Nekoč in danes

Page 1

Kranj, 2019

GORENJSKI MUZEJ

Uvodnik

Jelena Justin: Petinšestdeset let ohranjanja kulturne dediščine

Mag. Marjana Žibert: Petinšestdeset let ohranjanja kulturne dediščine

Ddr. Damir Globočnik: Prva likovna razstava v Prešernovi hiši v Kranju

Mag. Tatjana Dolžan Eržen: Pridobivanje predmetov za etnološko zbirko

Dr. Jože Dežman: Tabuji padajo – učimo se dialoga

Ddr. Verena Vidrih Perko: Arheologija v Gorenjskem muzeju: zgodba o uspehu

Mag. Monika Rogelj: Dediščina industrializacije

Gašper Peternel: V Prešernovi soseščini

Dr. Veronika Pflaum: Nekoč in danes

Magda Zore: Oddelek za pedagoško in andragoško dejavnost

Mateja Likozar: Nastajanje muzejske fototeke

Mag. Barbara Kalan: Knjižnica Gorenjskega muzeja

Anja Poštrak: Misli mladega muzealca

Mag. Irena Jeras DImovska: Restavratorski oddelek

Sandra Dimitrijević, Anamarija Dimovska: Konservatorski oddelek

Alenka Pipan: Ko predmet postane muzealija

Jelena Justin: Komuniciranje z javnostmi

Mag. Marjana Žibert: Dediščina nas povezuje

Ddr. Damir Globočnik: » Filmski podjetnik« v Kranju

Mag. Tatjana Dolžan Eržen: Etnološko raziskovanje Gorenjske

Dr. Jože Dežman: Nova območja spomina

Ddr. Verena Vidrih Perko: Dediščina arheološkega kustodiata Gorenjskega muzeja

Gašper Peternel: Boginje v Prešerovem mestu

Mag. Monika Rogelj: Od vezenine do plakata

KAZALO 7 8 10 12 14 16 18 20 22 24 26 28 30 32 34 36 38 40 42 44 46 48 50 52 54

Anamarija Dimovska: Neustrezni konservatorsko-restavratorski posegi na keramiki

Magda Zore: Muzejčica

Jelena Justin: Muzej, gore in Himalaja

Mag. Marjana Žibert: Od kdaj se kranjski grad imenuje Khislstein

Ddr. Damir Globočnik: Slikoviti pogledi s Kranjskega

Mag. Tatjana Dolžan Eržen: Za obiskovalce in skupaj z njimi

Dr. Jože Dežman: Kranjska klobasa 2025

Ddr. Verena Vidrih Perko: Kako je Kleopatra obiskala Kranj

Mag. Monika Rogelj: Ambulanta dr. Fajdige

Gašper Peternel: Prešeren – Kulturni svetnik

Dr. Veronika Pflaum: Razstavna pripoved o gradu Khiselstein in rodbini Khisel

Magda Zore: Tisoč šolarjev in njihov Gorenjski muzej

Alenka Pipan: Predmeti pripovedujejo zgodbe

Mag. Barbara Kalan: Prešernove poezije »z napako«

Anja Poštrak: Bohinjska muzejska zbirka: zbirka Vojni muzej

Mag. Irena Jeras DImovska: Konserviranje-restavriranje poslikanega pohištva

Sandra Dimitrijević: Hranjenje muzejskih predmetov v depojih

Mag. Marjana Žibert: Dediščina za prihodnost

56 58 60 62 64 66 68 70 72 74 76 78 80 82 84 86 88 90 92 94 96 98 100 102
Jelena Justin: Planinske
Mateja Likozar: Ohranjanje fotografske dediščine Mag. Barbara Kalan: Prešerniana
knjižnici
muzeja Anja Poštrak: Spoznavanje bohinjske kulturne dediščine
Dr. Veronika Pflaum: Arheološke zbirke v muzeju
razglednice
v
Gorenjskega
Mag. Irena Jeras DImovska: Pomen dokumentacije

katerimi smo zrasli. Kakor

ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti kot tudi ne hiše, vasi, mesta, pokrajine brez zgodovine. Naj bomo še tako prepričani, da živimo le danes za jutri, smo ujeti v preteklost, bližnjo in daljno.

Več tisoč let staro posodje in nakit, stare listine in kipi svetnikov, kmečke poslikane skrinje in staro meščansko pohištvo, čudovita ženska in moška oblačila iz vasi in mesta, množica orodij in pripomočkov, brez katerih našim prednamcem

Franceta Prešerna, na tisoče starih razglednic in fotografij, mnogo izdelkov, ki spominjajo na industrijski razcvet 20. stoletja, plakati, ki so imeli vlogo medija, predmeti, ki opominjajo na krutost vojne. To in še mnogo več najdemo v zakladnici Gorenjskega muzeja, kjer že petinšestdeset let skrbno hranimo, proučujemo in interpretiramo ohranjene sledove preteklosti za čas, ki ga živimo in za prihodnje rodove.

Izteka se leto, ko smo v Gorenjskem muzeju praznovali petinšestdeseto

zadevali, da smo opozarjali na dediščinske zgodbe, s katerimi živimo – pa naj bodo to igrače našega otroštva, nakit t.i. kranjske zlate dobe, grad Khislstein, Gaštejski klanec, naš dr. France Prešeren ali sestreljeno ameriško letalo nad Bohinjem. Naše dediščinske zgodbe smo si prizadevali predstaviti celostno, zato smo sodelovali z različnimi institucijami in posamezniki. Želeli smo, da bi skupnost in posamezniki spoznali čim več dediščinskih zgodb, zato smo vas nagovarjali tudi na teh

V muzejih se prepleta mnogo zgodb. Nastajajo na preostankih arheoloških najdišč, minulega načina življenja, na ljudskem izročilu, preostankih obrti in industrijskih obratov. Nastajajo tudi na spoznanjih brezštevilnih ved in družbenih sprememb kot opomin človeških tragedij in zmot. Muzeji so pripovedovalci zgodb o naših vaseh in mestih, o naših pokrajinah in državi. So tudi prebivališča muz človekove umetniške ustvarjalnosti in varuhi zbirk likovne ter drugih umetnosti. V muzejih seveda te zgodbe ohranjamo za naslednje rodove. A za današnji čas jih interpretiramo, da bi dediščino in umetnost spoznal, užival ter soustvarjal širši krog različnih deležnikov.

Muzej so zbirke, so izjemni predmeti lokalne in nacionalne premične dediščine, so številne razstave in katalogi, otroške delavnice, nešteta vodstva po razstavah, muzejski večeri in še kaj bi se našlo. Kljub vsemu pa smo v muzeju ključni ljudje, ki »delamo muzej«, uresničujemo njegovo poslanstvo in smo gibalo njegovega razvoja.

Na naslednjih straneh zanimive muzejske zgodbe predstavlja druga generacija ustvarjalcev Gorenjskega muzeja. Ponosni in hvaležni smo, da lahko pišemo zgodbo o Gorenjskem muzeju in nadaljujemo prizadevanja naših predhodnikov, ki so leta 1953 začeli načrtno strokovno muzejsko delo v Kranju. Želimo si, da bi naše ideje in zamisli prispevale k razvoju našega Gorenjskega muzeja in da bi širša skupnost prepoznala našo službo za svojo.

straneh. Svoje dobiti dediščina rizmu, kar za poseben izziv.

Naša dediščina doma in v stih, ko se odločimo cen predmet, zgodbo, modrost staro tovarno naštevali, ohraniti potomce. To katero živimo mo. Mnogi svojo

7
2 3
Iz zbirke Gorenjskega Mag. Marjana Žibert, direktorica Gorenjskega muzeja

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (1)

Petinšestdeset let ohranjanja

Spoštovani bralci in bralke Gorenjskega glasa. Zaposleni v Gorenjskem muzeju letos beležimo 65-letnico delovanja muzeja, zato smo se odločili, da vam v celoletnem podlistku predstavimo zanimivosti iz zgodovine razvoja muzeja, anekdote, ki so postale že legendarne, posameznike, ki so pomagali soustvarjati muzej, dosežke s področja ohranjanja naše skupne dediščine … V kakšnem času je muzej sploh nastal? Na mrzlo silvestrsko noč 1952/1953 je naletaval sneg in ljudje so pričakovali novega leta dan. Čez noč je zapadlo 15 centimetrov snega. A zimsko pravljico so ljudje pričakali s cmokom v grlu, s kančkom nelagodja, saj so se zaostrovale razmere v tržaški pokrajini.

Po drugi svetovni vojni je dal ravnatelj Tekstilne šole Črtomir Zorec pobudo za ustanovitev mestnega muzeja v Kranju. Skrbel je namreč za nastajajočo zbirko tekstilij in kulturno-zgodovinskih predmetov. V čas preurejanja Prešernovega gaja in postavitve Prešernovega spomenika pred Prešernovim gledališčem je spadalo tudi prizadevanje za preureditev Prešernove hiše v spominski muzej. Prvo dejanje je bila preureditev pritličja hiše, kamor so leta 1949 postavili doprsni Prešernov kip. Dela so se nadaljevala leta 1952, zato so s 1. januarjem 1953

zaposlili stalnega strokovnega sodelavca, umetnostnega zgodovinarja Ceneta Avguština, ki je bil prvi direktor Mestnega muzeja Kranj.

Če pogledamo globalno, je movalo politični, in socialni globalno: umrl čala se je korejska rožen konflikt Korejo s podporo Sovjetske zveze rejo s podporo rodov, katere dne še danes; žaške krize ske oblasti nali so Elizabeto prestolu še drey Hepburn filmom Rimske za vlogo prejela Fleming je tajnem agentu du, roman vrh Everesta, svetu, sta Hillary in Tanzig

8
Jelena Justin
(1)

ohranjanja kulturne dediščine

svetovni vojni je

Tekstilne šole

pobudo za

mestnega muzeje namreč

zbirko tekstikulturno-zgodovinskih

preureja-

gaja in po-

Prešernovega spoPrešernovim

spadalo tudi

preureditev spominski

dejanje je bila

pritličja hiše, ka1949 postavili

Prešernov kip. Dela

leta 1952, januarjem 1953

strokovneumetnostneCeneta Avprvi direkmuzeja Kranj.

Če pogledamo lokalno in globalno, je leto 1953 zaznamovalo politični, družbeni in socialni vsakdan. Gledano

globalno: umrl je Stalin; končala se je korejska vojna, oborožen konflikt med Severno

Korejo s podporo Kitajske in Sovjetske zveze ter Južno Korejo s podporo Združenih narodov, katere posledice so vidne še danes; prišlo je do tržaške krize zaradi italijanske oblasti nad cono A; kronali so Elizabeto II., ki je na prestolu še danes; slavna Audrey Hepburn je zaslovela s filmom Rimske počitnice in za vlogo prejela oskarja; Ian

Fleming je izdal prvi roman o tajnem agentu Jamesu Bondu, roman Casino Royale; na

vrh Everesta, najvišje gore na svetu, sta stopila Edmund Hillary in Tanzig Norgay.

Kaj pa v Sloveniji? Predvajana je bila črno-bela romantična komedija Vesna, ki je postala brezčasna in jo še danes z veseljem pogledamo; nastala je pijača vaše in naše mladosti Cocta; Slavko

Avsenik je v Ljubljani ustanovil trio in lahko začnemo

govoriti o zgodbi o uspehu; izšla je znamenita pesniška zbirka Pesmi štirih – Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Janeza Menarta in Toneta Pavčka. In tega leta se je začela zgodba ohranjanja kulturne dediščine v Gorenjskem muzeju.

9
Glavni trg v Kranju v petdesetih letih 20. stoletja. Foto: Zbirka Gorenjskega muzeja

Petinšestdeset let ohranjanja

V letu 1953 se je začela zgodba ohranjanja kulturne dediščine v Gorenjskem muzeju. Takrat se je naš muzej imenoval še Mestni muzej. Vodil ga je dr. Cene Avguštin. Svoje prve prostore je imel v Prešernovi hiši, ki so jo takrat temeljito prenovili. To je bil tudi čas, ko so urejali okolico Prešernovega spomenika ob Prešernovem gledališču. Arheologi so tu naleteli na obsežno slovansko pokopališče in najdbe predali novemu muzeju. Mestni muzej je od Občinskega ljudskega odbora prevzel tudi dragoceno zbirko starih listin, ki so bile napisane od 14. stoletja naprej. Pred drugo svetovno vojno so bile namreč še vedno del kranjskega mestnega arhiva.

Skrb za premično kulturno dediščino v Kranju ni stara le 65 let ali kakšno leto več.

Kranjčani so želeli ustanoviti

muzej že na začetku 20. stoletja. Takrat je bila Narodna čitalnica središče kulturnega

dogajanja v mestu in hkrati tudi pobudnica za ustanovitev krajevnega muzeja. Čitalniški odbornik in predsednik Makso Pirnat je v letih 1907 in 1908 predlagal, naj ga ustanovi mestna občina. Predmete za muzej bi po zgledu Škofjeločanov zbirali po kranjskih meščanskih družinah, z razstavljanjem le-teh pa za zbiranje navdušili okoliško prebivalstvo. Pirnatov predlog so mnogi podpirali, vendar mestna oblast za ustanovitev muzeja ni imela posluha. Čitalnica je zaradi skopih finančnih sredstev leta 1908 uspela pripraviti le eno in edino galerijsko razstavo v svojih prostorih, v Petrčkovi hiši na Glavnem trgu.

Zbirke Gorenjskega zeja, ki so nastajale setletja, so tistim, ki nat načrtoval in več. V ospredje gradivo, ki ljenje in delo njčanov in so v mestu cetu Prešernu ju namenil lek, izpostavil šernoslovca Okroglega. ških del bi kranjskih heološki zbirki najdbe iz časa narodov, ki izkopal kranjski olog Walter turnozgodovinska vsebovala mestnega meščanske

10
(2)
Mag. Marjana Žibert

ohranjanja kulturne dediščine

ustanoviti

začetku 20. stobila Narodna

kulturnega

mestu in hkrati ustanovimuzeja. Čitalpredsednik

letih 1907

naj ga ustaobčina. Predmezgledu Škopo kranjdružinah, le-teh pa za navdušili okoliško

Pirnatov predpodpirali, venza ustanoimela posluzaradi skopih

leta 1908

eno in edirazstavo v svoPetrčkovi hiši

Zbirke Gorenjskega muzeja, ki so nastajale skozi desetletja, so danes podobne tistim, ki jih je Makso Pirnat načrtoval že pred sto leti in več. V ospredje je postavil gradivo, ki se nanaša na življenje in delo zaslužnih Kranjčanov in posameznikov, ki so v mestu živeli. Dr. Francetu Prešernu je v muzeju namenil poseben oddelek, izpostavil pa zbirko prešernoslovca Toma Zupana z Okroglega. V zbirki umetniških del bi hranili stvaritve

kranjskih umetnikov. V ar-

heološki zbirki bi bile najprej

najdbe iz časa preseljevanja

narodov, ki jih je leta 1905

izkopal kranjski rojak, arheolog Walter Schmidt. Kul-

turnozgodovinska zbirka bi

vsebovala listine kranjskega

mestnega arhiva in različne meščanske predmete.

Glavnem

Leta 1937 so Kranjčani ponovno začutili potrebo po predstavljanju svoje bogate zgodovine in dediščine. France Planina, Tine Fortuna in Anton Polenec, ki so bili profesorji na kranjski gimnaziji, so v sodelovanju z dekanom Matijo Škerbcem in odvetnikom Antonom

Megušarjem v prostorih kranjskega župnišča pripravili razstavo kranjskih iluminiranih rokopisov, drugih dragocenih predmetov cerkvene umetnosti in etnološke dediščine gorenjskih krajev. Njihove načrte za ustanovitev muzeja pa je prekinila druga svetovna vojna.

11
Narodna čitalnica v t. i. Petrčkovi hiši na današnjem trgu / Fototeka Gorenjskega muzeja

Prva likovna razstava v Prešernovi

Mestni muzej v Kranju je bil ustanovljen leta 1953. Njegov prvi kustos in upravnik je postal umetnostni zgodovinar, konservator in likovni kritik dr. Cene Avguštin (1923–2010). Muzej je imel sedež v Prešernovi hiši. Dr. Cenetu Avguštinu je po zaslugi intenzivnega zbiranja ogroženega gradiva in prirejanja razstav v nekaj letih uspelo postaviti temelje muzejstva v Kranju. Že leta 1954 je začel v pritličju Prešernove hiše prirejati likovne razstave. Z njimi je želel v novoustanovljeni muzej privabiti čim več obiskovalcev.

