katerega pa se vsebinsko ne vmešava (Delanty, 2000).

Klasične temelje za proučevanje integracijskih procesov v družbi je konec devetnajstega stoletja položil Durkheim (v svojem temeljnem delu Suicide, 1897). Osnovni pogoj za družbeno integracijo je skupni niz temeljnih vrednot in predpostavk o naravi družbenih izzivov. Podobno so v Parsonsovi idealni družbi (1951) kulturne 67

ko m p l e k s na d ru ž ba

vrednote institucionalizirane v sistemski strukturi, ki tvori državo, obenem pa so ljudje, oziroma družba, njene norme internalizirali.

V obeh primerih je podlaga integracije neko skupno izhodišče, kot najnižji skupni imenovalec, ki ga protagonisti kljub svoji posamični in skupinski različnosti sprejemajo.

Durkheim je ločil med dvema vrstama družbene integracije: mehansko in organsko. Mehanska se nanaša na integriranje struktur sistema (vsak stabilen vzorec obnašanj; Macionis, 1995) in je mera njegove interne homogenosti. Pod takšnimi pogoji zlahka pride do poenotenja, enkrat na podlagi uporabe istega jezika, vere, središčne norme (Comtois, 1986). Ljudje, ki imajo enake vrednote, se zavzemajo za isto obliko skupnega dobrega. Vodilni dejavnik mehanske integracije je torej harmonija in enotnost članov. Takšna integracija je značilna za povezovanje prvinskih skupnosti, ki so bile še nizko strukturirane (Schnurr, Holtz, 1998). V sodobnih visoko strukturiranih družbah je ostala mehanska integracija nepogrešljiva kot princip povezovanja primarnih družbenih podsistemov. Na primer ideoloških; na razvojnem področju so primarni gospodarski, socialni in ekološki podsistem trajnosti (UNCED, 1992), na področju prostorskega razvoja pa socialno-kulturni, fizični in gospodarski podsistem (Camagni, 1998, v Golobič in dr.), ipd. Mehanski vidik integracije sam na sebi je potemtakem najbolj pomemben za makroskopski pogled na družbo, ki se osredotoča na strukturno analizo, kakor da bi družbo opazovali iz ptičje perspektive.

Razlago družbene integracije je poglobil Landecker (1951) z razlikovanjem med sistemsko in družbeno integracijo (Ferge, 1989), oziroma med integracijo delov (institucij) in integriranjem ljudi (skupnosti; Archer, 1996, v Mauricio). Zaradi podvajanja pojmov bo treba v nadaljevanju razlikovati med »družbeno integracijo« po Durkheimu, ki jo odslej razumemo kot »družbeno integracijo v širšem smislu« – torej kot integracijo družbe, skupaj s sistemom in njegovo strukturo – in »družbeno integracijo v ožjem smislu«, se pravi organsko integracijo. Kadar bomo v nadaljevanju govorili o družbeni integraciji brez pridevnikov, mislimo na Durkheimov, širši koncept.

Sistemska (mehanska) integracija pokriva »sistemski aspekt družbenega reda« (v Perkmann, 1998), s katerim je določeno raz68

i n te gr ac i j s k a e nač ba d ru ž be

merje med družbo in sistemom, ki zagotavlja red. Po Perkmannovem mnenju se integracijski problem na sistemski ravni nanaša na urejanje odnosov nasprotovanja med ključnimi institucionalnimi nosilci družbene strukture, kar pomeni, da je nujno dosleden odsev razmerij moči, ki vladajo v družbi. David Lockwood (1964) je osvetlil delovanje mehanizma sistemske integracije kot razmeroma neodvisnega od motivov in interesov, ki poganjajo interakcije na organski ravni, med posamezniki in med skupinami. S tem je pojasnil, da sta obe ravni, sistemska in družbena, nivojsko ločeni.

Za Habermasa (1987, v Mouzelis) je sistemska (mehanska) integracija eksternalistična, ker zadeva zunanje odnose med družbeni podsistemi, ki nastajajo okoli temeljnih družbenih nasprotij.

Kadar je zapostavljen en sam podsistem, je treba cel sistem obravnavati kot neuravnotežen. Namreč, če se poruši ravnotežje na sistemski ravni, je ogrožen obstoj sistema kot celote. Tedaj sistemsko/ mehansko integriranje za obnavljanje družbene strukture ne more narediti nič več, kakor da vzdržuje ravnotežja med njenimi določujočimi primarnimi nasprotji. Zato si mehansko integracijo lahko predstavljamo kot integracijo v horizontalni smeri. Tako ta vidik integracije – ker zagotavlja ohranjanje družbenih nasprotij v nekem vnaprej določnem strukturnem odnosu (Bailey, 2002) – uveljavi ohranjevalen način družbene integracije.

Durkheim je z organsko integracijo na drugi strani konceptualiziral funkcionalno povezovanje posameznikov in povezovanje ožjih skupnosti. V tem primeru podlaga za povezavo niso več minimalna skupna izhodišča (razen na splošni ravni obče morale, ki pa ima tukaj le posreden pomen), ampak različnost, zaradi katere so elementarne sestavine funkcionalno soodvisne pri uresničevanju svojih hotenj. Tako težnja organskega povezovanja niso toge strukture, ampak spremenljiva lokalna razmerja med člani (dejavnostmi, informacijami, znanji, akterji). Organska razmerja so urejena po relativnih standardih in specifičnih normah, ki opredeljujejo ravnanje v konkretnih situacijah; ti na elementarni ravni povežejo motivirana prizadevanja svojih članov, ki družbo počasi in za sistem večinoma nevidno spreminjajo od spodaj. Zato je pri Perkmanu (1998) integracija družbe lahko zagotovljena šele skozi njen interaktivni vidik.

69

ko m p l e k s na d ru ž ba

Moč organske integracije je odvisna od obsega interakcij, njihove intenzivnosti in kakovosti (Münch, 2001, v Delhey). Po konvencionalnih pričakovanjih bi nizka raven organske integracije ustrezala stanju visokega družbenega konflikta, medtem ko naj bi visoka raven organske integracije zagotavljala visoko stopnjo družbene kohezije (Comtois, 1986).

Po Calhounu (1992) se je z organsko integracijo uveljavilo kulturno razumevanje povezovanja družb. Za Habermasa (1987, v Mouzelis) pa je organska integracija zato internalistična. Kohezivne silnice povezovanja izhajajo iz soodvisnosti, ki družbo povezuje preko solidarnosti med člani (Burke, Stets, 2009) in s sodelovanjem v zadevah, ki so za sistem kot celoto postranskega pomena. Po takšni opredelitvi je kohezivna narava organske integracije šibka (De Boe in dr., 1999) oziroma zgrajena na prostovoljnih izmenjavah, mehanske pa stroga oziroma brezkompromisna.

Mehanska integracija je za sistem horizontalna, organsko pa se družba integrira v vertikalni smeri. To morebiti ni takoj vidno in res sproža številne nesporazume, zlasti v polju politične rabe.

Nesporazumi so, vzemimo, opazni v trditvah, da vertikalna koordinacija pomeni usklajevanje nižjih, nesistemskih ravni (družbe) z višjo ravnjo sistemske strukture (npr. George, Kirkpatrick, 2003; Lafferty, Meadowcraft, 2000; GHK, 2002a,b). To je narobe, če vztrajamo na klasičnem ločevanju mehanskega in organskega vidika. Vertikalna integracija odseva stopnjo kohezivnosti na višji ravni urejenosti družbe, ki izhaja iz sinergije, dosežene na podsistemski ravni družbe. Tako tisto, kar je predmet integracije od spodaj, ni zagotovljeno neposredno skozi sistemsko strukturo, ampak je porojeno iz kolektivno kohezivnih prizadevanj na elementarni ravni. Družbene strukture ne nastanejo iz zraka ampak s socializacijo članov, ki s sodelovanjem povezujejo od spodaj navzgor in gradijo te strukture, ki pa takoj, ko se uveljavijo, postanejo predmet mehanske, torej horizontalne integracije podsistemskih struktur. Torej vertikalna integracija ni podana s hierarhijo odnosov od zgoraj, ampak se organsko poraja od spodaj. Vertikalni oziroma organski vidik tako predstavlja ustvarjalno stran družbene integracije.

70

i n te gr ac i j s k a e nač ba d ru ž be

Govoriti o integraciji na klasičen način pomeni govoriti o dveh načinih in dveh samosvojih logikah oz. filozofijah integriranja (Lawrence, 2000, v Connelly, Richardson) – o kohezijski (presečni, organski) in o ravnotežni (mehanski, strogi). Logiki sta nasprotujoči. Silnice mehanske integracije vlečejo družbo v smer poenotenja, kar zadeva glavna vprašanja, silnice kohezije pa v smer večje raznovrstnosti na lokalni ravni, da je lahko svoboda delovanja članov čim večja. Obenem so silnice integracije tudi soodvisne, saj lahko integrativne učinke proizvedeta le skupaj (De Boe in dr., 1999). Organska koherenca družbo povezuje samo šibko. Družba brez sočasnega mehanskega oz. strukturnega ravnotežja, ne bi imela opor, okoli katerih bi se lahko uredila, zato bi ostala brez identitete. In narobe: družba, ki je dosegla zgolj visoko stopnjo ravnotežja svojih nasprotij, ne pa kohezije s šibkimi povezavami, bi se ukvarjala le s svojimi temeljnimi nasprotji in bi postala nestabilna.

Habermas (1984) pravi, da je vprašanje, kako dve integracijski strategiji povezati, za sociološko teorijo temeljno. Zanj problem obstaja že na ravni nezdružljivih racionalnosti, ker družbeno integracijo (v ožjem pomenu) poganja praktična racionalnost, sistemsko integracijo pa poganja tehnična oz. instrumentalna racionalnost.

Družbeno življenje ni neposredno, ampak ga institucionalni mehanizmi sistema v veliki meri kanalizirajo skozi svoje norme. Teh mehanizmov tako ni mogoče uporabljati, ne da bi se okužili z njihovo logiko – na primer preko denarja ali s participiranjem v političnih procesih. Velja pa tudi nasprotno. Mehanizmi sistemske integracije izvirajo iz institucionalizacije praks organske integracije (Veblen).

Struktura tako vpliva na človekovo obnašanje in ljudje povratno s svojim komunikacijskim delovanjem (Habermas) spreminjajo družbeno strukturo, ki jo naseljujejo. Zato je družbena integracija okvir sistemske integracije, ta pa je povratno okvir družbene integracije. Takšnih krožnih razlag integracijskega procesa, razvidnih že pri Durkheimu, je pri vodilnih sociologih in filozofih še več.

Giddens (1989) je za razlago povezav obeh plati družbene integracije razvil teorijo strukturacije. Strukturacija je poimenoval komplementarnost odnosov med delovanjem članov družbe (posamičnih in skupinsko) ter strukturo sistema. S teorijo je mogoče preseči 71

ko m p l e k s na d ru ž ba

dvojnost strukture in delovanja (organska – mehanska integracija), saj opredeli »dualnost strukture«, ki je obenem medij družbene akcije in njen rezultat. Družbena akcija ima dve komponenti: prva so agenti, druga struktura, obe pa obravnavamo kot enako pomembni.

Struktura omejuje delovanje agentov, ker ga predpisuje; hkrati pa ga tudi omogoča, ker zagotavlja, da so njihova delovanja predvidljiva.

Načrte delovanja posameznikov določajo motivi, praktično pa se ti načrti lahko realizirajo le z rutinami, ki so sistemsko na voljo za določeno delovanje. A uporaba sistemskih rutin okuži naše izvirne načrte, zato teh večinoma ne moremo uresničiti tako, kakor smo jih izvirno zastavili. To pomeni, da je družbena struktura na neki način položena na sistem in omejuje delovanje vseh, ko jo vzdržujejo tako, da jo pri svojem delovanju upoštevajo – hkrati pa prav ti sistemsko omejeni posamezniki strukturo omejujejo z inovacijami, z zavračanjem njenih rutin ali s subverzijo. Agenti tako ne le konstruirajo družbena dejstva (Berger, Luckmann, 1966), ampak jih nenehno tudi reflektirajo in svoje družbene strategije prilagajajo pridobljenim opažanjem. Struktura in delovanje (mikro in makro raven družbe) sta potemtakem komplementarni sili. Delovanje ni možno brez struktur, ki motive preoblikujejo v prakse, toda tudi strukture ne obstajajo neodvisno od rutinskih praks, ki jih sedimentirajo – ta proces Giddens imenuje dvojna hermenevtika strukture in delovanja.

Z delovanjem sistemsko integracijo sami preobražamo v organsko integracijo, in narobe; zato naše vloge v procesu ni mogoče enolično določiti. Perkmann (1998) to povezuje z nestalnostjo naših družbenih izhodišč, funkcionalnih vlog in s spremenljivostjo družbenih hotenj. Na svoji socializacijski poti iz situacij, ko integrativno delujemo večinoma na organski ravni (poslovno, kulturno, civilnodružbeno…), prehajamo v situacije, ko večinoma delujemo na sistemski ravni – na primer kot izvajalci sistemskih funkcij (volivka, politik, uradnik).

Dvojnost v procesu integriranja je s teorijo polja in habitusa naprej razložil Pierre Bourdieu (1977, v Wacquant). Polje označuje mrežo ali konfiguracijo relacij med objektivno opredeljenimi pozicijami, ki so specifične za tiste, ki v njem prebivajo in ga sooblikujejo; na primer: polje šolstva, umetnosti, gospodarstva. V močno 72

i n te gr ac i j s k a e nač ba d ru ž be

diferenciranih družbah je družbena realnost sestavljena iz množice relativno avtonomnih polj, oz. območij objektivnih razmerij in logik, ki jih ni mogoče zvesti na logike, ki regulirajo druga polja. Na primer: polje umetnosti in polje ekonomije sledita svojim lastnim logikam: prvo polje se je vzpostavilo z zavračanjem zakona materialnega dobička, medtem ko se je polje ekonomije zgodovinsko pojavilo z vzpostavljanjem univerzuma, znotraj katerega so izključene relacije prijateljstva in ljubezni. Delujoči posameznik je organsko socializiran v nekem »polju«, se pravi v nastajajočem nizu vlog in odnosov v neki konkretni družbeni domeni, v kateri se poteguje za različne oblike kapitala, ki je v polju na voljo. V vsakem polju poteka neprekinjen boj: dinamične silnice polja tičijo v njegovih stalno preoblikujočih se strukturah in posebej v razdaljah ter vrzelih med specifičnimi silnicami polja (Bourdieu, 1977, v Wacquant).

Poslanstvo organske integracije je preizkušati možnosti za sistemske preboje, ki naj olajšajo organsko integracijo v prihodnje.

Tako je družbena (ožja) integracija vedno protisistemska. S tem je Bourdieu prišel do enakega sklepa, kakor Wallerstein (2004) za katerega je družba razklana na sistem (anorgansko strukturo) in na organski protisistem; pri Fortesu pa na državno in nedržavno družbo (Fortes, Evans-Pritchard, 1940) – več o protisistemski družbi bomo povedali pozneje, v Šestem poglavju.

Ko delujoči posameznik svojo vlogo in odnose prilagodi kontekstu svojega položaja v polju, s tem obenem internalizira strukturne odnose in pričakovanja za delovanje v tem polju in tako v njem nastopa vse bolj tako, kakor se od njega pričakuje. Ti odnosi sčasoma prerastejo v »habitus« tega polja, se pravi v ustaljeni način delovanja v standardnih situacijah. Koncept habitusa pojasnjuje vzajemno penetriranje in dvojno vsebovanost posameznikove subjektivnosti in družbene objektivnosti. Za Bourdieuja je habitus v funkciji družbene konstrukcije obenem strukturirajoča struktura (mikro) in strukturirana struktura (makro, sistem). Na eni strani internalizira strukturo svojega družbenega sveta, obenem pa ta isti svet spreminja in reproducira v prizadevanjih, da bi uresničil svoja hotenja in spremenil strukturno ureditev, ki ga omejuje. Zunanje strukture so tako internalizirane, obenem pa delujoči posamezniki 73

ko m p l e k s na d ru ž ba

medsebojne interakcije eksternalizirajo v družbene odnose polja.

Bourdieu se je z dvojnostjo med strukturo in delovanjem spopadel z razlago »eksternalizacije internega in internalizacije eksternega«, pri čemer ljudje ponotranjijo splošne strukture okolja, obenem pa svoje sistemske aspiracije eksternalizirajo preko delovanja. Tako je tudi on dihotomijo predstavil kot krožni tok, a s tem dualne zastavitve še ni odpravil.

Krožno utemeljevanje je v logiki primer, ko se standardna linearno naravnana miselnost zlomi in odpove, na primer s problemom netranzitivnih rezultatov primerjav individualnih preferenc pri Arrowu (v nadaljevanju). Zato imajo takšne sociološke razlage vprašljivo teoretično vrednost za raziskovanje pozitivistično zamišljenih pojavov. Vendar pa so tovrstne razlage pogoste za razmere kompleksnosti in ustrezajo krožni logiki procesov, ki potekajo v naravi, na primer evolutivnih (dobro znana je razlaga krožnih procesov s konceptom osmice pri Hollingu, 1973), in v vsakdanjem življenju, kot na trgu, v javnem mnenju.

Najbolj zanimiv za nadaljevanje, ko se skušamo oddaljiti od krožnega pojasnjevanja integracijskih procesov, je koncept dvojne vsebovanosti (angl. embeddedness). Dvojno vsebovanost uvede Granovetter (1985) in ga tukaj uporabimo za razlago možnosti povezovanja dveh ločenih in nasprotnih si podkonceptov integracije in njihove prevedbe v bolj subtilne, tridelne zastavitve. Ideja povezovanja z dvojno vsebovanostjo nasprotuje konvencionalni linearni miselnosti zahodnjaškega pozitivista, v kateri je nekaj lahko samo črno ali belo, vsebovano ali vsebujoče, ne pa oboje hkrati. Nasprotno pa vzhodnjaki s tako možnostjo nimajo težav: pajkova mreža je posuta s kapljicami jutranje rose, vsaka kapljica pa ni zgolj vsebovani delček mreže, ampak odseva njeno celotno sestavo, ki je tako v njej na neki način sama vsebovana – torej eno v vsem, vse v enem.

Dvojna vsebovanost je v postpozitivistični razlagi in z izhodišč teorije kompleksnosti normalna situacija, poleg tega pa se pokaže tudi, da je dvojna vsebovanost prav okno priložnosti, skozi katero lahko komuniciramo s celovitostjo.

74

P r i m e r p ro sto rs k e ko h e zij e

Ratzel je prav tistega leta (1897), ko je Durkheim družbeno integracijo razložil kot dvojni proces, objavil svoje temeljno delo Politische Geographie, v katerem je podobno opredelil prostorsko integracijo (Ulied, 1999) kot izraz družbene integracije (Comtois, 1986).

Ratzel je, da bi lahko celostno vrednotil prostorske zadeve, analizo prostorskih struktur (ki določajo interakcijske možnosti med prostori) procesno povezal z analizo prostorskih odnosov (ki določa raven efektivnih interakcij). V eni novejših opredelitev so De Boe in dr. (1999) prostorsko kohezijo, ki je pri njih mišljena kot sinonim za integracijo (taki primeri potem ustvarjajo terminološko zmedo), konceptualizirali z dveh vidikov – z istih kakor je Ratzel videl prostorsko integracijo. Na eni strani je to celota povezav, ki so porojeni rezultat konkretnih socialnih, ekonomskih in kulturnih odnosov; obenem pa je to tudi struktura, ki vpliva na nadaljnji razvoj socialnih, ekonomskih in kulturnih povezav in ga včasih tudi neposredno določa. Prvi vidik je pomemben za organsko obravnavo novosti in sprememb, drugi za zagotavljanje mehanske stabilnosti (De Boe in dr., 1999).

Pomen prostorske kohezije se je povečal zlasti v zadnjem desetletju, v povezavi s političnimi projekti v EU (COM(2005)0299).

Koncept v uradnih dokumentih razumejo neenotno. Enkrat ga uporabljajo kot sinonim za integracijo, drugič kot sinonim za ravnotežje in tretjič kot pojem, ki zajema tako vidik prostorskega ravnotežja kakor vidik prostorske integracije.

Nekateri dokumenti koheziji pripisujejo nalogo uravnoteženja gospodarskih, družbenih in okoljskih kriterijev razvoja – na primer, sklepni povzetek »cardifskega procesa« Vključevanje okoljskih vidikov v druga področja politike − (COM/2004/394; SEA4).

Drugi ne zahtevajo ravnotežja, ampak integracijo med kriteriji (COM (98)333). Tretje kohezijsko poročilo Evropske komisije (KOM(2004)0107) kohezijo enači z integracijo in enakostjo, šesto poročilo pa s trajnostjo na harmoničen način (2010/C 175/02). Po4 http://www.evalsed.info/downloads/sb2_strategic_environmental_assessment.doc

75

ko m p l e k s na d ru ž ba

godba o EU v povezavi z integracijo govori o koherentnosti in konsistentnosti delovanja (SEC(2005)791). Camagni (2010, v Medeiros), ki je bil zadolžen za razvoj koncepta v projektu ESPON (ESPON, projekt 3.1), je pisal o integrirani strategiji prostorske kohezije.

Medeiros (2011) je prostorsko kohezijo opredelil kot proces promocije bolj kohezivnih in uravnovešenih učinkov, Gil in dr. (2011) pa so kohezijo postavili v okvir, ki ga določa dvojnost ravnotežja in harmonije. Zmeda bi težko bila popolnejša.

Prostorsko kohezijo najpogosteje povezujemo z ravnotežjem med njenimi glavnimi dejavniki. Takšni primeri so Vmesno poročilo o prostorski koheziji (Interim territorial cohesion report, 2004), Zelena knjiga o prostorski koheziji (SEC(2008)2550), Skupnostne strateške usmeritve (Community Strategic Guidelines, 2005), Prostorska agenda (Territorial Agenda Background document, 2011), De Boe in dr., 1999, pa tudi sklepni dokumenti konference v Kiruni5.

Enačenje kohezije z ravnotežjem je dediščina nekdaj prevladujočih načinov urejanja prostora, na primer pospeševanja razvoja regij, ki zaostajajo, ali posegov v zvezi s posebnimi težavami perifernih območij glede neenake dostopnosti »storitev splošnega pomena« (Waterhout, 2008). Z zagotavljanjem prostorskega ravnotežja je bila sprva mišljena pozitivna diskriminacija, ki je vodila do zaščite in varovanja prostorskih vrednot in do policentrizma, kar naj bi zagotovilo uravnovešeno naselitveno strukturo (Nordregio, 2003).

Sodobnejše razumevanje prostorske kohezije se ne ukvarja le s polarnimi razlikami, ampak se zanima za povezave. Tak primer je Evropska prostorska razvojna perspektiva (ESDP – European Spatial Development Perspective), ki povezanost gradi na »teritorializaciji politik« (EATIA, 2011), se pravi s prizadevanji za koordinacijo »sektorskih« (neprostorskih) politik z zahtevami urejanja prostora (ESPON – European Observation Network for Territorial Development and Cohesion oz. Evropska mreža za spremljanje prostorskega razvoja in kohezije) in za znižanje negativnih učinkov na prostor (EATIA, 2011).

5 h ttp://www.eukn.org/E_library/Urban_Policy/Territorial_cohesion_unleashing_ the_territorial_potential

76

Strani 77-79 so brisane.

Priprava podatkov in vrednotenje Za vrednotenje politik je treba oceniti učinke njihovih ukrepov na izbrane kriterije. Potrebujemo dva niza vhodnih informacij: ukrepe politik, ki bodo predmet vrednotenja, in kriterije vrednotenja, glede na katere so učinki ocenjeni. To sta robna vektorja in ko sta postavljena pravokotno drug na drugega, sestavita klasično Leopoldovo evalvacijsko matriko (ukrepi – kriteriji; 1971). Matrična metoda je najbolj primerna za obravnavo kvantificiranih prostorskih učinkov energetske politike (DG Regio, 2004), ker tako prikladno ločuje neposredne učinke od posrednih oziroma primarne od sekundarnih učinkov. Slednje je tudi za nas ključnega pomena, ker je povsem v skladu z zastavitvijo predhodne dvodelne opredelitve koncepta družbene integracije.

Za vrednotenje je bilo izbranih 26 energetskih ukrepov, dokaj obsežni postopek izbire opisujejo Golobič in dr. (2008). Kriteriji vrednotenja izhajajo iz ciljev prostorskega razvoja, kakor jih določa Strategija prostorskega razvoja Slovenije (SPRS, 2004, v Golobič in dr.).

S tem so povezane nekatere težave, ki pa jih je možno dovolj uspešno odpraviti. SPRS ima 12 strateških ciljev prostorskega razvoja, ki jih členi na 38 operativnih ciljev, vendar podrobneje ne opredeljuje njihove vsebine, niti nabora kazalcev za spremljanje uresničevanja.

Cilji prostorskega razvoja so zastavljeni formalistično, so splošni in nejasni in kot taki s stališča evalvacije slabo uporabni (Golobič, Marot, 2011). Zato so bili za vrednotenje izbrani posebni operativni kazalniki, ki so bili uporabljeni kot kriteriji na reprezentativnih področjih vrednotenja. Osnovo za vrednotenje je tako predstavljala evalvacijska matrika, sestavljena iz 26 ukrepov energetske politike (vrstice) in 12 kriterijev prostorskega razvoja (stolpci).

Postopek poznavalskega ocenjevanja posameznih učinkov je potekal po metodi Delfi. Vsak od šestih sodelujočih izvedencev z različnih področij (geografija, sociologija in regionalno planiranje, krajinsko planiranje, kemija in okoljske znanosti, makroekonomija, energetika) je najprej ocenil učinke vseh ukrepov na vse kriterije (za vsako od dvanajstih statističnih regij na NUTS3 ravni). Učinek so ocenili na petstopenjski lestvici: kot zelo negativen, -2, negativen, -1, 80

i n te gr ac i j s k a e nač ba d ru ž be

uravnovešen oz. odsoten, 0, pozitiven, 1, in močno pozitiven, 2. Za vsako oceno je bilo predvideno tudi pisno pojasnilo. Pri ocenjevanju učinkov, ki je potekalo individualizirano preko posebnega vnosnega modula Urbanističnega inštituta (http://tia.uirs.si/), so poznavalci uporabili vnaprej pripravljene podporne informacije, pridobljene s pregledom literature in analizo stanja (Golobič, Marot, 2011).

Ocenjevanje je potekalo v dveh fazah. V prvi fazi so izvedenci v bazo vnesli 21.417 oz. 95 odstotkov vseh predvidenih ocen, od tega jih je bilo 29 odstotkov pojasnjenih. Ker so se nekatere ocene v prvi fazi pri različnih ocenjevalcih bistveno razlikovale po velikosti in celo po smeri učinka, so izvedli še drugo fazo ocenjevanja, v kateri so izvedenci izmenjali argumente o najbolj izstopajočih nesoglasjih. Prvotno se močno niso strinjali glede smeri vplivanja za 18 odstotkov vseh učinkov. Po usklajevanju so izvedenci v 28 odstotkih primerov popravili ocene (Golobič in dr., 2008). Preostale razlike smo pojasnili z disciplinarnimi in vrednotnimi razlikami v izhodiščih ocenjevalcev, kar so pozneje v postopku upoštevali v skladu s tridelno opredelitvijo prostorske kohezije.

Z ocenjevanjem učinkov ukrepov na izbranih področjih prostorskega vrednotenja smo oblikovali Leopoldovo matriko (pravzaprav, trinajst matrik, ena za Slovenijo in dvanajst regionalnih).

Rezultatov ocenjevanja učinkov na detajlni ravni tukaj ne prikazujemo (gl. Golobič in dr., 2008; Golobič, Marot, 2011), ker nas zanimajo rezultati samo na najbolj agregatni ravni učinkov, kjer šele lahko nadaljujemo razpravo o mehanizmih družbene integracije.

Za sintezo podrobnih rezultatov ocenjevanja učinkov ukrepov energetske politike na kriterije prostorskega razvoja smo uporabili sredinski postopek. Zato podrobne ocene učinkov iz Leopoldove matrike najprej združimo v kvadratno Leontjevo vhodno-izhodno matriko, ki pokaže, kako tri skupine sorodnih ukrepov NEP vplivajo na tri skupine sorodnih kriterijev prostorskega vrednotenja (Golobič in dr., 2008; po enakem postopku kot v Drugem poglavju).

Ocene učinkov so v agregirani matriki izražene v vrednostih začetno izbrane petstopenjske lestvice. Uveljavljeni postopki seštevanja vrednosti, pridobljenih po takšnih lestvicah, so različni in niso povsem ekvivalentni. V konkretnem primeru smo ocene agregirali 81

ko m p l e k s na d ru ž ba

z aritmetičnimi povprečji poznavalskih ocen, na koncu pa povprečja po naslednjem pravilu pretvorili nazaj v petstopenjsko lestvico: povprečje odgovorov od 0,00 do 0,19 = 0, kadar ni učinka ali kadar se ocene pozitivnih in negativnih učinkov v večji meri izničijo; od 0,20 do 0,49 = 1 ali šibko pozitivni učinek; od 0,50 do 2,00 = 2 ali močno pozitivni učinek (najvišja dejansko dobljena povprečna ocena je sicer 0,91). Izbrana lestvica torej ni simetrična, zaradi česar jo lahko kdo kritizira, češ da je pristranska.

Torej zakaj nesimetrično? Učinki politik v nacionalnih programih verjetno niso simetrično porazdeljeni, ampak so poudarjeno nagnjeni v pozitivno smer, saj jih pripravljajo kompetentni ljudje, z vrhunsko strokovno podporo in v splošnem okviru progresivnih namenov. Simetrična lestvica bi tako prikrila nekatere razlike, ki so se za sintezno raven prikaza zdele pomembne. Zato je treba izostriti pogled v spodnjem delu intervala ocenjevanja slabših ocen. To pa opravičuje lestvico, ki je asimetrična in v spodnjem delu vsebuje več razredov kakor v zgornjem – natanko tako, kakor smo storili prej (Golobič in dr., 2008; Golobič, Marot, 2011).

Dodana pojasnjevalna vrednost Leontjeve matrike, poleg golega agregatnega prikaza, je v tem, da razločuje med ocenami na diagonali matrike, ki prikazujejo primarne ali nameravane učinke energetske politike, in ocenami na nediagonalnih poljih matrike, ki kažejo navzkrižne ali posredne učinke. Na primer učinke gospodarskih ukrepov NEP na socialno kulturne dejavnike vrednotenja prostorskega razvoja, oz., če isto zapišemo z znaki teorije množic, G∩S, itn.

