Ne le vedeti, temveč se tudi zavedati Bogomir Štefanič; foto Tatjana Splichal Intervju je bil objavljen v Družini 5. decembra 2021
Državni zbor je pretekli teden (spet) razpravljal o polni »posvojitvi« resolucije Evropskega parlamenta in evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je ogromna večina tedanjih evropskih poslancev – s slovenskimi vred – aprila 2009 obsodila vse totalitarne in avtoritarne režime na stari celini ter se zavzela za sočutno in enakopravno obravnavo vseh žrtev teh režimov. Glasovanje je v četrtek, 25. novembra, znova pokazalo, da slovenska parlamentarna večina tega ni sposobna – v očitnem prepričanju, da avtohtona inačica komunističnega totalitarizma ni (bila) obsodbe vredna. Resolucijsko opredeljevanje, ki poteka v interesno zaznamovani in zato polemični politični areni, pa seveda še zdaleč ni edina pot za odkrito soočenje s travmami zgodovine in njihovimi posledicami, ki (pa če si to priznamo ali ne) krojijo življenje do današnjih dni. Ena izmed najbolj prepričljivih in tudi očiščevalnih poti je brez dvoma umetniška. Preteklost, zaznamovana z nezastarljivimi vojnimi zločini, ki dosežejo vrh v povojnih pobojih nasprotnikov totalitarnega komunizma, je bila seveda že velikokrat tema umetniškega ustvarjanja, toda prav trpljenje pomorjenih in nekaterih rešenih iz pozne pomladi 1945 dobesedno kliče po prepričljivi filmski upodobitvi. Zanjo se zavzema Anton Tomažič, podjetnik, politik slovenske pomladi, pa tudi umetniški ustvarjalec; prav film je bil njegova mladostna ljubezen in če ga starši ne bi pregovorili, da je šel študirat pravo, bi se zelo verjetno znašel na študiju režije. Danes pa išče poti, kako z monumentalnim filmskim projektom upodobiti slovensko »Kalvarijo 1945«, kot je dal naslov projektu, za katerega je že napisal scenarij. 1. Dotakniva se najprej načelnega vprašanja: zakaj se vam zdi sploh potrebno »prebujati duhove preteklosti«, ko pa imamo že prek glave težav sedanjosti, pred seboj pa zaradi posledic pandemije zelo negotovo prihodnost? Množični povojni poboji domobrancev in z njimi povezanih civilistov v Sloveniji leta 1945 so bili največja narodna katastrofa v zgodovini majhnega naroda in še do danes predstavljajo kot nezaceljena rana glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot predpogoj za nujno narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico, zgodovinsko verodostojno razkritje, z jasnim uradnim priznanjem, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega, da je šlo za nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Ni dovolj nekaj le VEDETI, ampak se je potrebno tega tudi ZAVEDATI. Morda res danes mnogi v Sloveniji “to že vedo”, ampak bojim se, da veliko premalo. Vsako tovrstno informacijo pa takoj povežejo z uveljavljeno frazo, da je šlo “le” za kolaborante in da so se takšna dejanja maščevanja zgodila povsod. In se jim potem niti več ne zdi ne vem kako pomembno “to vleči iz zgodovine”. Zato mislim, da je treba narediti več v smeri zavedanja, da se nekaj takega NIKOLI ne sme dopustiti, niti opravičevati, niti relativizirati. Temu je namenjena ideja mojega projekta. Poudarek filma mora biti: To je bilo PO vojni, v mirnem času, ko so (jugoslovanske in angleške) oblasti vse že povsem obvladovale! Brez sodnih postopkov se NE SME nikoli pobiti 10.000 razoroženih ujetnikov, pa tudi če so zločinci (kar pa seveda celo v veliki večini niti niso bili)!