Na prvi razstavi, ki je bila oktobra 1954, se je predstavil slikar in grafik Ljubo Ravnikar (1905–1973), ki je tedaj učil risanje in umetnostno zgodovino na gimnaziji v

Kranju. Ravnikarjeva samostojna umetniška pot se je sicer po krajšem študiju slikarstva pri dunajskem portretistu Hansu Schachingerju začela že konec dvajsetih let preteklega stoletja v Ljubljani. Ukvarjal se je z oljnim in akvarelnim slikarstvom, risal je razglednice s socialnimi motivi, plakate in diplome. Dela mladega, levičarsko usmerjenega

umetnika so se redno znašla na seznamih prepovedanega gradiva. Ukvarjal se je tudi z otroško in mladinsko ilustracijo ter knjižno opremo. V gledališki sezoni

1932/1933 je kot inscenator sodeloval pri ljubljanskem

Delavskem odru, ki ga je vodil Ferdo Delak. Izdelal je osnutke za antimilitaristično predstavo Švejk je posegel v vojno, za Schönherrjevo

Otroško tragedijo čevo Magdo vega Cicibana jeve Hlapce dramatizacijo ja. Plodno

žiserjem Ferdom uvršča Ravnikarja meljitelje ske scenografije.

Prvič je stavljal leta Na razstavi niške motive. dal grafično V letih

1938/1939 val Sternenovo karsko šolo. včlanil v umetniško Gruda. Leta ravil samostojno Galeriji Obersnel ni, ki je pomenila od ekspresivno-simbolične in socialnokritične tve v lirični

12
(3)

razstava

v Prešernovi hiši v Kranju

Ravnikarjeva samopot se je študiju slidunajskem porSchachinkonec dvajpreteklega stoletja

Ukvarjal se je z akvarelnim slikarrazglednice

motivi, plakaDela mladeusmerjenega

redno znaprepoveUkvarjal se in mladinter knjižno

gledališki sezoni

inscenator

ljubljanskem

ki ga je vo-

Izdelal je

antimilitarističŠvejk je posegel

Schönherrjevo

Otroško tragedijo, za Remčevo Magdo, za Župančičevega Cicibana, za Cankarjeve Hlapce in za Delakovo dramatizacijo Hlapca Jerneja. Plodno sodelovanje z režiserjem Ferdom Delakom uvršča Ravnikarja med utemeljitelje moderne slovenske scenografije.

Prvič je samostojno razstavljal leta 1936 v Ljubljani. Na razstavi je predstavil jeseniške motive. Leta 1937 je izdal grafično mapo Ogledalo.

V letih 1938/1939 je obiskoval Sternenovo privatno slikarsko šolo. Leta 1938 se je včlanil v umetniško društvo

Gruda. Leta 1940 je pripravil samostojno razstavo v

Galeriji Obersnel v Ljubljani, ki je pomenila prehod od ekspresivno-simbolične in socialnokritične usmeritve v lirični realizem. Junija

1941 so Italijani Ljuba Ravnikarja kot enega prvih slovenskih likovnikov aretirali in poslali v internacijo v Corropoliju v Abruzzih in Casoliju v Apeninih. Tu je nastala obsežna zbirka pejsažev in dokumentarnih upodobitev, ki jih je Ravnikar

imel za enega ustvarjalnih vrhuncev.

V povojnem obdobju je

Ljubo Ravnikar veliko slikal v naravi, predvsem na Gorenjskem, in si utrjeval sloves mojstra lirično občutenega krajinskega in vedutnega slikarstva v akvarelni tehniki.

13
Ljubo Ravnikar, »San Nicolo«, 9. 2. 1944, akvarel, papir (zasebna last)

Pridobivanje predmetov za

Zbirka predmetov, ki pričujejo o vsakdanjem življenju in praznikih Gorenjcev, je v Gorenjskem muzeju začela nastajati še pred zaposlitvijo prve kustosinje etnologinje Vande Stefancioza leta 1956. Kustos – skrbnik zbirke je tisti, ki v skladu s poslanstvom muzeja in usmeritvijo svoje stroke ne le pridobiva nove predmete, ampak tudi zabeleži podatke o njih, jih raziskuje, razstavlja, objavlja njihove zgodbe … Druga kustosinja etnologinja je bila Eva Rudolf, leta 1959 pa je Gorenjski muzej zaposlil Anko Novak. Prvih pet let je po vsem Gorenjskem evidentirala za muzej zanimive predmete, z avtobusom ali vlakom do izhodiščne točke, nato pa peš od vasi do vasi, od hiše do hiše. Takrat so bile domačije še odprte za prišleke.

Ljudje so živeli po starem v tradicionalno urejenih stanovanjih z mnogo starih predmetov. Najlepše kose je skušala pridobiti za muzej. Hkrati je pripravljala topografsko zasnovane razstave o dediščini posameznih krajev. Veliko zbiralno akcijo so izpeljali tudi v letih 1969-71. Tedaj so predmete iskali tudi zasebni zbiralci – prekupčevalci in drugi, ker so starine postale moderen dodatek v sodobnih stanovanjih. Odnos med njimi in muzealci je bil konflikten, sodelovanja ni bilo. Velika ovira za zbiranje predmetov v muzeju je bilo pomanjkanje suhih in čistih muzejskih prostorov za shranjevanje zbranega.

Anka Novak je ustvarila reprezentativno zbirko poslikanega pohištva in drugih predmetov ljudske

umetnosti, renjskih noše, značilne sko. Nekaj smo že predstavili publikacijah kov, grabljic rovnic, poslikanega in noše iz tujemo še ke, sodarskih šarskih predmetov. etnološkega renjskega

že skoraj 9000 bivanje novosti no v dopolnjevanje čih zbirk. meti, povezani zgodbo tistih, rabljali. Veliko nam želijo dati svojo ščino. Še vedno ovira za zbiranje skladiščenje. lja je prostore,

14
(4)

predmetov za etnološko zbirko

po starem v urejenih stamnogo starih

Najlepše kose pridobiti za mupripravljala tozasnovane razstaposameznih

zbiralno aktudi v letih so predmezasebni zbiralprekupčevalci in drugi, postale modesodobnih stamed njimi konflikten, bilo. Velika predmebilo pomanjčistih muzejshranjevaje ustvarireprezentativno zbirpohištva in predmetov ljudske

umetnosti, planšarstva, gorenjskih domačih obrti, noše, značilne za Gorenjsko. Nekaj tega bogastva smo že predstavili v naših publikacijah – katalogih svitkov, grabljic za nabiranje borovnic, poslikanega pohištva in noše iz 19. stoletja. Načrtujemo še katalog keramike, sodarskih izdelkov, planšarskih predmetov. Zbirka etnološkega kustodiata Gorenjskega muzeja zdaj šteje

že skoraj 9000 enot. Pridobivanje novosti je usmerjeno v dopolnjevanje obstoječih zbirk. Zaželeni so predmeti, povezani z življenjsko

zgodbo tistih, ki so jih uporabljali. Veliko je ljudi, ki

nam želijo podariti ali prodati svojo materialno dediščino. Še vedno pa je velika

ovira za zbiranje predmetov skladiščenje. Naša srčna želja je prostore, ki nam jih je

Študentka etnologije Zorka Jezeršek je pomagala kustosinji

Evi Rudolf pri zbiranju predmetov v okolici Kranja.

Pridobljeno sta naložili na kolo, tedaj običajno prometno sredstvo. / Foto Eva Rudolf, 1958

dala Mestna občina Kranj, naša ustanoviteljica, urediti v sodobne, za javnost odprte muzejske depoje. Že desetletje gojimo vizijo t. i. Centra za premično dediščino

Gorenjske. Podobno kot knjižnice in arhivi bi nudil najrazličnejše informacije in aktivnosti, da bi obiskovalcem omogočil globlji vpogled v zbrane muzealije.

15

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (5)

Tabuji padajo – učimo se dialoga

Imel sem privilegij, da sem v štirih desetletjih dela v muzejstvu srečal usode več kot 50.000 oseb, ki jih je lomilo prelomno 20. stoletje. Hvaležen sem stotinam sodelavcev, s katerimi smo izvedli številne projekte.

Naj naštejem nekaj rezultatov: Nacistična okupacija (Tržič 1984), prva razstava (1990) in številne objave o gorenjskih prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko, Gorenjski partizan – Gorenjski odred 1942–1944 (1992), Druga svetovna vojna med Julijci in Karavankami – Jeseniško okrožje 1943–1945 (1995), Talci zgodovine –žrtve 2. svetovne vojne v Sloveniji (1998), Med kljukastim križem in rdečo zvezdo (2002). Kasneje sem številna besedila in več knjig posvetil predvsem tabuiranemu trpljenju žrtev titoističnega

terorja. Na to temo sem tudi doktoriral: Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo; titoizem – poraz nasilja (2015).

Pri svojem delu v Gorenjskem muzeju posebno pozornost posvečam domoznanstvu – kot pisec in zlasti urednik številnih zbornikov: Bohinjskega, Radovljiškega, Brezjanskega, Blejskega.

Od leta 1995 raziskujem romarsko kulturo pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Postavil sem razstavo votivov v baziliki na Brezjah, morda najbolj obiskano slovensko razstavo, predstavil svet brezjanskih romarjev (Mariji – brezjanski romarji, 1998).

Projekte o fašizmu, nacionalsocializmu, stalinizmu, meščanstvu od vzpona nacije do nacionalizacije, preganjanju in uporu kmetstva v titoizmu, železni zavesi,

osamosvajanju

vodil kot direktor vejše zgodovine (2005–2010)

blike Slovenije Pripravil brošuri za blike Slovenije izšla v 43.000 V desetletjih tnosti sem sodelavec slovenskih bogato je bilo Gorenjskim nim naj impozantno o Gorenjski Bil sem (1993–2000), jam revijo ljudje.

Od 2005 njišče tedenska zgodba. Sam več kot 200 Od leta sednik Komisije

16
Dr. Jože Dežman
(5)

učimo se dialoga

temo sem tudi

bilo lahko, a stojimo; titonasilja (2015).

delu v Gomuzeju posebposvečam dokot pisec številnih

Bohinjskega, RaBrezjanskega, raziskujem pri Mariji Brezjah. Postavil votivov v bazilimorda najbolj slovensko razstasvet brezjan(Mariji – brez1998).

fašizmu, nacistalinizmu, vzpona nanacionalizacije, preuporu kmetstva železni zavesi,

osamosvajanju Slovenije sem vodil kot direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije (2005–2010) in Arhiva Republike Slovenije (2011–2012).

Pripravil sem praznični brošuri za 15 in 25 let Republike Slovenije – zadnja je izšla v 43.000 izvodih.

V desetletjih javne prisotnosti sem bil dopisnik in sodelavec večine vodilnih slovenskih medijev, posebej bogato je bilo sodelovanje z Gorenjskim glasom, omenim naj impozantno knjigo o Gorenjski 1900–2000.

Bil sem urednik Borca (1993–2000), od 2013 urejam revijo Slo časi kraji ljudje.

Od 2005 je na Radiu Ognjišče tedenska oddaja Moja zgodba. Sam sem soavtor več kot 200 oddaj.

Od leta 2005 sem pred -

sednik Komisije Vlade RS

Med znaki, ki jih je oblikoval prijatelj, akademski slikar prof. Črtomir Frelih, je največ prahu dvignil znak za projekt Med kljukastim križem in rdečo zvezdo, 2001.

za reševanje vprašanj prik -

ritih grobišč in član Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi kri -

vic. Razkrivanje skrivnosti rova sv. Barbare je bilo

velik premik v slovenski tranziciji.

Skratka, radovedno odkrivam nova dejstva in si dovolim razlage, ki mi jih odkritja omogočajo.

17

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (6)

Arheologija v Gorenjskem muzeju:

Pet let je minilo od slovesnega obeleženja šestdesetletnice Gorenjskega muzeja. Glavnino arheološke dediščine, ki jo je z vso skrbnostjo začel zbirati Andrej Valič, je moč videti na razstavah Železna nit in Prelepa Gorenjska. Razstavi sta odprli pogled v preteklost Gorenjske in zaokrožili predstavitev v pripovedno celoto. Arheološki predmeti, npr. železna surovca z Lesc, z Ajdne nad Potoki itd. so osvetlili pomen železarskega znanja naših prednikov. Pojasnili so rabo visokogorskega prostora, ki so jih prinesla dolgoletna izkopavanja Mije Ogrin. Izbor najdb s Pustega gradu nad Lipnico in Khislstein je dopolnil zgodbo o vsakdanjem življenju na srednjeveških gradovih. Nakit z grobov ob

kranjski farni cerkvi je utrdil zavest Kranjčanov o pomenu mesta Kranj. Glavnini arheološke zakladnice Gorenjskega muzeja, ki šteje okoli 14 000 inventariziranih predmetov, pa se je v letih intenzivnih raziskav v mestu, pridružila velika količina novih najdb. S številnimi vitrinami meseca smo v sodelovanju z izkopavalci približali oddaljeno preteklost. Pokazali smo poselitev Kranja v mlajši kameni dobi, razkrili življenje v pozni bronasti in železni dobi. Na novo smo osvetlili vlogo Kranja v zgodnjerimski dobi, ko je manjši oddelek vojske skrbel, da je potekala rimska okupacija, razselitev staroselcev in polastitev najboljše zemlje s strani italskih naseljencev, nemoteno. Z velikim uspehom smo predstavili nova

odkritja z Zlata doba, Zagrebu in če najdbe vanj so na le vlogo Kranja janja Evrope z osrednjo zancem. Posebnega

heologijo

zeja so dolgoletne Milana Sagadina, Urankarja Pleterskega objavami gradiva mi razstavami na osrednjo nastajanju re. Spoznanja čena v pregledno vo Slovani, ki je odmevno Sloveniji. Vseh teh ne bilo brez

18
Gorenjskega
(6)

Gorenjskem muzeju: zgodba o uspehu

cerkvi je utrdil Kranjčanov o pomeGlavnini arzakladnice Gorenjšteje okoinventariziranih je v letih inraziskav v mestu, količina noštevilnimi vitrismo v sodeloizkopavalci približapreteklost. Poposelitev Kranja dobi, razkripozni bronasti novo smo

Kranja v zgoko je manjskrbel, da rimska okupacistaroselcev in najboljše zemlje naseljencev, velikim uspepredstavili nova

odkritja z Lajha z razstavo Zlata doba, ki je gostovala v Zagrebu in Beljaku. Bleščeče najdbe iz časa preseljevanj so na novo ovrednotile vlogo Kranja v času nastajanja Evrope in razkrile vezi z osrednjo evropsko silo, Bizancem.

Posebnega pomena za arheologijo Gorenjskega muzeja so dolgoletne študije dr. Milana Sagadina, dr. Rafka

Urankarja in dr. Andreja

Pleterskega s sodelavci. Z

objavami gradiva in skupnimi razstavami smo pokazali na osrednjo vlogo Kranja pri nastajanju slovenske kulture. Spoznanja so bila vključena v pregledno razstavo Slovani, kakšni Slovani, ki je odmevno gostovala po Sloveniji.

Vseh teh uspehov pa bi ne bilo brez naše zveste

javnosti. Arheološke vitrine meseca, muzejski večeri na arheološke teme, že sedmi Valičev arheološki dan in dvotedenska srečanja na temo izbranih arheoloških poglavij, ki potekajo že peto leto v Gorenjskem muzeju

v Kranju, dokazujejo, da je se je arheološka preteklost v našem muzeju spremenila v »našo« dediščino. Postala je ponos, vir znanja in skrb nas vseh, na kar nas posebej opozarja Evropski parlament ob letu kulturne dediščine.

19
Ddr. Verena Vidrih Perko in dr. Milan Sagadin ob odprtju razstave Slovani, kakšni Slovani? / Foto Tina Dokl

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (7)

Dediščina industrializacije

V sedemdesetih letih so kustosi Gorenjskega muzeja začeli raziskovati tudi teme iz novejšega časa, po letu 1945. Na terenu so zbirali predmete, fotografije in drugo dokumentarno gradivo.

Od leta 1973 je bila kustosinja za novejšo zgodovino Nada Holynski, ki je začela poglobljeno preučevati zgodovino industrije na Gorenjskem. Industrijo je prepoznala kot temelj in nosilko razvoja gorenjske pokrajine skozi celotno 20. stoletje. Ukvarjala se je z zgodovino posameznih podjetij in je ustvarila obsežen fond dokumentarnih fotografij. Zavedala se je, da je dediščino industrializacije nujno treba ohranjati.