Rezultati in ugotovitve

Agregirani rezultati vrednotenja učinkov energetske politike na prostorsko kohezijo Slovenije so prikazani v Tabeli III.1. Razdeljena je na tri navpične razdelke, da lahko sklepne ugotovitve predstavimo po korakih. Razdelek A prikazuje Leontjevo matriko učinkov treh področij energetske politike na tri podsisteme prostora. Razdelek B nato analizira dobljene rezultate na diagonalnih poljih, ki je podlaga za vrednotenje mehanskega vidika integracije med energetsko politi82

Strani 83-92 so brisane.

i n te gr ac i j s k a e nač ba d ru ž be

spodarskih enot, a je v politiki upoštevan le njen stroškovni vidik, prostorski pa je očitno zapostavljen. Tako NEP ni prepričljiv niti v tem, kar naj bi bila njegova močnejša stran. Ne dokaže niti svoje sistemske, niti gospodarske in niti učinkovitostne kapacitete. Zato to ni dokument »nacionalne« politike, ampak sodi v sektorsko zoženo politiko, ki, če sploh, rabi za izpolnjevanje ozkih hotenj svojih nosilcev, pogosto neposredno v škodo večine. Ker energetska politika z NEP konfrontira svoje integralne dejavnike, se zato dolgoročno znižujejo njene družbene možnosti, se pravi možnosti, da bi demokratično uveljavila svoje poglede, in jo obenem razkriva tudi kot nekonsistentno.

V družbeno kompleksnih razmerah nosilci največje nakopičene družbene moči na koncu postanejo breme sami sebi in nemočni, saj se s spreminjanjem družbe zamenjajo tudi njeni integracijski mehanizmi, ki preoblikujejo družbene možnosti akterjev. Nekdo se lahko v znatni meri svobodno odloči, ali in do katere mere bo v svoje odločitve integriral interese drugih, v konkretnem primeru okoljske, prostorske ali socialne vidike. Ne more pa vplivati na to, ali ga bodo neintegralne posledice teh odločitev dohitele in prizadele ali ne. Posledicam neintegralnosti ne more ubežati nihče, še posebej pa krčenje družbenih možnosti zaradi povečevanja sistemskega trenja prizadene tiste, ki imajo sistemske pristojnosti. Ti zaradi nenehnega zoževanja manevrskega prostora svoje funkcije vse teže opravljajo in se na koncu znajdejo v položaju, ko morajo bodisi opustiti neintegralno delovanje bodisi začeti odkrito zatirati družbo.

Pri Durkheimu in Parsonsu so bile podlage družbene integracije enovite. To pomeni, da klasično poslanstvo družbene integracije ni ustvariti družbeno celovitost, ker v klasičnem modelu celovitost že obstaja in je uveljavljena v njegovih skupnih izhodiščih. Izziv integracije je potemtakem zgolj natančno reproducirati predobstoječo idejo celovitosti po matrici teh skupnih izhodišč. Takšno prizadevanje družbo nujno pahne v odvisnost od tistega njenega člena, ki je opredelil skupna izhodišča povezovanja, to pa je lahko le družbena skupina, ki si je prej nakopičila največjo družbeno moč. Klasična integracija tako hkrati deluje kot mehanizem dezintegracije proti interesom »nekompatibilnih« segmentov družbe. Zato je klasično prizadevanje 93

ko m p l e k s na d ru ž ba

za družbeno integracijo že samo na sebi nekonsistentno (Šesto poglavje). Povsem neuporaben pa je ta model postal v postmodernem času, ko je iz družbe izpuhtel sistem centralnih vrednot in obstaja samo še neskončno načelno razlikovanje na elementarni ravni.

Del in celota se večinoma ne integrirata na durkheimovski način, se pravi mehansko ali organsko, kadar pa vendarle se, se temeljna nasprotja v družbi lahko zaradi tega le vkopavajo, nikakor jih ni mogoče premostiti. Deli se lahko integrirajo le kot deli – organsko, medtem ko se sistemska struktura lahko integrira le kot celota – mehansko. Šibke silnice integracije vedno ostanejo šibke, ne glede na njihovo razprostranjenost, in stroge silnice vedno ostanejo stroge.

Tako za rešitev integracijskega problema ne zadošča, da oba vidika ohlapno povežemo s krožnimi razlagami, češ da sta soodvisna.

Treba je razložiti logiko, kako lahko ta dva vidika družbo povežeta, čeprav sta ločena na prav tistih ločnicah dela in celote kakor družba sama. Opažanje sociologov, da ta proces poteka krožno ni napačno, a bistvena za razlago integracije je sredinska mentaliteta.

Za družboslovje dvoumne razlage sicer niso prav nič neobičajnega, so prej njegova moteča posebnost, zaradi katere je vsaj v očeh trde naravoslovne znanosti nedonošeno. To je ironično, če upoštevamo, da družboslovje znanstveni navdih pogosto črpa iz naravoslovja.

Družboslovje zakonitosti urejanja procesov nemalokrat pojasnjuje z delovanjem nečesa, kar ni preverjeno v družbenih praksah, vendar vemo, da deluje v naravi, na primer evolucija. Ker so asociacije z zakonitostmi procesov v naravi tako prepričljive, njihove dvoumnosti niti ne opazimo takoj. Vrag je v podrobnostih, zlasti v vsem, kar se izgubi pri prevodu nekega spoznanja iz naravoslovja v družboslovje.

Eden najpogostejših primerov dvoumnosti te vrste je nevidna roka trga, ki sama, za našimi hrbti ureja družbo. Drug zgled je strukturacijski mehanizem v sociologiji, ki se opira na dvojno hermenevtiko.

Naslednji primer so statistične zakonitosti masovnih procesov (npr. javnega mnenja) ali spontano širjenje reda pri Hayeku.

V vseh primerih je ravno tisto »nekaj vmes«, kar prevaja strukturacijske procese med polarnimi nasprotji, še slabo vidno. Naš odgovor na te razmere je sredinski. Osvetljena je sredinska kategorija, šibko ravnotežje, ki s pomočjo koncepta dvojne vsebovanosti nima 94

Strani 95-98 so brisane.

i n te gr ac i j s k a e nač ba d ru ž be

iz družbe, hkrati pa se v družbi krepi družbena odgovornost posameznikov in njihovih ožjih skupnosti, da sami prevzamejo urejanje svojih stvari v svoje roke.

Ambicija integriranja družbe, obogatena s kompleksnim razumevanjem družbe, prinaša zahtevo po družbeni odgovornosti že na elementarni in lokalni ravni (posamezniki, organizacija, ožje skupnosti). Družbena odgovornost je kolektivna kategorija in tako ni popolnoma operativna v okviru pomenov, ki jih zmorejo proizvesti v vseh pogledih omejena prizadevanja na elementarni ravni. Razkorak med hotenjem po celovitosti in zmožnostmi doseganja te celovitosti se do skrajnosti zaostri, ko si izziv zastavimo na elementarni ravni.

To nam v naslednjem študijskem primeru prinese nekatere nove težave in obenem odpre nove možnosti, da bolje opredelimo izziv celostne obravnave družbene kompleksnosti.

99

č e t rto p o g l av j e

Odličnost na kvadrat: pasti samospoznavanja Jav n o m e d z as e b n i m i n jav n im

Spoznavanje družbe lahko zasnujemo na proučevanju organizacij, saj je organizacija ena osnovnih kolektivnih tvorb družbe s člani, odnosi med njimi in okoljem. Organizacija ima svoje mesto in vlogo v mehanizmu, ki družbo vzdržuje kot delujočo strukturo. Posebej to velja za organizacije v državni upravi, ki so posebne, ker niso zelo samostojne. So financirane skoraj izključno od zunaj, proračunsko in tudi njihove naloge so določene od zunaj, z državnimi predpisi.

Organizacije so samostojne edino procesno, pri pretvarjanju svojih virov v rezultate, kar jih naredi prikladne za procesno proučevanje družbe in za njihovo interno vrednotenje.

Ocena kakovosti javnega upravljanja se zelo razlikuje v odvisnosti od tega, ali ga opazujemo od znotraj ali od zunaj. Mednarodno primerljivi kazalniki kakovosti javnega upravljanja Slovenijo uvrščajo slabše od večine drugih vodilnih kazalnikov, s katerimi se države običajno primerjajo med seboj. Zaradi implementacijskega deficita, se pravi zaradi razkoraka med zapisanim in uresničenim so povezane sistemske izgube trenja. Zaradi njih je Slovenija v devetdesetih letih XX. stoletja izgubila najmanj 1,5 odstotka bruto domačega proizvoda letno (Radej in dr., 2011a).

Novejši primer iz zakladnice implementacijskih zadolžnic je Resolucija o normativni dejavnosti. Oblikovali so jo na Ministrstvu za javno upravo (MJU, 2009), da bi izboljšali pripravo predpisov – to je ena od glavnih dejavnosti organizacij v ožjem delu državne uprave. Resolucija sama ni bila pripravljena po postopku, ki ga je predpisovala drugim, in se zato že od začetka ni mogla uveljaviti 100

o d l i č n o st na k va d r at

kot verodostojna. Tako je bila glede na števec Centra nevladnih organizacij Slovenije6 samo v treh mesecih od uveljavitve že več kot stokrat prekršena. Jeseni leta 2012 je ista organizacija spet opozorila Vlado, da kar 80 odstotkov zakonskih predlogov, ki jih je dotlej sprejela, pri pripravi ni upoštevalo zahtev Resolucije.

Organizacije v državni upravi teh neugodnih trendov večinoma ne opazujejo križem rok. Na različne načine si prizadevajo, da bi obvladale vsaj svoje interne organizacijske procese do ravni, ki je potrebna za standardno zagotavljanje kakovostnih storitev državljanom. Od začetka osemdesetih let XX. stoletja se tovrstna prizadevanja uveljavljajo pod okriljem doktrine »novega javnega upravljanja«. Doktrina je povezana s prizadevanji, da bi v organizacije državne uprave vnesli poslovne modele upravljanja, ki so se izkazali v zasebnih podjetjih. Doktrina se je v Sloveniji še dodatno uveljavila v povezavi z vstopom v EU in s prevzemanjem njenih upravljavskih praks.

Predhodnik tega, kar danes razumemo s pojmom »javno upravljanje«, je javno administriranje. To pretežno skrbi za ohranjanje političnih in administrativnih standardov, potrebnih za reprodukcijo institucionaliziranih vrednot neke družbe. Javno upravljanje pa je širši pojem. Na mestu birokrata je zdaj javni poslovnež, ki ga bolj kakor golo uresničevanje predpisov zanimajo sistemska razmerja upravljanja (Dawson, Dargie, 1999). Razlika med konceptom birokrata in javnega poslovneža je po Rusu (1994) velika. Birokrat je tog in njegov način delovanja ni podjeten, ni zainteresiran za možne izboljšave in izrabo novih priložnosti. Podjetni javni upravljavec z inovacijami in kljub določenim tveganjem išče neizrabljene vire in skrite možnosti (Rus, 1994).

Tradicionalno organizirane in birokratsko upravljane javne storitve ne obvladujejo dobro stroškov ter ne zagotavljajo zadostne skrbi za stalno izboljševanje kakovosti storitev, ki ga pričakujejo uporabniki (Dawson, Dargie, 1999). Predvsem manjkata tekmovalnost med izvajalci javnih storitev, ki bi posnemala tekmovalnost 6 h ttp://civilni-dialog.net/stevec/index.php?option=com_content&view=article&id= 46&Itemid=53

101

ko m p l e k s na d ru ž ba

trga (Macur, 2010), in obvladovanje tehnokratskih praks, privrženih znanstveni podpori upravljanju, merjenju izvedbene uspešnosti in uvajanju spodbujevalnih sistemov nagrajevanja. Čeprav je smisel nove doktrine očitno progresiven, je tudi po večdesetletni uporabi ostala kontroverzna tema. Javno upravljanje v državni upravi ima res vrsto skupnih točk z upravljanjem v zasebnih pridobitnih organizacijah in če ga primerjamo z njimi, se nedvomno pokažejo številne slabosti. Najdemo tako argumente za tezo, da sta si zasebni in javni sektor dovolj podobna, da se izkušnje prvega lahko neposredno prenašajo v drugega, kakor tudi za tezo, da sta si preveč in v temelju različna in zato praks ni mogoče prenašati med njima. Argumentov za drugo tezo je več (Macur, 2010). Ana Arzenšek (2009) je na primer ugotovila, da so zasebne organizacije pravzaprav slab učni zgled za javne organizacije, saj kljub temu, da so razmeroma enostavne, propade polovica, pa tudi do 80 odstotkov poskusov organizacijskih sprememb v zasebnih organizacijah.

Po mnenju Rusa (1994) ima upravna funkcija organizacij v javnem sektorju res podobne naloge kakor v zasebnem, vendar pa se mora prva prilagajati administrativnemu in ne tržnemu okolju. Zato se razlikujeta tudi po okvirih, ki jih uporabljata za vrednotenje svoje uspešnosti – okolje organizacij v javnem sektorju je kompleksno, v zasebnem sektorju pa načeloma enostavno. Kompleksno pravimo zato, ker organizacije v državni upravi delujejo na več ravneh in v več smereh, ki pa si med seboj pogosto nasprotujejo. Javni sektor mora svojo vlogo izvajati nediskriminatorno za vse, gledano kolektivno, in za vsakogar posebej – trg skrbi le za slednje. Javne organizacije na splošno teže oblikujejo dolgoročnejše načrte, ker vanje neposredno posegajo hierarhične strukture od zgoraj. Uspešnost organizacij državne uprave je težko objektivno meriti in vrednotiti, ker nimajo skupnega imenovalca (so nesomerne) – med seboj so preveč različne, zlasti če jih opazujemo procesno in od znotraj; zasebne organizacije pa imajo zelo jasna merila dobička, kategorije, ki jo je enostavno meriti v denarju, in predstavlja nesporni skupni imenovalec za primerjave (so somerne) njihovih različnih vidikov.

Organizacije državne uprave so si podobne v dvojem. Niso avtonomne pri določanju svojih vhodnih dejavnikov niti ciljev. Oboje 102

o d l i č n o st na k va d r at

večinoma določijo nadrejeni organi. Kolikor toliko so samostojne samo v odločitvah glede načina pretvorbe vhodnih dejavnikov v izhodne rezultate. Kdor hoče spoznati organizacijo, mora torej predvsem oceniti njene notranje pretvorbene procese. To za spoznavanje javnih organizacij zahteva procesen pristop namesto objektnega, ki je uporaben za zasebna podjetja. Če te razlike pri presoji organizacije ne upoštevamo, organizacijo spoznavamo po nečem, kar zanjo ni določujoče, in zato so ugotovitve take presoje vsebinsko zgrešene.

Kljub temu danes objektni pristop pri standardnih načinih presoje v javni upravi prevladuje.

Za ilustracijo opisanih težav rabi študijski primer interne presoje organizacije O iz sistema slovenske državne uprave po Skupnem presojevalnem okviru (SPO) Evropskega inštituta za javno upravo. Okvir so izvirno razvili za potrebe upravljanja kakovosti v tržno-zasebnih organizacijah, nato pa prilagodili za »posebnosti« organizacij javne uprave.

Logika SPO povzema konservativni model družbene celovitosti, zasnovane z izhodišč ideje elementarne odličnosti na mikro ravni.

Ta predvideva, da je vir družbene celovitosti v prizadevanju za čim boljše lastne dosežke. Odličnost oz. arete je pri starih Grkih izjemna vrlina ali kakovost, nosilec te vrline pa s tem, da jo uresniči, izpolni svojo funkcijo. Tisti, ki se odlikuje, deluje za svoje dobro in obenem neposredno uresničuje dobro za vse, torej sam na sebi deluje na celovit način. Družbena celota je v tem pogledu akumulirani rezultat prizadevanj njenih vse bolj odličnih članov. Potrebno je zgolj zagotoviti, da bodo imele organizacije v državni upravi vse zahtevane kakovostne lastnosti in jih tudi polno uresničile, da bodo postale odlične. Z odličnostnim konceptom torej prizadevanje za družbeno celovitost ni posvečeno poslanstvo izbranih (Peto poglavje), ampak postane imperativ za slehernika.

V nadaljevanju se organizacija O samoovrednoti po standardnem enostavnem in po kompleksnem postopku. Rezultati obeh presoj se precej razlikujejo. Preveč poenostavljena presoja vodi do banalnih sklepov, ki so pri razlagi raztegljivi in so lahko kvečjemu podlaga za samozavajanje. Da se bodo organizacije v javni upravi lahko učile od zasebnega sektorja, morajo najprej uveljaviti izvirno, 103

ko m p l e k s na d ru ž ba

se pravi kompleksno razumevanje samih sebe. Potemtakem prenašanje uspešnih orodij upravljanja iz zasebnega v javni sektor najprej zahteva transformacijo logike teh orodij, da postanejo kos drugačni naravi izziva v javnem upravljanju.

Ko m p l e k s na o rga n i z ac i ja

Organizacija v javni upravi ni preprosto orodje vlade za uresničevanje nekih vnaprej določenih smotrov, kakršna je morda videti od zunaj. Organizacija tudi ni zgolj skupina ljudi, ki si v okviru neke delitve dela prizadevajo s sodelovanjem doseči skupni cilj. Ta naivni pogled, ki podcenjuje kompleksno naravo organizacije, danes vseeno prevladuje (gl. CIDA, 2006; SPO 2006).

Teorija organizacije omogoči globlji vpogled. Raznovrstni dejavniki organizacije se ne znajo samodejno pretvarjati v njene rezultate, ampak je treba v to vložiti organizacijsko in tehnološko znanje.

Poskrbeti je treba za delovno motivacijo in za organizacijsko vzdušje (Litwin, Stinger, 1968, v Burke, Litwin) ter doseči visoko skladnost notranjih procesov s spreminjajočimi zahtevami zunanjega okolja.

Organizacija z izvirnimi rešitvami in s prilagoditvami sčasoma razvije identiteto kot neki prepoznavni način pretvorbe dejavnikov v rezultate. Tako organizacije pridobijo skupinsko miselnost, imajo svoje vzdušje, lastno notranjo kulturo, ki od znotraj ustvarja pomenske sisteme (Burke, Litwin, 1992) in ti se želijo obnavljati kot takšni. Posledično organizacijski podprocesi ustvarijo avtonomne nagibe, ki so le izjemoma skladni s poslanstvom organizacije, kakor jo opredeljuje vodstvo, do ujemanj med njimi pa pride izključno z razreševanjem medsebojnih nasprotij. Širše gledano je organizacija diferencirana skupnost s konfliktno naravo v njej potekajočih pretvorbenih procesov. Torej bi jo, razen po tem, kako dobro dosegajo svoje cilje, to je po objektnih kriterijih, lahko presojali procesno in navznoter po tem, kako odlično izvajajo procese. Procesi so, kakor je v temeljnem delu Splošna sistemska teorija (1968) zapisal sistemski teoretik Ludwig von Bertalanffy, »logične homologije«; s tem je želel povedati, da so to 104

o d l i č n o st na k va d r at

načela poenotenja, ki delujejo v različnih sistemskih kontekstih.

Realnost, pravi, je treba proučevati kot dinamične procese, ne kot mrtve objekte. V naravi je vse podvrženo spremembam in vse je povezano z delovanjem. Že po Heraklitu (VI. stoletje pred našim štetjem) »vse teče« – panta rhei (fr. 215, v Rescher, 2009), zato »ne moreš dvakrat stopiti v isto reko«.

Kar se zunanjemu opazovalcu v nekem trenutku zdi kot fizičen in tog objekt, v resnici ni nič drugega kakor privid, ki ga ustvarja sam s tem, da stvari opazuje ravno na določen način, ki ustreza le njegovim omejenim potrebam in spoznavnim zmožnostim. Ne zajame pa širšega pogleda, v katerem je stabilnost, ki tvori objekte, samo začasna faza nekega širšega procesa nenehnega, četudi še tako počasnega spreminjanja. Trajne stvari niso nič drugega kakor vzorci stabilnosti v morju procesov in spreminjanja, so zgolj lokalne stabilnosti, nastale v statistični fluktuaciji (Rescher, 2009). Podlaga za to univerzalno spremenljivost, ki svet dela procesen, je že pri Heraklitu »agon nastajanja«. Poraja ga eksistencialni boj sistemskih nasprotij med težnjami k stabilnosti in k spremembam (Rescher, 2009).

Klasično naravne pojave spoznavamo objektivno, z ugotavljanjem dejstev, ki so glede na spoznavajočega zunanja, medtem ko je za raziskovanje družbenih zadev pristop obrnjen. Proučevanje družbene realnosti na procesen način je povezano s tem, da družbeni procesi niso položeni na družbo od zunaj, ampak te procese sami ustvarjamo oziroma jih, kadar nam niso pogodu, zaviramo. Zato do procesov ne moremo biti nepristranski z njihovim vrednotenjem od zunaj. Vrednotenje procesov pojave razgali od znotraj, zato je kompetentno vrednotenje procesov lahko le interno. Tako družbenih pojavov ni mogoče spoznavati drugače kakor neobjektivno. Ravno v tem je način njihovega spoznavanja najbolj drugačen od (predpostavk) objektivnega spoznavanja pojavov v naravi, ki jih proučuje standardna oziroma »normalna znanost« (Kuhn).

Interno procesno vrednotenje se nanaša na proučevanje organizacij v njihovem spreminjanju in proučevanje logike teh sprememb (teorije sprememb). Gre za sistematično vrsto vrednotenja, ki ga izvaja organizacija s svojimi viri in za svoje lastne namene (Harvey, 2009). Vrednotenje pojasni zakaj ni/so bili neki rezultati 105

ko m p l e k s na d ru ž ba

doseženi in razložiti notranjo teorijo ne/uspeha. Na primer: ali so načrti spodleteli, ker so bili začetni viri neustrezni, ker so bili morda cilji napačni ali le, ker prizadevanja za pretvorbo dejavnikov organizacije v njene rezultate niso bila ustrezno premišljena in usmerjena (CGEG, 2011).

Uporabljajo se različni teoretski pristopi in metode vrednotenja upravljavske kakovosti organizacij (CIDA, 2006). Filozofija znanosti za raziskovanje vsakovrstnih pojavov, kakršni so organizacije, zagovarja uporabo skupnih konceptualnih ali teoretskih okvirov. To niso teorije, ampak posebni načini povezovanja kvalitativno različnih vednosti o svetu. To so mentalni konstrukti (Schnurr, Holtz, 1998), ki povežejo metode, proces in kontekst presoje (Lee, 2004).

Mendling in dr. (2010) razločijo štiri osnovne načine: z okviri, ki so podani konceptualno od zgoraj; z okviri, ki so podani od spodaj in so pridobljeni s poprejšnjim empiričnim poizvedovanjem o posameznih atributih kakovosti; empirične ankete o kakovostnih pojavih in pragmatična navodila za obravnavo kakovostnih pojavov.

Za vrednotenje kakovosti organizacijskih procesov so bili doslej razviti posebni pristopi. Med najbolj enostavnimi so ankete o zadovoljstvu potrošnikov ali zaposlenih, kompetenčni modeli upravljanja, sistem reševanja pritožb, učenje od najboljših, interna revizija, SWOT in PEST analiza ali semaforji dosežkov (Harrington, 1991).

Najzahtevnejši so presojevalni okviri (Staes, Thijs, 2005). Po CGIAR (2003) jih je več vrst, naštevajo naslednje glavne: skupni presojevalni okvir, uravnoteženi kazalniki (za merjenje uspešnosti poslovanja; angl. Balanced Scorecards) in celostno upravljanje kakovosti.

V praksi je uveljavljenih več različnih presojevalnih okvirov za interno vrednotenje organizacij. Model institucionalnega in organizacijskega vrednotenja, ki ga uporablja IDRC (kanadski Mednarodni center za razvojno sodelovanje), je razvit za potrebe presoje kakovosti organizacij, vključenih v izvajanje mednarodne razvojne pomoči, zato poudarja pomen zunanjega okolja. Okvir nima trdne teoretske podlage, ampak je utemeljen izkustveno in je deskriptiven. Omenjamo ga, ker so te lastnosti značilne za mnoge poznejše pristope.

Naslednji primer je Burke-Litwinov (1992) vzročni model organizacijskega delovanja in sprememb. Njegove temeljne trditve so 106

o d l i č n o st na k va d r at

teoretično utemeljene in logično izpeljane: zunanje okolje je najpomembnejši dejavnik organizacijskih sprememb; spremembe v zunanjem okolju sprožijo transformacijske prilagoditve v organizaciji (njenega poslanstva, strategije, organizacijske kulture in vodstva).

Transformacijske spremembe sprožijo prilagajanje transakcijskih dejavnikov organizacije (njene strukture, sistemov, upravljavskih praks in vzdušja), ki pa različno prizadenejo različne dele organizacije. Skupaj transformacijske in transakcijske spremembe vplivajo na motivacijske dejavnike, ki nazadnje določajo način delovanja organizacije. Če naj bodo organizacijske spremembe trajne in njeno delovanje bolj uspešno, morajo biti transformacijske in transakcijske spremembe skladne.

Za potrebe nadaljnje obravnave naj med vplivnejšimi evalvacijskimi okviri omenimo vsaj še Weisbordov vhodno-izhodni model (Weisbord, 1976), ki vrednotenje opravi s proučevanjem medsebojnih povezav med sestavinami modela.

Eden najpogostejših načinov vrednotenja organizacij v javni upravi (Staes, Thijs, 2005) je Skupni presojevalni okvir7 – izvirno razvit za potrebe upravljanja kakovosti v tržno-zasebnih organizacijah. To, da je SPO »skupni« okvir pomeni, da je zamišljen na skupnih evropskih vrednotah in da je zasnovan kot generičen, vseobsežen in univerzalno uporaben okvir za samopresojo raznovrstnih organizacij (SPO 2006). SPO je »presojevalni okvir« zato, ker vsebuje niz osnovnih načel organizacijske kakovosti, urejenih na logičen in koherenten način (Dearing in dr., 2006).

Standardni pristop

Študijski primer je bil izbran preudarno. Zadnja vseevropska ocena uspešnosti samopresoj s SPO (Staes in dr., 2011) namreč po7 Prevajalci

naslov priročnika »Common Assessment Framework« prevedejo kot »Skupni ocenjevalni okvir«. Menimo, da rešitev ni pravilna. »Assessment« se prevaja kot »presoja« – eden najstarejših primerov je fraza »presoje učinkov na okolje« iz »Environmental Impact Assessment«. Po slovensko-angleškem slovarju (Grad, Leeming; DZS) se »ocena« v angleščino prevaja kot »appreciation«, »estimation«, »appraisal«, »evaluation«, »judgment«, ne kot »assessment«.

107

ko m p l e k s na d ru ž ba

roča, da ima SPO v petih državah skupnosti »zelo velik vpliv na spremembe v javnem upravljanju«. Med njimi je tudi Slovenija.

SPO na sistematičen način odpira ključna vprašanja o vzvodih upravljanja kakovosti. Samopresoja pripravi organizacijo do tega, da osvetli svoje prednosti in slabosti in se začne posvečati dilemam svoje notranje organizacije ter načinom delovanja (SPO 2006). Je tudi sredstvo za doseganje soglasja o potrebnih spremembah glede zagotavljanja notranje konsistentnosti. To SPO zagotovi s povezavo med vzročnimi dejavniki kakovosti organizacije in njenimi rezultati ter s povratno povezavo med rezultati in dejavniki, in sicer konkretno v obliki načrta izboljševalnih ukrepov, ki jih v organizaciji sprejmemo na podlagi priporočil presoje.

Namen SPO je s točkovanjem standardnega izbora pod/meril pridobiti oceno organizacijske kakovosti, da bi odkrili njene posebnosti – v pozitivnem in negativnem pogledu (Staes, Thijs, 2005; SPO 2006). SPO pogosto velja za spodbudo za začetek merjenja dejavnikov kakovosti. Študije kažejo tudi, da je merljivi napredek organizacij značilno povezan z intenzivnostjo izvajanja samopresoj po SPO. Po točkovanju je mogoče ugotovitve presoje primerjati bodisi z dosežki v preteklosti ali s primerljivimi organizacijami javne uprave.

Tako presoja organizaciji omogoči, da se zave izzivov (Staes, Thijs, 2005) ter jo vodi pri stalnem izboljševanju (Dearing in dr., 2006).

SPO predvideva oceno stopnje odličnosti. Tako ne obstaja nobena mejna ocena, od katere naprej bi šele veljalo, da je organizacija odlična pri obvladovanju svojih vzvodov kakovosti.

Presoja po modelu SPO zajema štiri ključne vidike – vidik zaposlenih, vidik partnerstev, vidik voditeljstva in strateški vidik. Logično je presoja razdeljena na dva dela, na vrednotenje vzročnih dejavnikov organizacijskih sprememb (s procesi organizacije vred) in na vrednotenje rezultatov.

SPO vsebuje devet kategorij oziroma vodilnih meril presoje, ki so razčlenjena v 28 podmeril. Merila od 1 do 5 obravnavajo značilnosti dejavnikov organizacije (SPO 2006). Ti določajo, kaj organizacija dela in kako se loteva svojih nalog, da bi dosegla želene rezultate. Vodje organizacije, na katere se nanaša prvo merilo, so vmesni členi med organizacijo in politiki, upravljajo skupne odgo108

o d l i č n o st na k va d r at

vornosti, pristojni so za obvladovanje odnosov z drugimi udeleženimi. Drugo merilo se nanaša na strategijo in načrtovanje. Opisuje, kako organizacija opredeljuje dolgoročno povezane strateške kategorije organizacije in kako jih usklajuje. Tretji vzročni dejavnik so zaposleni. Četrto merilo se nanaša na partnerstva in vire. Partnerstva zajemajo odjemalce storitev organizacij v javni upravi (neposredne in posredne) in poslovne povezave z dobavitelji strateških virov. Peto in zadnje merilo na strani vzročnih dejavnikov se nanaša na presojo organizacijskih procesov. Model ocenjuje le ključne procese. Glavni gibali razvoja ključnih procesov sta inoviranje in potreba po ustvarjanju čedalje večje vrednosti za partnerje. Za prepoznavanje, ovrednotenje in izboljšanje procesov je pomembno, kako uspešen je njihov prispevek k doseganju poslanstva organizacije (SPO 2006).

S šestim merilom se presoja od dejavnikov preusmeri k rezultatom organizacije. Z njimi vrednotimo njene kazalnike delovanja in učinke ter to, kaj zaposleni, državljani/odjemalci in družba mislijo o organizaciji (SPO 2006). Merilo se nanaša na rezultate glede zadovoljstva s preskrbovanimi storitvami in proizvodi, ugotovljene med državljani/odjemalci. Sedmo merilo presoja rezultate, dosežene pri zaposlenih, in zajema dosežke organizacije glede usposobljenosti, motivacije, zadovoljstva in delovanja zaposlenih. Osmo merilo obravnava rezultate organizacije za širšo družbo pri zadovoljevanju potreb in pričakovanja lokalne, nacionalne in mednarodne skupnosti. Sem sodi tudi ocena prispevka organizacije h kakovosti življenja in okolja ter k ohranjanju globalnih virov. Zadnje, deveto merilo pokriva ključne rezultate delovanja, ki jih organizacija dosega z upoštevanjem svoje strategije in vizije.

Točkovanje meril se opravi na ravni 214 ocenjevalnih primerov. Ocenjevalni primeri so pripomoček ocenjevanja podmeril na šeststopenjski lestvici – v razponu od 0 do 100 točk, ločeno za dejavnike in za rezultate.