2. Zločinsko dogajanje ob koncu druge svetovne vojne je že zelo dobro dokumentirano v številnih verodostojnih publikacijah, zlasti zaradi dela vladne komisije za prikrita grobišča, ki jo vodi dr. Jože Dežman, tudi dokaj dobro raziskano »na terenu«. Kaj bi lahko k temu védenju prispevala filmska upodobitev? Film je eno zelo močno umetniško orodje! Včasih se nam v spomin vtisne ena sama dobro režirana ter odigrana sekvenca s posameznikovo usodo, prikazano do zenice njegovega očesa bolje kot pa dokumentarec z natančno analizo dogajanj ter podkrepljen z natančnimi številčnimi podatki. 3. Iz katerih zgodovinopisnih niti ste spletli svoj scenarij? Potem, ko sem dal moj scenarij prebrati nekaterim dobrim poznavalcem obravnavane tematike, z veseljem ugotavljam, da kakšnih dejanskih, “zgodovinskih” napak nima. Pa saj jih tudi skoraj ne more biti, ker sem skupaj “zlepil” le odlomke iz različnih pričevanj tedanjih udeležencev teh strahotnih dogajanj. Veliko tudi iz “Dokumentov in pričevanj o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji”, kot jih je zbral dr. Milko Mikola. 4. Kje filmsko zgodbo začnete, kje končate? Film prikazuje le nekaj dni med mesecem majem in junijem 1945, začenši v Vetrinju, kjer so imeli Angleži pod kontrolo preko 10.000 razoroženih domobrancev. Z lažjo, da jih bodo poslali v Italijo, jih vkrcajo na vlake in tik pred mejo z Jugoslavijo predajo Titovim partizanom. Sledijo prevozi in pohodi preko Jesenic, Kranja, Škofje Loke, Šentvida, Ljubljane in Kočevja do morišča v Kočevskem rogu. Ves čas pa ob pretepanju, ropanju, poniževanju in pobijanju, skozi špalir zaslepljene in naščuvane množice, v podobnem vzdušju, kot je spremljalo Kristusov križev pot. Glavno osebo spremlja filmska zgodba še po rešitvi iz jame na nekajdnevnem begu in skrivanju, kako se prebija, ranjen in po celem tednu brez hrane in vode, skoraj nag, izogibajoč se patruljam, ki ga iščejo ter izdajalskim domačinom, do doma, kjer ga čakata oče in mati. 5. Ali želi film predstaviti predvsem perspektivo žrtev ali tudi storilcev? Priznam, da sem v prvi verziji scenarija precej zanemaril usodo izvajalcev pomorov, ki so bili, mnogi proti svoji, zgolj v vlogi rabljev. Na predlog kolegice, pisateljice Vide Kokalj, ki je bila prva bralka, sem dodal tudi nekaj prizorov, ki gledalca opozarjajo na osebne tragedije neposrednih izvajalcev pokolov. Dober poznavalec problematike (preiskovalec množičnih grobišč in kriminalist) g. Pavel Jamnik mi je dal idejo za prizor, ko partizan na morišču iz žepa zvezanega domobranca vzame sliko, mu jo pokaže in nato spet vrne ter ga ustreli… in ga to v mislih preganja celo življenje. Obema se za koristne predloge iskreno zahvaljujem! 6. Gotovo ste si ogledali film Katin, ki ga je leta 2017 o sovjetskem poboju poljske vojaške in intelektualne elite iz leta 1940 posnel znameniti Andrzej Wajda. Ali
eden izmed navdihov za vaš projekt izvira prav od tod? Prizori so podobni, (a še hujši) kot v filmu Andrzeja Wajde. Presežejo prizore iz Katina v tem, kar se je še nekaj dni dogajalo globoko v jami med stotinami svežih trupel – in preživelih ranjencev! K sreči se je nakaj od tisočev žrtev »čudežno« rešilo in uspešno pobegnilo, da so lahko postali pričevalci. Trpljenje preživelih, ki se pred dodatnimi eksplozijami in živim apnom ščitijo s trupli tovarišev, bi dober režiser (in predvsem tudi spremljajoča filmska ekipa snemalcev, maskerjev, scenografov) prikazal kot nekaj doslej še nevidenega, tudi v svetovnem merilu. 7. Wajdov film pravzaprav omenjam iz čisto posebnega razloga. V njem seveda srečamo prizore hudega nasilja, ki jih kot gledalci komaj zmoremo gledati. Po drugi strani pa: ali ne bi bila »Kalvarija 1945« še mnogo bolj prežeta s prizori nasilja? Zgolj ena primerjava: sovjetski likvidatorji Poljakov vsaj slačili niso, kar je pozneje omogočilo identifikacijo žrtev, slovenski komunistični eksekutorji pa so se prav na katinskem primeru naučili, da je treba žrtve popolnoma »anonimizirati«, jih torej sleči, razbiti, razčlovečiti do konca. Kako torej prikazati to nasilje, ne da bi padli v obup njegove neznosnosti? Vaše vprašanje me še potrjuje v prepričanju, da je treba opozoriti še na marsikatere doslej zamolčane ali pozabljene okoliščine, kot je tudi verjetna povezava med Katinom in Rogom. Fizično nasilje in umor sta le del storjenega zločina, enako kruto in zavržno je načrtno in sistematično predhodno razčlovečenje žrtev. Tudi to želi prikazati in obsoditi film Kalvarija 1945. 