Zanimala jo je proizvodnja tovarn in je zbirala njihove izdelke. Predvsem tiste, ki so izstopali kot pomembni razvojni dosežki. Na ta način je zasnovala zbirko novejše zgodovine, ki priča o življenju, delu in ustvarjalnosti gorenjskega človeka v drugi polovici 20. stoletja. Med drugim je pridobila obsežne zbirke vzorčnih knjig tovarn Tekstilindus, Intex, Vezenine Bled in njihovih prednikov.

Pripravila je več razstav o razvoju gorenjske industrije. Pregledna razstava Industrijska tekstilna dediščina Gorenjske je bila prvi primer celostnega muzejskega prikaza razvoja industrijske panoge, ki je bistveno zaznamovala gorenjsko

gospodarstvo. ve je strnila Gorenjska nufaktur do Nada Holynski skovanju bližnje prišla do spoznanja, sikatero gradivo hitro izginja, treba zbrati sno z dogajanjem. desetih letih slovenskih zbirati tudi vo, ki označuje S tem je odprla čje muzejskega kovala zbirko ska sodobnosti. pripravila ska osemdeseta zejski postavitvi. Zbirki industrijske čine in sodobnosti

20
(7)
Mag. Monika Rogelj

industrializacije

proizvodnja

zbirala njihove Predvsem tiste, ki pomembni

Na ta nazbirko noki priča o ustvarjalčloveka v 20. stoletja.

pridobila obvzorčnih knjig Tekstilindus, Intex, in njihovih

več razstav o gorenjske industrirazstava Intekstilna dedišje bila prvi

celostnega muzejrazvoja induki je bistvegorenjsko

gospodarstvo. Svoje raziskave je strnila v bogat katalog Gorenjska industrija od manufaktur do danes.

Nada Holynski je ob raziskovanju bližnje preteklosti prišla do spoznanja, da marsikatero gradivo na terenu hitro izginja, zato ga je bilo treba zbrati čim prej, sočasno z dogajanjem. V osemdesetih letih je kot ena prvih slovenskih muzealk začela zbirati tudi sodobno gradivo, ki označuje aktualni čas. S tem je odprla novo področje muzejskega dela in oblikovala zbirko drobnega tiska sodobnosti. Leta 1990 je pripravila razstavo Gorenjska osemdeseta leta v muzejski postavitvi.

Zbirki industrijske dediščine in sodobnosti sta danes

eni najštevilčnejših v Gorenjskem muzeju. Sama nadaljujem z zbiranjem omenjenega gradiva. Poleg številnih drugih razstav sem pripravila razstave in kataloge zbirk plakatov, razglednic in strojnih čipk. Raziskujem nove teme s področja socialne zgodovine, kot

je zaposlovanje, življenjske razmere delavcev, gradnja stanovanj itd. Predvsem me zanima kako obsežne in raznolike so bile posledice intenzivne industrializacije in na kakšen način je industrija v kratkem času spremenila življenje gorenjskih krajev v preteklem stoletju.

21
Razstava Industrijska tekstilna dediščina Gorenjske, leta 1992 / Foto Drago Holynski

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (8)

V Prešernovi soseščini

V zadnjem letu smo v Gorenjskem muzeju sklenili, da Prešernovo hišo še bolj odpremo obiskovalcem. In to dobesedno. Vrata na Tavčarjevo ulico, ki so bila več kot 50 let zaprta, so pravzaprav pravi vhod, skozi katerega so Prešeren, njegova sestra Katra, sodelavci in stranke vstopali v prvo nadstropje Mayerjeve hiše, kjer je danes na ogled spominski muzej. V obokani vhodni veži so po novem urejene klopi, kamor lahko obiskovalci odložijo svoje stvari, v muzejski trgovini izbirajo spominke in v zavetju razstav posedijo v novo postavljeni muzejski bralnici.

V njej so na voljo najzanimivejše muzejske publikacije, predvsem pa zbiramo

pesniške zbirke Prešernovih nagrajencev.

Tudi ko obiskovalec izstopa na Tavčarjevo ulico, pogled na mestne hiše spodbudi prenekatero misel, kako je bilo v Prešernovem času. Na številki 7 je živel kovač Franc Gogala. Gotovo dober znanec Prešerna, saj ga je v zadnjih mesecih pred smrtjo pogosto obiskoval, potrdil pa je tudi sežig dela pesnikove literarne zapuščine. Bil je en izmed mož, ki so na pokopališče nosili pesnikovo krsto, in tisti, ki je gostilničarki Jalnovi pomagal preprečit, da bi si Prešeren skrajšal življenje. Na Tavčarjevi 1 v Fefleževi (kasneje Baumajstrovi) hiši je v istem času deloval brivec- tudi brusač in

zoboder- h snik pogosto pa pridobil pomembno kranjskem

deh. Na Tavčarjevi ob prihodu doma krojač nik. Četudi

Prešernu sešil saj jih je večinoma kar s seboj je zapisano, sebno čepico na in to po sebnih željah, meri. Po pričevanjih ve nečakinje so jo »dohtar imeli na glavi so tudi ven znanih podatkih njih Prešeren ni nosil cilindra.

22
(8)
Gašper Peternel

soseščini

Prešerno-

obiskovalec izstoulico, poghiše spodbumisel, kako Prešernovem času. živel kovač Gotovo doPrešerna, saj ga mesecih pred obiskoval, sežig dela literarne zapuizmed mož, pokopališče nosikrsto, in tisgostilničarki Jalnopreprečit, da bi skrajšal življeTavčarjevi 1 v FefleBaumajstroistem času debrusač in

zoboder- h kateremu je pesnik pogosto zahajal, tam pa pridobil marsikatero pomembno informacijo o kranjskem vsakdanu in ljudeh. Na Tavčarjevi 2 je bil ob prihodu pesnika v Kranj doma krojač Mihael Pučnik. Četudi ni znano, da bi Prešernu sešil kako obleko, saj jih je večinoma prinesel kar s seboj iz Ljubljane, pa je zapisano, da je izdelal posebno čepico prav za Prešerna in to po pesnikovih posebnih željah, navodilih in meri. Po pričevanjih njegove nečakinje Marije Vovk so jo »dohtar skoro vedno imeli na glavi to čepico. In so tudi ven šli v njej…« Po znanih podatkih in pričevanjih Prešeren torej v Kranju ni nosil cilindra.

Vrsto podobnih zgodb, ki so po Prešernu ostale v Kranju, je uspel zapisati prešernoslovec, pobudnik za ustanovitev Prešernovega spominskega muzeja v Kranju in eden izmed prvih sodelavcev Gorenjskega muzeja Črtomir Zorec (1907-1991). Pripovedi, ki jih je dolga leta

objavljal v Glasu, so leta 1987 izšle zbrane v knjigi Po Prešernovih stopinjah. Zorec je brez dvoma med najzaslužnejšimi promotorji našega največjega pesnika. Skupaj z Alojzom Gspanom sta pripravila prvi vodnik po Prešernovem spominskem muzeju ob otvoritvi leta 1964.

23
Prešeren s čepico, kot ga je narisal Jože Trobec. Arhiv Gorenjskega muzeja

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (9)

Nekoč in danes

Zgodovina arheoloških raziskav Gorenjske je bila ob ustanovitvi Mestnega muzeja Kranj (danes Gorenjskega muzeja) leta 1953 že dolga in bogata, vendar so najdbe odhajale v muzeje na Dunaj in v Ljubljano. Ko se je leta 1957 v muzeju zaposlil arheolog

Andrej Valič, je sam začel aktivno soustvarjati arheološko zbirko. Predvsem v 60ih in 70-ih letih 20. stoletja je poleg osnovnega muzejskega dela izkopaval v Kranju, na Bledu, Ajdni nad Potoki in številnih drugih arheoloških najdiščih Gorenjske. S svojimi obhodi že znanih in možnih novih arheoloških najdišč (t. j. s terensko topografijo) ter z objavljanjem podatkov o najdiščih in novih naključnih najdbah je bistveno prispeval k

poznavanju arheološke podobe Gorenjske.

Delo arheologa v muzeju je danes precej drugačno. V ospredju je skrb za primerno hrambo zbirk, njihovo dokumentiranje, proučevanje ter predstavljanje strokovni in laični javnosti, torej predvsem kabinetno delo. Ob tem nas še vedno zanese tudi na oglede arheoloških najdišč, saj je živo izkustvo prostora pomembno za razumevanje najdišč in nekdanje poselitve. Arheološka izkopavanja sedaj izvajajo predvsem za to specializirana arheološka podjetja, ki zmorejo slediti tudi vse zahtevnejšim izzivom uporabe sodobne tehnologije in tako v čim večji meri izkoristiti njene prednosti. Gradivo in dokumentacijo izkopavanj čez čas

predajo pristojnemu ju, kot to določa V muzeju skrbnostjo najdbe zbiramo, in proučujemo čo arheološko jo, t. j. opisne datke o tem,

24
Izrez iz skice
(9)
Arhiv Gorenjskega muzeja

arheološke po-

v muzeprecej drugačskrb za prizbirk, njihodokumentiranje, proučepredstavljanje strojavnosti, torej kabinetno delo. vedno zanese arheoloških

živo izkustvo pomembno za razuin nekdanje

Arheološka izkoizvajajo predspecializirana arki zmorezahtevnejuporabe sodobtako v čim izkoristiti njene Gradivo in dokuizkopavanj čez čas

predajo pristojnemu muzeju, kot to določa zakon.

V muzeju z enako

skrbnostjo kot arheološke najdbe zbiramo, hranimo in proučujemo spremljajočo arheološko dokumentacijo, t. j. opisne in slikovne podatke o tem, kje, kdaj, kako in

v kakšnem kontekstu so bili predmeti odkriti. Brez teh podatkov je izpovednost najdb bistveno okrnjena. Med dokumentacijo naletimo tudi na izdelke, ki presegajo golo dokumentarnost. Skica lege arheološkega najdišča, ki jo je leta 1959 narisal Andrej

Valič, nas očara s svojo prefinjenostjo in umetelnostjo, avtorjevo skrbno in natančno dokumentiranje pa vzbuja občudovanje. Poznavalec še danes s pomočjo skice zlahka najde to najdišče in v naravi kljub spremembam prepozna detajle na skici.

25
Izrez iz skice lege arheološkega najdišča, ki jo je leta 1959 narisal Andrej Valič. Arhiv Gorenjskega muzeja

Oddelek za pedagoško in andragoško

Muzejska pedagogika je bila v času ustanovitve

Mestnega muzeja Kranj še povsem neznana besedna zveza. Utrdila se je šele v zadnjih treh desetletjih, ko je postala nepogrešljiva in samoumevna muzejska dejavnost.

Ne glede na to, da se s pojmom muzejske pedagogike niso ukvarjali, so kustosi pedagoško delo v našem muzeju opravljali že od vsega začetka. Vse skupaj je bilo pred desetletji preprosteje. Učiteljica je zavrtela telefonsko številko tajništva, najavila prihod skupine in prošnjo, da jih nekdo popelje po zbirki. Med kustosi so bili vedno takšni, ki so imeli več veselja in spretnosti za vodenja skupin in so to, kar danes pritiče muzejskemu

pedagogu, opravljali poleg svojega osnovnega dela.

Kot dijakinja se dobro spominjam obiska Prešernovega spominskega muzeja: danes žal že pokojna kustosinja Beba Jenčič nas je s svojo značilno neposrednostjo in nalezljivo energijo popeljala po hiši. Brez množice nepomembnih podatkov je znala v pol ure povedati bistvo.

Sčasoma so v nekaterih slovenskih muzejev ustanovili pedagoški oddelek, sama muzejska pedagogika se je začela močno razvijati tudi teoretsko. Dolgoletna direktorica Barbara Ravnik se je zavedala, da mora Gorenjski muzej čimprej vzpostaviti oddelek za pedagoško in andragoško dejavnost. Načrt je bil uresničen pred dvema desetletjema.

Z veliko tudi strahu, čast postati pedagoginja nja v Gorenjskem Pomanjkljivost njega komuniciranja skovalci je muzeja. Če cal, si zaželel ska, smo mu je bilo tudi pedagoga celostno ponudbo različne skupine, redno nagovoriti, prisluhniti in potrebam. po poskoku skovalcev že tih delovanja to uspelo. Skozi smo vzpostavili vanje s šolami, samezniki

26
Petinšestdeset
(10)

pedagoško in andragoško dejavnost

opravljali poleg osnovnega dela.

dobro spoPrešernove-

muzeja: dapokojna kustosinas je s svojo

neposrednostjo in energijo popeljala

množice nepopodatkov je znala bistvo.

nekaterih

muzejev ustanooddelek, sama

pedagogika se je razvijati tudi

Dolgoletna direkRavnik se je

mora Gorenjčimprej vzposta-

pedagoško in dejavnost. Načrt pred dvema

Z veliko mero veselja, pa tudi strahu, sem sprejela čast postati prva muzejska pedagoginja in andragoginja v Gorenjskem muzeju.

Pomanjkljivost dotedanjega komuniciranja z obiskovalci je bila v pasivni drži muzeja. Če nas je kdo poklical, si zaželel vodenega obiska, smo mu ustregli. To pa je bilo tudi vse. Prva naloga pedagoga je bila oblikovati celostno ponudbo muzeja za različne skupine, jih neposredno nagovoriti, pozorno prisluhniti njihovim željam in potrebam. Če sklepamo po poskoku števila naših obiskovalcev že v prvih dveh letih delovanja oddelka, nam je to uspelo. Skozi dve desetletji smo vzpostavili trdno sodelovanje s šolami, društvi in posamezniki po vsej Sloveniji.

Pomembna vlogo ima pedagog tudi v sodelovanju pri načrtovanju in izvedbi novih razstav, saj ima največ izkušenj v neposredni komunikaciji s publiko, najbolje čuti njihove želje, zanimanja in zmožnosti. Največ veselja pa pedagogu

nudi neposredno delo z obiskovalci. Vedno, ko skupina otrok ob vstopu na razstavo zakriči: »vauuu, glejte to« in se radovedno razprši okrog predmetov, se zavedam, da je naše delo veliko pomembnejše, kot se morda zdi na prvi pogled.

27
Radovedna skupina otrok na eni od muzejski delavnic v gradu Khislstein. / Arhiv Gorenjskega muzeja

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (11)

Nastajanje muzejske fototeke

Pred 65. leti je z ustanovitvijo Mestnega muzeja

začela nastajati tudi muzejska fototeka, ki je danes ena največjih fototek na Gorenjskem.

Z intenzivnim zbiranjem fotografskega gradiva na terenu, z donacijami in odkupi fototeka danes šteje prek tristo petdeset tisoč negativov, diapozitivov in fotografij ter izvirnih starejših fotografij, ki ilustrirajo dogodke iz zgodovine Gorenjcev. Največ gradiva je bilo pridobljenega s preslikavami originalnih fotografij, ki so nam jih posredovali posamezniki. Pred leti smo prejeli del bogatega arhiva občinskega INDOK centra, časopisa Gorenjski glas in

podjetja Exportprojekt. Bogata je zbirka starih originalnih fotografij in razglednic s preloma iz 19. v 20. stoletje pa vse do druge svetovne vojne. V fototeki hranimo številne fotografije znanih gorenjskih avtorjev, npr. Jake Čopa, zapuščino Slavka Smoleja. Muzejski strokovni delavci od začetka delovanja muzeja fototeko bogatijo s fotografijami, ki dokumentirajo dogodke s področja urbanizma, kmetijstva, gospodarstva, industrije, šolstva, kulture, športa ter političnega in družabnega življenja na Gorenjskem.

Med večje zbirke sodijo fotografije iz obdobja druge svetovne vojne, posnetki o razvoju planšarstva v

Bohinju, strijske dediščine, je zbirka fotografij novega spominskega zeja in Prešernovih jencev. Poseben jo fotografije dnic. Osebno še stare družinske je, posnete ložnostih, pripoveduje

Fototeka menjena naših strokovnih za raziskovalno, no, pedagoško stično dejavnost, pa je tudi rabnikom.

dragocenega ga gradiva rej, v primeru diva pa

28
Mateja Likozar
(11)

fototeke

Exportprojekt. Bostarih origiin razgleiz 19. v 20. druge svefototeki hrafotografije

gorenjskih avtor -

Čopa, zapuSmoleja. Mudelavci od delovanja muzebogatijo s fotodokumentirapodročja urkmetijstva, goindustrije, šolšporta ter podružabnega Gorenjskem. sodijo foobdobja druvojne, posnetplanšarstva v

Bohinju, gorenjske industrijske dediščine, posebna je zbirka fotografij Prešernovega spominskega muzeja in Prešernovih nagrajencev. Poseben čar imajo fotografije starih razglednic. Osebno so mi najljubše stare družinske fotografije, posnete ob različnih priložnostih, saj vsaka od njih pripoveduje svojo zgodbo. Fototeka je v osnovi namenjena interni uporabi naših strokovnih delavcev za raziskovalno, razstavno, pedagoško in publicistično dejavnost, na voljo pa je tudi zunanjim uporabnikom. Le-ti se za ogled dragocenega fotografskega gradiva najavijo vnaprej, v primeru izposoje gradiva pa z uporabnikom

sklenemo dogovor o medsebojnem sodelovanju z upoštevanjem avtorskih pravic ob morebitni objavi.