Točkovalna lestvica za dejavnike izhaja iz štirih stopenj ciklusa načrtuj-izvajaj-preveri-ukrepaj (NIPU). Organizacija dobi pri ocenjevanju ocenjevalnih primerov več točk, če lahko dokaže, da posamezni proces obvladuje v čim več fazah tega ciklusa. Točko109

ko m p l e k s na d ru ž ba

valna lestvica za rezultate je nekoliko drugačna. Zasnovana je šeststopenjsko, glede na smer in intenzivnost ocenjene spremembe pri posameznem merilu oziroma podmerilu rezultatov. Najmanj točk pripade podmerilu, ki ga ne spremljajo, nato podmerilu, ki kaže negativni trend, največ točk pa pripade podmerilu, ki ga organizacija kvantitativno spremlja in kaže trajno doseganje rezultata.

Na koncu so točkovana podmerila agregirana v oceno devetih glavnih meril SPO. Presojevalci na podlagi ugotovitev točkovanja pripravijo sklepno poročilo o ugotovljenih slabostih in prednostih organizacije. Na tej podlagi vodilni, ki pri točkovanju meril večinoma ne sodeluje, pripravi načrt prednostnih ukrepov, ki ga je treba izvesti, da bi ublažili odkrite slabosti in poudarili prednosti. O uresničevanju načrta se pripravi poročilo in z ugotovitvami organizacija zasnuje novo samopresojo. S tem je ciklus samopresoje integriran v krog primerjalnega učenja – uči se od sebe in od najboljših v svojem primerljivem okolju.

Pri samopresoji se celovitost organizacije nanaša na oceno logične konsistence med njenimi internimi nasprotji. Po SPO 2006 je treba razlikovati med vzrokom in posledico oziroma med levo stranjo modela (dejavniki oz. vzroki) in desno stranjo (rezultati oz. posledice) ter obe povezati. Ločena obravnava ocenjevalnih meril ne more zagotoviti celovite samopresoje, ker ne more povedati nič o notranji konsistenci organizacije. Aktualni priročnik SPO 2006 pa vseeno ugotavlja, da je celovita samopresoja organizacijske konsistentnosti »težavna naloga«, ker različni vzroki sprememb zaradi holistične narave organizacije vplivajo drug na drugega in njihovih medsebojnih vplivov »ni lahko razločiti«.

To, da SPO ne presoja konsistentno organizacijskih procesov, osvetlimo s kompleksnega stališča. Zato si evalvacijski problem najprej ustrezno formalno predstavimo, in sicer tako, da ne nasprotuje prvotno zastavljenem izzivu. In ko enkrat logika ne bo več naš nasprotnik, si obetamo, da bomo našli tudi rešitev za bolj konsistentno vrednotenje in s tem nadgradili standardni model.

Organizacija, ki hoče pri presoji upoštevati celostna hotenja, bi morala enosmerno vzročno-posledično logiko samopresoje nadgraditi tako, da bi na isti ravni in sinhrono njene povezave upoštevala 110

o d l i č n o st na k va d r at

dvosmerno in procesno. Tako sta presojo zastavila že Burke-Litwin s svojim vzročnim modelom. To teoretično zamisel lahko praktično izvedemo z Weisbordovo vhodno-izhodno logiko. Zato smo v nadaljevanju uporabili vhodno-izhodno matriko (znano kot Leontjeva input-output matrika). Matrika pokaže oceno procesov med tremi domenami vrednotenja – zaposleni, partnerstva, družba, kjer so ocene pridobljene z natančnim, vendar poenostavljenim branjem SPO modela. S pomočjo matričnega pristopa lahko proučimo, kako odnosi med domenami določajo organizacijske procese in kako celostno obvladujejo vzvode kakovosti organizacije.

Po aktualnem priročniku SPO 2006 ima skupni okvir na strani dejavnikov in na strani rezultatov štiri glavne sestavine ali stebre, ki jih v organizacijo povezuje peta sestavina, to so procesi, ki potekajo med temi sestavinami. Merila so, zgolj zato, da bi poenostavili razlago procesnega pristopa k presoji, prerazporejena s štirih le v tri glavne domene – zaposleni, partnerstva, družba. Četrta domena je na ravni podmeril smiselno prerazporejena med preostale tri.

Brez te poenostavitve bi pač uporabili enak postopek kot v Drugem poglavju.

Organizacija je s tem shematizirana kot sestav, ki počiva na treh stebrih. Ti so za organizacijo integralnega pomena, kar pomeni, da so nepogrešljivi; če se poruši samo en steber, se poruši organizacija kot celota. Organizacija, vzemimo, ne more obstajati brez zaposlenih ali ne da bi uporabnikom opravljala koristne storitve. Tri domene so enako pomembne, zato, na primer, poslabšanja ocen rezultatov organizacije, kar zadeva državljane ali javni interes, ni dovoljeno odtehtati z izboljšanjem ocen na strani zaposlenih. Ni pa mišljeno, da bi se ti trije stebri med seboj podpirali, prav narobe, pogosto so v ostrem nasprotju. Recimo, povečanje sredstev za plače za zaposlene bo pri danem proračunu organizacije znižalo razpoložljiva sredstva za nakup boljše opreme ali za izboljšanje storitev za državljane.

Presoja mora pojasniti, kako posamezna domena vpliva na drugi dve. Standardni model to načelno priznava, ne uspe pa mu tega metodološko izpeljati v postopku presoje. Zato je treba standardni model dopolniti. Točkovanje meril SPO je potem le prva, analitična 111

ko m p l e k s na d ru ž ba

faza vrednotenja. Slediti ji mora še sintezna faza, ki jo dodajamo sami s procesno organizirano presojo. Ta predhodne ugotovitve iz analitične faze primerja drugo z drugo, in sicer s stališča njihove vzročno-posledične konsistence, kakor načeloma zahteva že standardni model.

Logika nadgradnje standardnega modela je intuitivno preprosta. Če ima organizacija, recimo, zelo dobre ocene vhodnih dejavnikov, a dosega slabe ocene na izhodni strani rezultatov, tedaj njena procesna uspešnost vendar ne more biti enaka kakor v nasprotnem primeru, ko ji uspe kljub slabostim na strani vhodnih dejavnikov doseči odlične končne učinke. In naprej, če organizaciji uspe z odličnimi vhodnimi dejavniki doseči odlične končne rezultate, so njene procesne zasluge za to nične. Saj ni mogoče visoko ceniti že tega, da ni storila nič narobe za uresničenje svojih odličnih začetnih zmožnosti. Organizacija je torej procesno uspešna le, če ji uspe doseči pozitivno razliko med oceno rezultatov in dejavnikov. Čim večja je razlika ocen, tem višja je »dodana vrednost« (SPO, 2006) oziroma procesna produktivnost pri pretvorbi dejavnikov organizacije v njene rezultate. Zato je v dograjenem modelu, poleg števila zbranih točk po merilih SPO, pomembno tudi, kako so točke porazdeljene po različnih dejavnikih in po različnih rezultatih ter kako so porazdeljene med dejavniki in rezultati.

Procesni pristop

Ocene, pridobljene iz točkovanja dejavnikov (d), so kazalniki vzrokov sprememb v organizaciji. Podobno so ocene rezultatov (r) kazalniki posledic sprememb v organizaciji. V skladu z zgornjo zastavitvijo je treba za procesno presojo točkovane ocene dejavnikov primerjati z ocenami rezultatov organizacije, da ovrednotimo spremembo sámo, oziroma dodano vrednost procesa pretvorbe (d) v (r).

Primerjavo opravimo z metodo odštevanja ocene (r) od ocene (d).

Nadgradnja SPO za potrebe procesnega vrednotenja, je predstavljena v Tabeli IV.1. V vrsticah vhodno-izhodne matrike so navedeni trije glavni dejavniki organizacije, v stolpcih pa iste tri skupine, zaposleni, partnerstva in širša družba, le da na strani rezultatov. Tako 112

o d l i č n o st na k va d r at

integralni organizacijski proces razpade na devet podprocesov. S pomočjo vsakega podprocesa ocenimo drug vidik pretvorbe dejavnikov v rezultate. Takšna zastavitev je v skladu s SPO, saj ta pravi: »V vsaki dobro delujoči organizaciji potekajo številni procesi in vsak od njih je skupek zaporednih dejavnosti, ki pretvarjajo vire ali vložke v rezultate ali izhode oziroma učinke, pri tem pa večajo vrednost«.

Tabela IV.1: Procesna samopresoja organizacije Rezultati organizacije (v točkah)

Dejavniki SPO (d1,d2, d3 v točkah)

Partnerstva (r2)

Zaposleni (r₁)

Družba (r₃)

Zaposleni (d1)

Podproces₁₁ = r₁ – d₁ Podproces₁₂ = r₂ – d₁

Podproces₁₃ = r₃ – d₁

Družba (d3)

Podproces₃₁ = r₁ – d₃ Podproces₃₂ = r₂ – d₃

Podproces₃₃ = r₃ – d₃

Partnerstva (d2)

Podproces₂₁ = r₁ – d₂ Podproces₂₂ = r₂ – d₂

Vir: Prilagojeno po Delhey, 2004; podatki povzeti po Tabeli III.1.

Podproces₂₃ = r₃ – d₂

Matriko beremo z leve proti desni. Podproces₁₁ pokaže, za koliko točk je ocena zaposlenih na strani rezultatov višja (boljša) ali nižja (slabša) od ocene dejavnikov na strani zaposlenih. To je ocena interne uspešnosti organizacije pri upravljanju s človeškimi viri. Ocena podprocesa₂₂ opisuje upravljanje »poslovnih« razmerij do neposrednih uporabnikov in odjemalcev storitev pri izvajanju primarnih nalog, za katere je organizacija ustanovljena. Podobno podproces₃₃ zajema oceno družbene odgovornosti organizacije, se pravi oceno njenih strateških odnosov s širšim okoljem glede na splošna pričakovanja in dolgoročni prispevek k splošnim ciljem javnega upravljanja.

Posebej zanimive so navzkrižne ocene, najdemo jih na nediagonalnih poljih matrike, ker so odsotne iz standardnega prikaza. Ocena podprocesa₁₂ pokaže, kako organizaciji z razpoložljivimi človeškimi viri uspe streči neposrednim uporabnikom javnih storitev in se prilagajati spreminjajočim zahtevam neposrednih partnerjev. Ocena pokaže interno produktivnost zaposlenih pri opravljanju osnovne 113

ko m p l e k s na d ru ž ba

dejavnosti organizacije, na primer zaradi večje usposobljenosti za delo, kakovostnejše komunikacije z neposrednimi uporabniki in dobavitelji ali zaradi sklepanja bolj zmogljivih partnerstev.

Nadalje ocena podprocesa₁₃ pokaže, kako uspešno zaposleni prispevajo k uresničevanju splošne vizije organizacije in njenega dolgoročnega poslanstva na ravni širše družbe. Tukaj se izrazi, vzemimo, koliko zaposleni prispevajo s spoštovanjem etičnega kodeksa, pa tudi zagotavljanje enakopravnosti spolov, lažje dostopnosti storitev oviranim, in še boljše eksterno komuniciranje organizacije in napredek socialnega dialoga med vodstvom in zaposlenimi.

Ocena podprocesa₂₃ pove, kako spremembe na strani občanov in partnerstev vplivajo na spoštovanje širših družbenih opredelitev organizacije. Sem sodi ocenjevanje vpliva uveljavljanja načel zelenega javnega naročanja ali uveljavljanja višjih standardov kakovosti v partnerski mreži na rezultate organizacije na ravni družbe. Za pozitiven prispevek h kakovosti procesov bi veljalo tudi: napredek v kakovosti medresornega usklajevanja, zagotavljanje cenejših vhodnih virov, boljše upravljanje znanja, informacij in tehnologije.

Ocena podprocesa₂₁ zajema presojo, kako so spremembe med partnerji (na strani dejavnikov) vplivale na spremembe pri zaposlenih (na strani rezultatov). Ožje okolje organizacije je pod delnim vplivom organizacije, kar za širše okolje ne velja. V tem podprocesu se oblikuje ocena uspešnosti partnerstev pri krepitvi izvajalske sposobnosti organizacije, na primer z vključevanjem partnerjev in ožjih javnosti v izvajanje javnih nalog ali z izboljšanjem postopkov reševanja pritožb, preglednosti poslovanja, s spremembo finančnih, informacijskih in tehnoloških virov ter opremljenosti za izvajanje primarnih nalog organizacije.

Predzadnji v predstavitvi je podproces₃₁, ki pokriva uspehe in neuspehe organizacije, povezane z vplivom sprememb širših družbenih dejavnikov organizacije na spremembe rezultatov pri zaposlenih.

To je lahko povezano z vplivom javnega mnenja na interno delovanje organizacije ali s pravico javnosti dostopati do informacij javnega značaja. Splošno to polje matrike ocenjuje uspešnost notranjega prilagajanja organizacije na spreminjajoče se zahteve širšega okolja. Od organizacije terja strateške odzive z dolgoročnimi in globokimi po114

o d l i č n o st na k va d r at

sledicami, zato zadeva predvsem delovanje vodilnih. V organizaciji, v kateri vlada visoka kultura reševanja notranjih nasprotij in kjer je doseženo soglasje o potrebnih spremembah ali kjer obstaja visoka inovacijska zmožnost, bo sposobnost prilagajanja zunanjim šokom praviloma večja kakor v organizacijah z nizko kohezivnimi procesi.

Na koncu še podproces₃₂. Tukaj najdemo oceno vpliva sprememb splošnih zunanjih pogojev, poslanstva ali stila vodenja organizacije na spremembe rezultatov organizacije v segmentu njenih partnerstev. Ocena pokaže, kako uspešna je organizacija v pretvarjanju dejavnikov širšega okolja v rezultate ožjega okolja, ali preprosto to, kako zna organizacija po vetru (zunanje okolje) obračati jadra (partnerstva) in prilagajati glavno dejavnost spreminjajočim globalnim pogojem.

Dobimo torej devet podkazalnikov organizacijske kakovosti, izmed katerih so vsaj nekateri že konvencionalno zanimivi za vsako organizacijo. Kljub temu jih standardni SPO v sedanji zastavitvi ne zagotavlja, ker svoje ugotovitve povezuje nekonsistentno, ker se zgleduje po metodah presoj v zasebnih podjetjih, ki so evalvacijsko gledano neprimerljive z organizacijami v javni upravi.

Za oceno vzročno-posledičnih spremenljivk modela organizacijske kakovosti, ki je bistvo procesne presoje, je treba Tabelo IV.1 v nadaljevanju predelati v korelacijsko matriko (Tabela IV.2). Korelacija primerja oceni dveh podprocesov, ki ležita simetrično glede na negativno diagonalo Tabele IV.1. Na primer: oceno za podproces₁₂ primerja z oceno za podproces₂₁ itn. Tak vpogled oceni navzkrižno povezavo in v izbranem primeru pove, kako sta povezana dva stebra organizacije (presoje) – partnerstva in zaposleni. Če je njuna povezanost visoka, ponazarja jo presečna površina »zp« v Vennovem diagramu (Slika IV.1), pomeni, da je v tem delu svojih procesov organizacija bolj sinergično povezana in potemtakem bolj celostno obvladuje svoje vzvode kakovosti. Sinergija v konkretnem primeru zagotavlja, da ugotovljene spremembe v dejavniku zaposleni ne bodo ugodne le za izboljšanje rezultatov na strani zaposlenih (skladni s sabo oz. primarno uspešni), ampak bodo obenem zaslužne tudi za izboljšave na strani partnerstev (skladna z drugimi, zato bodo na višji, organizacijski ravni ocenjena kot konsistentna) in narobe.

115

ko m p l e k s na d ru ž ba

Če vzročno-posledične povezave zastavimo korelativno oz. presečno, pridemo do pomembne ugotovitve. Zaradi poprej zahtevanih sinergij med internimi nasprotji organizacije, so celostne izboljšave v organizacijski kakovosti možne edinole presečno, ne več ločeno po podprocesih (Tabela IV.1), niti po vodilnem merilu (Merilo 5 po SPO). Tako odličnosti poslej ne razumemo več, kakor da bi bila konceptualizirana objektno s prosvetljenega centra, ampak nasprotno, dosledno z integrativnega obrobja presečnih evalvacijskih pomenov (nediagonalna polja; Tabela IV.2).

Tabela IV.2: Korelacijska matrika rezultatov samopresoj po SPO Rezultati

Z

P

D

Z

»Z« v Sliki IV.1 oz. ocena podprocesa11 iz Tabele IV.1

P

-

»zp« v Sliki IV.1 oz. ocena podprocesa12 glede na oceno podprocesa21

»zd« v Sliki IV.1 oz. ocena podprocesa13 glede na oceno podprocesa31

D

-

-

»D« v Sliki IV.1 oz. podproces33 iz Tabele IV.1

Dejavniki

»P« v Sliki IV.1 oz. podproces22 iz Tabele IV.1

Vir: Prilagojeno po Delhey, 2004; podatki povzeti po Tabeli III.1.

»pd« v Sliki IV.1 oz. ocena podprocesa23 glede na oceno podprocesa32

Matrično preurejena presoja poda dve kakovostno različni vrsti ugotovitev: 1) kako posamezni podprocesi organizacije delujejo sami zase, nepresečno; na primer, kako upravljanje človeških virov dosega zastavljene cilje na področju zaposlenih (podproces11); to je površinski vpogled in je kot takšen izražen na isti pomenski ravni kakor standardni SPO. Nepresečne vsebine organizacijske presoje so prikazane na diagonali 116

o d l i č n o st na k va d r at

matrike v tabelah IV.1 in 2; 2) k ako podprocesi vplivajo drug na drugega, kakšna so procesna razmerja v organizaciji, ki povedo, kako so povezani vidik zaposlenih (Z), partnerstev (P) in družbe (D); tega vpogleda standardni SPO ne poda in do njega pridemo šele skozi korelacijsko obdelavo. Nediagonalna polja se nanašajo na presečna območja na Sliki IV.1.

Na koncu so najbolje ocenjene oziroma najbolj odlične tiste organizacije v javni upravi, ki uspešno uresničujejo svoje primarno poslanstvo navzven (doseganje ciljev) in se odlikujejo tudi po tem, da dobro povezujejo svoje interne podprocese.

Končne procesno pridobljene ugotovitve dograjene samopresoje so v nadaljevanju v študijskem primeru prikazane v Vennovem diagramu treh presečnih področij organizacijske kakovosti (Slika IV.1). Slika prikazuje tri presečna območja: 1) oceno izvajalskih procesov organizacije poda korelat med zaposlenimi in partnerstvi (»zp«); 2) sinergijo procesov, ki se odvijajo med zaposlenimi in širšo družbo (»zd«), opiše ocena prilagodljivosti organizacije spreminjajočim se razmeram; 3) presek med partnerstvi in širšo družbo (»pd«) pove, kako uspešno organizacija spreminja dejavnike svojega okolja s stališča možnosti uresničevanja svojega osnovnega poslanstva.

Končna ocena procesov je prikazana s presekom presekov (»zdp«) na Sliki IV.1. To je sintezni kazalnik povezanosti oziroma konsistentnosti organizacijskih procesov, ki oceni stopnjo odličnosti organizacije pri notranjem usklajevanju raznorodnih vzvodov kakovosti.

P r e s o ja o rga n i z ac i je O

V izhodišču imamo torej opraviti z dvema konceptualno nasprotujočima si izvedbama samopresoje po SPO. Prva je analitična in objektna, druga je procesna in sintezna. Pristopa sta različna in zato 117

ko m p l e k s na d ru ž ba

predvidevamo, da ne privedeta do enakih ugotovitev. Vsaj načeloma tega ni težko preveriti. Za praktični preizkus smo uporabili dejansko opravljeno presojo po SPO v organizaciji O iz sistema slovenske državne uprave. Najprej je organizacija ovrednotena v duhu standardnih priporočil, zgolj s točkovanjem veljavnega niza meril. Nato pa so standardno pridobljena spoznanja po zgornji metodološki zastavitvi ustrezno preurejena, da je O lahko ovrednotena še procesno.

Za preizkus je bilo treba najprej pridobiti vzorčno študijo z rezultati točkovanja meril. Pri tem smo imeli precej težav zaradi dokajšnje nezaupljivosti organizacij, ki te študije opravljajo. Težave so bile pričakovane – rezultati internih študij večinoma niso javni, če so, pa ugotovitve pogosto niso prikazane podrobno, ampak zgolj kot povzetki.

Vzorčna študija je bila pridobljena septembra 2011 in se nanaša na samopresojo, ki jo je leta 2009 opravila organizacija O. Ta je ena redkih iz sistema ožje državne uprave, ki so že izvedle samopresojo po SPO. O ima večdesetletno zgodovino in je uveljavljena na svojem področju, večinoma zaposluje visoko izobražene osebe in zelo usmerjene poklice, ki imajo pri svojem delu znatna pooblastila in nosijo precejšnjo odgovornost. Je srednje velika, s 97 zaposlenimi, sestavlja jo pet ločeno vodenih služb in ima enostavno dvenivojsko notranjo strukturo. O je v hierarhiji državne uprave visoko pozicionirana in je zadolžena za organizacijske, pravne, finančne in administrativno podporne naloge pri delovanju širšega organa, pod okrilje katerega spada. Širši organ ima v rokah inštrumente politik, s katerimi precej neposredno vpliva na stanje v širši družbi. Zato je tudi O neposredno vpeta v širše družbeno dogajanje in ima širok krog neposrednih uporabnikov storitev. Ti so večinoma tudi sami del ožjega dela državne uprave. Zaradi vsega tega je O zelo izpostavljena zunanjim vplivom, vendar pa ima obenem na voljo tudi možnosti, da vpliva vsaj na svoje ožje okolje. To za organizacijo pomeni večje zahteve na področju strateškega vodenja procesov in dodatne obremenitve za zaposlene, ki sodelujejo v partnerstvih.

O se je prvič samopresojala po SPO in je to priložnost uporabila za učenje in pridobivanje izkušenj. Vendar so bile presojevalke dobro pripravljene na izziv. Točkovanje ocenjevalnih primerov k podmerilom je opravila presojevalna skupina, ki jo je sestavljalo pet zapo118

o d l i č n o st na k va d r at

slenih, vodilni pa pri tem niso sodelovali. Točkovanje so izvedli po postopku enostavne presoje. Pridobljena vzorčna študija je vsebovala le rezultate točkovanja ocenjevalnih primerov, podanih k podmerilom, in komentarje ocenjevalk k podanim ocenam. Ocene točkovanja primerov k podmerilom so bile za vsako posamezno ocenjevalko navedene ločeno, prav tako so bile za vsako posamezno ocenjevalko delno agregirane na ravni podmeril, ne pa tudi med njimi.

Zato je bilo treba pridobljene podatke urediti. Ocene podmeril je bilo treba najprej izračunati kot povprečje ocen primerov. Ocene različnih ocenjevalk niso bile usklajene, čeprav so bile ponekod opazne razlike v ocenah. Posamične ocenjevalke nekaterih primerov niso ocenile. Te primere smo pri agregiranju izpustili in jih ločili od primerov, pri katerih so bili posamezni vidiki vrednotenja ocenjeni z nič točkami. Nato smo točkovanja agregirali, da smo dobili ocene 28 podmeril (Priloga 1) in z nadaljnjim agregiranjem še oceno devetih glavnih meril SPO (Tabela IV.1).

Ocene devetih meril za O so prikazane v Tabeli IV.3. To je pri standardnem SPO najvišja raven prikaza in na tej ravni so težave razlage kvantitativnih ugotovitev najbolj izrazite. Na nižjih ravneh prikaza – za podmerila in ocenjevalne primere – je vidnih še veliko podrobnosti in je zato podlaga za interpretacijo zelo široka, kar omogoča bogate razlage. Ker ni konsistentnega sinteznega algoritma so te razlage v veliki meri poljubne, vendar pa to ni nujno razvidno, če konkurenčnih razlag ni – pri standardnem načinu presoj, ki teži h konsenzu, bi jih tudi težko pričakovali.

Z agregiranjem točkovanih ocen na najvišjo raven prikaza, kakor je storjeno v Tabeli IV.3, pa postane razlagalni okvir zelo zožen.

Posledica so posplošene opisne ugotovitve, ki ne nosijo celostnega pomena ampak so le podrobnosti, izražene agregatno. Ostale so mikrofundirane. Zato na koncu nikakor ni lahko podati netrivialnih ugotovitev presoje in upravičiti vsega napora, vloženega v merjenje in zbiranje ocen.

Organizacija O po opravljeni samopresoji lahko ugotovi (Tabela IV.3), da so njeni dejavniki na splošno ocenjeni slabše kakor njeni rezultati. To velja tako za področje partnerstev kakor za področje družbe, pri zaposlenih pa so oboji ocenjeni enako.

119

ko m p l e k s na d ru ž ba

Tabela IV.3: Rezultati točkovanja meril Skupnega presojevalnega okvira za organizacijo O Model SPO Dejavniki

Procesi

Rezultati

Merila SPO

1. merilo: Voditeljstvo

2. merilo: Strategija in načrtovanje 3. merilo: Zaposleni

4. merilo: Partnerstva in viri 5. merilo: Procesi

6. merilo: Državljani/odjemalci 7. merilo: Zaposleni 8. merilo: Družba

9. merilo: Ključni rezultati delovanja

Vir podatkov: Organizacija O, lastni preračuni, Radej, Macur, 2011.

Doseženo št. točk 46 46 51 52 54 58 51 58 62

Med dejavniki je najnižja ocena pripisana vodstvu in strateškim vidikom. Slabost prvega je zlasti na področju razvijanja in izvajanja sistema upravljanja, delovanja in sprememb (32 točk od 100 možnih; gl. podmerila v Prilogi 1), nadpovprečno pa je ocenjen pomen vodstva pri motiviranju in podpori zaposlenih ter pri dajanju zgleda (57 točk). Pri drugem je najslabše ocenjeno področje posodabljanja in inoviranja (25 točk), najbolje pa je ocenjeno področje izvajanje strategije in načrtovanja (80 točk).

Med dejavniki so najbolje ocenjena partnerstva in viri, zlasti na račun odnosov z državljani (57 točk), slabše pa pri upravljanju prostorov in opreme (43 točk), informacij in znanja (50 točk) ter financ (52 točk).

Med rezultati so opazne razmeroma dobre ocene pri partnerstvih, družbi (oba po 58 točk) in ključnih rezultatih delovanja (62 točk), torej v širšem in ožjem okolju, medtem ko je ocena rezultatov pri zaposlenih za razmere organizacije O zgolj povprečna (51 točk).

Tako ni toliko zaradi zadovoljstva in motiviranosti zaposlenih (54 točk, Priloga 1), kolikor zaradi nižjih ocen doseženih rezultatov na strani zaposlenih (47 točk). Organizacija O razmeroma visoko oce120

o d l i č n o st na k va d r at

njuje doseganje ključnih rezultatov (62 točk), in to spet bolje zunanjih (63 točk, Priloga) kakor notranjih (61 točk).

Pridobljene ugotovitve so nezadostne glede na uvodno predstavljeni kompleksni organizacijski problem in model presoje. Standardni priročnik za to najde priročno pojasnilo. Odkrivanje prednosti in področij za izboljšanje je sicer najpomembnejši rezultat samopresoje, vendar se organizacije včasih preveč osredotočijo na točkovanje in poslanstvo organizacijske kakovosti izpolnjujejo z maksimiranjem doseženih točk (SPO 2006). V resnici je sistem točkovanja samo orodje za raziskovanje slabosti in prednosti organizacije. Cilj samopresoje organizacij ni maksimalni rezultat, izražen v točkah, ampak je cilj vzpostaviti operativen sistem stalnega izboljševanja organizacije (Dearing in dr., 2006). Tako glavni smisel SPO ni točkovanje podmeril, ampak ga je treba obravnavati širše, kot spodbudo za dialog o možnostih izboljšanja organizacije. Večina uporabnikov SPO ima ta pogovor za najpomembnejši dosežek vrednotenja (Radej, Macur, 2011).

Izogibanje sintezni razlagi rezultatov presoje z izgovori po našem mnenju ni na mestu, dokler niso izčrpane vse možnosti za rešitev agregacijskega problema. Da bi SPO rešili pred nemočjo njegovih metodoloških prijemov, je treba ocene meril preurediti iz linearnega miselnega okvira seznama meril v matrično zastavitev s tremi stebri vrednotenja – Z, P in D. Devet standardnih meril SPO je treba predelati z devetih na dva niza treh meril. Podmerila prvega merila smo prerazporedili na merila 2 do 4, deveto merilo pa na merila 6 do 8, in sicer takole: podmerili 1.1 in 1.2 (iz Priloge) sta prerazporejeni k merilu Družba (dejavniki), podmerilo 1.3 k merilu Zaposleni (dejavniki), podmerilo 1.4 k merilu Partnerstva (dejavniki); podobno smo podmerilo 9.1 razporedili k merilu Partnerstva (rezultati), podmerilo 9.2 pa k merilu Zaposleni (rezultati). Iz standardne zastavitve SPO lahko opustimo merilo 5 (procesno merilo), saj je ovrednotenje procesov po dodelavi rezultat razlike med dvema ocenama podmeril, ne več rezultat točkovanja merila 5. Ker je O seveda točkovala tudi procesno merilo, bomo lahko obe oceni s pridom primerjali.

Rezultati predelave devetih v dva niza treh meril so prikazani v Tabeli IV.4.

121

ko m p l e k s na d ru ž ba

Tabela IV.4: Trije stebri upravljanja organizacij v javni upravi Grupirana merila SPO Dejavniki

Zaposleni (d1)

Rezultati

Zaposleni (r1)

(di) (ri)

Št. točk 53

Partnerstva (d2)

52

Družba (d3)

43 54

Partnerstva (r2)

59

Družba (r3)

Vir podatkov: Organizacija O, lastni preračuni, Radej, Macur, 2011.

58

Zdaj lahko sestavimo vhodno-izhodno matriko ocen podprocesov organizacije O in konsistentno preberemo sintezne rezultate procesne presoje organizacije O. Rezultati in ugotovitve

Sintezne rezultate samopresoje pokaže Tabela IV.5 in sicer pove, kako uspešni so podprocesi pri predelavi dejavnikov O v njene rezultate. Ocene kažejo, da je bila O v podprocesu₁₁ minimalno uspešna, saj ni ustvarila omembe vredne dodane vrednosti (komaj ena točka). Najmanj zmogljivi so podprocesi, katerih učinki so namenjeni zaposlenim (prvi stolpec), ki so sicer med dejavniki ocenjeni najviše (Tabela IV.3), saj je ocena na strani rezultatov pri zaposlenih najnižja. To priča, da je upravljanje človeških virov v O na razmeroma nizki ravni in zadošča le za golo ohranjanje njenih izhodiščnih kakovosti.

Veliko bolj je O uspešna v povezavi s procesi, ki se odvijajo v interakciji s širšim okoljem. Dodana vrednost pretvarjanja družbenih dejavnikov (voditeljstvo, strategija, načrtovanje) v družbene rezultate (vpliv na širšo družbo) je ocenjena s 15 točkami (podproces₃₃). To ni veliko le za O, ampak tudi v absolutnem smislu, glede na razpon ocenjevalne lestvice. Pomeni pa, da je vodstvo organizacije v tistih procesih, ki se odvijajo samostojno in za njihovo izvajanje ne potrebuje podpore, razmeroma zelo uspešno. To potem kaže, da vodstvu 122

o d l i č n o st na k va d r at

v veliki meri uspeva nadomestiti svoje izhodiščne slabosti, opažene v razlagi k Tabeli IV.3.