8. Če se dotakneva izvedbene strani. Svojo pobudo ste zastavili kot mednarodni projekt. Ali menite, da ga slovenske filmska srenja ne bi bila sposobna ali morda ne bi bila pripravljena izpeljati? Povsem nerealno je, da bi bil v bližnji prihodnosti film posnet v Sloveniji samo s slovenskimi akterji in financami. Obstoječa filmska infrastruktura je prešibka, pa tudi še vedno preveč prežeta s staro miselnostjo in ideološkimi predsodki (predvsem do domobranstva). Čeprav je trenutna oblast po toliko letih končno vsaj desno-sredinska, pa ima že toliko drugih tekočih problemov in nasprotnikov, da bi bila predlagana tema “za slovensko filmsko srenjo naravnost toksična”. Zaradi zahtevne tematike in potrebe po masovnih prizorih bi bil film tudi nadpovprečno drag, okrog 10 MIO EUR. 9. Koga v tujini torej želite prepričati, da to ni »misija nemogoče«, temveč prava tematika za visokoproračunski film? Tuja publika o zgodovinskih okoliščinah MAJA 1945 pri nas – nič ne ve! Brezupen bi bil poskus, da bi v času enega celovečernega filma takšni publiki razložili situacijo v Jugoslaviji, Sloveniji, politične razmere, Osvobodilno fronto, partizane, domobrance, Dolomitsko izjavo, zato jaz niti ne pomislim na tak poskus. Če pa bi poskušali karkoli poenostaviti in skrajšati, bi bil pa seveda cel halo na eni in drugi (domači) strani… Zato sem se v mojem scenariju skušal maksimalno izogniti kakšnemu ideologiziranju,
sem pa poskušal le čim bolj intenzivno, a realistično zajeti dogajanje in vzdušje maja 1945. 10. Kdo bi bil torej ciljno občinstvo tega filma – mednarodna ali domača javnost? Obe! Naj poudarim da pri meni kot scenaristu ne gre le za politični motiv, ampak tudi za iskren umetniški poskus. Nekaj literarne »zapuščine« že imam, saj sem napisal že pet knjig in nekaj scenarijev, od katerih je bil eden že izbran za realizacijo pri Viba filmu leta 1985, z režiserjem Jožetom Pogačnikom. Prepričan sem, da ima tudi ta moj zadnji scenarij velik filmsko umetniški potencial, ravno tudi zaradi edinstvene tematike. Ko bomo dobili še dovolj pogume investitorje za potrebnih 10 milijonov, bomo zlahka dokončali projekt s katerim od najboljših svetovnih režiserjev. Z malo sreče bi rezultat lahko bil tudi uspešnica, ki bi kandidirala za Oskarja ter investitorjem omogočila soliden zaslužek. 11. Svojo pobudo ste predstavili številnim slovenskim poznavalcem vojnega in povojnega časa. Kakšni so bili njihovi odzivi? Doslej je bila moja pobuda sprejeta zelo pozitivno od vseh, katerim sem jo posredoval, med drugim tudi: Kardinal Franc Rode, Lojze Peterle, Matej Tonin, Žiga Turk, Ljudmila Novak, Helena Jaklitsch, Pavel Jamnik, Ivo Jevnikar, Slavko Kmetič, Andreja Valič Zver, Marko Pavliha, Vida Kokalj, Tone Rode, Margarita Maria Dolinar. 12. Obrnili ste se tudi na poznavalce iz tujine, kot so grof Nikolaj Tolstoj, ki je v več knjigah raziskoval sporno angleško ravnanje pri vračanju protikomunistov, Marcus Ferrar, soavtor odmevne knjige Slovenija 1945, in Keith Miles, ki ga Družinini bralci med drugim poznajo kot pobudnika zadostilne maše, s katero so se novembra 2010 v angleškem mestecu Great Missenden spomnili na domobrance, ki so jih britanske zasedbene oblasti leta 1945 z zvijačo izročile v roke jugoslovanskim revolucionarjem. So vas podprli? Vsi ti so me izrecno in odločno podprli, kar me zelo veseli in vzpodbuja za nadalnje aktivnosti. Posebno me veselijo tudi zelo pozitivni odzivi iz vrst naših slovenskih rojakov po svetu. Tako je projekt odločno podprl predsednik Slovenske kulturne akcije, krovne organizacije ustanovljene leta 1954 s sedežem v Buenos Airesu – Argentina. Trenutno iščemo tudi podobne odzive iz vrst naših rojakov v ZDA in Kanadi.
13. Zgolj misel za sklep pogovora: Ali menite, da bi lahko tudi bralci Družine kakor koli pomagali pri uresničitvi projekta »Kalvarija 1945«? Vsekakor lahko in jim bom(o) zato zelo hvaležni! Za začetek si lahko ogledajo moj video pogovor z Matejem Cepinom na Socialni akademiji. Ogledajo IN DELIJO si ga lahko tule: https://socialnaakademija.si/kalvarija1945_video/ Osnovni materiali so vsi dostopni (tudi za deljenje) tule: Sinopsis v slovenščini: https://issuu.com/antontomazic/docs/sinopsis_1945 Sinopsis v angleščini: https://issuu.com/antontomazic/docs/ordeal_1945 Scenarij v slovenščini: https://issuu.com/antontomazic/docs/scenarij_za_film_kalvarija1945_-v3 Obrazložitev scenarija: https://issuu.com/antontomazic/docs/obrazlo_itev_scenarija_kalvarija_1945 Scenarij v angleščini: https://issuu.com/antontomazic/docs/script_for_the_film_ordeal_1945_-_v3 Tiste bralce, ki bi bili pripravljeni tudi sodelovati in kaj pomagati, pa bi prosil, da razmislijo in po možnosti kaj reagirajo na naslednje vprašanje: Kako bi lahko z našo idejo (in že napisanim scenarijem v angleščini) prišli v krog tistih, ki se odločajo za nove projekte pri velikih filmskih družbah, kot so Netflix, Amazon in HBO? Kateri vplivni slovenski rojaki, politiki, diplomati, umetniki, bi nam lahko pomagali do prvega stika? Vsakega odziva na naslov tone.tomazic@siol.net bom zelo vesel!