Fotografije iz muzejske fototeke so eden najbolj izpovednih načinov pripovedovanja o preteklosti: so dokument, na katerem so skozi objektiv fotoaparata ujeti minljivi trenutki, ki so ohranjeni za prihodnost. So neprecenljiv spomin in

odsev naših življenj. Vrednost muzejske fototeke je v vsebini posameznih posnetkov, saj so številni objekti, dokumentirani na fotografijah, edini dokaz o njihovem obstoju. Najpomembnejša pa je tista vsebinska vrednost na fotografijah,  ki dokumentira delo, ustvarjalnost in vsakdanje

življenje nekdanjih prebivalcev Gorenjske.

29 muzejske
Današnja Koroška cesta v Kranju na začetku 20. stoletja. Fototeka Gorenjskega muzeja
30 (12)
31

(13)

Misli mladega muzealca

Ko sem se odločila za študij zgodovine, sem bila prepričana, da me bodo karierna pota vodila v popolnoma druge vode. Med študijem je moja želja postalo delo v arhivu. In to je pomenilo izogib muzeologiji in vsemu muzeološkemu. Razen seveda ljubiteljskemu obiskovanju muzejev, pri čemer pa sem, priznam, vseeno uživala.

Svež diplomant zgodovine, ki se z vso zagretostjo loti iskanja prve zaposlitve, je hitro postavljen pred spoznanje, da zgodovinarji niso ravno iskan kader. In takrat se je pojavilo zanimivo delovno mesto, ki je najprej privlačilo s svojo lokacijo. Bohinj. Kakšna je možnost, da kot zgodovinar dobim delo praktično

doma? In potem razmišljanje … Muzeji v Bohinju? Bo to zame? In ravno to, da prihajam iz Bohinja, je postalo moja prednost pri izbirnem postopku in tudi kasneje pri mojem delu. Če me vprašate danes, ko teče že sedmo leto, odkar sem del Gorenjskega muzeja, dela kustosa v muzeju ne bi zamenjala za nobeno drugo. Postalo je tudi način življenja moje družine. Ko te sin že sredi junija sprašuje, ali bo že kmalu ličkanje koruze v Oplenovi hiši, ali pa mu moraš že desetič v enem dnevu razlagati, kaj se je dogajalo v Bohinju v prvi svetovni vojni, je pač težko ločiti službeno in zasebno. In vsakič, ko grem v pisarno v Bohinju, grem z velikim veseljem, saj grem vendar »domov«.

Bohinj mi no in okoliščinami, zadnjih letih nost priprave razstav, pomenil poligon za zejskih veščin. del tega sta vanje in priprava razstav s temami, hinjcem blizu. so pomembne, zno predstavimo da se ne pozabijo. Kot kustos Bohinju sem la vsa področja zeju – in prav seli. Prva cija je bila membnosti je, sledilo posameznih

Bohinju je renu, tudi

32
Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja
(13)

muzealca

razmišljaBohinju? Bo to, da prije postalo izbirnem kasneje pri me vprateče že sedsem del Gomuzeja, dela kune bi zamedrugo. Posnačin življenja Ko te sin že sprašuje, ali bo ličkanje koruze v pa mu moenem dnevu dogajalo v svetovni vojločiti službevsakič, ko Bohinju, veseljem, »domov«.

Bohinj mi je s svojo dediščino in okoliščinami, ki so v zadnjih letih nudile možnost priprave novih stalnih razstav, pomenil popoln poligon za utrjevanje muzejskih veščin. Pomemben del tega sta bila tudi raziskovanje in priprava občasnih razstav s temami, ki so Bohinjcem blizu. S temami, ki so pomembne, da jih ustrezno predstavimo tudi zato, da se ne pozabijo. Kot kustos za Muzeje v Bohinju sem hitro spoznala vsa področja dela v muzeju – in prav vsako me veseli. Prva muzejska lekcija je bila sicer tista o pomembnosti dokumentacije, sledilo je spoznavanje posameznih kustodiatov. V

Bohinju je veliko dela na terenu, tudi evidentiranja za

muzej zanimivega gradiva. Predvsem imam veliko opravka z etnološkimi predmeti, ki jih ljudje večkrat podarijo muzeju. Pri razstavah z znanjem ali gradivom iz lastnih zbirk sodelujejo tudi domači ustvarjalci in zbiralci, za kar sem jim

zelo hvaležna, saj prek tega bogatijo tudi moje znanje. Uspešen in predvsem zadovoljen si takrat, ko delaš tisto, kar imaš rad. In ker imam rada muzeje in Bohinj, je delo kustosa za Muzeje v Bohinju postalo moj sanjski poklic.

33
Inventariziranje muzejskih predmetov / Fototeka Gorenjskega muzeja

Restavratorski oddelek

Mag. Irena Jeras Dimovska Gorenjski muzej si je že štiri leta po ustanovitvi pridobil delovno mesto restavratorja, ki ga je zasedel mag. Borut Sajovic, akademski kipar in restavrator specialist.

V začetnih petdesetih letih je bil vključen v dejavnosti najprej Okrajne spomeniške komisije in pozneje Zavoda za spomeniško varstvo kjer je sodeloval pri odkrivanju in restavriranju srednjeveškega stenskega slikarstva na Gorenjskem. Tako je poleg konserviranja-restavriranja nepremične kulturne dediščine skrbel tudi za vzdrževanje in konserviranje-restavriranje premične kulturne dediščine. Poleg konserviranja-restavriranja umetniških del je sodeloval pri pripravi dokumentacije umetnostno zgodovinskega

gradiva, pri pripravi razstav in stalnih zbirk kot je na primer ureditev Prešernovega spominskega muzeja, sodeloval je pri oskrbi celotnega gradiva za razstavo Ljudska umetnost na Gorenjskem, pri ureditvi zbirke gotske plastike, Layerjeve zbirke in drugo. Opravljal je strokovni nadzor nad razstavljenim in deponiranim umetnostno zgodovinskim gradivom. Vodil je evidenco stanja umetnostno zgodovinskih predmetov, tako razstavljenih kot shranjenih v depoju. Te je kasneje proučeval, fotografiral in dokumentiral. Sodeloval je pri transportu, izbiri eksponatov za razstave ter poskrbel za predhodno strokovno obdelavo izbranega gradiva. Za potrebe razstav in za muzejsko zbirko

je kopiral dovinske spomenike renu, vodil strokovna nju, restavriranju serviranju umetnostno predmetov renu, spremljal servatorske v tujini ter vnašal v svojo leta 1973 do jal s kopiranjem srednjeveških ki arhitekturne ške plastike ki je doživela začetku aprila polnitev stalne briščni dvorani v Kranju, zasnovane 1967. Z nekaj v zbirki zastopani demski slikarji

34
Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (14)
(14)

pripravi razstav

kot je na priPrešernovega

muzeja, sodecelotnega

razstavo Ljudska

Gorenjskem, zbirke gotske

Layerjeve zbirke in je strokovni razstavljenim in umetnostno gradivom.

evidenco stanja zgodovinskih razstavljeshranjenih v depoju. proučeval, fodokumentiral. transportu, za razstave predhodno

obdelavo izbranepotrebe razmuzejsko zbirko

je kopiral umetnostno zgodovinske spomenike na terenu, vodil in izvrševal je strokovna dela pri odkrivanju, restavriranju in konserviranju zgodovinskih in umetnostno zgodovinskih predmetov in objektov na terenu, spremljal razvoj konservatorske stroke doma in v tujini ter nove načine dela vnašal v svojo prakso. Od

leta 1973 do 1981 se je ukvarjal s kopiranjem najlepših srednjeveških fresk in odlitki arhitekturne srednjeveške plastike na Gorenjskem, ki je doživela predstavitev v

začetku aprila 1986 kot dopolnitev stalne zbirke v Stebriščni dvorani Mestne hiše

v Kranju, zasnovane že leta

1967. Z nekaj kopijami so

v zbirki zastopani tudi akademski slikarji Miha Pirnat,

Henrik Marchel in Vinko Tušek. Leta 2012 ob odprtju stalne razstave Prelepa

Gorenjska v Gradu Khislstein se je del zbirke kopij srednjeveških fresk preselil v prostore Ullrichove hiše, ki so postali novi upravni prostori Gorenjskega muzeja.

Dokumentacijska poročila konservatorsko-restavratorskega oddelka niso bila zasnovana kot dokumentacijski fond samega oddelka. Dokumentarne sledi zato najdemo predvsem v fototeki in v arhivu Gorenjskega muzeja med ostalimi skupnimi poročili.

35
oddelek
Prvi restavrator v Gorenjskem muzeju mag. Boris Sajovic. Fototeka Gorenjskega muzeja

Konservatorski oddelek

Restavratorsko konservatorski oddelek Gorenjskega muzeja ima dolgoletno tradicijo. Kot sta zapisala dr. Cene Avguštin in Majda Žontar je v Kranju delovala Okrajna spomeniška komisija in pozneje Zavod za spomeniško varstvo, kjer se je takratni restavrator v muzeju ukvarjal predvsem z odkrivanjem in restavriranjem srednjeveškega stenskega slikarstva na Gorenjskem. Med glavne naloge so spadali restavriranje ogroženih umetniških del, ki jih je hranil muzej, priprava dokumentacije, konservatorsko restavratorski posegi na gradivu ob najrazličnejših razstavah, kopiranje fresk, odlivanje plastik in strokovni nadzor nad stanjem razstavljenega in deponiranega

umetnostnozgodovinskega gradiva, ki se je preusmerilo predvsem v restavriranje poslikanega kmečkega pohištva. Leta 1964 je prišlo v muzeju do večje spremembe. Zaradi rastoče etnografske, kulturno zgodovinske, arheološke in zgodovinske dejavnosti je bila ustanovljena samostojna konservatorska delavnica, ki se je ukvarjala s premično kulturno dediščino. V letih 1987 do 1990 so bili urejeni novi prostori delavnice v prizidku stavbe na Tavčarjevi 43, restavratorska delavnica pa se je leta 1993 iz župnišča preselila v prostore Krajevne skupnosti Center na Tomšičevo ulico ter leta 1998 pridobila prostore na Kidričevi 6. Delavnici sta ostali v ločenih prostorih vse do danes.

Konservatorski-restavra

torski oddelek ga muzeja konserviranje

nje arheoloških kulturno zgodovinskih

metov kot

tne obrti, etnološki ti, predmeti vine in umetnostno vinski predmeti. znolikosti rim se pri udeležujemo ter strokovnih

vezujemo različnih področjih Poleg konserviranja, stavriranja

nja so naloge restavratorja

kovno svetovanje, vanje javnosti, ventivno

namenjena

36
Sandra Dimitrijević, Anamarija Dimovska
(15)
konservacijo,

oddelek

umetnostnozgodovinskega preusmerirestavriranje

kmečkega poje prišlo v sprememrastoče etnografzgodovinske, zgodovinske

ustanovljekonservatorse je ukvarkulturno de1987 do 1990 novi prostoprizidku stav43, restavrapa se je leta preselila v Krajevne skupnosTomšičevo ulico pridobila pro6. Delavločenih prodanes.

Konservatorski-restavratorski oddelek Gorenjskega muzeja je specializiran za konserviranje in restavriranje arheoloških predmetov, kulturno zgodovinskih predmetov kot so predmeti umetne obrti, etnološki predmeti, predmeti novejše zgodovine in umetnostno zgodovinski predmeti. Zaradi raznolikosti materialov s katerim se pri delu srečujemo se udeležujemo izobraževanj ter strokovnih srečanj in povezujemo s strokovnjaki na različnih področjih znanosti.

Poleg konserviranja, restavriranja in dokumentiranja so naloge konservatorja restavratorja v muzeju strokovno svetovanje, izobraževanje javnosti, in skrb za preventivno konservacijo, ki je namenjena tudi lastnikom

in skrbnikom dediščine ter skrbi za razstavne in depojske prostore. Prav slednji pa predstavljajo največji problem saj pogoji hranjenja v celoti ne ustrezajo sodobnemu hranjenju muzejskega

gradiva. Nahajajo se tudi na različnih lokacijah. Leta 2015 je bil v celoti obnovljen tekstilni depo v Mestni hiši v sklopu večletnega Evropskega projekta pod imenom RE-ORG SEE.

37
Višja konservatorka restavratorka Marjanca Ambrožič Jeglič, ki je v muzeju delovala od leta 1977 do 2016. Arhiv Gorenjskega muzeja

Ko predmet postane muzealija

hranjenje, evidentiranje, dokumentiranje, preučevanje in predstavljanje kulturne dediščine javnosti. Poslanstvo muzeja je temeljni dokument, ki definira njegovo vlogo, zbiralno politiko, obdelavo gradiva in teritorij delovanja. Razumna in premišljena zbiralna politika zbirke bogati, zato so obstoječe zbirke osnova in izhodišče zbiralne politike Gorenjskega muzeja.

Glavne naloge izvajanja javne službe na področju premične kulturne dediščine so: pridobivanje,

njamo zbiranju ogroženega gradiva, ki je pomembno za uresničevanje našega poslanstva. Gradivo pridonih oseb z darili, odkupi, zapuščinskimi volili, arheološkimi raziskavami in zamenjavami. Načrtno zbiranje na terenu ne vključuje le

zbiranja predmetov, tudi pridobivanje tarnega gradiva, na ustne, vire. Prizadevamo bivati predmete tiranim izvorom nim lastništvom lahko zagotovimo obdelavo, in dostopnost Ko se spomladi ščenja garaž lahko kaj meni v dogodivščino. tite na založen tite se raziskovanja rodnik starejše

V muzejski dokumentaciji vodimo podatke o naši razstavni in galerijski dejavnosti, pedagoški in andragoški ponudbi, objavah v medijih ... Naša pomembna naloga je digitalizacija muzejskega gradiva (fotografiranje, vnos v digitalno inventarno knjigo), kar je v pomoč strokovnim delavcem pri njihovem delu z gradivom, uporabnikom muzejskega gradiva skrajša pot do podatkov o gradivu, ki ga hranimo, Posebno pozornost name-(ne)prijetno rokovanje z gradivom pa je tako omejeno na minimum. Želimo si povečati tako število digitaliziranih muzejskih predmetov kot njihovo bivamo od fizičnih in prav-je vam, ganjen objavo na spletu.

odkritjem, dovati zgodbo tu, ki ga je bljal vaš prednik. daljevali z

38
Alenka
(16)

muzealija

evidentiranje, preučevapredstavljanje kulturjavnosti. Posje temeljni definira njezbiralno politigradiva in teRazumpremišljena zbiralna bogati, zato zbirke osnozbiralne poGorenjskega muzeja.

zbiranja predmetov, pač pa tudi pridobivanje dokumentarnega gradiva, vezanega na ustne, pisne in slikovne vire. Prizadevamo si pridobivati predmete z dokumentiranim izvorom in definiranim lastništvom in za katere lahko zagotovimo strokovno obdelavo, ustrezno hrambo in dostopnost za javnost. Ko se spomladi lotimo čiščenja garaž in podstreh, se lahko kaj hitro zgodi, da se

pozornost name-(ne)prijetno čiščenje sprefizičnih in prav-je vam, ganjen nad vašim

ogroženepomembno uresničevanje našega Gradivo pridoodkupi, zavolili, arheoraziskavami in zaNačrtno zbiravključuje le

meni v dogodivščino. Naletite na založen predmet. Lotite se raziskovanja in sorodnik starejše generaci-

odkritjem, začne pripovedovati zgodbo o predmetu, ki ga je naredil ali uporabljal vaš prednik. Če bi nadaljevali z raziskovanjem,

Vsi stari predmeti pa ne morejo postati predmeti neprecenljive vrednosti, muzealije. To lahko postanejo le tisti, ki so redki, neponovljivi in

pomembno prispevajo k razumevanje preteklosti. Vabim vas, da se nam pridruži-

bi verjetno odkrili še kakšen indic, ki bi odstrl ne le vašo družinsko zgodbo, temveč način življenja v preteklosti. te na praznovanju 65.letnice

Gorenjskega muzeja na gradu Khislstein in s seboj prinesete predmet z unikatno zgodbo, s katero se lahko pohvali le malokdo.