Pri partnerstvih je procesna produktivnost O manjša (7 točk; podproces₂₂), a še vedno opazna. Tako organizacija precej uspešno upravlja tekoče in rutinsko sodelovanje s partnerji (občani in dobavitelji/odjemalci), zlasti kadar zanj ni potrebna dodatna podpora tistih delov O, ki se primarno ne ukvarjajo s partnerstvi.

Tabela IV.5: Vhodno-izhodna matrika za oceno procesov organizacije O

Dejavniki

Rezultati

Z (d1 = 53 točk)

P (d2 = 52 točk)

D (d3 = 43 točk)

Z

P

(r1 = 54 točk)

(r2 = 59 točk)

2

7

1

6

11

16

Vir podatkov: Organizacija O, lastni preračuni; Radej, Macur, 2011.

D

(r3 = 58 točk) 5 6

15

Najzmogljivejša je pretvorba dejavnikov na strani družbe (voditeljstvo, strategija, načrtovanje), ki so ocenjeni najslabše, v rezultate na strani partnerstev, in sicer pri zadovoljevanju potreb neposrednih uporabnikov storitev in poslovnih strank (16 točk razlike; podproces32). Organizacija je precej neopazna pri pretvorbi dejavnikov na strani partnerstev v rezultate na strani zaposlenih (2 točki razlike; podproces21), itn. Teh informacij Tabela IV.1 ne prikazuje, kar potrjuje trditev, da so razlagalne možnosti procesnega vrednotenja na visoki ravni agregiranosti veliko večje kakor možnosti standardnega načina.

Kljub temu je pogled v Tabeli IV.5 še vedno preveč razpršen, da bi lahko podali celovito oceno procesov s stališča obvladovanja vzvodov kakovosti v O. Zato je treba vhodno-izhodno matriko predelati v korelacijsko matriko. Prikazuje jo Tabela IV.6. Poskrbeti je treba za korelativno transformacijo, pa tudi bolj jasno osmisliti kvantitativna razmerja, prikazana v Tabeli IV.5.

Kakor smo ugotovili že prej količinsko ugotovljene razlike v številu zbranih točk po podmerilih in tudi po podprocesih same 123

ko m p l e k s na d ru ž ba

na sebi ne povedo vsega. Ugotovljene ocene je smiselno v nadaljevanju izraziti kvalitativno. Za standardizacijo kvantitativnih ocen smo uporabili povprečno razliko med oceno treh glavnih stebrov kakovosti organizacije na strani rezultatov (57 točk) in treh glavnih stebrov na strani dejavnikov (49) O. Razlika znaša 8 točk, kar je približno enako polovici razpona med točkovalnimi razredi po SPO; glede na to, da je organizacija O v ocenjevalnih kategorijah dosegla približno polovico vseh možnih točk, se zdi takšna standardizacija kar ustrezna. Pragovi za pretvorbo kvantitativnih v kvalitativne ocene so opisani v legendi pod Tabelo IV.6.

Iz Tabele IV.6 smo zdaj končno odstranili vse odvečne podrobnosti, tako da se pri razlagi lahko osredotočimo samo na ključna spoznanja. Pri razlagi diagonalnih polj ni nobenih razlik glede ugotovitev vhodno-izhodne matrike. Zanimive pa so ugotovite na naddiagonalnih poljih, ki nastanejo zaradi korelacije in prikazujejo presečno oceno organizacije s stališča povezanosti njenih izvajalskih procesov, prilagodljivosti in družbene prodornosti. S temi tremi ocenami so podane ocene presečnih polj na Sliki IV.1.

Izvajalski procesi so ocenjeni le z eno zvezdico ( ; »zp« v Sliki 1) od petih možnih (simbol je izbran glede na prizadevanje, da bi dosegli poslovno odličnost; uporabljen je v treh verzijah, z njim pa označujemo vrednotenje na treh ravneh (vendar na enaki petstopenjski lestvici): najprej nepresečno, označeno z belo zvezdico ' ', nato bilateralno presečno s sivo zvezdico '⋆', in nazadnje tudi trilateralno presečno s črno '⋆').

Samo ena (srednje velika) zvezdica pri izvajalskih procesih kaže na zelo šibko povezanost. O zelo šibko povezuje rezultate pri zaposlenih z vzvodi, ki jih omogočajo partnerstva; rezultate na strani partnerstev se ji posreči nekoliko bolj, a kljub vsemu le šibko povezati, kar je razočaranje glede na začetno precej ugodno oceno dejavnika zaposlenih. Tako je pri pripravi načrta izboljšav v O treba poleg izboljšanja upravljanja človeških virov posebno pozornost posvetiti izboljšanju kakovosti njenih izvajalskih procesov. To pa pomeni, da so vzvodi prihodnjega izboljšanja kakovosti procesov na prednostnih področjih v največji možni meri pod nadzorom O same. Ob pravilnem ravnanju si O v prihodnje lahko obeta velike 124

o d l i č n o st na k va d r at

Tabela IV.6: Korelacijska matrika za celostno oceno procesov organizacije O Rezultati

Dejavniki Z

P D

Z

Z= = Zelo šibko = = -

P

ZP = = Zelo šibko : Šibko = =

-

⋆

P= = Srednje = = -

D

ZD = = Srednje : Šibko = =

⋆⋆

PD = = Zelo močno : Šibko = =

⋆⋆⋆

D= = Zelo močno = =

Vir podatkov: Organizacija O, Tabela IV.5, lastni preračuni, Radej, Macur, 2011.

Legenda oznak: (a) » « ocena doseganja zastavljenih ciljev (na diagonali primarni vidik):

⋆

(b) » « ocena vrednosti presekov za oceno notranje povezanosti procesov (nediagonalne vrednosti; gl. tudi Sliko IV.1; sekundarni vidik presoje):

= Zelo šibko = od 0,0 do 0,3-kratnik povprečne razlike med oceno r in d; = Šibko = od 0,4 do 0,8; = Srednje = od 0,9 do 1,4; = Močno = od 1,5 do 1,9; = Zelo močno: več od 1,9-kratnika razlike).

⋆ = Zelo šibek presek; ⋆ ⋆ = Šibek presek; ⋆ ⋆ ⋆ = Srednje močan presek; ⋆ ⋆ ⋆ ⋆ = Močan presek; ⋆ ⋆ ⋆ ⋆ ⋆ = Zelo močan presek.

izboljšave, in to ne glede na to, kako ugodne so zunanje okoliščine – ki so večinoma omejevalne.

Prilagodljivost O na spreminjajoče se družbene zahteve (»zd« v Sliki IV.1) je le nekoliko boljša (⋆ ⋆), zlasti na račun »srednje« močne povezanosti med dejavniki na strani družbe in rezultati na strani zaposlenih. To kaže, da O opazno laže dosega spremembe v odzivanju na zunanje zahteve kakor na notranje. To je značilno za hierarhične in za strukturno toge sisteme, delno pa lahko odseva to, da ima O zaradi svojega visokega položaja v javno-upravni hierarhiji razmeroma bolj poudarjeno družbeno odgovornost (a ne pozabimo, 125

ko m p l e k s na d ru ž ba

da imamo tukaj opraviti z interno evalvacijo, ki ni nepristranska do ocenjevanja zunanjih in notranjih dosežkov; ne spreglejmo pa, da so rezultati med zaposlenimi najniže ocenjeni, kar kaže na samokritičnost ocenjevalcev – zaposlenih).

Slika IV.1: Ocena povezanosti procesov v organizaciji O

Z

zd

D

⋆⋆

⋆⋆⋆⋆⋆

⋆ zdp

⋆⋆ dp

⋆⋆ ⋆

zp

⋆

P

⋆⋆⋆

Vir podatkov: Organizacija O, lastni preračuni, Radej, Macur, 2011.

Najbolj integrirani v O so procesi, ki prispevajo k prodornosti organizacije navzven ( , od petih možnih). Glavne zasluge za to ima za razmere O zelo močno sovpadanje med dejavniki na strani partnerstev in rezultati na strani družbe. O razmeroma uspešno prilagaja izvajanje svoje glavne dejavnosti spreminjajočim se zunanjim razmeram, na katere ne more vplivati, in narobe: njeni podprocesi precej šibko nadomeščajo pomanjkljivosti dejavnikov na strani partnerstev z družbenimi rezultati. Tako je O spet bolj »odlična« pri odzivanju na zunanje razmere, kakor pri tem, da bi sama spreminjala zunanje razmere vsaj v ožjem okolju, na katerega lahko deloma neposredno vpliva. V povezavi s tem ocenjujemo, da je del razlogov za slabosti vodstva povezan s pomanjkljivo participacijo javnosti in s tem, da so partnerstva le šibko vključena v zadeve, ki prese126

Strani 127-132 so brisane.

o d l i č n o st na k va d r at

ganizacije, ki so preveč enostavne, ker so padle pod enoumni vpliv doktrine novega javnega upravljanja ali pa jim je standardizacija vsiljena od zgoraj. Tako je danes prizadevanje za organizacijsko kakovost osredotočeno na to, kakšna naj bo organizacija (standardi kakovosti), zanemarja pa, kakšna dejansko je (neuravnotežena in nekompletna). Zato je interno proučevanje kakovosti nevarno, ker takoj oslepi vsakogar, ki ni dokazal, da je teoretsko in metodološko zrel za ukvarjanje s takimi izzivi.

Zakon iskanja celostnih pomenov je strog, ker od nas zahteva, da sprejmemo pri tem vse bolj obrobno vlogo. To je pogoj za bolj celostno razumevanje kompleksnih zadev. Poenostavljeni model organizacijske odličnosti upravljavce kakovosti vodi v past samozavajanja. Samozavajanje je pri oksfordski filozofinji Gabriele Taylor (1981) znak nezrelosti in osnovni primer pomanjkanja integritete. Če upoštevamo tudi to, moramo ugotoviti, da prizadevanje za odličnost od uporabnikov in organizacij zahteva dobro razumevanje narave izziva. Tako pot v celovitost nikakor ni brez nevarnosti, da se na njej obupno izgubimo.

Zgornji študijski zgled smo izbrali na mikro ravni. Na drugem polu strategij celovitosti so makroskopski pristopi. Novi primer bo osvetlil povsem drugačne težave celostnega raziskovanja.

133

p e to p o g l av j e

Enaki med prvimi: primer prednostnih izbir R azvo j b r e z v i z i je

Po izbruhu globalne finančne in nato še evrske krize so posledice neustreznega razvojnega modela v Sloveniji morda najbolj dramatično vidne v Pomurju, v regiji, ki po večini kazalnikov blaginje najbolj zaostaja za povprečjem države. Naložbe v regiji so se v obdobju 1995–2010 (Miloševič in dr. 2010; Radej in dr., 2011a) na prebivalca sicer povečale za petkrat (naložbe za okolje na prebivalca so se celo podeseterile!), dohodek na prebivalca pa je zrasel za 80 odstotkov.

Kljub temu se je zaostanek za najbolj razvitimi regijami le še povečal. V petnajstih letih se je tako zaostanek za državnim povprečjem glede na dohodek na prebivalca povečal z dveh na sedem tisoč evrov, tudi brezposelnost je zdaj višja. Regionalni razvoj je bil glede na državno povprečje negativen v vseh vidikih blaginje, razen v okoljskem (prav tam).

Kot najbolj problematičen izstopa socialni razvoj. Število prebivalcev se znižuje od začetka osemdesetih let. Demografsko gledano je prebivalstvo Pomurja v povprečju med najstarejšimi. Življenjski standard je znatno nižji, ljudje so slabšega zdravja, imajo manj služb, ki so tudi slabše plačane od državnega povprečja. Delež ljudi, ki živijo od državne pomoči, je dvakrat višji. Samomorilnost, predvsem med ženskami, je dvakrat višja kakor v celotni državi, ki je v svetovnem merilu tudi sama na visokem, devetem mestu.

Neposredna posledica šibkega socialnega kapitala regije je nizka stopnja medsebojnega zaupanja, kar pa povzroča velike težave pri sodelovanju med regionalnimi akterji (Radej, 2006).

Zaostrovanje socialnih razmer pa ni zgolj posledica izolira134

e na k i m e d p rv i m i

nih neugodnih trendov na področju socialnega razvoja v regiji. V dobršni meri je tudi stranska posledica učinkov sprememb na gospodarskem, okoljskem področju in na področju razvoja človeških bogastev, ki so bile dosežene nepovezano. Nepovezanost pomeni, da si razvojni ukrepi, ki si enostransko prizadevajo le za svoje lastne prednostne cilje in se pri tem ne menijo za svoje stranske učinke, neredko med seboj nasprotujejo. Šibkost navzkrižnih povezav med razvojnimi silnicami pa najbolj prizadene socialni kapital regije, ki ga tvorijo ravno rezultati sodelovanja.

Predhodna študija (Radej, 2006) je že posebej pozorno proučila navzkrižne vplive in pokazala, kako bodo takrat predvideni ukrepi regionalnega razvojnega programa Pomurja na področju človeških bogastev, gospodarstva, sociale ter okolja vplivali drug na drugega (glej Drugo poglavje). Ugotovljeno je, da so navzkrižni vplivi večinoma zgolj šibko pozitivni, razen v primeru socialno-gospodarskih razmerij, kjer so precej močni, vendar negativni – napredek regije v gospodarskem razvoju je povezan z nazadovanjem na socialnem področju.

Razvojne politike v regiji tudi v drugih pogledih zanemarjajo razvojne dejavnike, ki izhajajo iz njenih naravnih in kulturnih danosti. Namesto tega se zanašajo na uvažanje razvoja s subvencijami, z državnimi naložbami in s tujimi neposrednimi naložbami. Razvojni model, ki prezira katerikoli del regionalnih bogastev in potreb, ne more biti dober za vse. Takšen razvoj regijo dolgoročno slabi od znotraj in jo hkrati dela odvisno navzven. Poleg tega se regionalne razvojne usmeritve pogosto in povsem nesistematično spreminjajo, in sicer glede na politične menjave vodilnih v državni ali v lokalnih oblastnih strukturah.

Največja žrtev nepovezanosti regionalnih razvojnih dejavnikov in nekonsistentnega razvoja je prav socialni kapital regije. Socialni kapital je edini obsojen na obstoječe razmere v regiji, saj se pred negativnimi trendi ne more skriti v rezervat, kakor se lahko do določene mere skrije okoljski kapital regije v parku Goričko, niti ni ptica selivka, kar velja za gospodarski kapital in izobražene ljudi, ki lahko izkoristijo globalne priložnosti v drugih delih države ali sveta in se preselijo tja, kjer zanje vladajo boljši pogoji. Socialni kapital 135

ko m p l e k s na d ru ž ba

regije je obsojen na to, da z regijo deli usodo v dobrem in zadnje čase predvsem v slabem. Zato so njegove zmogljivosti vse bolj obubožane (Miloševič in dr. 2010).

Regija potrebuje bolj socialno naravnane razvojne ukrepe in veliko višjo skladnost med vzvodi za svoj razvoj. Eden najbolj razvidnih primerov neskladnosti razvoja je, da so prednostne usmeritve regionalnih politik s stališča strateških potreb regije zelo nesistematične. Regionalne prednostne usmeritve (prioritete) so se vseskozi spreminjale, tudi v zelo kratkih obdobjih. Tako na primer Letno poročilo 2009 o izvajanju Državnega razvojnega programa za obdobje 2007–13 za področje Pomurja navaja glavne prioritete na področju človeških bogastev in gospodarstva.8 Samo leto kasneje Program Pomurje 2015 (SVLR, 2010b) kot prednostne določi sektorje obnovljivih virov energije, kmetijstva ter agroživilstva in turizma. Krovni Regionalni razvojni program Pomurja 2007-13 je za tri najpomembnejše naloge določil rast dodane vrednosti, turizem in človeška bogastva.9 To da slutiti, da razvojno zaostajanje Pomurja ni samo rezultat neugodnih zunanjih razlogov, ampak so negativni trendi tudi posledica lokalno nekonsistentnih odločitev. Odgovorni v regionalnih razvojnih ustanovah kritičnih trendov bodisi ne prepoznavajo bodisi se nanje ne odzivajo konsistentno. Tako so slabi razvojni rezultati regije delno posledica neustreznega regionalnega razvojnega modela. Alternativa za uvažanje razvoja od zunaj je, da regija uveljavi pot razvoja, ki bo endogena in bo v prvi vrsti krepila vse avtonomne regionalne možnosti.

Izziv spreminjanja regionalnega modela razvoja je tukaj preveden v ožje in preprostejše vprašanje o tem, kako na drugačen način določati razvojne prednosti (Miloševič in dr. 2010). Ko regija ugotovi, kakšne te prioritete sploh so, bo lahko novi razvojni model uveljavila postopno, skozi uresničevanje drugačnih prednostnih 8 http://www.regionalnisklad.si/uploads/datoteke/Letno%20poročilo%20 2009.pdf 9 http://web.rra-mura.com/page.aspx?top=3&sub=31&title=RRP%20POMURJE%20 2007-2013

136

e na k i m e d p rv i m i

usmeritev. Zožitev raziskovalnega problema je tako povsem smiselna, saj ne vpliva na končni rezultat, omogoči pa, da pozornost usmerimo.

Problem izbire prednosti zadeva vprašanje, kako izmed razpoložljivih regionalnih razvojnih alternativ izpostaviti najbolj obetavne možnosti, in to tako, da se bo skoznje lahko začel uveljavljati nov razvojni model. Standardni model se zanaša na uniformno razvrstitev alternativ v prednostni vrstni red – sicer zasleduje več raznorodnih ciljev, vendar so ti na koncu vedno hierarhično urejeni in podrejeni vodilnemu cilju – rasti dodane vrednosti oziroma gospodarski rasti. Takšen način razvrščanja prednostnega reda je ustrezen zgolj v pridobitno delujočem sektorju ekonomije. Primer Pomurja pa dokazuje, da ni univerzalno uporaben.

V javnih politikah je treba reševati drugače zastavljene probleme kot na trgu. V javnih zadevah ni enotnega mnenja o tem, kaj naj ima prednost, ampak je treba računati na različne razvrstitve, te pa so v demokratičnem okolju enako legitimne, a si med seboj tudi nasprotujejo. V takšnih razmerah prednostnega reda ni mogoče določiti uniformno hierarhično, ampak je treba uveljaviti neka nova izbirna načela, ki bodo omogočila enakovredno vključitev vseh razvojnih akterjev na presečen način. Takšna zastavitev, ki v ospredje izbirnega postopka postavlja navzkrižne povezave med razvojnimi dejavniki, je za Pomurje najbolj smiselna, saj so tam socialna bogastva šibka med drugim tudi zaradi medsebojne nepovezanosti notranjih potencialov.

Možno alternativo kompetitivnemu gospodarskemu modelu rasti ponuja model socialne ekonomije. V EU prispeva v povprečju okoli 10 odstotkov bruto domačega proizvoda in zaposlenosti (v Franciji 12, v Španiji 14, v najbolj socialno razvitih regijah tudi do 30 odstotkov), v Sloveniji pa le okoli 2,5 odstotka BDP (Kovač, Klužer, 2010). Pogosti očitek, da je socialna ekonomija nizko učinkovita, zavrača argument, da njeni učinki sploh niso vsi izraženi v denarju. Nižjo donosnost v denarju odtehta večja družbena vključenost socialno ogroženih skupin in njihova večja neodvisnost. Socialna podjetja so večinoma delovno intenzivna, niso pa tudi energijsko in kapitalsko intenzivna, zato ustvarjenih delovnih mest ne pogojujejo 137

ko m p l e k s na d ru ž ba

s finančnimi in ekološkimi zadolžitvami. Prinašajo delovna mesta, ki zahtevajo malo opreme in zidov ter so razmeroma poceni, zato pa potrebujejo več vlaganj v razvoj veščin in ustvarjalne zmožnosti vključenih ter v inovativne načine proizvodnje, menjave in delitve učinkov. Njihove dodane vrednosti si nihče ne more izključno prisvojiti, ampak v obliki izboljšanja javnih dobrin pripada skupnosti.

Socialna ekonomija je tako zelo produktivna, če jo merimo dovolj široko, da poleg denarnih zajamemo tudi nedenarne učinke. Neka švedska študija, na primer, ugotavlja, da dejavnosti v nepridobitnem sektorju na zavarovanih območjih narave ustvarijo do štirideset odstotkov javnih dobrin, prejmejo pa samo odstotek javnih subvencij (Fahlbeck, 2004). Tolikšnih multiplikativnih učinkov (40) gospodarski sektorji ne dosegajo, njihovi sektorski multiplikatorji so po medsektorski matriki10 redko višji od 2.

Za nekatera okolja, denimo za gospodarsko periferna okolja, je socialni model razvoja lahko realna alternativa. Vprašanje je torej, po kakšni logiki in po kakšnem metodološkem postopku določati prednostni vrstni red regionalnih razvojnih pobud, da bomo vzporedno z njimi postopno lahko uveljavili tudi socialni model regionalnega razvoja.

N ov i r azvo jn i m o d e l

Prevladujoči tržni model razvoja je bil uveden za reševanje povsem specifičnega ekonomskega problema. Povzroča ga relativno pomanjkanje dobrin, tj. pomanjkanje, ki bi nastopilo, če bi bile dobrine za uporabnike zastonj. Brez ekonomsko utemeljenih cen pomanjkljivi viri ne bi bili usmerjeni v najbolj koristne uporabe, zato bi bila njihova poraba neracionalna. Omejene dobrine bi porabljali za nenujne namene in zato bi pomanjkanje čutili še bolj ostro kakor je nujno.

Centralni, dominantni model temelji na predpostavki relativne 10 L astni izračuni po SURS; najnižji “skupni multiplikator” medsektorske tabele za leto 1995 je znašal 1.181, najvišji 2.088.

138

e na k i m e d p rv i m i

redkosti in zato ne more nikoli privesti do občutka družbenega obilja, ampak z napredkom vse bolje obnavlja občutek ekonomskega pomanjkanja. Po dobrem stoletju, odkar je ekonomski napredek v Evropi družbeno primarni cilj, se pritisk povečevanja konkurenčnosti podjetij ni zmanjšal, ampak je višji kakor kadarkoli prej; še več, z vsem svojim topoumnim aparatom se je preselil tudi v ekološke in socialne presoje.

Ekonomski model pomanjkanja je sporen tudi zaradi socialno nepravične delitve ustvarjenega. Zato tega pomanjkanja ne občutijo vsi enako. Za nekatere je to predvsem ideologija, za druge eksistencialna težava, ki je ne morejo razrešiti, pa če si še tako prizadevajo. Globalno gledano se manjšina premožnih duši v presežkih materialnih dobrin, večinski del sveta pa trpi različne oblike prikrajšanosti. Po podatkih Svetovne banke se svet kot celota dobesedno utaplja v prihrankih (40 tisoč milijard dolarjev). Globalna kriza 2008 je med drugim posledica prav s tem preobiljem prostega varčevanja prenapihnjenih finančnih trgov. Prihrankov se ne vlaga za splošno koristne namene, ampak za služenje špekulativnega dobička na borzah – tako se špekulativni pritisk prenaša naprej in se samo povečuje. Izbruhi kriz so pri tem pomembni, in to ne le zaradi zdravilnega ohlajanja ekonomije, pač pa imajo globlje poslanstvo, da razpršene dobičke borznih špekulantov redno prelivajo k podučenim izbrancem. Tako dolgoročno gledano finančno špekuliranje na borzah ni več koristno niti za večino bogatejših (Radej, 2009b, 2010b).

Socialna ekonomija v nasprotju z vladajočim modelom ekonomskega pomanjkanja temelji na predpostavki relativnega obilja.

Obilje kot ekonomski problem ne pomeni razmer, v katerih so vsi bogati, ampak razmere, v katerih ekonomski problem postane upravljanje relativnih presežkov bogastev. Po načelih relativnega obilja se, na primer, upravlja socialna in človeška bogastva. Bogastva so obilna, ker zanje velja, da jih je na voljo tem več, čim bolj se uporabljajo. Čim več je med razvojnima partnerjema zaupanja, nakopičenega iz preteklih skupnih prizadevanj,11 tem laže, bolj tvorno in presečno bo njuno sodelovanje v prihodnje. Enako je z znanjem in ustvarjalnostjo kot sestavinama človeških bogastev.

139

ko m p l e k s na d ru ž ba

Ni treba, da bi bila ekonomija pomanjkanja odslej neveljavna za tisti del gospodarstva, ki je tržno naravnan (dobičkonosni kapital).

Tak model razvoja ni več centralen, ne dominira nad vsemi drugimi področji razvoja, ki upravljajo povsem drugačne vrste bogastev. Narobe bi bilo misliti, da ekonomija pomanjkanja in obilja ne moreta sodelovati. Nasprotno, šele njuno prežemanje vodi do trajnostnega razvoja. To prepričljivo dokazuje razcvet socialne ekonomije, ki je presečno področje med gospodarskim in socialnim razvojem oziroma med ekonomijo relativnega pomanjkanja in obilja.

Socialna ekonomija je danes prepoznana kot temeljna družbeno-ekonomska inovacija XXI. stoletja (Kovač, Klužer, 2010). Kljub temu pa ima v Sloveniji pogosto negativen prizvok. Zanjo pravijo bodisi, da »dela posel na revnih«, bodisi prav narobe, da kot vrsta »sociale« izčrpava javne proračune in deluje miloščinsko (Vesel, 2010). V vsakem primeru naj bi socialni podjetnik izkoriščal slabosti drugih, da bi lahko udobno postlal sebi. Splošno je razširjeno tudi mnenje, da so programi socialnega podjetništva dragi, ker zahtevajo javne subvencije, njihova produktivnost in učinkovitost pa sta v primerjavi s storitvami konkurenčnih podjetji nizki.

Javna sprejemljivost socialne ekonomije je zato v določeni meri odvisna tudi od tega, da jo pravilno razumemo. Njena najbolj splošna opredelitev je, da je to ekonomija »tretjega« sektorja. Kovač in Klužer (2010) navajata, da imamo težavo z opredelitvijo pojma tudi strukturno, saj v domači stroki ni soglasja o tem, kateri so glavni podporni stebri socialne ekonomije (Zdenka Kovač in še nekateri drugi se potegujejo za uporabo pojma družbena ekonomija, češ da modela ni pravilno vezati le na potrebe socialno šibkejših; drugi menijo, da je klasična ekonomija tudi družbena; dilema ni razrešena in razprava teče naprej). Dokaj splošno je sprejeto le, da sta ključna gospodarski in socialni steber. Dvostebrna opredelitev socialne ekonomije 11 P ojmi, kakršni so »akumulirano zaupanje«, »akumuliran človeški kapital« ipd., sodijo v besednjak kapitalizma, ki ga lahko razumemo kot nasprotje socialnega modela. A povezovanje socialnih, človeških bogastev in narave s statusom kapitala je tukaj pogojno in se nanaša le na primere prostovoljne ekonomske uporabe teh bogastev (Radej, 2009a).

140

e na k i m e d p rv i m i

je tudi najbolj razširjena. Po njej je socialna ekonomija posebna vrsta ekonomije, ki se uresničuje v gospodarskih projektih.

Ti pa niso nujno povsem tržno naravnani, temveč »dogovorno ekonomijo« povezujejo s trženjem proizvodov (Kovač, Hazl, 2009).

Za razjasnitev pojma posebej predstavimo oba njegova stebra.

Gospodarjenje oziroma ekonomiziranje ima širši pomen od množenja dobičkov. Grški koren pojma ekonomija se nanaša na pravila (nomos), ki določajo, kako skrbeti za domače ognjišče (oikos). Hayek služenje dobička, ki ne prispeva nič k upravljanju domačega ognjišča, slabšalno imenuje krematistika (po Aristotelu in Marxu) in s tem razume zajedavsko prizadevanje nekaterih za pobiranje le najslajših sadov skupnih prizadevanj.

Skrbnica domačega ognjišča razrešuje ekonomski problem, ki je precej bolj kompleksen od služenja dobička. Vse do nastopa kapitalizma dobička niso razumeli kot nekaj posebej dragocenega, še najmanj pa je bilo treba njegovem služenju podrediti družbeno ureditev in spoštovanje človekovih svoboščin, kakor velja danes (temu bo verjetno kdo ugovarjal, a vseeno: človekove pravice so univerzalne, uresničujejo pa se le po ekonomskih možnostih držav; glej univerzalno deklaracijo Združenih narodov o temeljnih človekovih pravicah, 1948; Jamšek, 2010). Dobiček je tako rekoč samodejna posledica človekove ustvarjalnosti pri delovanju, ki je pretehtano, učljivo in vztrajno in marsikdaj zaradi prizadevnosti ali talentov dosegljiv tudi bolnim, prikrajšanim in nemalokrat celo duševno prizadetim (med njimi tudi nekaj Nobelovcev). Možnost pridobitnega delovanja je rezultat človekove ustvarjalnosti in njeno zasledovanje v osnovi ne zahteva posebnih družbenih privilegijev, niti ideološke usmerjenosti, ampak predvsem čim bolj ugodne priložnosti za vsakovrstne načine prispevanja v sproščenem vzdušju odprte skupnosti (Florida, 2005).

Dobiček so v zgodovini sprva prepoznavali kot grožnjo družbeni stabilnosti. Zato je bila posebna skrb oblasti v vseh obdobjih do kapitalizma posvečena temu, da bi ga iz ekonomske takoj prerazdelili v neekonomsko uporabo: v stari Grčiji so ga namenjali za obrede in igre, v srednjem veku za gradnjo katedral (Breznik, 2009) in seveda vseskozi za vojsko in vojne. Odlivanje dobička iz 141

ko m p l e k s na d ru ž ba

proizvodnje je imelo družbeno vlogo, saj je preprečevalo, da bi si presežek prisvojil le tisti, ki ga je prinesel domov. Nihče ga ne more ustvariti sam iz nič, ampak nastaja iz družbenih razmer, ki jih za uspešno podjetnost zagotavlja skupnost kot celota. Prakse odlivanja dobičkov v porabo so tudi preprečile, da bi dobičkonosna bogastva prevladala nad vsemi drugimi bogastvi, ki ne nosijo dobička, so pa pomembna zaradi kakšnih drugih, za obstoj skupnosti morda še bolj ključnih razlogov, kot je čista narava ali družbena kohezija (Radej, 2006, 2009a,b, 2010b). Postavljanje merila dobička na prvo mesto družbenih vrednotenjih je postalo upravičeno šele, ko so moderne družbe prisegle na ekonomski napredek kot svoj prednostni družbeni cilj. Vendar so ti časi minili, svet kot celota ne potrebuje več enoumnega napredka ampak sinergijo med različnimi zavzemanji za različne vidike družbenega dobra. Zato so spet postale pomembne starodavne modrosti, ki do ideje in protagonistov kopičenja dobička niso bile posebej prizanesljive.

Skrbnica domačega ognjišča ima na voljo zelo različne vrste bogastev, ki skupnosti zagotavljajo preživetje in napredek.