39
Klekljane čipke iz zbirke kulturna zgodovina / Arhiv Gorenjskega muzeja

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (17)

Komuniciranje z javnostmi

Odnosi z javnostmi so bili v času nastanka Gorenjskega muzeja neznana muzejska stroka, čeprav je vsak kustos komuniciral z javnostjo in novinarji ter promoviral dogodke, ki jih je pripravljal. Danes si v poplavi različnih medijev to težko predstavljamo. Z našimi različnimi publikami, medijskimi hišami – televizije, radijske postaje, časopisi itd. – je nujen stalen stik, informiranje itd. Odnosi z javnostmi so stroka, ki jo vsak muzej nujno potrebuje, saj je treba vzpostaviti, graditi in vzdrževati odnose med muzejem in številnimi déležniki, ki jih zanima ohranjanje kulturne dediščine. Prek medijev je informirana tudi publika. Če nas ni v medijih, nas ni. Odnosi z javnostjo so načrtovan in

usmerjen proces komuniciranja, ki zadovolji tako muzej kot javnost.

V Gorenjskem muzeju oddelek za odnose z javnostjo deluje od leta 1999. Takratna direktorica mag. Barbara Ravnik je imela vizijo, da je treba v muzeju vzpostaviti nove oddelke: za pedagoško dejavnost, dokumentacijo in odnose z javnostmi. Z veliko mero veselja in tudi strahu sem začela postavljati temelje oddelka. Bilo mi je v čast, da bom lahko promovirala delo Gorenjskega muzeja – kaj delamo, s čim se ukvarjamo itd. Nikoli ne bom pozabila, s kakšno tremo sem prvič dala izjavo po telefonu.

Pri svojem delu skrbim za obveščanje javnosti, komuniciranje z mediji,

ažuriranje ažuriranje

benih omrežjih, večja odprtja grafiram odprtjem razstave drugo prireditvijo obvestiti medije ku. Za vsak ni koledar Pomembno razstavi znajde mediju, da stvo, ki ga razstave. Na bivamo nove In najraje skovalce, ki jo k nam. Bi veščamo o site se v eni skih hiš in pni obrazec. Radi bi kakšno področja mojega

40
(17)
Jelena Justin

javnostmi

komunicitako mumuzeju odnose z javno1999. Tamag. Barimela vizijo, muzeju vzpooddelke: za pedejavnost, dokuodnose z javmero vesesem začela temelje oddelka. da bom lahdelo Gorenjkaj delamo, s itd. Nikopozabila, s kakšno dala izjavo delu skrbim javnosti, komediji,

ažuriranje spletne strani, ažuriranje profilov na družbenih omrežjih, povezujem večja odprtja razstav, fotografiram itd. Pred vsakim odprtjem razstave ali kakšno drugo prireditvijo je treba obvestiti medije o dogodku. Za vsak medij je kulturni koledar malce drugačen. Pomembno je, da se zapis o razstavi znajde v določenem mediju, da ga prebere občestvo, ki ga zanima tematika razstave. Na ta način pridobivamo nove obiskovalce. In najraje imamo tiste obiskovalce, ki se redno vračajo k nam. Bi želeli, da vas obveščamo o dogodkih? Oglasite se v eni od naših muzejskih hiš in izpolnite pristopni obrazec.

Radi bi kakšno anekdoto s področja mojega dela?

Nikoli ne bom pozabila svojega prvega vodenja prireditve. Leta 2003 je Gorenjski muzej praznoval petdesetletnico delovanja. Izdali smo Avguštinov zbornik in pripravili svečanost v Renesančni dvorani Mestne hiše. V dopoldanskih urah me k sebi pokliče

direktorica Barbara Ravnik in pravi: »Jelena, prireditev boš povezovala ti.« Izbuljila sem oči, pogoltnila slino, šla v pisarno in sestavila vezni tekst. Nisem imela časa razmišljati, koliko me je strah in kakšno tremo imam. Očitno je bilo v redu, saj to počnem še danes.

41
Razstava iz leta 2004, ob 25. letnici slovenskega vzpona na Everest. / Arhiv Gorenjskega muzeja

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (18)

Dediščina nas povezuje

Bližajo se počitnice. Morda vas te vrstice nagovorijo, da se odpeljete na izlet z avtovlakom, ki vozi na relaciji Bohinjska Bistrica – Nova Gorica. Eden od vagonov je od maja lani spremenjen v pravi muzej, saj v njem lahko spoznate inženirja Maksa Klodiča, ki je na začetku 20. stoletja sodeloval pri gradnji bohinjskega predora. Muzejsko pripoved smo v sodelovanju s Slovenskimi železnicami, z Občino Bohinj, s turističnimi organizacijami in s posamezniki pripravili v Gorenjskem muzeju, na kar smo ponosni tudi ob 65. obletnici ustanovitve našega muzeja. Z raziskovanjem in dediščino bohinjskega predora se v Gorenjskem muzeju ukvarjamo že petnajst let. V Bohinjski Bistrici smo pripravili

več razstav in zbrali veliko dragocenega gradiva. Bohinjski predor je bil prebit maja 1906, bohinjska proga pa je za železniški promet stekla julija 1906. Pri gradnji je sodelovalo veliko zanimivih mož, med njimi tudi Maks Klodič.

preteklost memben načrtov za leznico ter na Triglav. poklicne poti val po prvi novem političnem po drugi svetovni bil pozabljen katerega ni Maks Klodič

naredil pot

42
»Mogočen
Otroštvo in mladost je preživljal v vasi Klodiči v Beneški Sloveniji, kjer je bil rojen leta 1875. Šolal se je na reški pomorski akademiji, na goriški realki in na Tehniški visoki šoli na Dunaju, kjer si je pridobil naziv inženir. Kot gradbeni nadzornik in geodet je bil nameščen na gradbišče bohinjskega predora, ki je bilo v začetku 20. stoletja gradbišče evropskega pomena. Z družino je stanoval v Bohinjski Bistrici. Bil je tudi slikar in humorist. Za (18)

povezuje

zbrali veliko gradiva. Bobil prebit bohinjska proga železniški promet 1906. Pri gradveliko zaninjimi tudi

mladost je

Klodiči v Bekjer je bil roŠolal se je na akademiji, in na Tehna Dunaju, naziv inženadzornik nameščen na bohinjskega prezačetku 20. evropskestanoval v Bistrici. Bil je humorist. Za

preteklost Bohinja je pomemben tudi kot soavtor načrtov za cesto in žično železnico ter zobato železnico na Triglav. Vzpon njegove poklicne poti se je nadaljeval po prvi svetovni vojni. V novem političnem sistemu po drugi svetovni vojni pa je bil pozabljen strokovnjak, za katerega ni bilo mesta.

Maks Klodič je zapisal:

»Mogočen predor nam bo naredil pot skozi velikanske

gore.« Gradnja karavanško bohinjske železniške proge in bohinjskega predora na začetku 20. stoletja sta spremenila življenje in odprla nove poti v gospodarskem smislu. Danes sta življenjska pot Maksa Klodiča in gradnja bohinjskega predora dve dediščinski zgodbi, ki odpirata nove možnosti sodelovanja in nove poti pri predstavljanju naše skupne dediščine in naravnih lepot,

ki nas obdajajo. Tako bomo ob koncu tega meseca muzejsko zgodbo bohinjskega predora predstavljali v Beneški Sloveniji, v vasi Klodiči, kjer se je rodil Maks Klodič. Tu še živijo njegovi potomci. Kasneje se bo razstava selila v Čedad. To so kraji, kjer zamejski Slovenci hrepenijo po slovenski kulturi, po slovenski besedi, po slovenski dediščini, ki nas združuje tudi preko meja.

43

Petinšestdeset

»Filmski podjetnik« v Kranju

Kabinet slovenske fotografije v Gorenjskem muzeju je prva javna fotografska zbirka v Sloveniji. Ustanovljen je bil 28. novembra

1970. Pobudnik in dolgoletni sodelavec Kabineta je bil fotograf in publicist Marko Aljančič (1933–2007). Kabinet hrani fotografije slovenskih fotografov, med drugim več kot sto fotografij kranjskega fotografa Janeza Marenčiča (1914–2007), ki so nastajale od konca tridesetih let preteklega stoletja do začetka 21. stoletja.

Uveljavljanje fotografije kot poklicne in umetniške dejavnosti so spremljali dinamični dogodki. Ena najbolj nenavadnih peripetij se posredno navezuje na poklicnega fotografa in filmskega pionirja Veličana Beštra (1891–1938), ki je bil po

rodu iz Železnikov, po prvi svetovni vojni pa je imel v Ljubljani uspešen fotografski atelje. Leta 1922 je ustanovil filmski atelje. Prvi krajši dokumentarni film je posnel na smučarski tekmi za prvenstvo Jugoslavije v Planici 26. februarja 1922, sledilo je še nekaj filmov, od katerih jih je pet ohranjenih v Slovenskem filmskem

arhivu. Med minut in film, ki prikazuje Beštrov zgled dil nekdanjega pomočnika da se je začel skega snemalca. poročali, da v Ljubljani ga »filmskega 26-letnega

44
let Gorenjskega muzeja (19)
Troje odlomkov iz Beštrovega filma o Kranju
(19)
Ddr. Damir Globočnik

v Kranju

Železnikov, po prvi je imel v uspešen fotograf1922 je ustaatelje. Prvi krajfilm je posmučarski tekmi za Jugoslavije v Pla1922, slefilmov, od pet ohranjefilmskem

arhivu. Med njimi je tudi 5 minut in 49 sekund dolg film, ki prikazuje Kranj. Beštrov zgled je vzpodbudil nekdanjega fotografskega pomočnika Ivana Simončiča, da se je začel izdajati za filmskega snemalca. Časniki so poročali, da so oktobra 1932 v Ljubljani aretirali predrznega »filmskega podjetnika«, 26-letnega Simončiča, ki je

v Kranju, Novem mestu, Dolenjskih Toplicah in Straži prigoljufal okrog tri tisoč dinarjev. Tudi na ljubljanskem velesejmu je deloval s pretvezo, da pobira fotografska naročila za tvrdko Veličana Beštra (Fotoatelje Ilirija film).

V Kranju je Simončičevo delovanje potekalo takole: obiskal je vse trgovine, hotele in gostilne ter povedal, da prihaja iz Ljubljane, kjer je bil prav tedaj na ogled zvočni film Bela Ljubljana. Ker je po snemanju ostalo še osemsto metrov neporabljenega filma, bo ta film posvečen Gorenjski, predvsem Kranju.

Vsako podjetje, ki hoče priti na filmsko platno, mora vnaprej plačati polovico zneska. Simončič je Kranjčanom povsem zmešal glave, trgovci in gostilničarji so čistili svoje lokale, dekleta so se lišpala. Še preden so sleparju prišli na sled, se je oglasil v Novem mestu, kjer se je predstavljal za filmskega igralca in ponovno sprejemal naročila. Ivan Simončič je po aretaciji vse priznal, izgovarjal pa se je, da si ni znal pomagati, saj so ženske kar same silile za njim. V Kranju naj bi mu padale kar okrog vratu s prošnjo, naj jih filma.

45
Beštrovega filma o Kranju

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (20)

Etnološko raziskovanje Gorenjske

Etnologija je zgodovinska in primerjalna veda o vsakdanjem načinu življenja in kulturi ljudi v določenem času in prostoru. Etnologi najpogosteje raziskujemo s pogovori z ljudmi in opazovanjem na terenu, beremo rokopisne in tiskane zapise ter knjige, hodimo v arhive. Prvi poklicni etnolog na Gorenjskem je bila kustosinja Gorenjskega muzeja Vanda Stefancioza leta 1956. Danes pa imajo vsi gorenjski muzeji etnologa, ki raziskuje, zbira in hrani predmete vsakdanjega življenja, pripravlja razstave, objave, predavanja in vodstva.

Naloga prvih etnologinj Gorenjskega muzeja je bila spoznavanje gorenjskih vasi, odkrivanje značilnosti in posebnosti v načinu življenja. V primerjavi

z drugimi deli Slovenije je izstopalo kvalitetno kmečko stavbarstvo, poslikana notranja oprema in bogata noša, v gospodarstvu planinska paša in sirarstvo ter posamezne obrti, kot je sitarstvo, slamnikarstvo, obdelava lesa. Gorenjske vasi so bile družbeno precej razslojene. Malo je bilo najbogatejši kmetov, ki so se pred 80 leti imenovali veleposestniki. Značilni so bili »gruntarji«, ki so bolj ali manj uspešno gospodarili na svoji zemlji. Pri bogatejših so kot najeti delavci dobili sredstva za preživetje vsi drugi; tisti z malo zemlje in svojo hiško so se imenovali kajžarji, gostači brez premoženja pa so stanovali v najetih stanovanjih. Najrevnejši so bili berači, ki so hodili prosit od hiše do hiše.

Kmetovali

skih mestih, meščanov jo hrano, in meso, viške O tem so njesavske in Kranja in objave kustosinje ginje Gorenjskega Anke Novak.

V duhu od srede etnologi urejali hiše, na primer tor Vladimir alko Anko vo hišo v Kranjski spomenik mačije. Še žarski dom garja v Doslovčah. obiskovalec

lja, kako cije prednamcev. predstavo

46
(20)
Mag. Tatjana Dolžan Eržen

raziskovanje Gorenjske

Slovenije je kvalitetno kmečposlikana in bogagospodarstvu plasirarstvo ter kot je sislamnikarstvo, obGorenjske vasi precej razbilo najkmetov, ki so se imenovali veZnačilni so ki so bolj gospodazemlji. Pri bonajeti delavci preživetje

malo zemso se imegostači brez so stanovastanovanjih. Najberači, ki so hiše do hiše.

Kmetovali so tudi v gorenjskih mestih, kjer je veliko meščanov pridelovalo svojo hrano, tudi žita, mleko in meso, viške pa prodajalo. O tem so na primeru Gornjesavske doline, Besnice in Kranja govorile razstave in objave kustosinje etnologinje Gorenjskega muzeja

Anke Novak.

V duhu časa je bilo, da so od srede 20. stoletje dalje etnologi urejali muzejske hiše, na primer konservator Vladimir Knific z muzealko Anko Novak Liznjekovo hišo v Kranjski Gori, ki je spomenik »gruntarske« domačije. Še bolj znan je kajžarski dom Frana S. Finžgarja v Doslovčah. V njih si obiskovalec lahko domišlja, kako so živele generacije prednamcev. Bolj živo predstavo nam ustvarijo

25 let po

spomini sodobnikov, na primer Finžgarjevo delo Leta mojega popotovanja.

Sodobno etnološko raziskovanje nas vodi v podrobnosti nekdanjih načinov

življenja, zanima nas, kako je kaj delovalo. Spoznavamo, da se je življenje kar naprej spreminjalo, stalnica je, da smo Gorenjci delovni in ustvarjalni.

47
Posebne vrste raziskovanje je bilo urejanje Mrakove hiše na Bledu smrti zadnje lastnice. Hiša bo urejena v etnološki muzej občine Bled. / Foto Matjaž Mazi, 2016

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (21)

Nova območja spomina

Republika Slovenija deluje. Tudi za slovenske muzeje se je v RS spremenilo marsikaj. Muzealizacija Slovenije odpira nova obzorja spominjanja, nove ravni kulture. Gre za bogatenje in zdravljenje spomina, spraševanje vesti. Tudi v Gorenjskem muzeju.

Gorenjski muzej je pred leti začel z odmevnimi arheološkimi posveti, potem so se jim pridružili še zgodovinski dnevi. Letošnji je bil posvečen stoletnicam iz časa prve svetovne vojne. Sam sem predstavil, koliko je ohranjenih družinskih nagrobnikov prve in druge svetovne vojne. Pokaže se, da je na okoli petdesetih pokopališčih le še nekaj deset nagrobnikov s padlimi v prvi svetovni vojni. Za drugo vojno jih

je sicer precej več, vendar pa se iz samih nagrobnikov ne da ugotoviti, koliko je npr. partizanov, saj je večina nagrobnikov katoliških, peterokrake zvezde na družinskih grobovih skoraj ni. Vendar bodo tudi ti grobovi v generaciji dveh ali prenovljeni ali bodo izginili. Zato je dokumentiranje teh grobov ohranjanje odnosa živih do svojih mrtvih, spomeniki sami pa so dokument tako družinske kot kolektivne kulture. Kdo pa naj bi pomembnejše od teh grobov ohranil? Ali družine ali civilna družba ali muzeji ali zavodi za varstvo kulturne dediščine?