Nekatera med njimi so res relativno omejena. Zato je upravičeno zanje zahtevati čim bolj varčno uporabo – in pri tem je tržna miselnost lahko primerna podlaga. A niso vsa bogastva relativno redka. Druga so na voljo le kot danosti, ki jih ni mogoče povečati in se v normalnih razmerah ne zmanjšujejo. To je recimo ozemlje skupnosti in število ter obstoječe sposobnosti njenih članov. Ekonomska pravila za uporabo dolgoročno stalne zaloge bogastev so drugačna in od upravljavcev ne zahtevajo varčnosti, ampak morajo biti pretehtana večnamensko (Radej, 2004). Tretja vrsta bogastev so relativno obilni viri, kakršni so človeška in socialna bogastva.

Torej: ko govorimo o gospodarskem razvoju (kot prvem stebru socialne ekonomije), tega pojma ne smemo enačiti s tržno dejavnostjo, ampak se nanaša na upravljanje z raznorodnimi vrstami bogastev skupnosti.

Drugi steber v dvodelni opredelitvi socialne ekonomije je socialni ali družbeni steber (Kovač, Hazl, 2009). Tudi pri razumevanju socialnega vidika socialne ekonomije pogosto prihaja do nesoglasij, ki niso le terminološka (gl. zgoraj) ampak tudi vsebinska. Na 142

e na k i m e d p rv i m i

eni skrajnosti izstopa očitek socialno varstvenih akterjev, ki ga je Dragica Horvat (2007) potrdila v svoji raziskavi. Nanj opozarja Jadranka Vesel (2010) v komentarju predloga zakona o socialnem podjetništvu: »V našem prostoru vsebine, zajete s pojmom socialna ekonomija, ne dojemamo kot drugačno ekonomijo, temveč jo ožimo in odrivamo v marginalnost oz. jo ekskluzivno namenjamo ogroženim skupinam. Menim namreč, da organizacije socialne ekonomije niso namenjene le tem skupinam, temveč predstavljajo alternativo za vse tiste, ki niso zmožni ali pripravljeni delovati v polju klasičnih kapitalskih organizacij na osnovi visoke profitnosti.« Klasična »sociala« oz. zagotavljanje socialno-varstvenih storitev skozi mrežo javnih ustanov in države po razumevanju, ki ga ponazarja Slika V.1, ni del socialne ekonomije. Za socialno ekonomijo je značilno aktivno upravljanje in razvoj bogastev, pri klasični sociali s socialnimi transferji pa je značilna pasivizacija prejemnikov pomoči (»miloščinski koncept«; Vesel, 2010). Socialna ekonomija je torej nasprotje krematizma pa tudi klasične miloščinske sociale in leži med obema skrajnostma. Če pojme razmejimo tako, potem je socialno podjetništvo nasprotni pol klasične sociale in tako sta oba pojma (socialno podjetništvo, sociala) samo skrajni perspektivi socialnega razvoja. Socialna ekonomija pa je tisti del socialnega razvoja, ki ima poudarjeno gospodarsko dimenzijo (Miloševič in dr., 2010).

Razlika med konceptoma socialno podjetništvo in socialna ekonomija postane še bolj očitna, če v opredelitev socialne ekonomije vpeljemo tretji steber. Soglasja o tem, kateri je tretji steber socialne ekonomije, ni. Ali naj bo to avtonomija, inovacije (kakor so trdili Peter Drucker v šestdesetih letih ali Pierre Rosanvallon in Jacques Attali v sedemdesetih letih), etika (Peitersen, Arvidsson, 2010)...? Nekateri (Kovač, Klužer, 2010; SVLR, 2007; Westall, 2001) zagovarjajo, naj bo to avtonomija izvajalca projektov socialne ekonomije in uporabnikov njenih produktov. Napredek osebne avtonomije je legitimni cilj javnih politik in se izraža skozi prizadevanja zainteresiranih za avtentičnost, samoupravljanje in neodvisnost (Crowder, 2003).

143

ko m p l e k s na d ru ž ba

Krematistika

Profitna ekonomija

Gospodarski vidik

Socialno podjetništvo

Slika V.1: Dvodelno razumevanje socialne ekonomije in povezani pojmi

Socialna ekonomija

»Sociala«

Socialni vidik

Miloščinska sociala

Avtonomija pomeni, da pogoji za srečo niso odvisni od drugih (Dryden, 2010). Nanaša se na zmožnost posameznika ali skupnosti, da se sama opredeli, aktivira in upravlja. Pri Maslowu je najvišje razvita tista oseba, ki je odvisna od sebe. Oseba ne more biti avtentična, če nima kompetenc, da bi lahko v skupnosti uveljavila način življenja, ki si ga izbere glede na svoje enkratne in neponovljive danosti (Piper, 2010). Enako je neka skupnost lahko avtonomna samo, če svojo enkratno kombinacijo priložnosti in slabosti uveljavi kot podlago za avtohtono strategijo obnavljanja. Sunstein in Thaler (2003) sta avtonomijo postavila za temeljno nevtralno vrednoto, okoli katere je mogoče povezati različnost najbolj prikrajšanih. V tem pogledu je vključitev avtonomije kot tretjega stebra socialne ekonomije ustrezna prav za razmere v Pomurju, ki so problematične, ker se regionalni razvojni model ne uveljavlja kot avtonomen.

Uveljavljanje avtonomije zahteva celostno opolnomočenje vključenih, in sicer v materialnem (sredstva) in nematerialnem smislu (znanje, socialne veščine), da lahko uresničujejo svojo svobodo. V primeru socialne ekonomije načelo avtonomije zahteva, na primer, dohodkovno neodvisnost tako od trga kakor od birokratskih pogojev za pridobivanje socialnih transferjev. Neodvisnost akterjev socialne ekonomije od trga ne zahteva njihove tržne abstinence, pač pa da nosilci socialnih projektov sodoločajo o pogojih svojega tržnega nastopa. Trg je reguliran posredniški mehanizem, kar nudi veliko možnosti za moderiranje njegovih okvirov glede na značilnosti 144

e na k i m e d p rv i m i

konkretne menjave, ki na njem poteka. In podobno, neodvisnost od državnih subvencij ne zahteva abstinence od državnih transferjev, ampak tak način dodeljevanja transferjev, ki prejemnika ne spravlja v odvisen položaj od izplačevalca. Vpliv na trg in na državo je izvedljiv z vzvodom ustvarjalnosti in inoviranja, na primer s sposobnostjo socialnih projektov, da dotlej neaktivne vire lokalnega okolja pretvarjajo v učinke, ki rabijo za zadovoljevanje dotlej nezadovoljenih potreb.

Socialna ekonomija z vključitvijo avtonomije poslej sloni na treh stebrih, kakor je prikazano na Sliki V.2, in ti stebri so zanjo integralni. Ločeni socialni, gospodarski in avtonomni učinki projektov neposredno ne morejo proizvesti učinkov socialne ekonomije. Za slednje je potrebno, da se v vsakem projektu vidiki povežejo, kar je na sliki prikazano z dvojnimi in trojnim presekom med njimi. Presečna zastavitev pravi, da bo regionalni razvoj tem bolj družbeno tvoren, kolikor bolj presečni bodo gospodarski, socialni in avtonomni učinki njegovih projektov.

Ko se gospodarski motivi razvoja povežejo s socialnimi motivi in v enakopravnem sodelovanju ustvarjajo gospodarske in socialne učinke, imamo opraviti s klasičnim socialnim podjetništvom. Po tridelni opredelitvi je socialno podjetništvo le tisti ožji del socialne ekonomije, ki avtonomije nima za enega od svojih dveh primarnih ciljev.

Gospodarski projekti, ki si – razen za dobiček – prizadevajo tudi za cilje ohranjanja svoje avtonomije, so, denimo, samooskrbni projekti na področju zagotavljanja prehranske varnosti ali energetske samozadostnosti, pa tudi gospodarski projekti trajnega varovanja okolja.

Tretja plat povezovalnih projektov socialne ekonomije je prikazana kot presek med njenimi socialnimi in avtonomnimi vsebinami. Zajema projekte, namenjene uresničevanju socialnih učinkov, s pogojem, da prispevajo k neodvisnosti obojih, tako tistih, ki socialne storitve nudijo, kakor tudi uporabnikov storitev. Gre, denimo, za projekte skupnostne ekonomije, ki je avtonomna na lokalnem trgu, na globalnem trgu pa deluje po sistemu mreženja in izmenjave presežkov ter znanja in idej (primer multinacionalne kooperative 145

ko m p l e k s na d ru ž ba

Mondragón iz Baskije). Zgled za to so tudi projekti, ki razvijajo zaupanje, kompetence in sodelovanje članov skupnosti.

Slika V.2: Enaki med prvimi: tridelno presečno razumevanje socialne ekonomije

G: Gospodarski vidik

Socialno podjetništvo Socialna ekonomija

Gospodarska avtonomija

S: Socialni vidik

Socialna avtonomija

A: Vidik avtonomije

Vir: Miloševič in dr. 2010.

Socialna ekonomija se tako nanaša na presek med socialnopodjetniškimi, gospodarsko-avtonomnimi ter socialno-avtonomnimi učinki projektov. To je precej strožja opredelitev kakor v dvodelni shematiki na Sliki V.1. V ožjo socialno ekonomijo tako zdaj ne sodijo več vsi socialno podjetniški projekti, ampak le še tisti, ki imajo tudi opazne avtonomne učinke. Strožja opredelitev je bolj celovita, zato pričakujemo, da bo imela na regionalni razvoj tudi bolj radikalno transformacijske učinke. Saj zato smo jo ravno izbrali za vzvod alternativnega razvojnega modela Pomurja.

Tako se lahko zdaj lotimo še drugega dela v uvodu zastavljenega izziva.

146

R azv rš č a n je p o p o m e n u

Zamenjava obstoječega razvojnega modela, ki v Pomurju povečuje razvojna neravnotežja, z modelom tridelne socialne ekonomije ne zahteva radikalnih posegov, kakršni so potrebni, kadar se menja družbeni model. Razvojni modeli se lahko transformirajo postopno, s sprejemanjem drugačnih razvojnih odločitev o tem, katera javna alternativa naj ima prednost. Če zagotovimo, da je logika izbire prednosti enaka tridelno presečni logiki socialnega razvojnega modela, potem se bo alternativni model uresničeval celo v projektih, ki ne bodo imeli socialnih vsebin. Pri poskusu izpeljave takšnega miselno skladnega postopka izbire prednosti pa naletimo na številne nove dileme.

Razvrščanje prioritet, ki določajo, kaj je v širšem smislu najbolj pomembno, denimo za določeno regijo, sproža globoka nasprotja.

Vsak akter ima svoj prav pri zavzemanju za neko določeno javno dobrino ali način, kako se s to dobrino oskrbeti. Vse seveda ne more imeti prednosti.

Vse javne dileme po vrsti niti ne zahtevajo napornega usklajevanja mnenj o tem, kaj ima prednost. Določanje prednosti je povsem enostavno, kadar ni privlačnih alternativ. Kadar imamo opraviti z usodnimi zadevami, kakršni sta zdravje ljudi ali varnost države, so prednosti takoj in vsem enako jasne. Tovrstna vprašanja se ne zastavljajo drugače kakor prednostno. Težave odpadejo tudi za razmeroma malo pomembne odločitve, gledano s stališča regije kot celote.

Pri takih dilemah se zanesemo na rezultate tržnih odločitev ali na kakšne druge samourejevalne mehanizme v družbi. Prednostni vrstni red je torej potrebno izbirati samo za določeno vrsto javnih dilem. Če odštejemo zelo pomembna in razmeroma nepomembna vprašanja, se izzivi določanja prioritet nanašajo le na tiste tehtne zadeve, ki so za njihove protagoniste seveda lahko odločilne, za skupnost kot celoto pa so le srednje pomembne. V prevladujočih postopkih izbire kolektivnih prioritet ta okoliščina še ni dosledno upoštevana.

Prednostno razvrščanje zahteva rangiranje, ki vsaki razpoložljivi možnosti, ki se poteguje za prvenstvo pripiše oceno prednostnega pomena. Možnosti po pomenu ne morejo razvrščati kar nosilci alter147

ko m p l e k s na d ru ž ba

nativ sami, ker vsak izmed njih svojo razume kot najbolj pomembno. Prednostni vrstni red se lahko določi le iz zornega kota celote, kar zahteva miselni preskok na višjo raven večnivojske splošnosti.

Tako mora biti odločitev, ki zahteva rangiranje opcij, sprejeta kot kompleksna v vertikalni smeri.

Obstajajo različni pristopi za razvrščanje alternativ po njihovem širšem pomenu. Najbolj razširjena metoda je ocena vseh obstoječih alternativ po nekem nespornem in primarnem kriteriju rangiranja, ki opravi njihovo razvrstitev – na primer po višini ustvarjene dodane vrednosti ali po višini prihrankov v stroških ali po višini javne podpore. Ta pristop, čeprav pogosto uporabljen, ne ustreza potrebam javnega upravljanja, ker njegovih dilem ni mogoče prevesti na isti skupni imenovalec. Večinsko mnenje kot odločilni kriterij tukaj odpove. Praviloma se vsakemu kriteriju prednostnega razvrščanja zoperstavlja natančno nasprotni kriterij, ki je enako veljaven.

Razvrščanje izbirnih dilem po enem vodilnem kriteriju dilem ne razreši, ampak jih zgolj obnavlja in zaostruje.

Nadgradnja enokriterialnega postopka prednostnega razvrščanja je analiza vrzeli, ki zahteva oceno vseh javnih alternativ po dveh natančno polarnih vzročno-posledičnih kriterijih (npr. stroškikoristi; tveganja-donos; potrebe-možnosti…). Po tem postopku se na najbolj zaželenem mestu na koncu znajde alternativa, ki zagotavlja ugodnejšo razliko med polarnima kriterijema. Tovrsten pristop k razvrščanju zadev imenujemo analiza vrzeli (npr. Radej, 2005).

Drug primer binarne metode so ekonomski modeli, ki pogosto pomagajo pri rangiranju z ugotavljanjem ravnotežja med izbranimi parametri politik (Sassi, 2003), na primer stroškovno-vrednostni pristop (Karlsson, Ryan, 1997), ki ga uporabljajo v zdravstvu in je daljni sorodnik analize stroškov in koristi. Naslednji primer je model dodatne blaginje (Hammond in dr., 1999), ki ocenjuje razliko med mejno vrednostjo in mejnimi stroški javne alternative. Postopek izbire daje prednost tisti izmed ponujenih alternativ, ki vodi k optimumu, ta pa je po marginalistični ekonomski teoriji določen na ravni izenačenja obeh kriterijev.

Naslednji pristop opravi razvrščanje po pomenu s primerjavo parov alternativ. Imamo, na primer, tri možnosti, s primerjavo pa 148

e na k i m e d p rv i m i

dobimo naslednje rezultate: možnost 1 je bolj cenjena kakor možnost 2, 1 je boljša kakor 3, 2 je boljša kakor 3; posledično je prednostni vrstni red alternativ tak: 1, 2, 3. Kakor pa je pokazal Arrow s teoremom nezmožnosti (1951; Nobelova nagrada za ekonomijo leta 1972), seštevanje ekonomskih preferenc posameznikov po nobenem logičnem postopku ne omogoča, da bi družbeno funkcijo blaginje oblikovali konsistentno, na primer zaradi netranzitivnosti rezultatov primerjav med temi preferencami (1 je boljše kakor 2, 2 je boljše kakor 3, 3 je boljše kakor 1 – tukaj zaradi krožnosti preferenc enolično rangiranje opcij ni več mogoče).

Naslednja skupina pristopov uporablja kvadratno metodo razvrščanja možnosti. Med te pristope se uvrščajo: metoda Coveyevih kvadrantov, Eisenhowerjeve škatle (matrike), metoda MoSCoW. Njihova okvirna logika izhaja iz misli, ki jo pripisujejo Eisenhowerju (predsedniku ZDA, 1953–1961; v Burke, 1997): to, kar je pomembno, je redkokdaj nujno, in to, kar je nujno, je redkokdaj pomembno.

Po tej metodi so torej javne alternative razvrščene v štiri kvadrante: pomembne in nujne alternative; pomembne, ne pa tudi nujne zadeve; nepomembne zadeve, ki so nujne; nepomembne zadeve, ki niso nujne. Podobno logiko uporablja metoda MoSCoW, katere ime je akronim angleških besed must – should – could – would. Prvi člen se nanaša na stvari, ki so za realizacijo projekta nujne in obenem odločilne za ugoden rezultat. Drugi člen se nanaša na zadeve, ki so tudi kritičnega pomena za uspeh projekta, vendar trenutno niso nujne. Tretji člen pokriva dejavnike uspeha, ki so zaželeni, niso pa nepogrešljivi. Zadnji člen pokriva kategorije, ki jih lahko zaenkrat zanemarimo. Klasifikacija po tej poti uspešno zoži območje ključnih alternativ, ugotovi, katere stvari so najbolj pereče, vseeno pa ne določi prednosti najpomembnejši med njimi.

Janice Fraser (2002) je na podlagi praktičnih izkušenj predlagala »intuitiven okvir« štirih korakov prednostnega razvrščanja. V prvem koraku je treba pripraviti seznam alternativ v zvezi s konkretno javno dilemo. Nato se določi vzročni in posledični dejavnik presoje, na primer; kakšne so regionalne potrebe in možnosti – odvisno od konteksta, ki ga določi namen razvrščanja. V tretjem koraku so razpoložljive možnosti ocenjene po tem, kako močno so povezane, in po 149

ko m p l e k s na d ru ž ba

lastnostih teh povezav: po ugodnostih, tveganjih, stroških itn. Nazadnje so rezultati razvrščanja alternativ še grafično predstavljeni.

Napotkom tega okvira izbire prednosti sledi v nadaljevanju tudi izbrani študijski primer, ki razvije presečno metodo razvrščanja alternativ v skladu s presečno opredelitvijo socialnega razvojnega modela regije.

Primer

Za študijski primer je prednostno razvrščenih deset projektnih predlogov, in sicer glede na povezovalnost njihovih prispevkov k razvoju socialne ekonomije v Pomurju. Predlogi projektov, z delovnimi imeni »C«, »Ek«, »Et«, »Hp«, »Hs«, »M«, »O«; »R«, »U« in »Z«, so bili pripravljeni po enotnem navodilu, kar je zagotavljalo, da bodo neposredno primerljivi. Vsi so podali SWOT analizo in analizo trga s pregledom prostih regionalnih kapacitet in nezadovoljenega regionalnega povpraševanja.

V drugem koraku štiridelnega postopka je bilo treba določiti okvir vrednotenja. Vrednotenje je bilo umeščeno v vzročno-posledično zvezo, ki so jo opredelile že prejšnje raziskave (Kovač, Klužer, 2010) in poročilo SVLR (2010a). Predhodne raziskave neaktivne regionalne vire obravnavajo kot potencialne vzvode za projekte socialne ekonomije, nezadovoljene potrebe pa kot področja, ki bodo njihove rezultate absorbirala. Projekt socialne ekonomije je v tej zvezi najbolj cenjen, če mu uspe aktivirati neaktivne lokalne vire (vzročni dejavnik sprememb) in s tem čim bolj prispevati k pokrivanju dotlej nezadovoljenih lokalnih potreb (posledični vidik). Tako je bilo vrednotenje predlogov za potrebe njihovega prednostnega razvrščanja osredotočeno na oceno, ali uporabljajo proste regionalne vire in kako prispevajo k pokrivanju nezadovoljenih potreb, tako po količini kakor po sistematiki prispevkov.

Oblikovanje seznama zapostavljenih regionalnih virov in potreb socialne ekonomije je potekalo v več stopnjah, rezultat je predstavljen v Prilogi 2 (različica jesen 2012, v študijskem primeru je uporabljena starejša in bolj razdelana različica). Izhodišče je bilo poročilo raziskave iz leta 2007, ki je že analizirala neaktivne vire in 150

e na k i m e d p rv i m i

nezadovoljene potrebe socialne ekonomije (Čufer, Gerjevič, Hazl, Horvat, Miloševič, Sardelič, Tommasini). Po pregledu literature je bil pripravljen delovni seznam. Na regionalnih delavnicah smo seznam predstavili nosilcem desetih projektnih predlogov. Nazadnje smo seznam preverili še v intervjujih s ključnimi regionalnimi akterji socialne ekonomije.

Seznama sta bila nato urejena kot robna vektorja (vrstice in stolpci) matrike regionalnih virov in potreb. Matrika omogoča sistematično primerjavo vsake predložene projektne alternative glede na to, katere proste vire aktivira in kako močno pozitivno prispeva k boljšem zadovoljevanju vsake od ugotovljenih potreb (1 – malo, 2 – srednje, 3 – zelo). Odločitev, da presojo izvedemo le na podlagi ocene pozitivnih učinkov, je vsebinska. Osredotočamo se le nanje, ker imajo tovrstni projekti pretežno pozitivne javne stranske oziroma posredne učinke. V primeru zasebnih dejavnosti je drugače: tam si je koristne učinke mogoče prisvojiti, škodljive pa legalno prevaliti na skupnost – zato jih je treba vrednotiti s stališča tako pozitivnih kakor negativnih učinkov.

Tako pridemo do tretjega koraka rangiranja alternativ po pomenu, do ocenjevanja navzkrižnih povezav. Najprej so predlagatelji projektov sami ocenili svoj projekt glede na to, kako močno zaposluje neaktivne vire in kako močno pozitivno bi uresničitev projekta prispevala k zadovoljevanju nezadovoljenih potreb. Če so podali srednjo ali najvišjo oceno, so jo morali tudi utemeljiti. Če utemeljitev ni bila podana in je ni bilo mogoče potrditi niti s pregledom projektnega predloga, je bila ocena pri preverbi znižana najmanj za eno stopnjo. S tega stališča je zbrane samoocene najprej preveril projektni evalvator, da se je prepričal, da so vsi nosilci projektov enotno upoštevali navodila in enako obravnavali ocenjevalna vprašanja. Kontrola je bila opravljena s primerjavo ocen z opisom vsake projektne ideje in njeno SWOT analizo. Popravljene ocene projektnih predlogov je nato neodvisno preverila poznavalka programov socialnega podjetništva. Zlasti je preverila, ali so popravki ocen ustrezni. Po usklajevanju so bile pripravljene nove ocene, ki jih je naposled preveril še vodja krovnega projekta, vendar pa ta vanje ni več posegal.

151

ko m p l e k s na d ru ž ba

Ocene so pridobljene na detajlni ravni obeh vektorjev, ki tvorita matriko (27 vrstic – virov socialne ekonomije krat 25 stolpcev – potreb socialne ekonomije; Radej, 2010a). Pridobljene ocene so bile klasificirane v tri glavne skupine oziroma stebre socialne ekonomije, G, S in A iz Tabele V.1 (spodaj) oz. s Slike V.2 (zgoraj). Ta klasifikacija pomeni ključ za grupiranje vrstic (neaktivnih virov) in stolpcev (nezadovoljenih potreb) v skrčeno kvadratno matriko dimenzije 3×3, saj imamo po opredelitvi tri stebre socialne ekonomije.

Vsak nosilec projektnega predloga bi moral za svoj projekt podati 25×27 oz. 675 ocen. To sicer ni neizvedljivo, vendar časovni okviri krovnega projekta tega niso dopuščali. Tako je bil uporabljen enostavnejši postopek ocenjevanja projektnih učinkov. Ocenjevalci so ocenili le oba seznama s 25 oz. 27 ocenami potreb oz. virov (skupaj 52 ocen). Zato je bilo potrebno »veliko matriko« s 675 ocenami šele konstruirati iz robnih ocen (vektorjev; gl. izvirno študijo). To smo dosegli tako, da smo vsako postavko sumarnega vrstičnega vektorja korak za korakom pomnožili z vsako vrednostjo ocene sumarnega stolpčnega vektorja. Na primer; oceno črpanja resursa 1 (v vrstici; 3) smo pomnožili z oceno zadovoljevanja potrebe 1 (v stolpcu; 3) in za vsak projekt dobili oceno, kako bo vsak uporabljeni vir vplival na vsako nezadovoljeno potrebo. Tako smo za vsak predlagani projekt dobili popolnjeno veliko matriko (gl. izvirno študijo).

Za popolnitev notranjih polj matrike smo torej uporabili postopek množenja robnih vektorjev. Razlog za to je skrbno pretehtan. Da projekt pridobi pozitivno oceno, mora pokazati razmeroma visoko stopnjo povezanosti (najmanj 2 ali 3) virov s potrebami – saj je rezultat množenja z 0 enak nič, rezultat množenja z 1 pa ne povzroči sinergične multiplikacije. S takšnim postopkom so na koncu poudarjene le najbolj sinergične situacije, v katerih neki projekt napoveduje visoke rezultate pri izrabi virov in pri zadovoljevanju potreb.

Dopolnitvi polj detajlne matrike sledi agregiranje ocen, vertikalno in horizontalno, na tri stebre socialne ekonomije (G, S, A).

Tako dobimo povprečno oceno vsakega stebra (z vrednostmi od 0,00 do 9,00). Dobljene povprečne vrednosti smo zaradi poenosta152

e na k i m e d p rv i m i

vljanja prevedli v sedemstopenjsko kvalitativno lestvico (gl. Legendo 1 v Opombi k Tabeli V.1): (1) skupina projektnih virov ne vpliva opazno na zadovoljevanje določene skupine potreb; (2) zelo šibko vpliva; (3) šibko; (4) srednje; (5) dokaj močno; (6) močno; (7) zelo močno vpliva.

Zadnji korak rangiranja projektov je ocena njihove presečnosti. Za ta namen je uporabljen postopek korelacije elementov kvadratne matrike (3×3; podtabeli V.1b in V.1c spodaj). S korelacijo proučimo, kako močno so potrebe enega stebra socialne ekonomije povezane s potenciali njenega drugega stebra, in to vzajemno, za vse tri pare stebrov posebej (G in S, S in A, A in G). Korelacija, denimo, primerja vrednost polja na preseku druge vrstice prvega stolpca (ocena 3 od 7 možnih, v podtabeli V.1b) in njemu pripadajočega simetričnega polja, ki leži na presečišču prve vrstice in drugega stolpca matrike (ocena 3 od možnih 7); to dvoje skupaj da oceno 6 od možnih 14, kar po legendi 2 v isti Tabeli pomeni šibko stopnjo povezanosti med S in G stebrom socialne ekonomije. Po enakem postopku so ocenjeni tudi vsi drugi preseki (vidik šibkega ravnotežja tukaj zanemarimo le zaradi krajšega prikaza, saj so zdaj v ospredju druga vprašanja).

Pri rangiranju predlogov glede na njihov pomen za razcvet socialne ekonomije v regiji je imel prednost predlog, ki je obetal več pozitivnih učinkov. A to ni bil niti edini niti odločilni kriterij. Pri primerjalnem vrednotenju je ključnega pomena razporeditev pozitivnih učinkov na vse tri stebre socialne ekonomije, ki mora biti čim bolj enakomerna, tako na strani virov kot potreb. Le tako so predlogi lahko prednostno razvrščeni glede na obseg presečnosti treh integralnih sestavin socialne ekonomije. V presečnih projektih si nosilci ne prizadevajo le za svoje primarne cilje, ampak se ozirajo tudi na posredne učinke, ki jih ima njihov projekt na druga področja socialne ekonomije in regionalnega razvoja. Čeprav so zanje same morebiti manj pomembna, pa so ključna za koga drugega. V takšni presečni zastavitvi se izraža skrb za drugega, in to ne več samo za socialno šibke. Zato je presečni vidik tudi tako pomemben za krepitev socialnega kapitala regije.

153

S e ku n da r na r azv rst i t ev s r ednj e p o m e m b n i h z a d ev

V zadnjem, četrtem koraku postopka Janice Fraser so rezultati razvrščanja projektnih predlogov, ponazorjeni še grafično, v Tabeli V.1č.

Slika kaže, da so vse predlagane projektne ideje, če jih ocenjujemo, kakor da bi šlo za en sam integralen projekt, najbolj, se pravi srednje močno povezale socialni in avtonomni steber regionalne socialne ekonomije (ocena 4 od možnih 7). Moč drugih dveh presekov, med gospodarskim in socialnim ter med gospodarskim in avtonomnim vidikom pa je le šibka (ocena 3). Z realizacijo vseh desetih predlaganih projektov bi najbolj povečali socialne učinke (ocena 4, srednje močno), gospodarski učinki ter prispevek projektov k avtonomiji izvajalcev in uporabnikov storitev pa bi bili le šibki (ocena 3). Skupna ocena prispevka vseh desetih projektnih idej k socialnem razvoju regije je ⋆ ⋆ ⋆ (tri zvezdice od petih možnih).

Podrobni rezultati vrednotenja presečnosti desetih projektov so predstavljeni le v izvirni študiji (Radej, 2010a). Najbolje ocenjeni projekt (»Ek«) si je zaslužil vseh pet zvezdic. To sicer ne pomeni, da je pripravljen povsem neoporečno, ampak je njegova ocena le najvišja med proučenimi projekti. Zato je treba v nadaljevanju vse ocene brati s tem zadržkom v mislih.

Gledano v celoti (Tabela V.1) so predlagani projekti prešibko povezani glede na regionalne potrebe socialne ekonomije. Njihovi najboljši dosežki so v preseku socialne avtonomije, kar je ustrezno glede na izhodiščne ugotovitve o endogenem razvoju. Tesnejšo povezavo bi dosegli, če bi nosilci predlogov bolj večnamensko zasnovali rabo virov (Radej, 2004). V evropski razvojni strategiji je, vzemimo, večnamensko kmetijstvo nosilni koncept razvoja podeželja (Radej, 2004). Stavbna dediščina je, na primer, velik potencial za lokalne gradbenike in za nekatere druge oblike materialne izrabe, pa tudi, na kar se rado pozabi, potencial za nematerialno rabo (identiteta, tradicija).

Največja posamična pomanjkljivost ocenjenih projektov je zapostavljenost učinkov, ki bi razvijali življenjske in ustvarjalne veščine in s tem avtonomijo sodelujočih (A v Tabeli V.1). To je tudi najtrši oreh za 154

Strani 155-159 so brisane.

š e sto p o g lavje

Z izključevanjem do skupnosti: protisistemska gibanja S i st e m i n p rot i s i st e m

Enovito urejene masovne skupnosti se v centru razkrajajo in rušijo na svoje prebivalce. Ideal moderne suverene nacionalne države s teritorialno integriteto, z reprezentativno demokracijo in enovito strukturo oblasti postaja del preteklosti. Suverenost držav čedalje bolj ogrožajo procesi, ki potekajo tako globalno kakor lokalno, torej neodvisno od njih. Na eni strani globalizacija zahteva usklajeno delovanje držav, ki ustvarja nov koncept »deljene suverenosti« (Brown Wells, Wells, 2008). Klasična država se je zaradi globalizacijskega pritiska konkurenčnosti znašla med tnalom in nakovalom, ker mora vsako prilagoditev na zunanje zahteve konkurenčnosti plačati z notranjim nezadovoljstvom javnosti, in narobe: čim bolj poudarja socialno in ekološko plat zadev skupnosti, tem manj globalno učinkovito postaja njeno gospodarstvo (Castells, 1997). Na drugi strani se mora centralna oblast vse bolj umikati težnjam posameznikov in ožjih skupnosti po avtonomnem uresničevanju njihovih družbenih strategij. Možnosti za delovanje mimo sistemskih okvirov še nikoli doslej niso bile tako dobre. Nakopičena ekonomska moč čedalje več ljudem zagotavlja vse večjo materialno neodvisnost. Razgledanost jim daje možnost, da sami opredelijo svoje skupne vizije. Tehnološke možnosti omogočajo neposredno povezovanje. Zato je klasični sistemski okvir države vse bolj odveč.