Razstava o gradu Turn v Potočah in njegovih zadnjih lastnikih še vedno odmeva, trenutno gostuje v Preddvoru. Na razstavi smo

Grad Turn

opozorili, skem ozemlju tisoč plemiških bujajoči se nalizem je kot tujerodno, se nad gradovi znašali slovenski sti. Ta usodna dveh strasti co, da se le da so tako listi kot komunisti narodu plemiče,

48
(21)
Dr. Jože Dežman

spomina

vendar pa nagrobnikov ne koliko je npr. večina nagkatoliških, peterodružinskih ni. Vendar grobovi v geneprenovljeni ali Zato je dokugrobov ohraživih do svospomeniki sami tako družinkolektivne kulture. pomembnejohranil? Ali družba ali za varstvo dediščine? gradu Turn njegovih zadvedno odgostuje v razstavi smo

opozorili, da je na slovenskem ozemlju delovalo okoli tisoč plemiških družin. Prebujajoči se slovenski nacionalizem je plemstvo izločil kot tujerodno, še bolj pa so se nad gradovi in plemstvom znašali slovenski stalinisti. Ta usodna kombinacija dveh strasti ima za posledico, da se le počasi zavedamo, da so tako pregreti nacionalisti kot komunisti ukradli narodu plemiče, gradove in

njihove inventarje, zgodovino elite, ki je tisočletje gradila slovenski prostor, ga ohranila v krščanski Evropi. Med zadnjimi lastniki gospostva

Turna sta bila Oto pl. Detela st. in Oto pl. Detela ml. Oto st. je bil drugi slovenski deželni glavar za Kranjsko, član gosposke zbornice, zaslužen za pogozdovanje

Krasa, nosilec številnih odličij, Oto ml. je bil okrajni glavar, predsednik Kmetijske

družbe, zaslužen za razvoj

Bohinja itd. Pa vendar so Ota ml. leta 1945 izgnali pod lažno obtožbo, da je bil nemško

usmerjen in z ženo je umrl v koncentracijskem taborišču februarja 1945. Zato danes ne Ota st. ne ml. ni ne v Enciklopediji Slovenije ne v Slovenskem biografskem

leksikonu niti ne ob Josipini Turnograjski v muzejski

sobi gradu Turn. Upam, da se bo vse to spremenilo.

49
Grad Turn v Potočah pred drugo svetovno vojno

več. V podsaharski Afriki namreč ni tako hitrega demografskega prehoda, kot se je prej predpostavljalo. Jasno je tudi, da bo zaradi nekaterih strukturnih razlogov še v

na demografske spremem be, ampak na ekonomskem in znanstvenem področju. Najnovejše spremembe na področju biotehnologije omogočajo poseganje v

Protislovna Evropa

(22)

Evropa se po eni strani vse bolj zapira pred nezakonitimi migranti, po drugi pa ji manjka ljudi. Najnižjo

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (22)

pozval svoje ge, naj se oglašajo devah in tako prti družbi mu reševanju šanj.

Dediščina arheološkega kustodiata

Gorenjskega muzeja

Ddr. Verena Vidrih Perko Arheološki Kranj je poznan v svetu po najdbah iz Lajha, odkritih konec 19. in na začetku dvajsetega stoletja. Odkopanih je bilo okoli sedemsto grobov z zlatim in srebrnim nakitom, meči, dolgimi noži in orodjem iz časa preseljevanja ljudstev. Žal pa so vse najdbe, ki so postale eden najpomembnejših materialnih virov za poznavanje germanskih ljudstev v šestem stoletju, odšle na Dunaj in v Ljubljano. Kranj je dobil muzej šele leta 1953. Prvi kustos arheolog je postal Andrej Valič, odličen poznavalec arheološke Gorenjske in izkopavalec najdišč, kot so Drulovka, grobišče okrog kranjske farne cerkve s kostnico, Vrtičnik pri

Tupaličah in Ajdna nad Potoki. Andrej Valič se je upokojil leta 1997.

Prelomnico so prinesle stalna razstava Železna nit, odprta leta 2002, in sistematične arheološke raziskave v Kranju. Sledile so številne razstave in vitrine meseca, ki so javnosti odpirale pogled v preteklost s pomočjo novih arheoloških odkritij. V letih od 2004 do 2009 so potekale raziskave na Sejmišču in Savski cesti. Na dan so prišla izjemna odkritja. Posebne, mednarodne pozornosti je bil deležen t. i. grob alemanske kneginje. Najdbe so bile prikazane na razstavi Zlata doba, ki je z velikim uspehom gostovala tudi

v Zagrebu Po letih vatorskih posegov jo v Gorenjski ostale najdbe zali jih bomo vi v sklopu ne arheološkega ograda, Brežic, mina. Z razstavo zoriti na pomen diščine, ki ben narodov niti želimo Kranj na njegovo diščino ter do nje. Hkrati tudi pogled no vlogo muzejev. muzeji postajajo sameznih krajev jo skupnost

50

Evropa eni strazapira pred nemigranti, po druljudi. Najnižjo

pozval svoje umetniške kole ge, naj se oglašajo v javnih zadevah in tako prispevajo k odprti družbi in demokratičnemu reševanju ključnih vprašanj.

Pisatelj Hanif Kureishi v svojem stanovanju, prenaseljenem s knjigami. Slika je iz let po 1990. / Foto: Wikipedija

arheološkega kustodiata

Ajdna nad Potoje upokojil prinesle Železna nit, 2002, in sistearheološke raziskaSledile so številvitrine meseca, odpirale pogled pomočjo noodkritij. V le2009 so pona Sejmišču Na dan so odkritja. Pomednarodne pozordeležen t. i. grob kneginje. Najdprikazane na razki je z veligostovala tudi

v Zagrebu in Beljaku. Po letih zahtevnih konservatorskih posegov pa prihajajo v Gorenjski muzej tudi preostale najdbe iz Lajha. Prikazali jih bomo na julijski razstavi v sklopu gostujoče dediščine arheološkega nakita iz Beograda, Brežic, Kopra in Tolmina. Z razstavo želimo opozoriti na pomen kulturne dediščine, ki je najbolj pomemben narodov »nakit«. Opomniti želimo tudi samo mesto

Kranj na njegovo žlahtno dediščino ter obveze, ki jo ima do nje. Hkrati pa odpiramo

tudi pogled na novo družbeno vlogo muzejev. Sodobni

muzeji postajajo središča posameznih krajev in povezujejo skupnost s svojim znanjem

Pasna zaponka iz Lajha, 6. stoletje, pozlata, poldragi kamni.

in delovanjem. Širijo vednost o ljudeh in vlogi kulturne dediščine v njihovem življenju. Evropski parlament je letošnje leto razglasil za leto kulturne

dediščine in jo prepoznal kot temeljni izobraževalni, identitetni in razvojni kapital. In če smo že pri arheologiji, levji časovni delež pripada prav njej!

51
Izkopavanja Magelan, 2009 / Foto: Lajlan Jaklič

ki so lahko uživali v dobrih in varnih cestnih povezavah

med številnimi kraji. Premožnejši Rimljani so si zelo pogosto izbrali svoj najljubši

sijo in do neke mere tudi v Nemčijo.« Industrijska revolucija je spremenila tudi

turizem. »Za naslednjo veliko spremembo v zgodovini turizma je zaslužna

še nekoč običajno, da

žina na počitnice odpravi s

svojim avtomobilom, danes

vse več mladih izbira javni

prevoz ali vedno bolj ugodne

letalske povezave. Ob tako

nesty Slovenija) so turisti granti.

Boginje v Prešernovem mestu

Več desetletij se v Kranju

vzpostavlja tradicija sodelovanja z vrhunskimi slovenskimi umetniki. Letošnje poletje bo še posebej zanimivo. Druženje s Prešernovimi nagrajenci bo spremljala razstava Marka Pogačnika, domačina, ki je moral zaradi svojih umetniških prepričanj Kranj zapustiti na začetku svoje ustvarjalne poti.

Že v kranjski gimnaziji je v glasilu Plamenica s sošolcema Iztokom Geistrom (I.

G. Plamen) in Marjanom Cigličem nakazoval, da je njegovo dojemanje umetnosti povsem izven okvirov takratnega družbenega pričakovanja. Po prvih grafikah so sledili landartovski in konceptualni poskusi preoblikovanja kamnov v naravi Zarice.

Leta 1965, ko je bil še študent na akademiji, ga je k razstavljanju v galerijo Prešernove hiše povabil takratni vodja Gorenjskega muzeja Cene Avguštin. Če so bili obiskovalci nad novimi umetniškimi pristopi presenečeni, je bil odziv politike in z njo povezane strokovne javnosti izrazito negativen. Križev pot, ki je predstavljal dobršen del razstave, je bil predstavljen z umetnikovimi osebnimi predmeti, jasne pa so bile tudi podobe Kranja, v katerega so bili prizori umeščeni. »To je svetobolje, ne pa trdo delo, katerega sad je umetnost«, je zapisal Andrej Pavlovec ob kritiki razstave v Glasu 9. januarja istega leta. Konceptualna umetnost, popartističen pristop in »ready-made« artefakti pač niso bile

del takratne logije. Kljub temu bil najbolj

1966 v Prešernovi vljal še dvakrat. mi z izleta pod psevdonimom si ga je nadel delovanja s liščem. Drugič skupinski likovnikov nrika Marchela gačnika (zamenjal jan Belec), rana v kleti kot prva razstava stavitvi odprte dan po otvoritvi va dela odstranjena, se je zgodila akcija – performans ski umetnosti. bi na razstavi

52 dele antične Grčije. Popotni
se dru
vo, da bi živela di dela, študija,
drugih
in
Gašper Peternel
Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (23)
(23)

odpravi s

avtomobilom, danes

izbira javni bolj ugodne povezave. Ob tako

vo, da bi živela v drugi, zara di dela, študija, družinskih in drugih razlogov.« (Amnesty Slovenija) Recimo, da so turisti prostovoljni migranti.

Prešernovem mestu

še študent je k razstaPrešernotakratni vodmuzeja Cene bili obiskoumetniškipresenečeni, je in z njo pojavnosti izKrižev pot, dobršen del predstavljen osebnimi pa so bile Kranja, v katereumeščeni. ne pa trdo sad je umetAndrej Parazstave v istega leta. umetnost, poin »readypač niso bile

del takratne »kranjske« ideologije.

Kljub temu da v Kranju ni bil najbolj zaželen, je v letu 1966 v Prešernovi hiši razstavljal še dvakrat. Prvič z risbami z izleta v Dajlo. Nastopil je pod psevdonimom Tosca, ki si ga je nadel iz sočasnega sodelovanja s kranjskim gledališčem. Drugič je nastopil na skupinski razstavi kranjskih likovnikov Vinka Tuška, Henrika Marchela in Marka Pogačnika (zamenjal ga je Marjan Belec), ki je bila organizirana v kleti Prešernove hiše kot prva razstava ob vzpostavitvi odprte galerije. Prvi dan po otvoritvi so bila njegova dela odstranjena, nato pa se je zgodila prva umetniška akcija – performans v slovenski umetnosti. Tam kjer naj bi na razstavi stale skulpture

To ni turistični kamp. To je begunsko naselje Kibumba v DR Kongo, na meji z Ruando, fotografirano maja

2008. / Foto: Wikipedija

iz mavca, je stal umetnik sam

z napisom: »Marko Pogačnik: ker ne pustijo razstavljati mojih del, razstavljam svoje telo.«

Po 52 letih se umetnik

vrača v galerijo Prešernove

hiše in Galerijo Prešernovih

nagrajencev. S kolažem prejšnjih razstav, koncepti in kronogrami ženskega božanstva nas vabi v čudoviti svet energij, ki se jih to poletje čuti v galerijah Prešernovega oziroma avri Pogačnikovega mesta.

53 da se dru
Kronogram z zmajem / Foto Gašper Peternel

Od vezenine do plakata

In še marsikaj drugega se skriva v zbirkah novejše zgodovine in sodobnosti, ki so nastajale skozi štiri desetletja in za katere skrbim. Vse od kultnih industrijskih

izdelkov do drobnih predmetov iz vsakdanjega življenja, od oblikovalsko izstopajočih plakatov do neopaznih letakov. Ob številnih in raznolikih predmetih je moje delo vedno zanimivo in polno izzivov.

Ukvarjam se z zbiranjem predmetov, ki pričajo o dogajanju, dosežkih, razvoju in vsakdanjem življenju na Gorenjskem od sredine 20. stoletja vse do danes. Hkrati spremljam in dokumentiram dogajanje v današnjem času in tako oblikujem zbirko sodobnosti. Stalnica mojega muzejskega dela je

raziskovanje posameznih zbirk, priprava razstav in katalogov predmetov.

Najštevilnejši in raznoliki so predmeti industrijske dediščine, ki so marsikdaj še del našega spomina in pripovedujejo o ustvarjalnosti in delu Gorenjcev v preteklem stoletju. Izdelke in vzorce gorenjskih tovarn vključujem na različne razstave, ki stoletje industrializacije osvetlijo iz različnih zornih kotov.

V bogati zapuščini tekstilne panoge ima posebno mesto zbirka podjetja Vezenine Bled in njenih prednikov. Ob številnih izdelkih in vzorcih strojnih čipk in vezenin prepoznamo izjemen proizvodni program skozi osemdeset let delovanja tovarne.

Zbirka izdelkov

Številna tov, ki so s li odsev časa, nastali, zato muzejsko vse od političnih nih, od plakatov ne in športne obvestil za dogodke. Del zbirke ska so tudi

54
katerih lahko kako so (24)

plakata

posameznih razstav in kapredmetov. in raznoliki

industrijske demarsikdaj še spomina in pri­

ustvarjalnosti

Gorenjcev v pre­

Izdelke in tovarn vkrazlične razstaindustrializacirazličnih zor­

zapuščini tekima posebno podjetja Vezenjenih predništevilnih izdelkih strojnih čipk in prepoznamo izjeprogram let delova­

Številna je zbirka plakatov, ki so s svojimi sporočili odsev časa, v katerem so nastali, zato so pomembno muzejsko gradivo. Segajo vse od političnih do reklamnih, od plakatov za kulturne in športne prireditve do obvestil za različne lokalne dogodke.

Del zbirke drobnega tiska so tudi razglednice, na katerih lahko spremljamo, kako so številne gradnje,

industrija in priseljevanje v mesta hitro spremenili podobo gorenjske pokrajine, vse od turističnih krajev do manjših vasi.

Posebej zanimive so zbirke, ki nam odstirajo delčke vsakdanjega življenja. Predmeti iz ambulante dr. Bo­

židarja Fajdige nam pred­

stavljajo bogato poklicno in izredno zanimivo osebno zgodbo legendarnega kranjskega zdravnika, ki je

zaznamoval življenje v Kranju v preteklem stoletju. Seveda se v depojih skrivajo še mnogi drugi zanimivi predmeti. Zbirke so zakladi muzeja in kustosi smo njihovi skrbniki. S tem ko

predmete postavimo v zgo­

dovinski čas in prostor ter povemo zgodbe o njihovem

nastanku, uporabi in pomenu, odstiramo bogastvo kul­

turne dediščine, ki jo hranimo v muzeju.

55
Zbirka izdelkov in vzorcev tovarne Vezenine Bled na razstavi / Foto: M. Rogelj

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (25)

Arheološke zbirke v muzeju

Obiskovalci muzejev na razstavah vidijo predvsem cele in dobro ohranjene arheološke predmete. Največ celih predmetov se praviloma najde v starodavnih grobovih, kamor so pokojnikom poleg noše prilagali tudi opravo, posodje s hrano in drugo, odvisno od obdobja, načina pokopa in statusa pokojnika. To je eden od razlogov, poleg znanstvenega zanimanja, zakaj so nekdaj veliko izkopavali prav nekdanja grobišča. Danes se grobišča načrtno izkopavajo praviloma le takrat, kadar so neposredno ogrožena zaradi načrtovane gradnje ali drugih posegov. Veliko večino sedanjih in polpreteklih izkopavanj pa predstavljajo izkopavanja nekdanjih naselij

in bivališč. Vse raznovrstno gradivo, ki ga arheologi najdejo in zberejo ob izkopavanjih, končno hranijo muzeji, med njimi tudi Gorenjski muzej.

Ob izkopavanjih naselij se praviloma najde razdrobljeno in poškodovano gradivo, redkeje celi predmeti. Daleč največ je navadno odlomkov keramike. Količine le-teh se lahko merijo tudi v stotinah kilogramov. Sledijo najdbe iz drugih snovi (npr. stekla, kovin, kosti, kamna), ki so številčno običajno redkejše. Shranijo se tudi obdelani kamni (nagrobniki in drugi kamni z napisi, deli žrmelj, stavbni elementi …), stavbno okrasje (npr. freske in mozaiki), kosi obdelanega lesa (deli gradbenih elementov,

predmetov

ci (npr. oglja, dimentov), gi odvzamejo vanji za poznejše ve, in živalske hrani tudi odkrite človeške tanke in kosti. jih prikažemo tako predstavljajo delček in iz veliko obsežnejših loških zbirk, v muzeju. divo namreč mo tudi za hodnje znanstvene ve. Z razvojem raziskav, predvsem slovnih, in gij se namreč ponujajo dodatne ti raziskav,

56
(25)

muzeju

raznovrstno

arheologi najizkopavahranijo muzeGorenjski

izkopavanjih naselij se razdrobljepoškodovano gradivo, predmeti. Daleč odlomkov

Količine le-teh se v stotinah

Sledijo najdsnovi (npr. stekamna), ki običajno redkejtudi obdelani (nagrobniki in drugi deli žrmelj, …), stavbno freske in moobdelanega lesa elementov,

predmetov in drugo), vzorci (npr. oglja, malte in sedimentov), ki jih arheologi odvzamejo med izkopavanji za poznejše raziskave, in živalske kosti. Muzej hrani tudi med izkopavanji odkrite človeške skeletne ostanke in kosti. Predmeti, ki jih prikažemo na razstavah, tako predstavljajo le majhen delček in premišljen izbor iz veliko obsežnejših arheoloških zbirk, ki jih hranimo v muzeju. Vse izkopano gradivo namreč skrbno hranimo tudi za sodobne in prihodnje znanstvene raziskave. Z razvojem novih metod raziskav, predvsem naravoslovnih, in novih tehnologij se namreč vedno znova ponujajo dodatne možnosti raziskav, ki jih pred časom

Drobci značilne zgodnjeantične in poznoantične germanske keramike iz Kranja. / Foto: V. Pflaum

niti slutiti ni bilo mogoče. Z novim znanjem pa so mogoče ponovne, drugačne interpretacije gradiva in najdišč. Tudi na videz skromno in nepomembno gradivo pa lahko nudi pomembne in zanesljive podatke za interpretacijo in datacijo, včasih

celo bolj kot celi, 'lepi' predmeti. Tako lahko npr. že v res drobnih odlomkih keramike prepoznamo značilno zgodnjeantično ali poznoantično germansko keramiko, ki nam poleg datacije sporoča še marsikaj več o takratnih časih.

57

Planinske razglednice

Gorenjski muzej skrbi za bogato zbirko starih razglednic, ki so urejene po različnih sklopih, kar je bilo natančno predstavljeno v lični monografiji Pozdrav z Gorenjske, ki smo jo v Gorenjskem muzeju izdali leta 2010. Urednica knjige je bila mag. Marjana Žibert, v devetih strokovnih člankih pa je bila obdelana celotna zbirka starih razglednic do 2. polovice 20. stoletja.

Zbirka vsebuje tudi planinske razglednice, torej tiste, ki motivno prikazujejo gore, hribe in planinske koče. Zbirka je urejena glede na geografsko

lego gorovja: Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in predalpsko

gorovje. Z razvojem turizma in s tem tudi planinstva je postalo povsem običajno, da so ljudje svojim bližnjim in dragim poslali pozdrave s svojega izleta, z vrha gore, ki so jo obiskali. Pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva je razglednice izdajala Kranjska sekcija Nemško avstrijskega planinskega društva. Bogata zbirka planinskih razglednic je edinstven dokument razvoja planinstva kot veje turizma in s tem dokument časa, ko so bili hribi dosegljivi le redkim. Planinske razglednice so v ljudeh zbujale nacionalno pripadnost in rojevale identiteto, zato ni čudno, da je bila ena največkrat

poslanih Pozdrav s Razglednice lijskih Alp skimi razglednicami, jih hrani Gorenjski najštevilnejše.

številu najbolj veda očak pogorjem.

Planinska sebi ne nosi dokumentarnega saj iz njih ponos na lepote njih lahko dovino razvoja zne koče.

katera koča la po Mariji ria Theresiahütte? svetovni vojni novali v Aleksandrov

58
Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (26)
(26)

razglednice

razvojem turizplaninstva običajno, svojim bližnjim poslali pozdraizleta, z vrha obiskali. Pred Slovenskedruštva je izdajala KranjNemško avstrijplaninskega društva. planinskih edinstven doplaninturizma in s časa, ko so dosegljivi le redrazglednizbujale nacipripadnost in rojezato ni čudnajvečkrat

poslanih razglednic prav Pozdrav s Triglava.

Razglednice z motivi Julijskih Alp so med planinskimi razglednicami, ki jih hrani Gorenjski muzej, najštevilnejše. Gora, ki po

številu najbolj izstopa, je seveda očak Triglav s svojim pogorjem.

Planinska razglednica v sebi ne nosi le zgodovinsko dokumentarnega pomena, saj iz njih lahko sije tudi ponos na lepote vršacev. Iz

njih lahko razberemo zgo -

dovino razvoja posame -

zne koče. Recimo, veste, katera koča se je imenova -

la po Mariji Tereziji – Maria Theresiahütte? Po prvi

svetovni vojni so jo preime -

novali v Aleksandrov dom,

Pogled z vrha Skute proti Štruci, Dolgemu hrbtu, Grintovcu in Kočni, odposlana 9. septembra 1903.

danes pa jo poznamo pod imenom Planika.

Razglednice nas spomnijo tudi na številna poimenovanja, ki so danes že pozabljena, so dokument sprememb pokrajine, če so pa na fotografiji ljudje, pa lahko vidimo, kako se je na časovnem traku spreminjala planinska oprema. Meni

zelo ljuba je razglednica iz

Kamniško Savinjskih Alp, ki jo lahko vidite. Par stoji na Skuti in pogleduje proti Štruci, Dolgemu hrbtu, Grintovcu in Kočni. In njuna oprema? Ženska je celo v krilu. Težko si predstavljam, da bi za svojo naslednjo turo oblekla krilo, takšne čevlje in šla v hribe. Ja, mojstri so bili!

59
/ Arhiv Gorenjskega muzeja

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (27)

Ohranjanje fotografske dediščine

Ohranjanje starih fotografij in njihovih nosilcev, kljub tehnološkemu razvoju v zadnjih desetletjih, povzroča skrbnikom fotografskih zbirk precej težav pri ustreznem vzdrževanju idealnih pogojev za hrambo.

Opravljenih je bilo veliko znanstvenih raziskav, v veljavi so nacionalni in mednarodni standardi, ki določajo najprimernejše pogoje hrambe, vendar univerzalnega navodila, ki bi preprečilo staranje, propad in razkroj fotografskega gradiva, žal ni. Zaradi svoje vsebine, starosti in enkratnosti, ima fotografsko gradivo status arhivskega gradiva, zato pri hrambi le-tega upoštevamo zakon, ki določa pogoje

za ohranjanje, uporabnost, dostopnost in varstvo arhivskega gradiva.

V fototeki hranimo negative, pozitive, reprodukcije, diapozitive, nekaj steklenih plošč originalne stare fotografije in obsežno zbirko razglednic gorenjskih krajev. V zadnjem desetletju je v porastu digitalna fotografija in digitalizacija analognih fotografij.

Ob zadnji selitvi muzeja

leta 2012 smo fototeko preselili v prostor, v katerem skrbimo za zaščito gradiva pred škodljivimi vplivi nenadnih sprememb temperature (T) in relativne vlažnosti (RV). S klimatsko napravo vzdržujemo okrog 15°C in med 30 in 40 % vlažnosti.

Ustrezna klima divo pred plesnijo, lostjo, pokanjem, in luščenjem. divo različnih enem prostoru, enkrat ne moremo ti idealnih Negative slinskih V albumih hivskih materialih, bujejo polivinil plastifikatorjev, apozitive, stare tografije in klene plošče hivske škatle. zejske fototeke kartoni s menjeni interni zunanjim jih s preostalim

60
Mateja Likozar
(27)

dediščine

uporabnost, varstvo ar-

hranimo negareprodukcinekaj stekleoriginalne stare foobsežno zbirko

gorenjskih kradesetletju je digitalna fotografianalognih

selitvi muzeja fototeko prev katerem zaščito gradiva vplivi nesprememb temperarelativne vlažnosklimatsko napraokrog 15°C vlažnosti.

Ustrezna klima varuje gradivo pred plesnijo, preperelostjo, pokanjem, zvijanjem in luščenjem. Fototečno gradivo različnih vrst hranimo v enem prostoru, zato mu zaenkrat ne moremo zagotoviti idealnih pogojev. Negative hranimo v brezkislinskih papirnih ovojih. V albumih in posebnih arhivskih materialih, ki ne vsebujejo polivinil klorida oz. plastifikatorjev, hranimo diapozitive, stare originalne fotografije in razglednice. Steklene plošče so zložene v arhivske škatle. Glavnino muzejske fototeke predstavljajo kartoni s fotografijami, namenjeni interni uporabi in zunanjim uporabnikom, ki jih s preostalim gradivom

hranimo v kovinskih arhivskih predalnikih in kartotečnih omarah, odmaknjenih od zunanjih sten.

Način hrambe gradiva ščiti pomemben del premične kulturne dediščine pred škodljivimi vplivi temperature in vlage, pred svetlobo, prahom, nečistočami in mehanskimi poškodbami,

omogoča čistost zraka, kovinska oprema dodatno blaži morebitna klimatska nihanja. Prostor nadzorujejo še merilec vlage, razvlažilec, termometer in detektor požara. Pogoji resda še vedno niso optimalni, vendar so v primerjavi s tistimi, v katerih se je fototeka nahajala poprej, naravnost odlični.

61
fotografske
Fototeka Gorenjskega muzeja se nahaja v naših upravnih prostorih. / Arhiv Gorenjskega muzeja
62 (28)
63

Spoznavanje bohinjske kulturne

Gorenjski muzej ima kot pokrajinski muzej pooblastilo za izvajanje javne službe s področja varovanja premične kulturne dediščine tudi na območju občine Bohinj. Muzeji v Bohinju so njegova dislocirana enota in obsegajo tri muzejske hiše: Oplenovo hišo pod Studorom, Planšarski muzej v Stari Fužini in Muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici. Lastništvo muzejev je leta 1995 od Občine Radovljica prešlo na Občino Bohinj, že ves čas pa strokovno zanje skrbi Gorenjski muzej. Kustodiat Muzeji v Bohinju je po nastanku med mlajšimi v Gorenjskem muzeju, delovno mesto kustosa za muzeje v Bohinju je bilo odprto šele leta 1997.

Muzej, ki ima v Bohinju najdaljšo tradicijo in

je najbolj prepoznaven, je Planšarski muzej. Kustodinja Anka Novak je sprva pripravljala različne tematske razstave na temo Planšarske kulture na Gorenjskem in del predmetov in vsebine pred več kot 45 leti prenesla v opuščeno vaško sirarno v Stari Fužini. Leta 1990 je bila sirarna obnovljena, razstava pa prenovljena na podlagi novih spoznanj in fotografskega gradiva. Letos je bil Planšarski muzej, ki si ga tudi ogleda največ obiskovalcev, zopet deležen prenove.

Muzej Tomaža Godca

je bil odprt leta 1979. Slovesnega odprtja se je udeležil vrh nekdanje SFRJ s Titom na čelu. Muzej je urejen v hiši Tomaža Godca, kjer je bila nekoč usnjarska delavnica. Sprva je

Oplenova hiša ki pod eno

bila poleg ke v muzeju stava o gibanju hinju, razstava muzej soške stava likovnih

Alpalik. Leta na Bohinj bo obnovila

64
(29)

bohinjske kulturne dediščine

prepoznaven, je muzej. KustoNovak je sprva različne temattemo Planna Gorenjpredmetov in kot 45 leti opuščeno vaško Fužini. Leta sirarna obnovprenovljenovih spofotografskega graPlanšarski tudi ogleda obiskovalcev, zopet

Tomaža Godca

1979. Slose je udeleSFRJ s TiMuzej je ure-

Tomaža Godca, nekoč usnjarSprva je

Oplenova hiša pod Studorom je tipična bohinjska domačija, ki pod eno streho združuje bivalno in gospodarsko poslopje.

bila poleg usnjarske zbirke v muzeju na ogled razstava o gibanju NOB v Bohinju, razstava Mali vojni muzej soške fronte in razstava likovnih del društva

Alpalik. Leta 2013 je Občina Bohinj muzejsko stavbo obnovila in sodelavci v

Gorenjskem muzeju smo pripravili tri stalne razstave:

Bohinj 1914–1918, 1941–

1945, Izbrane podobe Bohinja in Arheologija Bohinja.

Tehniški muzej Slovenije je postavitev nadgradil z razstavo Bohinjci in usnje.

V muzeju pripravljamo tudi

občasne razstave, muzejske večere in delavnice za odrasle in otroke.

Oplenova hiša, muzej bivalne kulture s konca 19. in začetka 20. stoletja, je v lanskem letu praznovala 25 let, odkar je kot muzej odprta za javnost. Na ognjišču lahko zakurimo v črni kuhinji in se ob topli kmečki peči v »hiši« vrnemo v čas naših prednikov. Avtentično doživetje nadgrajujejo prireditve, kot sta otepanje decembra in ličkanje koruze jeseni.

Bohinj s svojo bogato kulturno tradicijo in pestro dediščino predstavitvam v muzejih ves čas prinaša nove izzive, ki se jih zaposleni v Gorenjskem muzeju vedno znova veselimo. In Bohinjci nam s svojim obiskom pokažejo, da znajo ceniti vse vloženo delo.

65

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (30)

Pomen dokumentacije

Dokumentacija, ki spremlja predmete od prevzema, akcesije, inventarizacije do konservatorske-restavratorske obravnave, je zelo pomemben zbir podatkov, ki nam pomaga pri proučevanju, diagnostiki in odkrivanju preteklosti posameznega predmeta. Dokumentacija posameznih konservatorsko-restavratorskih postopkov se je skozi leta spreminjala, izpopolnjevala in nadgrajevala. Stroka je namreč spoznala, da je zelo pomemben del zgodbe eksponata, saj je uporabna za naše zanamce, za spoznavanje materialov, iz katerih so predmeti sestavljeni, in za spremljanje reakcij vnesenih materialov v sam predmet. Neredko ravno konservatorske-restavratorske raziskave odgrnejo skrivnostne

tančice dotlej neznanih dejstev, nastalih pri izdelovanju predmetov ali pri kasnejših posegih na predmetu.

Dokumentacijski začetki konservatorsko-restavratorske dejavnosti so bili skromni, v obliki dnevniških zapisov, najprej pisni, kasneje pa so se prazni obrazci kopirali in izpolnili s tipkarskim strojem. Za fotografsko dokumentacijo s terena je v začetnih letih zaradi sodelovanja z Gorenjskim muzejem poskrbel Zavod za spomeniško varstvo, nekaj fotografij postopkov dela iz delavnice pa hrani tudi fototeka Gorenjskega muzeja.

S prihodom v muzej leta 1992 sem začela graditi dokumentacijo konservatorsko-restavratorskega oddelka. Uvedla sem inventarno knjigo konserviranega in

Risba poškodb

restavriranega

vsebuje ključne predmetih posegih. Poleg zapisov in mentacije posebne obrazce bo vseh postopkov nih materialov fije posameznih dela. Te fotografije ku izdelal v ni fotograf Po izgubi

66
(30)
Mag. Irena Jeras Dimovska

dokumentacije

neznanih dejizdelovanju kasnejših predmetu.

Dokumentacijski začetki konservatorsko-restavratorbili skromdnevniških zapipisni, kasneje obrazci kopitipkarskim fotografsko doterena je v zasodelovamuzejem za spomenekaj fotograiz delavnifototeka Gomuzej leta graditi dokonservatorsko-restavratorskega oddelinventarno konserviranega in

restavriranega gradiva, ki vsebuje ključne podatke o predmetih in posameznih posegih. Poleg dnevniških

zapisov in risarske dokumentacije sem vključila tudi posebne obrazce z navedbo vseh postopkov in vnesenih materialov ter fotografije posameznih postopkov

dela. Te fotografije je v začetku izdelal v muzeju zaposleni fotograf Drago Holynski. Po izgubi delovnega mesta

fotografa pa smo se morali v Gorenjskem muzeju sami spoprijeti z izdelavo fotografske dokumentacije. Začetne klasične analogne fotoaparate so nadomestili digitalni fotoaparati, ki so izboljšali kvaliteto fotografij ter pospešili postopek izdelave. Razvoj tehnologije in uvedba računalnikov sta omogočila študijsko obravnavo dokumentarnega postopka. Obrazci za vpisovanje postopkov

dela so postali obširnejši, začele so se opravljati občasne dodatne raziskave materialov, kar je pomenilo lažje diagnosticiranje oz. sprejemanje odločitev glede posegov v predmet. V zadnjih letih se dogovarjamo o uvedbi dokumentacijskega programa za konservatorsko-restavratorsko dejavnost, ki bo nadgradnja že uveljavljenega programa za muzejsko dejavnost.