Zaradi silnic družbene disperzije država za notranjo povezanost ne zmore več poskrbeti z uveljavljanjem univerzalnih vrednot (svobode, bratstva, enotnosti). Strukture oblasti svojih ravnanj ne morejo usklajevati s potrebami tistih, ki jih postavljajo, zato so 160

z i z k lj u č eva n j e m d o s ku p n o sti

padle v sistemsko krizo (Wallerstein, 1999). To je predvsem kriza legitimnosti in je empirično očitna. Globalna statistična raziskava Združenih narodov je leta 2000 že pokazala, da sta kar dve tretjini ljudi mnenja, da jih delovanje njihovih vlad ne reprezentira (Kreisler, 2001). Chomsky navaja še druge javnomnenjske raziskave, po katerih ljudje obstoječi družbeni in ekonomski red označujejo kot krivičen, s čimer se jih strinja 60 do 80 odstotkov (v Halpin, Summer, 2008). Zgled je tudi sprejem krovne razvojne strategije EU (»Lizbonske«), ki temelji na prioritetah, ki jim je v povprečju nasprotovalo 64 odstotkov vprašanih, v Sloveniji celo 82 odstotkov (Eurobarometer, februar 2005, vprašanje 8b, str. 37). V novejši raziskavi se 82 odstotkov Nemcev počuti politično brez moči (Henning, 2007). Leta 2011 so po svetu izbruhnile demonstracije, ki potekajo že v imenu 99 odstotkov odrinjenih.

Sistemsko krizo spremlja radikalno prestavljanje ločnic med sistemsko vključenimi in izključenimi (Wallerstein, 2006). Wallerstein je pokazal, da je uveljavitev principa moderne države kot sistema civilne oblasti v francoski revoluciji (1789–1799) pomenila, da je med nosilce oblasti kot sistemom in civilno družbo kot protisistemom vsajen nerazrešljiv boj nasprotij (Emma Goldman, v Schumaker, 2010), povezanih s prizadevanjem za prevlado sistema nad protisistemom ter reda nad svobodo. V odgovor se nasproti države kot sistema izključevanja vzpostavijo protisistemska gibanja izključenih – delavska, feministična, protiglobalistična..., ki na vsakovrstne načine nasprotujejo sistemu: z umikom, neubogljivostjo, nesoglasjem, kljubovalnostjo, zavračanjem, odporom, uporom in z odpadništvom (Foucault, 1997).

Postmoderni sociologi zato trdijo, da je družbeno poenotenje postalo danes nedosegljivo. S tem se moramo strinjati, dokler ostajamo klasični in imamo v mislih, da so pogoj za to enovite podlage poenotenja na podlagi vključevanja. A prav ta družbena paradigma je v sistemski krizi in zato prav tega izhodišča nočemo sprejeti.

Govoriti o obče veljavnem je nujno, če hočemo kdaj v prihodnosti spet obnoviti povezanost širših skupnosti. Vendar se je obenem tega treba tudi bati (Gunderson, Holling, 2001), ker povezanosti na podlagi poenotenja ni brez izključevanja drugačnih – oziroma, 161

ko m p l e k s na d ru ž ba

kar je še pogostejše, brez vključevanja članov v skupnost za ceno omejevanja njihove avtonomije. Podlaga notranjega ustroja demokratične države je »izključevanje članov z njihovim vključevanjem« (Wallerstein, 1989), oziroma »vključevalno izključevanje« (Carbado, 2005). Gre za delne oziroma šibke oblike izključevanja, oziroma za diskriminatorne oblike vključevanja, na primer v socialni državi, ki storitev blaginje ne zagotavlja univerzalno, ampak z izključevalnimi pogoji. Zato izhodišče premišljanja o povezovalnih možnostih družbe postavimo na nasprotni strani, kjer izključevanje postane organizacijski princip družbe.

Razmejevanje med tem, kaj neki družbeni konstrukt vključuje in kaj izključuje, je osnovna podlaga slehernega političnega mišljenja (de Hoop Scheffer, 2007). Zarisovanje meja med vključenimi in izključenimi je posel oblasti. Za Wallersteina (2006) je celotna politična zgodovina modernega sveta od XVIII. stoletja naprej v veliki meri prav zgodovina prestavljanja ločnic med sistemsko vključenimi in izključenimi. Holloway (2004) pa trdi, da se družbene vezi lahko vzpostavljajo samo skozi družbeno pretrganost.

Ideja, da je družbeno izključevanje prvi pogoj za družbeno povezanost, ni nova. Na prelomu v XX. stoletja jo je nemški socialni teoretik in anarhist Gustav Landauer zapisal v naslovu kratkega spisa »Z izključevanjem do skupnosti« (1900; nem. Durch Absonderung zur Gemeinschaft). V njem je zapisal, da je treba zasnovati skupnost izključenih, ki so pripravljeni zapustiti namišljeno zavetje, ki ga nudijo oblasti, in tvegati, kar je potrebno, da bi lahko v avtonomni skupnosti zaživeli dostojno kot celovita človeška bitja.

Doslej je bilo v družbenih študijah izključevanje uporabljeno predvsem kot izhodišče za proučevanje izključenih na družbenem obrobju. Raziskovanje je odkrivalo temne plati družbenih procesov: pogled žrtev in različne oblike družbene izrojenosti. Tukaj pa izključevanje, prav narobe, ni več nekaj marginalnega, nonsens ali napaka (Lye, 1996), ampak rabi za vodilo kritičnemu motrenju. Pri Derridaju je vsak konstrukt – in družba ni dana objektivno ampak je le konstrukt (Berger, Luckmann, 1966) – možen le s tem, kar se pri njegovi tvorbi iz njega izključi (Nash, 1994). Takrat, ko je družbeni konstrukt vzpostavljen, postane njegova notranja struktura prejudicirana in 162

z i z k lj u č eva n j e m d o s ku p n o sti

uveljavljena kot struktura premoči, ki članom družbe omogoča, da uresničijo le kaj od tega, kar je vnaprej predvideno (Derrida, 1985).

Tako tisto, kar ima konstitutivno moč, vedno ostane omejeno nase, ker konstitutivnost proizvaja izključevanje (Lorey, 2008). Znanje je v Foucaultovi Arheologiji vednosti (2001) proizvedeno diskurzivno, torej izrecno v okviru nekega sistema pravil, ki vodi spoznavanje in na katerega je to spoznanje nato obsojeno brez možnosti priziva. Ko v znanstveni skupnosti neka trditev enkrat prestane standardne preizkuse veljavnosti in je oznanjena kot resnica, se začne upirati spreminjanju in začne težiti k vsaki možni posplošitvi.

Gödel (1930) je za matematične konstrukte že na začetku XX. stoletja s teoremom necelovitosti (nem. Unvollständigkeitssatz) dokazal, da nobena formalna resnica ni samozadostna v lastnem okviru utemeljevanja, ker je ni mogoče pojasniti brez reziduala, ki ga je vedno mogoče razložiti šele v nekem drugem formalnem sistemu trditev. Derrida (1985) analogno v vsaki totalizaciji najde »ireduktibilen vidik ne-prisotnosti«, ki ga imenuje différance. Derrida (2002) je iz tega izpeljal trditev, da je v jedru vsake opredelitve »diferenca, ne esenca«, da je potemtakem bistvo to, kar neki konstrukt izključuje, in vse, za kar je slep, ne pa to, kar pravi da zajema. Slednje je lahko le proizvod zaslepljenosti z neko strategijo uveljavljanja družbene premoči. Tako prav tisto, kar je pogoj za oblikovanje nekega celovito osmišljenega sistema, namreč izključitev iracionalnega, obenem zagotavlja, da bo tak sistem ostal nepopoln (Derrida, 1985). Izključevanje drugačnih je v tem pogledu samo drugi obraz prizadevanj za družbeno celovitost (Hossay, 2001) in izhodišče celostne razlage družbenih zadev.

Protisistemske oblike družbenosti klijejo, kakor je v jungovski asociaciji zapisal Derrida (1988), ravno iz »strukturno nezavednega«. Odgovor na sistematičnost izključevanja je samoizključevanje.

Za nekatere je prostovoljna marginalizacija glede na sistemski center primernejša strategija od vključitve v družbeni red, ki je po njihovem nesvoboden. A namesto da bi izključenost pasivno prevzeli kot žrtve, razvijejo nasprotovanje in svoja prizadevanja usmerijo v zagotavljanje alternativ za sistemske storitve, s pomočjo katerih postanejo avtonomni (Knudsen, 2006).

163

ko m p l e k s na d ru ž ba

Protisistemska gibanja samo/izključenih se porajajo v širokem razponu izhodišč zavračanja sistema: kot protivojna, protifašistična, protikapitalistična, protirasistična, protirazvojna, protivarčevalna, protielitistična, protimilitaristična, protipotrošniška gibanja... Protisistemska skupnost ima veliko različnih programskih obrazov, ker so oblike družbenega izključevanja tako raznovrstne. Gibanja so tok ljudi in organizacij, ki se iz različnih smeri pomikajo k istemu protisistemskemu horizontu, ki ga določa strategija preloma (Diefenbach, 2007). Zato obstaja samo en odgovor na vprašanje, zakaj biti načelno protisistemsko naravnan, in veliko odgovorov na vprašanje, kako protisistemsko delovati (Klein, 2001). Protisistemska gibanja zato niso več enovito ljudstvo (Rossiter, 2006) in ne nastopajo kot kolektiviteta, zgrajena na skupnih podlagah poenotenja, ampak njihovi izrazi ostajajo individualni in raznorodni (Virno, 2004). Gibanja delujejo kot »multituda«, ker si nikoli ne zastavljajo vprašanj o univerzalnih vrednotah kot podlagi povezovanja, ampak o osebni odgovornosti.

Univerzalne vrednote zanje niso več pozitivna obljuba vključevanja, ampak le še negativna premisa izključevanja (Virno, 2003).

Večinoma so gibanja negativno opredeljena. Metoda negativne opredelitve ima korenine v starogrški vzvratni poti, »via negativa« (Plotinove Eneade), ki absolutne pojme (bog ali svoboda) opisuje s tem, kar niso (Bookchin, 1995). »Negativna denominacija« (Habermas, v Balibar, 2007) oziroma negativna identifikacija gibanj raste iz negiranja prevladujočih družbenih odnosov. Boj za emancipacijo je vedno boj proti, ker mora predvsem postaviti meje za ekspanzijo silnic nadmoči (Holloway, 2004), ki mu poskušajo vladati.

Ena največjih težav uresničevanja protistemskih ciljev je nepripravljenost gibanj delovati povezano. Ker izhajajo iz izključevanja, ni težko razumeti njihovega odpora do vertikalnega strukturiranja.

Značilen zgodovinski primer je »Orientacijska debata« v Situacionistični internacionali, ki je bila eden od vzvodov študentskega upora leta 1968 (Khayati, 1966). Debata o njeni interni organiziranosti in odnosih navzven je potekala med jesenjo 1968 in aprilom 1972.

Poskus, da bi razumeli organizacijski problem pritisistemskih gibanj, je takoj opozoril na pereči razkorak med načelnimi opredelitvami gibanja in praksami njegovega delovanja (Dowling, 2005).

164

z i z k lj u č eva n j e m d o s ku p n o sti

Debata je kmalu sprožila plaz medsebojnega obtoževanja, temu pa so sledile izključitve in izstopi, kar je pomenilo konec Internacionale (Ford, 2004).

Od tod vprašanje, kako organizirati protisistemska prizadevanja, da bodo kos radikalnim izzivom, ki si jih postavljajo. Bourdieu (2001) se sprašuje, kako zagotoviti kolektivno produkcijo realističnih skupnostnih alternativ, ne da bi bil pogoj za to poprejšnje poenotenje med tistimi, ki si za to prizadevajo na zelo raznorodne načine?

Ovire za konstruktivno obravnavo in reševanje organizacijskega problema protisistemskih gibanj so horizontalne (programske) in vertikalne (odpor do strukturiranega delovanja). S tem se ukvarjata naslednji poglavji.

D o g m a n e st ru k t u r i r a n o sti

Možnosti oblikovanja protisistemske strukture v vertikalni smeri so teoretsko še slabo obdelane (Haug, 2011), saj jim proučevalci ne posvečajo velike pozornosti (Schaefer Caniglia, Carmin, 2005).

Gre za problem, kako gibanja naravnati v isto smer, da lahko nastopijo skupaj (Vaneigem, 1965). Gibanja že instinktivno zavračajo strukturirane povezave, ki vedno grozijo, da se bodo sprevrgle v dominacijo in paternalizem manjšine nad večino. Naravna reakcija gibanj na prestrukturirano družbo je prizadevanje za nestrukturirane oblike delovanja. V ospredju je torej težnja k čim bolj ohlapni obliki povezovanja.

Gibanja večinoma delujejo nestrukturirano, to pomeni samo na eni ravni, le lokalno, le nacionalno ali le globalno – nekatera so mikroskopska in zagovarjajo delovanje od spodaj navzgor, druga delujejo na makro ravni in zagovarjajo delovanje od zgoraj navzdol (Rossiter, 2006). Zaradi take enoznačne razločenosti so drugo od drugega izolirana.

Emma Dowling (2005) je v poročilu po udeležbi na Evropskem socialnem forumu leta 2004 v Londonu opisala povezovalne težave v vertikalni smeri. Na forumu sta se med udeleženci oblikovala dva tabora, ki ju je, za svoje potrebe ustrezno, za naše pa nekoliko ne165

ko m p l e k s na d ru ž ba

rodno poimenovala »horizontalci« in »vertikalci«. Prvo skupino so predstavljale majhne lokalne mreže in gibanja, ki delujejo od spodaj, in skupine šibko povezanih posameznikov. Zagovarjali so prostovoljstvo, vključevalne pristope, soglasno odločanje, nehierarhično delovanje in etična preizpraševanja. Drugo skupino so sestavljali predstavniki sindikalnih organizacij, velikih mednarodnih gibanj in tistih, ki so se ukvarjali z organiziranjem množičnih demonstracij proti ustanovam neokonservativnosti. Vertikalni so se zavzemali za profesionalno delovanje tistih, »ki najbolje poznajo probleme«.

Zanje izziv povezovanja ni zgolj sredstvo za doseganje posamičnih ciljev, ampak smisel, ki ga opredmeti profesionalno vzpostavljena infrastruktura delovanja (Breines, 1989). Skupini sta tako puščali kaj malo možnosti za diagonalizacijo med njima.

Tudi Rousset je opisal razkol na isti ločnici. Zgodil se je na Svetovnem socialnem forumu leta 2009 (Belém, Brazilija). Forum ni uspel ustvariti pogojev za presečno interakcijo na makro ravni (Padovani, Tuzzi, 2004), ki bi nastala z delom mnogovrstnih gibanj na mikro ravni (McLeish, 2003). Tako so na koncu gibanja iz obeh skupin svoje delovanje organizirala ločeno.

Pogosto se težave povezovanja zgostijo v neformalnih strukturah organizacijskega jedra povezav. Izrazit primer je bil sedmi svetovni socialni forum v Nairobiju (Kenija, 2007), kjer je manjša skupina posameznikov obvladovala celotni proces. Vsa druga udeležena gibanja so bila glede na organizacijski odbor, ki je samostojno sprejemal odločitve, postavljena kvečjemu v položaj podizvajalcev (Rousset, 2009).

Evropskemu socialnemu forumu pa se je zgodilo ravno nasprotno, saj je po prvih letih delovanja povsem opustil strukturirane povezave (Vivas, Antentas, 2008). Na eni strani se mu je res posrečilo preseči centralizirani organizacijski in sintezni pristop, na drugi strani pa je padel v krizo perspektive, ker forum ni razvil samovzdržujoče organizacijske oblike niti jasne intelektualne vizije.

Vprašanje primernega načina vertikalnega povezovanja protisistemskih gibanj je še tem bolj odprto zaradi protisistemske inovacije, ki jo je uvedlo Gibanje 99% izključenih s koreninami v skupini, ki je od 17. septembra 2011 do sredine januarja 2012 »zasedla Wall 166

z i z k lj u č eva n j e m d o s ku p n o sti

Street« (Zuccotti park blizu newyorške borze; Occupy Wall Street).

Gibanje 99% je po (makro) značaju izrazito mednarodno, kljub temu pa je delovalo brez vertikalne strukture, poleg tega pa tudi brez jasne programske opredelitve.

Povezovanje gibanj kljub njihovem odporu ostaja pomembno.

Glede na množičnost in različnost in glede na njihove težnje h globalnemu delovanju in usmerjenost k doseganju daljnosežnih sprememb, so neke vrste strukturnih povezav med gibanji vendar nujne.

Vse več primerov priča, da se vertikalne protisistemske strukture res porajajo. Primeri so Svetovni zbor o informacijski družbi (World Summit on the Information Society), Svetovno gibanje za pravičnost (Global Justice Movement), Svetovni socialni forum (World Social Forum), Anonymous, Wikileaks in drugi.

Dokler gibanja ne razvijejo vertikalne strukture, ostajajo institucije sistema edine globalne legitimitete (Rossiter, 2006).

Jo Freeman je (1996) je odločno zavrnila idejo nestrukturiranega delovanja. Ko je proučevala feministična gibanja, je ugotovila, da so bile nestrukturirane skupine zelo uspešne le pri mobilizaciji podpornic in pri tem, da pripravijo ljudi do pogovora o njihovih življenjih, o tem, kaj je zanje pomembno, kaj najbolj pogrešajo in kaj bi radi počeli, kako bi radi sodelovali pri kolektivnih prizadevanjih in po čem si najbolj želijo biti prepoznani. Ko pa so skupine enkrat mobilizirane in želijo začeti z delovanjem, ne morejo več ostati nestrukturirane. Nestrukturirane skupine niso produktivne, ker delovanje zahteva organizacijo, enotna pravila in omejevanje izražanja razlik (Freeman, 2000). Če ni šefov in ima v gibanju vsakdo enako besedo, potem ne more biti organizacije. To je lepo izrazil Watkins v filmskem maratonu »La Commune«, v katerem je na primeru Pariške komune proučeval nasprotje med nujnostjo egalitarne revolucije na eni strani in nepremostljivimi težavami vzdrževanja te revolucije v velikih skupnostih na drugi strani – tako v neki sekvenci v Club des Prolétaires lik izjavi: »Vsi debatirajo, nihče pa ne uboga« (Kehr, 2003).

Jo Freeman je idejo nestrukturiranega delovanja zavrnila kot dogmo. Nestrukturirane skupine težijo k neformalni prevladi manjšine in oblikovanju novih vodij, zastopnikov in posrednikov, ki sku167

ko m p l e k s na d ru ž ba

pino obvladajo z omejevanjem informacij, s skritimi koalicijami, s poznavanjem pravil delovanja in z manipulacijo postopkov prevajanja med mikro in makro ravnjo. Nestrukturiranost zgolj zagotovi vse predpogoje za uveljavitev neformalnih protisistemskih elit.

Katerakoli skupina, ne glede na njeno naravo, trajanje in smoter, se sčasoma nujno uredi. Možno je le dvoje: da se gibanje uredi transparentno in formalno, ali pa se uredi neformalno, tako da njegova zgradba ostane nevidna. Po mnenju Jo Freeman je zato povsem nesmiselno govoriti o nestrukturiranih skupinah. Če govorimo o laissez-faire skupini je približno enako, kakor da bi govorili o laissez-faire tržni družbi – v obeh primerih gre za prevaro v službi vzpostavljanja prikritih in neformalnih hierarhij. Protisistemska gibanja bi zato po njenem morala odločno preseči svoje predsodke do vertikalnih hierarhij.

Tr d n jav e nač e l n o st i

Po McLeishu (2003) je za organiziranje protisistemskih gibanj treba gibanja povezati tako vertikalno kakor horizontalno, se pravi programsko. Klasično razlikujemo med tremi protisistemskimi programskimi horizonti (prim. Holloway, 2004): reformističnim, revolucionarnim in avtonomnim.

Za privržence prvega programa je sistemsko izključevanje posledica neoptimalnih veljavnih ureditev, ki jih je vedno mogoče popraviti in izboljšati. Prav narobe pa je za protagoniste revolucionarnih programov sistem neustrezen že v temeljih in ga je nujno zamenjati z radikalno drugačnim sistemom. Avtonomisti se strinjajo z revolucionarji, da sistema ni mogoče popraviti reformno, pa tudi z reformatorji, da ni potrebno zavreči vsega starega, da bi lahko uvedli sistemske spremembe.

Prepad med reformisti in revolucionarji je enega svojih vrhuncev dosegel na prelomu v XX. stoletje, in sicer v izmenjavi mnenj med nemškim revizionistom klasičnega marksizma Bernsteinom, Roso Luxemburg in Leninom. Bernstein je trdil, da so po uvedbi osnovne socialne zakonodaje v Nemčiji (1890), s pravico do stavke 168

z i z k lj u č eva n j e m d o s ku p n o sti

vred, izpolnjeni vsi potrebni predpogoji, da bi delavstvo prevratne cilje doseglo s postopnimi progresivnimi reformami v okviru obstoječih institucij sistema in celo z vstopom v parlamentarne politične stranke ter nazadnje tudi v koalicijske povezave z buržoaznimi strankami (Karl Kautsky). Zato je stavil na notranjo sposobnost evolutivne adaptacije sistema, ki jo poganja obramba pridobljenih pravic in postavljanje uresničljivih zahtev v okviru veljavne sistemske ureditve. Civilna družba sama, vsaj za Bernsteina, tako ali tako ni revolucionarna, ampak reformna sila. Nenadni revolucionarni prevrati s seboj prinesejo popolno preobrazbo institucij, kar je doslej vedno povzročilo stranske žrtve in velike motnje delovanja oblasti v porevolucionarnem obdobju (Vernon, 1993). Nekonfrontacijska pot je za revizioniste edina možna za doseganje radikalnih družbenih sprememb brez velikega odpovedovanja in nepotrebnih žrtev (Webber, 2006). Tako za Bernsteina na koncu ni več pomemben niti cilj socialne revolucije s končnim prevzemom oblasti, ampak je pomembna le pot majhnih korakov, ki vodi v smeri socialne preobrazbe.

Rosa Luxemburg (1900) je zavrnila misel, da evolutivna serija postopnih reform v daljšem časovnem obdobju lahko povzroči radikalno spremembo družbe. Veriga progresivnih reformnih dogodkov se lahko hitro pretrga in vselej je negotovo, v katero od možnih smeri se bo nadaljevala. Reforme so v enaki meri inštrument revolucije in kontrarevolucije, kadar so konservativne, na primer danes, pri opuščanju ekoloških standardov zaradi gospodarske krize, zniževanju socialnih pridobitev zaradi povečanja konkurenčnosti gospodarstva, omejevanju standardov človekovih pravic v povezavi z zagotavljanjem državne varnosti.

Reformisti predvsem niso zmožni vzpostavljati prostorov za konfliktne odnose v mejah sistema (Wieviorka, 2010), niti zunaj njega graditi protisistemske pozicije (Agre, 2003). Temeljna nasprotja družbene realnosti razbijejo na tisoče podrobnejših vprašanj, ki zadevajo samo posamične vidike sistemskega izključevanja in nikoli celote: enkrat glede plač kondukterjev, drugič glede zaščite zaplate močvirja ali dela gozda. Legalizacija delavskih stavk je dovoljena šele s pogojem, da so izpeljane po predpisih, ki zahtevajo registracijo pri oblasteh, da so določeni cilji protestov in načini izražanja 169

ko m p l e k s na d ru ž ba

(Tilly, 1978). Podobno potrjujejo dosežki drugih reformnih prizadevanj, od ekološke zakonodaje do odpravljanja revščine in socialne države. Sistem oblasti v precejšnji meri sprejema reformistične pobude, ker jih lahko dovolj razdrobi, preoblikuje in ublaži, da postanejo brezzobe. Ko sistem kooptira protisistemske predloge za spremembe, se te sprevržejo v še več istega, tako da se njihovi protagonisti znova in znova vračajo na začetek. Zato za Roso Luxemburg reforme niso nič drugega kakor nesmiselno Sizifovo delo.

Novejša različica oblastne nevtralizacije reformnih pobud je povezana z odvisnostjo tovrstnih gibanj od sistemskih virov financiranja. Primer so nevladne organizacije, ki morajo pred očmi države celo tekmovati med sabo, da pridobijo omejena sredstva (Chaumont, 1996). V zamenjavo morajo uresničevati programske vsebine, ki jim jih sistem prizna. Zato pri delovanju večinoma privzamejo drugačne prioritete kakor splošna javnost. Težijo k starim oblikam hierarhičnega organiziranja reprezentativnosti (enako kakor sindikati), v analizah stanja so apolitične, medtem ko javnost v veliko večji meri zastavlja vprašanja krize legitimnosti oblasti. Nevladne organizacije dajejo prednost povezavam navzgor in lobiranju pri vodilnih politikih, javnost teži k pobudam, ki izvirajo od spodaj. Nevladna gibanja na pojavni ravni nedvomno napadajo primere družbene nepravičnosti in ekološke neodgovornosti, redkokdaj pa postavljajo radikalne zahteve (Petras, 1997). Pogosto se po začetni entuziastični fazi sprevržejo v podaljšano roko sistema (Rossiter, 2006). Ker sistemu oportuno prepustijo pobudo, mu s tem obenem pomagajo preglasiti pobude revolucionarjev in avtonomistov, s čimer dosežejo, da se sistem le še okrepi.

Na drugem, revolucionarnem polu te zgodovinske razprave je Leninova teza. Revolucionarji imajo vseobsežen in izvedljiv program družbenih sprememb, ki obvezno vključuje tudi prevzem oblasti.

Zavzemanja klasičnih marksistov za to, da bi bilo delo neodvisno od kapitala, je Lenin do skrajnosti zaostril s konceptom revolucije kot meča v rokah partije. Po prevzemu oblasti nova oblast z mečem v rokah vpelje diktaturo proletariata. Izključeni morajo za to najprej razbiti okove svoje izključenosti in nato od vrha do tal uveljaviti novo družbeno strukturo (Huntington, 1968).

170

z i z k lj u č eva n j e m d o s ku p n o sti

Točka revolucionarne izpolnitve je tako hkrati točka, na kateri postane ideja revolucije nekonsistentna, saj se odreče protisistemskim ciljem. Po prevzemu oblasti se uporniki preobrazijo v reformiste, le da še naprej delujejo z revolucionarnih izhodišč. Wright (2003) strogo ločuje med revolucionarnim delovanjem partije in emancipacijskimi težnjami protisistemskega gibanja. Bistvo partijske revolucije ni odprava izključevanja ampak reprodukcija nasprotij s preobrnitvijo antagonističnih vlog med sistemom in protisistemom, saj ji zgolj ohranjanje antagonističnih razmerij zagotavlja centralni položaj v družbi. Tako partijska revolucija družbeni konflikt vedno znova vrne na njen antagonistični začetek. Obtožimo jo lahko, da so revolucionarji bolj predani diagnosticiranju problema kakor izpolnjevanju protisistemskih ciljev iz svojega programa. Tako gre tudi tukaj, protisistemsko gledano, za Sizifovo delo.

Roza Luxemburg je zagovarjala vmesno stališče med sindikalističnim revizionizmom in trdim partijskim revolucionizmom. Zanjo je bila revolucija predvsem spontan proces: protisistemska gibanja, v njenem primeru največ industrijski delavci, sama brez vodstva partije sproti z delovanjem razvijejo tudi inovativne organizacijske strukture, ki nato dajo njihovim raznorodnim prizadevanjem skupno vsebino. Spontanost zanjo pomeni prav dialektiko med delovanjem na eni strani in inoviranjem organizacijske oblike gibanja na drugi strani (Bonefeld, 2004). Derrida (1978) je v tem procesu videl dialektiko med genezo oz. spontanim porajanjem gibanj in njihovim strukturiranjem v statične konfiguracije.

Tezo Roze Luxemburg, ki spodbija revolucionarno zahtevo po primatu strukture nad idejo oziroma partije nad gibanjem, je Leninov privrženec Zinovjev osorno zavrnil kot »kontrarevolucionarni nonsens« (enako kakor je že desetletja prej Marx zavrnil libertarnega socialista Proudhona in Bakuninov kolektivni anarhizem; zaradi tega zadnjega je na haaškem kongresu Delavske Internacionale leta 1872 prišlo do popolnega razkola med revolucionarno idejo in radikalizmom anarhistov, ki se jima odtlej nikoli več ni posrečilo poenotiti; Spencer, 1997). Še mehkejši koncept revolucije kakor Roza Luxemburg zagovarja Tucker (v Chomsky, 1973), ko pravi, da Država oziroma 171

ko m p l e k s na d ru ž ba

Sistem ni nikakršna realna struktura, ampak zgolj koncept, ki ga vsi upoštevajo. Da uničimo neki konkretni Sistem, ni potrebno fizično uničiti struktur, ampak je treba iz misli in predvsem iz družbenih praks ljudi le odstraniti neki uniformni koncept. Država je, kakor je pisal Landauer (1910), stanje odnosov med ljudmi, način na katerega so ljudje povezani; uničiti jo je mogoče le tako, da se vzpostavi drugačne odnose in se ljudje drug do drugega vedejo drugače. V tem smislu je že Proudhon verjel, da je funkcija protisistemskih prizadevanj predvsem izobraževalna: krivičen sistem bo odpravljen šele na točki, ko ljudje na splošno postanejo prepričani v njegovo asocialno in zatiralsko naravo. In ko bodo opustili sistemske asocialne prakse, se bo sistem razblinil sam od sebe (Reichert, 1967).

Za uničenje nekega konkretnega Sistema izključevanja samo na sebi tako nikakor ni potreben nasilen naskok na oblast (Holloway, 2004). Sporen je sam obstoj oblasti, saj je tisti, ki prevzame logiko oblasti, v istem trenutku že vnaprej izgubil boj proti oblastniški miselnosti (prav tam). Ustvariti je treba svet gospodarjev brez sužnjev (Vaneigem, 1965). Tako bistveno vprašanje ni, kdo izvaja oblast, temveč, kako ustvariti družbene odnose, ki ne bodo zasnovani na odnosih premoči (prav tam). Tukaj je potem ključnega pomena spoznati, da se sistemskih nasprotij ne odpravlja zgolj s sistemskimi transformacijami (z reformami ali revolucijami), ampak tudi s protisistemskimi transformacijami. Tako pridemo do gibanj z avtonomnim programom kot tretje glavne protisistemske veje.

Protisistemska zahteva po avtonomiji izhaja iz izvirne in neodtujljive svobode posameznikov in njihovih neposredno oblikovanih ožjih skupnosti, da se samoupravljajo (Camatte, 2003), ne da bi jim širša skupnost kaj vsiljevala. Človek ali skupnost svobodnih ljudi ne moreta biti avtentična, če nimata kompetenc, da lahko v ne nujno naklonjenih okoliščinah vsakdanjega življenja uveljavita način življenja, ki si ga sama izbereta. Engels je zapisal, da so avtonomisti uspeli postaviti revolucionarni red stvari na glavo, ker zahtevajo, da se državo odpravi na začetku prevrata, ne na koncu procesa njenega odmiranja, ki sledi prevzemu oblasti (Chomsky, 1973). Avtonomija kot pojem izhaja iz latinske zveze autos nomos, imeti lastna pravila, in ne zahteva brezvladja (anarhos). Razlika med avtonomijo in brez172

z i z k lj u č eva n j e m d o s ku p n o sti

vladjem je, da imamo pri prvi nedvomno opraviti z nekim načinom ali formo strukturiranega delovanja.

Avtonomije ni mogoče uveljaviti na zahtevo, niti je ni mogoče podeliti od zunaj, če komu za to ni mar. Avtonomija je rezultat osebnega kreativnega angažmaja in zavestna izbira, ki lahko vznikne le od znotraj, s prevzemanjem osebne odgovornosti in z delovanjem. Postlevičarski anarhist Hakim Bey (1991) je zapisal, da samo avtonomni lahko delujejo avtonomno. Kdor hoče uveljaviti svojo avtonomijo glede na nek konkretni Sistem, mora na neki način uveljaviti premoč nad njim. Kakor je vedel že konservativni Schumpeter (1942) je to vedno mogoče s pomočjo inovacije, ki povzroči kreativno destrukcijo sistemskih struktur. S sistemskimi inovacijami se spodbijajo uveljavljene sistemske rešitve, vendar pa se s tem obenem v ničemer ne spodbija tudi sistemskega načina razmišljanja o družbi. Zato je treba Schumpetrove ustvarjalno destruktivne inovacije, ki so samo sistemsko transformativne, ločiti od veliko bolj radikalnih dekonstruktivnih inovacij (Lye, 1996), ki so edine lahko protisistemsko transformativne (Landauer, Proudhon…).

Sunstein in Thaler (2003) sta avtonomijo postavila za temeljno nevtralno vrednoto povezovanja različnih gibanj, ki zavračajo sistemsko izključevanje. Prav narobe pa je Emmanuel Lévinas (1969) težnjo po avtonomiji obravnaval kot »sebično in ozkosrčno« zasledovanje pogojev za lastno uresničitev. Avtonomisti neredko ostajajo ravnodušni do vseh, ki si sami ne prizadevajo za prevzemanje odgovornosti in za lastno avtonomijo. Zato tudi avtonomna pot ne more sama povezati protisistemskih skupnosti.

Imamo torej tri protisistemsko univerzalne načrte, ki sami zase niso zmožni povezati vsakovrstnih gibanj. Gibanja pa kljub nepremostljivim načelnim programskim razlikam evidentno pogosto nastopajo skupaj. To ne bi bilo mogoče, če bi bila dosledna in bi izhajala le iz svojega programa. S stališča možnosti povezovanja je odnos, ki ga imata dve gibanji do Sistema, pomemben le za njune povsem načelne razprave. Vrednost teh razprav pa je omejena za ukvarjanje z vsakdanjimi zadevami praktičnega protisistemskega delovanja, ki prevladujejo na stiku med gibanji (pregled oblik sodelovanja med socialnimi in nacionalnimi protisistemskimi gibanji 173

ko m p l e k s na d ru ž ba

v obdobju 1850–1970 je prikazal Wallerstein, 2002). To preprosto pomeni, da je treba možnosti povezovanja protisistemskih gibanj, če obstajajo, iskati onkraj njihovih načelnih (samo)opredelitev – ne pomeni pa, da jih hočemo prezreti in jih narediti obrobne, saj vsaka predstavlja dovolj dobro utemeljeno protisistemsko vizijo.

Pov e z av e n e s k l a d i j

Protisistemska gibanja najraje sodelujejo povezana v organizacijsko obliko mreže. Mreže so prostovoljne, razpršene in nereprezentativne strukture (Rossiter, 2006), ki težijo k delovanju na podlagi soglasja. Mreže so primerna formalna oblika delovanja, ker vključene povezujejo le šibko, s čimer se meja med znotraj in zunaj skoraj zabriše (Davies, Ford, 2000, v Holmes). Ker mrežna organizacija ne ogroža izvirnega odpora gibanj do bolj strukturiranih oblik povezovanja, so mreže naravni okvir nukleacije protisistemskih struktur (Freeman, 2000).

Mreža svoje članice poveže enostransko in centralizirano, prek skupnega vozlišča. Zanjo je značilno samo manjše število zelo povezanih članic, določeno število šibko vpetih članic in masovna redundanca velike večine ostalih omreženih (Halpin, Summer, 2008), ki samo pasivno spremljajo dogajanje. Po Castellsu mreža uvaja kulturo realne virtualnosti: tvori občutek potencialnosti, ki pa je zaradi indiference vključenih ni mogoče uresničiti. Zato mreže niso zmožne vzpostavljati trajnejših in stabilnih struktur (Ankersmit, 2005).

Tako mreža povezuje in razdvaja družbeni odnos (van Dijk, 1999), obenem vključuje in izključuje. Na eni strani podeljuje moč, ko nas osvobaja hierarhičnih odnosov, na drugi strani pa jo odvzema, ker jo podeljuje le šibko strukturirano (Foucault, 2001). Tako mreža manjšini dobro povezanih omogoča nadzor nad slabo povezano, razpršeno in neorganizirano večino (Bookchin, 1995).

Mreža ni zmožna kolektivnega delovanja. Povezave med dvema članoma so dvostranske in v tem pogledu zasebne, medtem ko so javne zadeve večstranske (Strydom, 1999). Da lahko rešujemo nasprotja, moramo znati stvari videti s stališča drugega, tega pa mreža 174

z i z k lj u č eva n j e m d o s ku p n o sti

enostavno ne more doseči, saj je enooka (Ankersmit, 2005). Castells je zato pisal o negativni dialektiki mrež (Kluitenberg, 2002). Mreža je sicer osnovna organizacijska oblika družbenega povezovanja, vendar zato, ker se ni zmožna soočati z nasprotji, ne more postati tudi vsebina skupnosti (Van Dijk, 1999).

Organizacijski problem protisistemskih gibanj je treba povezati z bolj zmogljivo obliko strukturiranja od mrež. Rossiter (2006) pravi, da iščemo neki koncept povezovanja, ki uveljavlja dodatne formalne pogoje in omejitve za mreženje, v okviru katerih postane povezava med gibanji bolj usmerjena.

Z nujnostjo umetnega uvajanja omejitev v razpršene sisteme se srečujejo mnogi. Izrazit primer, poleg že omenjenih, je digitalno preobilje. Tony Curzon Price (2007a,b), urednik spletne revije openDemocracy, je kot glavni vzrok za težavno obvladovanje takšnih razmer navedel »pomanjkanje pomanjkanja«. Taki sistemi povzročajo težave, vse dokler ne ugotovijo, kako obvladati neomejene možnosti.

Dokler so odprte vse možnosti namreč vsak sistem ostaja nedoločen in brez smisla, je plah pri uveljavljanju hotenj ter zato nestabilen.

Rossiter je za potrebe reševanja organizacijskega problema gibanj razvil koncept »organizirane mreže«. Kot pogoj za bolj usmerjeno protisistemsko povezovanje je postavil višjo stopnjo formalizacije odnosov med gibanji. To v povezave vnaša »nedemokratični element demokracije« (Balibar, 2007). Prav formalizem je namreč tisto v demokraciji, »kar demos povezuje s krátos« (Rossiter, 2006).

Za postmoderne protisistemske avtorjev je krátos (lat. vladati)12, prav narobe, možen le kot sintagma v kontradikciji, ker je zanje to podlaga za nesvobodo. A sistemski krátos je drugačne vrste od protisistemskega, saj forma slednjega ne podpira dominacije enega, ampak avtonomijo mnogih; njegova forma ni zrcalna podoba sistemskih relacij (nad)oblasti (Holloway, 2004), ampak okvir samoupravljanja.

Protisistemska gibanja so do neke mere vedno formalizirana, ker imajo programe. A takšna formalizacija, kot smo videli zgoraj, še ne zadošča za to, da bi se povezala. Možnost višje ravni formalizacije 12 “Kratein” v Verbinčevem slovarju tujk.

175

ko m p l e k s na d ru ž ba

je povezana z opažanjem, da pri večini gibanj obstaja neskladje med radikalnostjo njihovih programov in načinom delovanja.

Realnosti brez delovanja ni (Sartre, 1995). Noben program se ne uresničuje neposredno, kot urok in v trenutku, ko je oznanjen, ampak je za to potrebno delovanje (gl. Tilly, 1978). Herbert Simon v Arhitekturi kompleksnosti (1961, 1969) ugotovi, da moramo razlikovati med tem, kako svet zaznavamo, in tem, kako nanj delujemo.

Načelne opredelitve in dolgoročni nameni so osredotočeni na naša primarna hotenja. Možnosti praktičnega delovanja pa omejujejo kontekstualni dejavniki, ki v času izrekanja načelnih opredelitev niso nujno opazni, predvsem pa niso obvladljivi. V praksi se naši nameni soočajo s posebnimi okoliščinami, ki omogočajo samo omejen nabor možnosti delovanja (Sternfeld, 2007). Zato lahko zelo malo naredimo za neposredno uresničitev svojih namer, ampak nam na voljo večinoma ostanejo samo posredne poti. To pa je potem razlog, da se načrti, s katerimi se drugim predstavimo sami, in rezultati naših prizadevanj, po katerih nas prepoznavajo, le redko res ujemajo.

To neskladje je tudi v primeru protisistemskih gibanj nenehen vir trenj in nezaupanja, zaradi katerih še naprej raje ostajajo ločena.

Načelne opredelitve gibanj se redko ujemajo z njihovim delovanjem. Bookchin (1995) piše o značilni programsko-akcijski dvojnosti, po kateri se gibanja lahko na enak način prepoznajo. Graeber (2004b) zato pri protisistemskih gibanjih razlikuje njihov vhodni oziroma programski vidik od izhodnega, akcijskega vidika.

Zato predlagamo vhodno-izhodno formalizacijo protisistemskih gibanj. Ta omogoči, da zarišemo programsko-akcijsko matriko kot verzijo Rossiterjeve organizirane mreže, ki se pokaže primerna za raziskovanje povezovalnih možnosti protisistemskih gibanj.

Poslanstvo matrike je identificirati programske in akcijske razlike med gibanji (Tronti, 1980). Matrika, obravnavana kot shema organizirane mreže na eni strani ustreže povezovalnim potrebam gibanj in obenem uveljavlja njihovo izvirno težnjo po ločenosti.

Matrika ima tri elemente vertikalno in horizontalno, saj imamo tri osnovne protisistemske programske oziroma akcijske horizonte.

Vrstice prikazujejo programske horizonte ki prikazujejo namene gibanj, stolpci pa učinke njihovega delovanja za transformiranje sis176

z i z k lj u č eva n j e m d o s ku p n o sti

tema. Vsako presečno polje tako odseva drugačen vhodno-izhodni protisistemski odtis.

Edino pri treh osnovnih protisistemskih horizontih ni razkoraka med njihovimi opredelitvami in dejanskim načinom delovanja proti sistemu (Tabela VI.1). Zaradi te programsko-akcijske »skladnosti« ali raje homogenosti jih najdemo na negativni diagonali protisistemske matrike (ki poteka od levega polja zgoraj k polju desno spodaj: označeno 1-1, 2-2, 3-3, predstavljena so bila že zgoraj).

Tabela VI.1: Programsko-akcijska matrika protisistemskih gibanj Delovanje

Program

1 Reformni Program 2 Revolucionarni program 3 Program avtonomije

1 Kot

2 Kot

3 Kot

1-1 Reformisti, ki delujejo kot

1-2 Reformisti kot revolucionarji

1-3 Reformisti kot avtonomisti

reformisti

reformisti

2-1 Revolucionarji kot reformisti 3-1 Avtonomisti kot reformisti

revolucionarji

2-2 Revolucionarji kot revolucionarji 3-2 Avtonomisti kot revolucionarji

avtonomisti

2-3 Revolucionarji kot avtonomisti 3-3 Avtonomisti kot avtonomisti

Enovit programsko-akcijski odtis tem gibanjem daje občutek notranje konsistentnosti in samozadostnosti. Večina drugih gibanj se s homogenim odtisom ne more pohvaliti in zato se prvim ta gibanja zdijo vsaj nedodelane, če ne tudi slepe ulice. Tako med diagonalno in nediagonalno lociranimi gibanji obstaja nerešljiva napetost.

Zato morajo nediagonalno razmeščena gibanja, se pravi velika večina gibanj, pričakovati, da bodo svoje strukturne povezave morala vzpostaviti med sabo.

Preden se res posvetimo analizi polj matrike, najprej odstranimo morebitni nesporazum, tem bolj, ker smo nanj napeljali sami.

Gibanja, ki domujejo v polju 1-1, imajo reformni program in obenem tudi delujejo reformno. Zato v njih ni nič radikalno protisistemske177

ko m p l e k s na d ru ž ba

ga. To pa še ne pomeni, da je treba reformna prizadevanja v celoti odstraniti iz protisistemske matrike. Očitno je namreč, da nekatera reformno usmerjena gibanja dosegajo učinke, ki prispevajo k radikalnim spremembam (v poljih 1-2, 1-3), dejstvo pa je tudi, da si nekatera radikalno deklarirana gibanja prispevajo k spremembam, ki so pravzaprav zgolj reformne (v poljih 2-1, 3-1).

Polja matrike, ki so razvrščena pod negativno diagonalo, označujejo podvrsto gibanj, ki so programsko bolj radikalna in sistem diagnosticirajo bolj kritično, kakor dejansko s svojimi praksami prispevajo k uresničevanju protisistemskih ciljev. Prav nasprotno velja za gibanja nad diagonalo matrike.

Najprej o prvih. V polje 2-1 sodijo revizionistična protisistemska gibanja z dolgoročnimi revolucionarnimi programi, a samo kratkoročno naravnanimi taktikami delovanja, ki jih je zagovarjal Bernstein. Njihov predstavnik so delavski sindikati. V sodobnem času so se v polju 2-1 uveljavile tudi nevladne organizacije, ustanovljene zato, da se zavzemajo za ukrepe, ki korigirajo namere vlad glede različnih, tudi načelnih vprašanj dolgoročne blaginje.

Naslednja podvrsta so gibanja v polju 3-1. Imajo avtonomne aspiracije, vendar pa poti do izpolnitve iščejo na sistemsko reformnem zemljevidu. Takšna so, na primer, etnična in nekatera (sub) kulturna gibanja. Večinoma si prizadevajo zagotoviti sistemske pogoje za avtonomno delovanje za pokrivanje svojih posebnih potreb.

Dosežki teh gibanj so lahko usodnega pomena za avtonomijo vključenih, vendar je njihova avtonomija uveljavljena le lokalno in zgolj za ureditev zadev ožjega pomena, ne more pa strukturno vplivati proti sistematiki izključevanja. Združenja pridelovalcev ekološke hrane si, na primer, prizadevajo, da bi ekološko (protisistemsko) pridelavo hrane ločila od neekološke (sistemske), ne moti pa jih, da na koncu njihovi pridelki končajo na policah supermarketov zgolj kot tržno dopolnilo neekološke ponudbe.

V tretjem poddiagonalnem polju 3-2 so gibanja z avtonomnim programom, ki pa delujejo prevratno. Po namenih so radikalna podobno kakor prejšnja skupina, po delovanju pa bistveno bolj. To izražajo s sabotažami sistema, z izzivanjem represivnih mehanizmov oblasti in z odkritim nasprotovanjem ustanovam neokonservativne 178

z i z k lj u č eva n j e m d o s ku p n o sti

svetovne ureditve. V tem okviru si za uresničitev protisistemskih ciljev prizadevajo Negri-Hardtove urbane multitude (2000). Zanje sta značilni prostorska mobilnost in tehnološka suverenost.

Nad negativno diagonalo matrike ločimo še tri gibanja. V polju 1-2 domujejo gibanja z reformnim programom. Zavzemajo se, na primer, za oblikovanje standardov človekovih pravic, varstva okolja, ravnanja z migranti... Kljub temu pa so zmožna uveljaviti razmeroma radikalne spremembe. Zgled za to so mednarodne nevladne organizacije, ki s pomočjo mednarodnega javnega mnenja in z uporabo inštrumentov mednarodnega prava vplivajo na ravnanje demokratičnih vlad, kadar te delujejo nazadnjaško, in jih s tem omejujejo na sistemski ravni.

Podobno gibanja v polju 1-3 ne razglašajo radikalnih programskih usmeritev, čeprav jih v resnici v omejenem dosegu uresničujejo. V sedemdesetih letih XX. stoletja so bili zgled za to beli načrti na Nizozemskem (beli zato, ker je bilo eno njihovih prizadevanj uvedba brezplačne uporabe javnih koles bele barve). Namen je bil s prostovoljnim pristopom razviti netržni dostop do blaginje, ki bi z ustvarjanjem skupnih in prostih dobrin dosegel, da postanejo storitve države ali trga nepotrebne. Pomemben del samoorganiziranega svetovnega spleta temelji na tovrstnih pristopih. Naslednji značilni sostanovalci polja 1-3 so socialne kooperative in drugi sorodni projekti, prepoznavni po prefigurativnem delovanju (po Graeber, 2004a) – katerega rezultati niso minljivi, ampak tlakujejo pot protisistemski prihodnosti. Že Bakunin je poudarjal, da morajo protisistemska prizadevanja proizvajati realna dejstva, ki prispevajo k osvajanju avtonomnih prostorov in širjenju meje območja svobode, ne samo ideje prihodnosti (v Chomsky, 1973). A sistema s tem ne morejo spremeniti, ampak kvečjemu proizvedejo alternative, zaradi katerih postane sistem mestoma nepotreben.

Nazadnje so v polju 2-3 umeščena gibanja, ki uresničujejo prevratne strategije delovanja, vendar le v samoobrambi pred vdiranjem sistema v njihovo avtonomijo in ne z namenom, da bi kogarkoli spravila s prestola. Oblast jih ne zanima, hočejo le, da tisti, ki vladajo, vladajo ubogljivo (Holloway, 2004). Ne borijo se za prevlado, ampak hočejo uveljaviti visoko stopnjo neodvisnosti od centralnih oblasti.

179

Strani 180-188 so brisane.

s e dm o p o g lavje

Sredinska družba V zadnjih desetletjih se na področju proučevanja družbenih pojavov poraja nov besednjak, ki raste iz potrebe po bolj celostnem razmišljanju. Pogosto ga predstavljajo izrazi sinteza, sinergija, integracija, kohezija, horizontalni pogled, ravnotežje, trajnost, skladnost, harmonija, odličnost. Te izraze sicer vse bolj uporabljamo, vendar so še slabo ločeni in večinoma precej poljubno povezani. Zato smo uvodoma ocenili, da potrebujemo neki teoretski okvir, ki bo lahko pojasnil povezave in določil razmejitve med pojmi. To je potrebno, da nas v prihodnje obvaruje zablod, ki danes v družbeni razkol sprevračajo vse raznovrstnejša prizadevanja za družbeno celovitost, ki pa se večinoma še ne priznavajo ali pa si celo nasprotujejo.

Sredinska miselnost je sicer že dolgo znana, a jo večinoma zanemarjajo kot postransko izhodišče celostnih prizadevanj. Danes še odločno prevladujejo različne izpeljanke enostranske miselnosti.

Vendar poglabljanje družbene dezintegracije priča, da tako ne gre več naprej. Sredinski pristop družbene zadeve šele pravilno zastavi, da jih lahko ovrednotimo nepopačeno (Easterling, Kok, 2002), to pa pomeni v okviru nesomernih opozicij vrednot v horizontalni in vertikalni smeri.

Sredinska miselnost je zasnovana na postenostavni oz. kompleksni razlagi, ki uvaja koncept nesomernosti. Ta družbena nasprotja sicer še vedno obravnava kot globoka in nepremostljiva, vendar pa ne več kot črno-belo nestrpna oziroma antagonistična. Protagonisti nesomerno ovrednotenih nasprotij so vsaj pod določenimi strogimi pogoji in četudi le v postranskih pomenih vendarle pogosto pripravljeni in po svoje celo prisiljeni razviti sodelovanje in se usklajevati o skupnih pomenih ter uresničevati povezovalne projekte.

189

ko m p l e k s na d ru ž ba

Nesomerno izhodišče spreminja okvir raziskovanja družbenih zadev. Težišče spoznavanja poslej ni več v kartezijanskem okviru iskanja objektivne resnice, za razlago katere je pooblaščena edino znanost, ampak je poslej zasidrano v aristotelovskem okviru presoj dobrega (eudaimonia) in tako sodi v pristojnost vrednotenja. Za nepristransko spoznavanje družbenih zadev je merodajno vrednotenje, znanost pa ima pri tem samo podporno vlogo.

Za nepristransko vrednotenje moramo uveljaviti s sredinsko zastavitvijo družbenih zadev skladne pristope. Narava teh spoznavnih pristopov ni več hladno objektivno analitična, ampak je, kakor potrjujejo tudi ugotovitve proučenih primerov, interna, procesna in vedno tudi sintezna. Vsak pristop je neki posebni objektivzacijski mehanizem, ki vrednotenju družbenih zadev omogoča nepristranskost.

Interno vrednotenje pomeni, da družbene zadeve lahko kompetentno obravnavamo edino v njihovem avtonomnem polju. Ker svoje pomene ustvarjajo od znotraj, so od zunaj gledano težko razumljive. Posledično morajo biti proučevalci vpeti v svoj predmet spoznavanja, to pa v vrednotenje vnaša pristranskost. To je še tem bolj nevarno, ker spoznavajočim zaradi zaprtosti pred svetom in možnega samozavajanja rado ostane prikrito. Prav to pa je razlog, za zahtevo, da je treba vse člane problemske skupnosti vključiti v vrednotenje zadev skupnega pomena. Zagotavljanje širokega sodelovanja ima nalogo prispevati k odkritju različnosti pogledov in med sodelujočimi zarisati meje nestrinjanj.

Naše nezavedne strukture odmišljanja glede skupnega dobrega se prepoznajo šele v odprtih interakcijah. Druga drugi v argumentiranem boju nasprotij postopno razkrijejo vse več pristranskosti. Pri tem kot svoje glavno orodje utemeljevanja uporabijo vse pomembne stvari, ki jih nasprotnik v okviru lastnih zavzemanj spregleda. Tako vsakdo šele preko drugih prepozna lastno zaslepljenost v zadevah skupnega pomena. S tem spoznanjem je odprta pot izmenjavam, ki so sicer postranskega pomena, vendar edine vodijo k skupnemu, kakršno nastaja v smeri od spodaj navzgor. Tako je kolektivno nezavedno v naših družbenih prizadevanjih vedno ovira za bolj celostno razmišljanje. Obenem pa ravno odkrivanje vsega, kar je bilo 190

Strani 191-201 so brisane.

spremna beseda

Strategije presečnosti Srečo Dragoš

Pričujoča monografija – vodilnega avtorja B. Radeja in avtoric M. Golobič, M. Macur – prihaja v pravem času zaradi treh razlogov.

Prvič, zaradi intenziviranja kriznih procesov v slovenski družbi, pri katerih se vse bolj zdi, da nam zmanjkuje časa za kvalificirane in konsenzualno dorečene ukrepe. Od tod težnja k naglim odzivom na kompleksne in temeljne probleme družbene regulacije. V tem smislu je prav tipično vse hitrejše sprejemanje pomembnih zakonov po hitrem postopku. Tako se je zgolj na dnevnem redu ene izredne seje poleti 2012 znašlo kar 24 zakonov, ki naj bi se jih sprejemalo ali spreminjalo po hitrem postopku, kar seveda preprečuje strokovno obravnavo.13 Posledica tega je zatekanje k improvizaciji in k aktivaciji starih obrazcev, za katere smo mislili, da so že preseženi.

Drugi razlog aktualnosti besedil v tej knjigi je kriza legitimnosti ključnih področij slovenske družbe, od ekonomskega in političnega sektorja (institucij parlamentarne demokracije) pa do vojaškega, socialnega ali pa lokalnega (t. j. sektorja lokalne samouprave), če omenim le najvidnejše. Ne pozabimo, da se je zgodovinski projekt nacionalne osamosvojitve inspiriral in zgodil predvsem zaradi ne13 Na omenjeni izredni seji (z dne 17. 7. 2012) je bilo za vsako od 24 zakonodajnih odločitev predvidenih zgolj deset minut razprave za vse parlamentarce skupaj, z zakonom o drugačnem upravljanju državnega premoženja skozi novoustanovljeni holding vred. Ta paradoks – čim bolj so odločitve pomembne, tem manj se o njih razpravlja – je eden od opozicijskih poslancev izrazil z besedami: »Koalicija nam o 11-milijardnem premoženju države dovoli govoriti pičlih 10 minut, to je manj kot eno minuto za eno milijardo evrov.«, http://www.dnevnik.si/novice/ aktualne_zgodbe/1042541897 (19. 7. 2012).

202

s p r e m na b e s e da

zadovoljstva na omenjenih področjih bivše države. Danes pa smo do istih sektorjev – po vseh meritvah javnega mnenja – na najnižji točki zaupanja prebivalstva v zadnjih dveh desetletjih.

Shema 1: Sektorska subordinacija Leto merjenja

Vprašanje: V kolikšni meri lahko vi zaupate naslednjim:

Parlamentu

Sindikatom

Sodiščem

Cerkvi in duhovnikom

Malo + Nič

52,4

70,2

/

65,0

1991/114 V celoti + Precej 1991/2

201016

V celoti + Precej Malo + Nič

V celoti + Precej Malo + Nič

36,915 33,6 54,4 13,7 41,0

15,3 16,2 67,8 19,9 39,7

/

34,7 51,6 13,7 48,4

28,6 25,7 67,0 20,1 48,9

Zaupanje v parlament je že od začetka osamosvojitve precej skromno, zgolj tretjinsko. Še najmanj kritično je bilo v prvi meritvi v letu 1991, ko se je respondente spraševalo o zaupanju v bivšo »republiško skupščino«. Čeprav je bil dvom v legitimnost oblasti eden od glavnih razlogov za osamosvojitev, se je že istega leta – torej na samem začetku samostojne države – to manjšinsko zaupanje začelo še bolj zmanjševati. Po dveh desetletjih je zaupanje v parlament upadlo na dobro desetino, pri čemer ne gre spregledati okoliščine, da je ta kritični podatek iz 2010 izmerjen v času, ki označuje šele začetek najhujše gospodarske, socialne in politične krize, ki je danes še večja kakor leta 2010 in za katero nihče ne ve, ali smo že dosegli njeno dno. Če bi v zgornji tabeli dlakocepsko – t. j. na vsak način, a priori – iskali kakšno pozitivno iskrico, jo lahko najdemo le v zvezi

14 S lovensko javno mnenje 1991/1, prvo merjenje, štiristopenjska lestvica; 1991/2, drugo merjenje, štiristopenjska lestvica (Toš, 1999).

15 V tej prvi meritvi iz 1991 se je še merilo zaupanje v bivšo »republiško skupščino«.

16 C JMMK, POLITBAROMETER, januar 2010, petstopenjska lestvica, v kateri je iz tabelaričnega prikaza izključena sredinska kategorija (Rajšp, Kurdija, 2010).

203

ko m p l e k s na d ru ž ba

z zaupanjem v sindikate. Pri njih gre res za rahel pozitiven trend, ki je kontinuiran in dvajsetleten. A ta trend jih dvigne zgolj na isto raven, kakor jo uživata, denimo, cerkev in duhovščina (v letu 2010), ki ju pretresajo najhujši finančni in pedofilski škandali, ti pa so najizrazitejši ravno na Slovenskem (Dragoš, 2011). Vsaj za cerkev smo mislili, da niže ne more pasti. A cinična tolažba za ta najbolj organizirani segment civilne družbe (cerkev in sindikate) je, da je dno zaupanja očitno še niže od njih, nekje tam, kjer ga zasedajo sodišča in parlament, torej nosilne institucije države.

Ko ljudje večinsko dvomijo v verodostojnost temeljnih državnih ustanov, ki jih vzdržujejo, se postavi vprašanje, zakaj državo sploh še imamo. Erozija legitimnosti ne odmeva le v volilni abstinenci, v izmikanju davkom ali v bojkotiranju institucij, ima tudi psihološko dimenzijo. Ob tem prehitro pozabljamo, da to ne velja le za podrejene, pač pa tudi za nadrejene. Pri prvih se psihološki vidiki erozije legitimnosti izražajo skozi občutke, ki jih običajno opisujemo z izrazi razočaranje, zmanjševanje socialnega kapitala17 in podobno, medtem ko nadrejenim lahko isti proces omogoča nove strategije preživetja. Ker je prav to značilno tudi za odzivanje naših političnih elit na zadrege z legitimnostjo in ker prav ta politična strategija v pomembni meri blokira pristope k problemom, ki so razviti v tej monografiji, naj tu na kratko opozorim na vsebino tega psihološkega trika za krizne razmere.

V nasprotju s stvarno legitimnostjo, ki se ugotavlja skozi evalvacijo uspešnosti in učinkovitosti tistih, na katere se nanaša, je legitimnost vselej tudi odnosna kategorija, ki zadeva vse vpletene. V tem smislu legitimnost s psihološkega vidika (Lpsih) ni nič drugega kakor količnik med stopnjo zadovoljstva z obstoječim stanjem (Zs), v kakršnem smo, in pričakovanji (P). Izraženo v računski obliki lahko formulo zapišemo takole: 17 Pri socialnem kapitalu je treba upoštevati tudi vertikalno dimenzijo, torej odnos do asimetričnih akterjev (individualnih in kolektivnih!), ki imajo večjo količino moči od ostalih udeležencev socialnih omrežjih. Brez tega poudarka – torej s pogosto omejitvijo zgolj na horizontalno dimenzijo – se koncept socialnega kapitala reducira in psihologizira (več o tem gl.: Dragoš, 2004).

204

Lpsih = Zs / P

s p r e m na b e s e da

To pomeni, da lahko zniževanje legitimnosti sprožimo že zgolj z zviševanjem pričakovanj (P), s katerimi presojamo obstoječe razmere in narobe. Zadovoljstvo z aktualnim stanjem (Zs) lahko – tudi v nezadovoljivih ali zelo kritičnih primerih – legitimiziramo že zgolj z zniževanjem pričakovanj (P), torej brez spreminjanja dejanskih razmer. Gre za dve povsem različni strategiji vzdrževanja legitimnosti, ki sta enako pomembni tako na mikro ravni posameznih ustanov, projektov ali storitev, kakor tudi na makro ravni državnih ali celo transnacionalnih sistemov (npr. EU). Legitimnost lahko torej reguliramo s spreminjanjem stvarnih razmer ali pa psihološko, s spreminjanjem odnosa do njih. Ta druga možnost je pogosta taktika oblasti v kriznih situacijah, ko dejanskega stanja ne zmorejo ali pa nočejo spremeniti. Ni se mogoče izogniti občutku, da so slovenske oblasti že vse od osamosvojitve dalje načrtno psihologizirale strategijo legitimnosti države v smeri načrtnega zniževanja pričakovanj prebivalcev do obstoječih razmer, ki so se iz slabega nagibale na slabše. Na začetku tranzicije je še veljalo, da je slovensko prihodnost smiselno primerjati s Švico, kajti z osamosvojitvijo naj bi s pospešenim uveljavljanjem tržnega gospodarstva kmalu dohiteli švicarski življenjski standard, ki je bil seveda v prejšnjem jugoslovanskem okviru nepredstavljiv. Kmalu za tem je zgledovanje po Švici zamenjalo sklicevanje na skandinavske države, kar je v neposredni zvezi s pojavom prvih resnejših sistemskih napadov na delavske pravice, ko so se okrepili pritiski za večjo fleksibilnost trga delovne sile.

Takrat smo prevzeli strateško skovanko iz Danske, flexicurity – in sicer zato, da bi prakticirali samo prvi del izraza, večjo fleksibilnost delavcev, t. j. lažje odpuščanje, v kombinaciji z nižanjem delovno zaščitne zakonodaje – medtem ko se je hkrati načrtno ignoriralo drugo polovico izraza, security. Namesto krepitve socialne funkcije države, ki naj bi ob večji fleksibilnosti trga delovne sile odtehtala negotovost s socialno zaščitno zakonodajo, smo vzporedno z zviševanjem fleksibilnosti na trgu zniževali tudi socialne pravice. Čeprav je drugi del sintagme flexi-curity tipična zgodba, izgubljena s prevodom, bi bila verodostojnost te sintagme neprepričljiva, če se 205

ko m p l e k s na d ru ž ba

ne bi ob tem sklicevali na skandinavske države. Od tod primerjava Slovenije s skandinavskim prostorom (v smislu, če to deluje pri njih, zakaj ne bi tudi pri nas).

Danes, ko je tranzicija končana – ko so njeni učinki znani, ko je socialna država bistveno okrnjena, slovenska dovzetnost za neoliberalni model pa nič manjša kakor pri drugih bivših socialističnih državah – se seveda Slovenije ne primerja več s skandinavskimi državami ali s Švico. Danes nas domače politične elite začenjajo primerjati z Grčijo, pač v smislu, če se ne sprijaznimo z rigoroznim varčevanjem na javnem, socialnem, šolskem in kulturnem področju, bomo taki kakor Grčija, nakar nasprotniki neoliberalne ideologije ugovarjamo: ne, ni razloga, da bi nasedli tej neoliberalni razgradnji države, saj smo še daleč od Grčije itn. V obeh primerih je Grčija edino merilo legitimnosti domačih oblasti. Žal ni razloga, da bi verjeli v konec takšnih primerjav. Ni si težko predstavljati, da bi lahko čez par let, ko bodo posledice revščine in družbene dezintegracije postale še bolj vidne, namesto Grčije za primerjavo rabila, denimo, Afrika. Zato tudi vsesplošna in nedvoumna (z javnomnenjskimi meritvami dokazljiva) kriza legitimnosti ne preprečuje ideoloških strategij za minimaliziranje krize. Skratka, namesto da bi izboljševali dejansko stanje, se legitimnost rešuje psihološko, z nižanjem standardov. A ta preobrat v pričakovanjih je šele prvi korak k nastajanju resnejših problemov, drugi korak je krizologija upravljanja v smislu hitenja in poenostavljanja pri iskanju rešitev (kakor je poudarjeno v prvi točki zgoraj).

Tretji razlog za aktualnost te knjige je povezan z odgovori na vprašanje, kaj storiti – oziroma, bolje rečeno – kako narediti to, kar je treba storiti. Prispevki v tej knjigi obravnavajo različne teme, regionalni in trajnostni razvoj, problematiko prostorske kohezije, (samo)evalvacijo v javni upravi, socialno ekonomijo in socialne prioritete, sistemsko integracijo skozi »protisistemsko« matriko – a to niso področja, ki bi bila vključena v monografijo zato, ker bi jih avtor in avtorice šteli za odrešilna za našo prihodnost. Nikjer v tej knjigi ni rečeno, da ni tudi drugih pomembnih ali še pomembnejših vprašanj in problemov. Področja, analitično obravnavana v tej monografiji, vanjo niso vključena zgolj zaradi svoje aktualnosti, pač pa zato, ker 206

s p r e m na b e s e da

so vzorčna. Predstavljajo namreč tipične primere kompleksnih problemov, ki jih je treba tudi kompleksno reševati. Avtor in avtorice razvijejo inovativne pristope skozi enoten koncept18 o tem, kako priti do optimalnih rešitev, prav to pa je »rdeča nit« celotne knjige.

In kako jo povzeti? Kaj je skupnega področjem, obravnavanih v vseh posamičnih analizah?

Mislim, da bi njihovo najpomembnejše skupno sporočilo lahko na najenostavnejši oz. najkrajši način povzeli v treh aksiomih: ― kompleksni problemi zahtevajo kompleksne rešitve ― kompleksne rešitve izključujejo nasilne poenostavitve, saj se te največkrat zgodijo na račun interesov, ki so z vidika družbene moči že tako ali tako marginalizirani ― zaradi nadvlade sistemskih poenostavitev je marginaliziranje interesov z vidika družbene moči praviloma neodvisno od moči njihovih argumentov, od njihove razširjenosti ali možnosti prispevka k skupnemu dobremu.

Bistvo vseh treh alinej je kompleksnost. V družbi – in družboslovju, ki jo proučuje – imamo praviloma opraviti s kompleksnimi pojavi in kompleksnimi problemi, ki jih je treba najprej razlikovati, če jih hočemo reševati. Na primer: ko grem v trgovino po kruh in se znajdem pred problemom, kakšnega naj kupim, saj imam v žepu le drobiž, ki verjetno ne zadostuje – to še ni kompleksen problem, čeprav sem, denimo, brezposelna oseba, ki brez kakršnihkoli dohodkov životari v družbi, ki je demontirala socialno državo. Moj problem je akuten, krivičen in sramoten za okolje, v katerem živim, a vse to še ne pomeni, da je problem kompleksen. Kdor se znajde v opisani situaciji nabave kruha s skromnimi sredstvi, pač pogleda v svoj žep in s primerjavo cen izbere sebi dostopen artikel, ko mu ne uspe niti to, pa je potrebna pomoč drugih. Z materialnega vidika revščina nikakor ni kompleksen problem (v zahodnih družbah), saj

18 V vseh prispevkih se analize izvajajo skozi koncept presečnosti, ki se nadalje deducira v različne modele za obravnavo posameznih področij (modeli so tabelarično predstavljeni v matrikah).

207

ko m p l e k s na d ru ž ba

živimo v okoljih, ki so tako bogata, da bi zlahka odpravila revščino.

Vsaj z vidika objektivnih kazalcev velja, da je vsakršno relativiziranje te trditve v zvezi z revščino zavajanje, ne pa opozarjanje na kompleksnost. V nasprotju z navedenim primerom so kompleksni problemi drugačni, na primer: otrok hoče gledati svojo najljubšo oddajo po TV, jaz pa vztrajam, naj se uči, saj bo jutri pisal test v šoli; investicija v TEŠ 6 obljublja energetsko vzdržnost gospodarstva in nova delovna mesta, čeprav ustvarja tudi minus v državnem proračunu in okoljsko škodo; če si želim rešiti življenje, moram podpisati privoljenje za tvegano operacijo, ki me lahko tudi ubije; ker smo zaradi gospodarskih koristi del evroobmočja, moramo sanirati tudi zavožene bančne investicije v Grčiji in drugih državah. Oziroma, kakor pravi prvi avtor v Prvem poglavju v tej knjigi, »Kompleksen je vsak družbeni pojav, ki ga pojasnjuje več enako dobro utemeljenih razlag, ki pa so med seboj v sporu«. Prav zato so kompleksne situacije najpogostejša skušnjava za iskanje bližnjic v smislu poenostavitev, ki gredo na račun šibkejših akterjev,19 udeleženih v problemu. Že iz naslova monografije je razvidno, da gre za početje v okolju, ki je tudi samo kompleksno do stopnje, da sproža kompleksne probleme. Zato njihovo vrednotenje in reševanje ne moreta biti neodvisna od razumevanja razmer, ki te probleme ustvarjajo. Začetni problem torej ni šele v definiciji, pač pa v refleksiji razmer, v katerih je sploh nastal. Poglejmo primer, ki je dovolj splošen in aktualen, da bo razumljiv brez podrobnejših eksplikacij: ― S oočamo se s politično, gospodarsko in socialno krizo. Če zanemarimo podrobnosti o tem, katera od teh je večja, katera je izvorna, dolgoročno pomembnejša, uvožena od zunaj ali »avtohtona«, se običajno vprašanje o izhodnih strategijah glasi takole: je rešitev iz krize mogoče pričakovati predvsem v sektorju državne politike, v sektorju gospodarstva ali v sektorju socialne politike? Če bi parlamentarne stranke vodile ustreznejšo politiko, ustvarile konsenzualne

19 Zmanjševanja kompleksnosti s to vrsto poenostavljanja ne gre mešati s tisto redukcijo kompleksnosti, o kakršni govori sistemska teorija, npr. Luhmann (1995).

208

s p r e m na b e s e da

prioritete in sprejemale prave zakone, bi laže reagirali na krizne izzive v gospodarstvu in posledično bi bilo tudi več sredstev (torej manj napetosti med socialnimi partnerji) za regulacijo socialnih vprašanj. ― Zgornji trditvi lahko ugovarjamo z nasprotno, ki relativizira težo domačih političnih nesoglasij in poudarja pomen evropske oz. svetovne gospodarske krize. Mednarodno širjenje neoliberalne ekonomije sproža krizo na nižjih ravneh, temu se ne more izogniti nobena država in razlike v njihovih odzivih so zgolj lokalizirani odsevi različnih položajev, s katerih se nacionalne ravni vključujejo v globalizirane tokove. ― T retja trditev gre v smeri afirmacije socialne dimenzije. Šele, če zmanjšamo marginalizacijo družbenih skupin in celotnih slojev, lahko preprečimo dezintegracijo celotne družbe, kar je predpogoj za reševanje vseh drugih problemov, še zlasti najpomembnejših, torej takšnih, ki jih ni mogoče rešiti brez konsenzualnih politik in aktiviranja socialnega kapitala. Ta socialni poudarek lahko še dodatno zaostrimo v levičarsko smer: dokler ne zmanjšamo družbenih neenakosti in s tem socializiramo kapitalističnega gospodarstva, bo bogastvo zgolj zrcalna slika revščine, čim več bo prvega, tem več bo tudi druge, kar pomeni, da vsaka izboljšava znotraj obstoječe kapitalistične paradigme zgolj zaostruje temeljni problem (z neenakostjo), namesto da bi ga razrešila itd.

Kaj je bolj res: prvi, drugi ali tretji način refleksije?

Napačna vprašanja sugerirajo napačne odgovore. Skupna značilnost tradicionalne desnice in tradicionalne levice je bila predpostavka o hierarhični ureditvi temeljnih družbenih sektorjev, političnega, gospodarskega in socialnega. Prav v tem je slepa pega zgornjih presoj, saj vse – z napačnim vprašanjem vred – izhajajo iz takšne ali drugačne hierarhije omenjenih sektorjev. Navedena trditev je povzetek slovenske zgodovine v predmoderni dobi, pa tudi v času modernizacije. Klasična marksistična predpostavka o ekonomski bazi, na kateri stoji vse drugo, je v osnovi enaka kakor pri sodobnih neoliberalcih, ki se navdihujejo pri Smithovi »nevidni roki« trga 209

ko m p l e k s na d ru ž ba

in »vitki« državi. Ni naključje, da je slovenski (zapozneli) prevod Smithovega Bogastva narodov opremljen s študijo o tem, kaj se lahko iz tega klasičnega dela naučimo danes, konec te študije – katere avtor je ultraliberalec20 – pa se konča z naslednjo sklepno mislijo: »pot v blaginjo je tlakovana z mirom, pravno državo in nizkimi davki, vse ostalo pride samo od sebe« (Brščič, 2010: 690). Torej, če ni vojne, ki zavira trgovanje, če so davki nizki, da ne obremenjujejo podjetnikov in potrošnikov, če imamo pravno državo, ki varuje lastnino in vzdržuje prometna pravila, potem pride blaginja sama od sebe. Problematičnost te predpostavke je enaka kakor v klasičnem marksizmu (le z nasprotnim predznakom), in sicer: ekonomiji je podrejena politika, politiki pa vse drugo s celotno družbeno nadstavbo vred, tudi regulacija socialnih vprašanj. To zmoto ponazarjam v shemi 1. Takšni hierarhični shemi se večkrat pritakne še načelo subsidiarnosti21 a vselej v funkciji ohranjanja medsektorske hierarhije, nikoli proti njej.

20 U ltraliberalizem je potencirani neoliberalizem. Isti avtor, ekonomist Bernard Brščič, se je zelo jasno izrazil tudi o funkciji socialne države, do katere je odklonilen še bolj od drugih neoliberalcev na Slovenskem. Takole pravi: “socialna država ni nič drugega kakor »orodje družbenega inženiringa, ki ima za cilj z izrazito progresivno obdavčitvijo zagotoviti čim večjo enakost. Prevladujoč motiv tako namesto sočutnosti vse bolj postaja nevoščljivost. Svobodne družbe pa žal ni mogoče zasnovati na nevoščljivosti. /…/ Kakršenkoli poizkus popravljati tržne rezultate bi bil močno arbitraren in sam po sebi nepravičen.

Socialna pravičnost je torej svojevrsten contradictio in adiecto, pravičnost pač ne more biti socialna, lahko je zgolj proceduralna, ki s pomočjo trdnega okvira prav(n)e države posameznim tržnim udeležencem zagotavlja enakost možnosti /…./ Dilema progresivnih liberalcev, ki razmišljajo o izmenjavi med enakostjo (socialno varnostjo) in svobodo, je lažna. Če smo pripravljeni svobodo žrtvovati za varnost, smo nevredni tako svobode kot varnosti” (Brščič, 2005: 8-9).

21 Na Slovenskem se je to zgodilo na začetku 20. stoletja, ko je Aleš Ušeničnik, teolog oficialnega katolicizma, s sklicevanjem na katoliško varianto subsidianosti izpodbijal zahtevo po socialni funkciji države, ki jo je prvi v katoliškem taboru formuliral Janez E. Krek (več o tem gl.: Dragoš, 1998: 231 ss). To je zelo podobno današnjemu argumentu, na katerega se sklicuje Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pri vsiljevanju decentralizacije v zvezi s centri za socialno delo. Z decentralizacijo v smislu »občinizacije« se podira edina institucija socialne države, ki se jo vse bolj spravlja v odvisnost nedelujočih občin (gl.: Dragoš, 2011a).

210

Strani 211-213 so brisane.

ko m p l e k s na d ru ž ba

pa nobenega posamičnega sistema – sploh pa ne vseh skupaj – ni mogoče dirigirati iz enega samega, zanje zunanjega in njim nadrejenega centra. Strategije, ki so ključnega pomena za ohranjanje celote (družbe kot najširšega sistema), se dogajajo z medsebojnim prežemanjem sistemov, torej na njihovih presekih. Ekonomska politika je presek med gospodarskim sistemom in splošno državno politiko, ki se z razvojem strukturira v poseben delni sistem (koordiniran z Ministrstva za gospodarstvo), socialna politika, zunanja politika, varnostna politika, tripartitni pogajalski sistem med državo, delodajalci in delojemalci, kulturna politika, vse to so primeri presekov, ki so se iz sporadičnih intervencij izoblikovali v samostojne delne sisteme, ali pa se še niso izoblikovali, čeprav bi se morali (npr. stanovanjska politika, migracijska politika, multikulturna politika itn.). Za ilustracijo težav na presekih povzemam pet abstraktno formuliranih tipov strateškega ravnanja, ki jih sistemi kombinirajo pri prilagajanju na zunanje okolje, pa tudi v odnosu do lastne, interne sistemske strukture (Luhmann, 1981): 1. Sistem lahko svoj položaj v okolju poenostavi tako, da objektivno situacijo zamenja s subjektivno. Pričakovanja okolja se internalizirajo v sistemu lastne smotre, ki z institucionalizacijo postanejo del sistemskega delovanja.

2. Izzive iz okolja je možno do neke mere imobilizirati z interno sistemsko usmeritvijo v konsenz o subjektivno nastalih predstavah. Posledica takih prizadevanj je institucionaliziranje temeljnih načinov procesiranja doživljajev (rutin, percepcije zunanjega sveta, definicij resničnosti, vrednot).

3. Obvladovanje neobvladljivih, nedoločnih in nepredvidljivih izzivov je možno tudi s strategijo diferenciranja okolja. S tem pristopom si sistem odpre možnost, da se specializira navzven. Sistem za različna področja v svojem okolju tvori posebne razmejitve (najprej med sabo in okoljem, skozi to razliko pa tudi med različnimi področji relevanc v zunanjem okolju), nakar na teh mejah stabilizira posebne transakcije z zunanjim svetom, in to z namenom, da bi ohranil svojo avtonomijo.

214

s p r e m na b e s e da

4. N e le diferenciranje okolja, tudi diferenciacija sistema (navznoter) je ena od osnovnih strategij, ki povečuje prilagodljivost sistema na zunanje izzive. Interna diferenciacija vodi v tvorbo podsistemov, v decentraliziranje in avtonomijo posameznih delov (prej enovite) sistemske celote. Posledica je večja prilagodljivost celotnega sistema, saj so škodljivi učinki okolja na ta način lokalizirani, kar je kritičnega pomena za preživetje v nestabilnih razmerah: nekontroliranim vplivom od zunaj so zdaj izpostavljeni le posamični deli sistema in tam so ti vplivi tudi zaustavljeni, saj se v diferencirani strukturi sistema ne prenašajo samodejno na celoto.

5. Naslednja strategija je v stopnji ne/določenosti sistemske strukture. Vsako odločanje predpostavlja neko stabilnost premis, načel oz. vodil, na podlagi katerih se opravlja selekcijo med alternativami. Stabilnost omogoča predvidljivost, zagotavlja pa jo sistemska struktura. Hkrati pa mora ta struktura biti tudi odprta, do neke mere nedoločena, da bi lahko absorbirala čim večjo kompleksnost in nepredvidljivost zunanjih izzivov, in to tako, da se struktura pri tem ne spreminja (vedno znova). Ker odnos med določenostjo in nedoločenostjo sistemske strukture vzpostavlja sistem in ne okolje, gre za pomembno sistemsko strategijo.

Iz opisanih strategij je nemogoče razbrati enoten vzorec delovanja za različne sisteme na različnih presekih. Dovolj jasno pa je, da je zatekanje v subordinacijo disfunkcionalno, saj okolje sistemov (zunanje in notranje) ni več hierarhično urejeno niti predvidljivo niti obvladljivo iz ene superreprezentance, zunaj sistemskih enot. Bližnjice, ki zanikajo avtonomijo sistemov, vodijo v kolonizacijo enega sistema nad drugimi in brišejo sistemske preseke. Omenjene strategije so načini za ohranjanje sistemske avtonomije v (presečnih) pogojih, kjer se sistemi prilagajajo avtonomnim zakonitostim, interesom in logikam drugih, drugačnih sistemov. V skladu z aksiomom sistemske teorije, da brez sistemskih meja ni sistema – saj lahko sistemska enota le skozi svoje meje regulira interakcije z okoljem – so preseki nevralgična točka integracije, saj se meje sistemov in215

ko m p l e k s na d ru ž ba

tenzivno relativizirajo prav na presekih z drugimi sistemi. Oziroma, povedano drugače, v tem procesu prilagajanja na okolje se relativizira tudi avtonomija sistemov. Skozi preseke določen sistem lahko nadzira drugega samo v tolikšni meri, kolikor je tudi sam nadzorovan od drugih; ko se poruši ta pogoj, se prilagoditve zreducirajo na »igro« ničelne vsote, kar lahko vodi v kolonizacijo enega sistema nad drugim(i).

Pričujoča monografija o presečnem vrednotenju predstavlja odličen in nazoren korak naprej od zgornjih abstrakcij; v smislu teoretskega dometa pa je ta korak tudi eden od redkih, če že ne edini na slovenskem.

Uporabljeni viri:

Brščič B. 2005. Vladar, pozabi na moč. Delo, Sobotna priloga, 3.IX.2005: 8-9.

Brščič B. 2010. Bogastvo narodov – politična ekonomija klasičnega liberalizma. V: A. Smith, Bogastvo narodov. Ljubljana: Studia humanitatis, str. 641-690.

Dragoš S. 1998. Katolicizem na Slovenskem. Ljubljana: Krtina.

Dragoš S. 2004. Socialna omrežja: izvor socialnega kapitala. V: M. Novak, in dr., Omrežja socialne opore prebivalstva Slovenije. Ljubljana: Inštitut RS za socialno varstvo, str. 143 – 159.

Dragoš S. 2010. Tangencialnost in subsidiarnosti. Teorija in praksa, 47/2-3(2004):392404.

Dragoš S. 2011. Ne služi jim in ne delaj po njihovih delih (2Mz 23,12). V: C. Maltese, Nabirka (Koliko Italijani plačujejo za Cerkev). Mengeš: Ciceron, str. 9 – 20.

Dragoš S. Decentralizacija = ultraliberalizacija socialnega varstva. Socialno delo, 50/1(2011a):47 – 49.

Luhmann N. 1981. Teorija sistema, svrhovitost i racionalnost. Zagreb: Globus.

Luhmann N. 1995. Social Systems. California: Stanford University Press.

Rajšp S., S. Kurdija. 2010. Zaupanje informacijski pooblaščenki (Kratko poročilo na osnovi rezultatov raziskave PB). Ljubljana: Center za raziskave javnega mnenja.

Toš N. in dr. 1999. Vrednote v prehodu II. Ljubljana: FDV, IDV – CJMMK.

216

up o r ab lje n i vi r i

Agre P.E. Hierarchy and History in Simon’s »Architecture of Complexity«. Lawrence Erlbaum Associates, Journal of the Learning Sciences 12/3(2003).

Allmendinger P. Towards a Post-Positivist Typology of Planning Theory. Sage, Planning Theory, 1/1(2002):77–99.

Ankersmit F. Political Monadology. Project MUSE: Theory & Event, 8/3(2005):1-58.

Arrow K. 1951. Social Choice and Individual Values, (2. izdaja, 1963), New Haven: Yale University Press.

Arzenšek A. 2009. Odpori: gordijski vozel organizacijskih sprememb. AirBeletrina.

Bailey K.D. Systems Theory, v Handbook of Sociological Theory, edited by Jonathan H. Turner. Kluwer Academic / Plenum Publishers, New York, 2002.

Balibar É. 2007. On Universalism, in debate with Alain Badiou. EIPCP: transversal EIPCP multilingual webjournal, št. 2, prevod v angl. M. O’Neill.

Barbera A. Republic 530C-531C: Another Look at Plato and the Pythagoreans . The American Journal of Philology, 102/4(1981):395-410.

Barry N. The Tradition of Spontaneous Order. Literature of Liberty. Arlington: Institute for Humane Studies, 5/2(1982):7–58.

Batterman R. 2002. The Devil in the Details: Asymptotic Reasoning in Explanation, Reduction and Emergence. New York, NY: Oxford University Press.

Bar-Yam Y. A Mathematical Theory of Strong Emergence. Wiley: Complexity, 9/6 (2004):15-24.

Berger P., T. Luckmann. 1966. The Social Construction of Reality: A Treatise in the Sociology of Knowledge. Garden City: Anchor Books.

Bertalanffy L., von. 1968. General System Theory. New York: George Braziller.

Bey H. 1991. The Temporary Autonomous Zone, Ontological Anarchy, Poetic Terrorism.

Autonomedia Bonefeld W. Uncertainty and Social Autonomy. The Commoner št. 8, 2004).

Bookchin M. 1995. Social Anarchism or Lifestyle Anarchism: An Unbridgeable Chasm Edinburgh: AK Press.

Bourdieu P. 1977. Outline of a Theory of Practice. Cambridge University Press.

Bourdieu P. 2001. Contre-Feux 2. Paris: Raisons d’Agir.

Breines W. 1989 Community and organization in the New Left, 1962-1968. The great refusal. New Brunswick: Rutgers Univ. Press, 2. izdaja.

Breznik M. 2009. Kultura danajskih darov - Od mecenstva do avtorstva. Ljubljana: Sophia, Zbirka Paideia.

217

ko m p l e k s na d ru ž ba

Brown Wells S., S.F. Wells, ml. Shared Sovereignty in the European Union:Germany’s Economic Governance. Yale Journal of International Affairs, PomladPoletje(2008):30-43.

Burchell G., C. Gordon, P. Miller (ur.). 1991. The Foucault Effect: Studies in governmentality. Hertfordshire: Harvester Wheatsheaf.

Burke M.A. 1997. President and CEO, The AdGap Group. Foundation for Enterprise Development.

Burke P.J, J.E. Stets. 2009. Identity Theory. Oxford University Press.

Burke W.W., G.H. Litwin. A Causal Model of Organizational Performance and Change.

Journal of Management, 18/3(1992):523-45.

Calhoun C. The Infrastructure of Modernity, v H. Haferkamp, N.J. Smelser (ur.). Social Change and Modernity, Berkeley: University of California Press, 1992.

Camagni R. 2007. The rationale for territorial cohesion and the place of territorial development policies in the European Model of Society, v A. Faludi (ur.), Territorial Cohesion and the European Model of Society, Lincoln Institute of Land Policy.

Camatte J. 2003. Protiv pripitomljavanja. Lutanje Čovečanstva. Uvod u Zver (2). Beograd, Anarhija/blok 45, Porodična biblioteka št. 6, prevod in spremna besedila Aleksa Golijanin.

Carbado D.W. Racial Naturalization. American Quarterly. 57/3(2005):633-58.

Castells M. 1997. The Power of Identity, The Information Age: Economy, Society and Culture Let. II., 1.izdaja, Cambridge: Blackwell.

CEC - Commission of the European Communities. 2004. A New Partnership for Cohesion; Third Report on Economic and Social Cohesion, Luxembourg.

CGEG. 2011. The Magenta Book. Guidance for evaluation. London: HM Treasury, the Cross-Government Evaluation Group.

CGIAR. 2003. Performance Measurement of Research Institutions and Research Programs – A Sourcebook. Washington: CGIAR Secretariat, draft.

Chaumont J. M 1996. La Concurrence des victimes. 2. izdaja, Paris: La Découverte.

Chomsky N. 1973. For Reasons of State. Pantheon Books.

CIDA. 2006. Organisational Assessment Guide. Ottava: CIDA - Evaluation division.

Cohesion Policy: Community Strategic Guidelines, 2007-2013. Brusselj, COM(2005)0299.

Collier J. 1984. Pragmatic Incommensurability. The University of Chicago Press, Proceedings of the Biennial Meeting of the Philosophy of Science Association, Contributed Papers, 1(1984):146–53.

Comtois C. Spatial Integration and Geographic Modernization: Review of Theories and Synthesis. Cahiers de géographie du Québec, 30/79(1986):41-51.

Connelly S. T. Richardson. 2004. Exclusion: The necessary difference between ideal and practical consensus. Journal of Environmental Planning and Management 47/1(2004):3-17.

Cox D., M. La Caze, M. Levine. 2012. »Integrity«, The Stanford Encyclopedia of Philosophy, v E.N. Zalta (ur.).

Cremaschi S., M. Dascal. Malthus and Ricardo on Economic Methodology. History of Political Economy, 28/3(jesen 1996):475-511.

218

u p o r a b lj e n i v i r i

Crowder G. 2003. Pluralism, Relativism and Liberalism in Isaiah Berlin, predstavljeno na konferenci Australasian Political Studies Association, University of Tasmania.

Curzon Price T. 2007a. The reinvention of scarcity. openDemocracy 13. junij.

Curzon Price T. 2007b. Das Google Problem: is the invisible mouse benevolent? openDemocracy 19. april. Čufer A. 2007. Analiza potreb lokalnih trgov. Tolmin: Posočje – Invalidsko podjetje.

Davies A., S. Ford. 2000. Art Networks, v Holmes B. 2008.

Dawson S., C. Dargie. New public management: an assessment and evaluation with special reference to UK health. Public Management, 1/4(1999):459–81.

De Boe Ph., C. Grasland, A. Healy. 1999. Spatial integration. A paper presented by the co-ordinating workgroup 1.4: Belgium, France, Portugal, United Kingdom, Study programme on European spatial planning Strand 1.4. de Hoop Scheffer A. 2007. Philosophy in a Time of Terror: Dialogues with Habermas and Derrida. Cosmopolitique.

Dearing E., P. Staes,T. Prorok (ur.). 2006. CAF works – better service for the citizens by using CAF. Dunaj: Austrian Federal Chancellery.

Delanty D. Social integration and Europeanization:the myth of cultural cohesion. Yearbook Of European Studies 14 (2000): 221-38 Delhey J. 2004. European social integration: from convergence of countries to transnational relations between peoples, Discussion papers, No. SP I 2004-201.

Demsetz H. Information and Efficiency: Another Viewpoint. Journal of Law and Economics 12(1969):1-22, v Schnellenbach, 2005.

Derrida J. 1978. ‘Genesis and Structure’ and Phenomenology, v Derrida J., Writing and Difference. London & New York: Routledge, prevod Alan Bass.

Derrida J. 1985. Letter to A Japanese Friend, v Derrida and Différance (ur.), D.Wood, R.Bernasconi, Warwick: Parousia.

Derrida J. 1988. Limited Inc. Evanston: North Western University Press.

Derrida J. 1996. Monolingualism of the Other, or, The Prosthesis of Origin. Stanford: Stanford University Press.

Derrida J. 2002. Positions. London & New York: Continuum, 2. izdaja.

Deverell C., S. Adamson. 2007. Implementing the Common Assessment Framework: Early Experience in the East Riding of Yorkshire. University of Hull.

DG Regio. 2004. Interim territorial cohesion report (Preliminary results of ESPON and EU Commission studies).

Diamond J. Establishing a Performance Management Framework for Government.

Instituto de Estudios Fiscales, Presupuesto y Gasto Público, Delovni zvezek 40(2005):159-83.

Diefenbach K. 2007. 1968 and after- Some Comments on Singularity and Minoritarian Politics. EIPCP: transversal - EIPCP multilingual webjournal, št. 4.

Donzelot J. 1991. The Mobilisation of Society, v Burchell in dr., str. 169-79.

Dopfer K. 2006. The Origins of Meso Economics Schumpeter’s Legacy. Jena: Max Planck Institute of Economics, Evolutionary Economics Group, The Papers on Economics and Evolution št. 610.

Dopfer K., J. Foster, J. Potts. Micro–meso–macro. Springer, Journal of Evolutionary Economy 14/3(2004):263–79.

219

Strani 220-240 so brisane.