67
Risba poškodb na eni izmed poslikanih skrinj

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (31)

Neustrezni konservatorskorestavratorski posegi na keramiki

Pri delu z muzejskimi predmeti se velikokrat srečamo s starimi popravili in neustreznimi restavratorskimi posegi iz preteklosti.

V nasprotju s kovino in lesom, kjer je bil dodan material enak originalnemu, je bilo za restavriranje keramike treba najti ustreznejše načine dopolnjevanja ali spajanja obstoječih fragmentov, ki ne bi vključevali ponovnega procesa žganja. Glavna razloga za to sta predvsem spremembe, ki se med tem dogajajo, ter težave s kompatibilnostjo. Dodani materiali so se razlikovali glede na restavriranje uporabnih predmetov in predmetov s posebno

estetsko vrednostjo. Njihov nabor je bil zelo širok. Za lepljenje posameznih fragmentov med seboj so uporabljali škrobne paste, naravne gume in smole, proteinska lepila, čebelji vosek in razne maščobe. Alternativni pristop lepilom je predstavljalo mehansko spajanje, kot so kovičenje s kovinskimi zakovicami, povezovanje z vrvjo in žico, uporaba moznikov ter spajanje s staljeno kovino. Med drugim so za dopolnjevanje

uporabljali tudi blato, glino, mavec, cement, kamen, les, kovino, papir, žgano glino in druge materiale. V dvajsetem stoletju so se na tržišču pojavili sintetični

materiali, nekatere tradicionalne teriale. Njihove bile v veliki skane, kar žave pri kasnejšem njevanju. Po natančnem predmeta ji je ena izmed konservatorja-restavrator ja odstranjevanje nih predhodnih torskih posegov. stopek se razlogov, skega videza manjkanja vratorja, ki natančnem alov in nepravilnem barvnih tonov,

68
(31)
Anamarija Dimovska

konservatorskona keramiki

vrednostjo. Njihov širok. Za posameznih fraseboj so upopaste, nasmole, protečebelji vosek in Alternativlepilom je predmehansko spajakovičenje s kozakovicami, povežico, upoter spajakovino. Med dopolnjevanje blato, glicement, kamen, papir, žgano materiale. V stoletju so se na sintetični

materiali, ki so nadomestili nekatere tradicionalne materiale. Njihove lastnosti  so bile v veliki meri še neraziskane, kar je povzročalo težave pri kasnejšem odstranjevanju.

Po natančnem pregledu predmeta in dokumentaciji je ena izmed prvih nalog konservatorja-restavratorja odstranjevanje neustreznih predhodnih restavratorskih posegov. Za ta postopek se odločamo iz več razlogov, npr. zaradi estetskega videza predmeta, pomanjkanja spretnosti restavratorja, ki se odraža v nenatančnem nanosu materialov in nepravilnem izboru barvnih tonov, v namernem

Fotografija prikazuje neustrezne posege iz preteklosti in stanje po opravljenih konservatorsko-restavratorskih posegih. / Foto: Anamarija Dimovska

spreminjanju videza predmeta ter neprimernih dopolnitvah in preslikavah, ki segajo čez original. Neustrezni materiali lahko spreminjajo barvo, temnijo in propadejo celo do takšne mere, da ne opravljajo več svoje funkcije. V najslabšem primeru lahko krčenje dodanega materiala povzroči poškodbe originala. Preden se odločimo za odstranjevanje starih

restavratorskih posegov, moramo dobro premisliti in pretehtati vse možne poškodbe in stres, ki ga bomo povzročili  predmetu, predvsem v primerih, ko predhodni posegi ne ustrezajo restavratorski etiki o uporabi reverzibilnih materialov in minimalnih posegov v predmet. Kljub temu pa ima lahko star poseg kot dokument časa svojo zgodovinsko vrednost.

69

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (32)

Muzejčica

»V gradu Khislstein so nekoč živeli čisto pravi imenitni graščaki. Prišli pa so takšni časi, da so se ti graščaki preselili drugam.

V Khislsteinu je živela tudi mala zelenolasa nagajivka. V gradu ji je bilo tako lepo, da ni odšla nikamor. Še vedno živi v njem in pozna vse skrite kotičke in luknje, klet in podstrešje. Odkar se je v Khislstein vselil muzej, je zelenolaska prav navdušena! Vsak večer prešteje in pregleda imenitne stare predmete in poskrbi, da je vse na svojem mestu.«

To je kratek življenjepis naše pedagoške maskote z imenom Muzejčica. Ideja o rdečelični zelenolaski v gorenjski noši se je porodila ob zanimivi hišni legendi, ki je v muzeju prisotna že nekaj desetletij.

Pri dolgoletnem arheologu Gorenjskega muzeja, Andreju Valiču, je bil na obisku prijatelj, znani slovenski umetnik. V kleti gradu Khislstein naj bi strašilo. Umetnik se je zaprl v klet in po kaki uri izstopil iz nje vidno pretresen. Spodaj naj bi bila namreč že stoletja ujeta duša nekdanje graščakinje in umetnik jo je osvobodil.

Na vprašanje, kakšna je bila, pa je odgovoril le to, da so bili njeni lasje zeleni.

Ne sprašujte po datumih in podrobnostih, ne prepirajmo se o verodostojnosti te zgodbe. Dogodek se je ohranil le kot hišna legenda, te pa imajo tako ali tako svojo logiko in svoje življenje.

Po odprtju nove stalne

razstave Prelepa Gorenjska smo želeli imeti simpatično

maskoto za promocijske je bilo veliko, prišla le mali ček po imenu žu Khislu) smo zelenolasko Gorenjko, boru zmagala.

Muzejčica zvedavo vodi vodnik po Prelepi Glavno vlogo lovnih listih, ravili za predšolske obiskovalce.

ditvah ali na boto jo boste cah starega

Povabila vas stave ali pa lavnice na in. Te že nekaj vsako prvo mesecu na

70
(32)
Magda Zore

dolgoletnem arheoGorenjskega muzeValiču, je bil na znani sloV kleti grabi strašilo. zaprl v klet in izstopil iz nje viSpodaj naj bi stoletja ujeta graščakinje osvobodil.

kakšna je bila, to, da so bili po datumih ne prepiverodostojnosti

Dogodek se je ohlegenda, te tako svojo življenje. nove stalne Gorenjska simpatično

maskoto za pedagoške in promocijske namene. Idej je bilo veliko, v ožji izbor sta prišla le mali navihani deček po imenu Janž (po Janžu Khislu) in Muzejčica. Ko smo zelenolasko oblekli v Gorenjko, je na končnem izboru zmagala.

Muzejčica je tista, ki nas zvedavo vodi skozi otroški vodnik po Prelepi Gorenjski. Glavno vlogo igra tudi na delovnih listih, ki smo jih pripravili za predšolske in šolske obiskovalce. Ob večjih prireditvah ali na kako sončno soboto jo boste srečali na ulicah starega mestnega jedra. Povabila vas bo na obisk razstave ali pa na sobotne delavnice na gradu Khislstein. Te že nekaj let potekajo vsako prvo in tretjo soboto v mesecu na dvorišču gradu,

če je lepo vreme, ob dežju in mrazu pa v pedagoški sobi. Če bi naštevali, kaj vse smo že delali na teh delavnicah, bi nam tukaj zmanjkalo prostora. Zato vam bom rajši izdala skrivnost o tem, kaj vse pripravljamo. Ob veliki

razstavi o družini Khisl, ki jo bomo odprli konec oktobra, bomo streljali z loki, se igrali viteze, gradili gradove iz velikih zidakov, ročno izdelovali papir, poslušali staro glasbo … Tudi Muzejčica bo z nami!

71
Muzejčica v gradu Khislstein, na razstavi Prelepa Gorenjska Fototeka Gorenjskega muzeja

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (33)

Muzej, gore in Himalaja

Če ti je v življenju dano, da svoj hobi lahko preneseš delno tudi na področje dela, je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. Nikoli si nisem mislila, da bo moja ljubezen do gora prišla do izraza tudi pri mojem delu. V letu 2003, ko smo pripravljali program dela za prihodnje leto, sva s kolegico mag. Moniko Rogelj predlagali, da bi pripravili razstavo ob 25. obletnici slovenskega vzpona na najvišjo goro sveta, na Everest. V muzeju namreč hranimo nekaj edinstvenih kosov opreme, ki so jo takrat alpinisti uporabljali pri plezanju. Razstavo smo odprli na datum obletnice vzpona, 13. maja 2004, z zgovornim naslovom Slovenski Everest. V prvem delu je

bila predstavljena Himalaja, kjer leži vseh 14 osemtisočakov, v drugem delu razstave je bila predstavitev odprave Everest 1979, ki jo je sestavljalo 21 vrhunskih slovenskih alpinistov ter štirje alpinisti iz ostalih republik bivše Jugoslavije, vodil pa jih je legendarni Tone Škarja. Na vrhu sta kot prva Slovenca stala Kranjčana, Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj, sledila sta še Stane Belak Šrauf in Hrvat Stipe Božić. V tretjem delu razstave so bili predstavljeni vsi Slovenci, ki so do leta 2004 stali na vrhu

najvišje gore na svetu. Literaturo, povezano s Himalajo, sem vedno rada prebirala, bila mi je blizu, ob pripravi te razstave pa sem imela možnost spoznati številne

legende slovenskega nizma, s katerimi neje še večkrat delovali.

V letu 2005 ta razstava skega alpinizma, 30. obletnici osemtisočaka prave, prvenstvenega na na Makalu Vzpon je pomenil stik slovenskega svetovnim hom. Od tod še navzgor.

Z besedami

Juga je naš

lednjih desetletjih strumno naprej: naših zanamcev da se ne

lastno preteklostjo, da gledamo

72
navdušujemo
(33)
Jelena Justin

Himalaja

predstavljena Himala14 osemtidrugem delu razpredstavitev od1979, ki jo je vrhunskih sloalpinistov ter štirostalih repubJugoslavije, vodil pa Tone Škarkot prva SloKranjčana, Nejc Andrej ŠtremStane Belak Stipe Božić. V razstave so bili Slovenci, ki stali na vrhu svetu. Lites Himalarada prebirablizu, ob pripsem imespoznati številne

legende slovenskega alpinizma, s katerimi smo kasneje še večkrat uspešno sodelovali.

V letu 2005 je bila odprta razstava Mejnik slovenskega alpinizma, posvečena 30. obletnici prve osvojitve osemtisočaka slovenske odprave, prvenstvenega vzpona na Makalu po južni steni.

Vzpon je pomenil dokončen stik slovenskega alpinizma s svetovnim alpinističnim vrhom. Od tod je šla pot samo še navzgor.

Z besedami Klementa

Juga je naš alpinizem v naslednjih desetletjih gledal strumno naprej: »Naša in naših zanamcev naloga je, da se ne navdušujemo nad lastno preteklostjo, temveč da gledamo v prihodnost!«

Z izvrstnimi vzponi so in še vedno krojijo sam vrh svetovnega alpinizma.

Zadnja tovrstna razstava je bila leta 2013 Mogočne stene – Vrhunski uspehi slovenskih alpinistov v Himalaji, na kateri je bilo v ospredje postavljenih dvajset vzponov, ki so odmevali v mednarodnih krogih. Vesela sem, da že danes lahko napovem, da bomo

v 2019 odprli fotografsko razstavo, posvečeno 40. obletnici prvega slovenskega vzpona na Everest. Ker bo šlo za razstavo, ki bo del projekta vseh muzejev, ki delujejo na Gorenjskem, vam zaupam še, da se boste od muzeja do muzeja lahko odpravili čez hribe, po t. i. Muzejski planinski poti, in pobirali žige. Nekaj narave in nekaj kulture. Se mi pridružite?

73
Višinski čevlji, izdelani v Alpini, ki jih je pri vzponu na vrh Everesta nosil Nejc Zaplotnik. / Fototeka Gorenjskega muzeja

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (34)

Od kdaj se kranjski grad imenuje

Še vedno marsikdo ne ve, da v Kranju v starem mestnem jedru stoji grad. Ob njem je vrt, ki daje grajski stavbi in obiskovalcem posebno prijetnost. Že Janez Vajkard Valvasor je v

17. stoletju zapisal, da kranjski grad stoji »nad Savo na najlepšem in najljubkejšem kraju mesta; prav lepo zre od zgoraj navzdol v Savo in uživa torej imeniten razgled.«

A zgodovina kranjskega gradu je še starejša od Valvasorjevih zapisov in sega v

12. stoletje, ko je verjetno na robu savske terase stala utrdba, kjer je bival deželni grof za Kranjsko. Tu sta v sredini

13. stoletja ortenburška grofa Henrik in Friderik pridobila zemljišče, ki se je dvigalo nad savskim mostom,

ter dovoljenje za zidanje utrdbe. V sredini 16. stoletja je stavbo kupil Janez Khisl s Fužin pri Ljubljani. Izhajal je iz uspešne meščanskotrgovske družine, ki ji je bil vladar zelo naklonjen zaradi njenih sposobnosti in zaslug. S pametnimi poslovnimi odločitvami ni prišla le do bogastva, ugleda in moči, temveč tudi do plemiškega naziva.

Janez Khisl je vedno prazno blagajno nadvojvode Karla uspešno polnil s tem, da je izkoriščal dolgoletna poslovna znanstva in tako našel vedno nove »investitorje.« Med drugim je bil lastnik mlina za izdelavo papirja in tedaj edine steklarne na Kranjskem. Njihov papir je bil opremljen z vodnim

znakom, grbom

Janez Khisl rec prezidal 1578 z vladarjevim njem dobil Tako grad let nosi ime nezu Khislu, žnejši za gradu. Janez Khisl podpornik in pristaš nauka. Veljal ga dobrotnika valca znanosti sti ter slovenske ske književnosti. spoštljiv odnos besede. Osebno mal za izboljšanje

alnega stanja Podpiral je barja in Jurija

74
(34)
Mag. Marjana Žibert

grad imenuje Khislstein

za zidanje

16. stoletja

Janez Khisl

Ljubljani. Izhameščanskoki ji je bil naklonjen zarasposobnosti in zapametnimi poslovnini prišla le ugleda in moči, plemiškega

vedno praznadvojvode Kars tem, da dolgoletna poin tako na»investitorje bil laizdelavo paedine steklarne

Njihov papir z vodnim

znakom, grbom Khislovih.

Janez Khisl je kranjski dvorec prezidal v grad, ki je leta 1578 z vladarjevim dovoljenjem dobil ime Khislstein. Tako grad v Kranju že 440 let nosi ime po lastniku Janezu Khislu, ki je najzaslužnejši za današnjo podobo gradu.

Janez Khisl je bil tudi

podpornik protestantizma in pristaš novega verskega nauka. Veljal je za velikega dobrotnika in pospeševalca znanosti in umetnosti ter slovenske protestantske književnosti. Imel je spoštljiv odnos do slovenske besede. Osebno se je zavzemal za izboljšanje materialnega stanja glasbenikov.

Podpiral je Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina,

dokumentov,

predvsem pri ustanavljanju slovenske tiskarne. Tako med arhivskimi viri najdemo tudi zanimive dokumente z njihovimi podpisi. Mnogo zgodb o rodbini Khisl pa boste od konca oktobra lahko prebirali na novi razstavi

Gorenjskega muzeja, ki jo posvečamo 440. obletnici poimenovanja kranjskega gradu Khislstein.

Z razstavo zaokrožujemo

65-letnico Gorenjskega muzeja in evropsko leto kulturne dediščine.

75
Podpisa Janeza Khisla in Primoža Trubarja v enem od ki jih hrani Arhiv RS. / Arhiv Gorenjskega muzeja

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (35)

Slikoviti pogledi s Kranjskega

Italijanska beseda veduta pomeni pogled. Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasni izraz veduta na naslednji način: »mesto, pokrajina ali njun del, ki se vidi z določene točke« (SSKJ, Ljubljana 1994, str. 1497). V umetnostnozgodovinski terminologiji se izraz veduta v širšem pomenu uporablja za upodobitve naselij ali posamičnih arhitektur v različnih likovnih tehnikah, v ožjem smislu pa so z njim zajeta predvsem dela v grafičnih tehnikah.

Prve načrtno nastale upodobitve gorenjskih krajev so iz 17. stoletja. Kranjski plemič in polihistor Janez Vajkard Valvasor je objavil bakrorezne upodobitve

kranjskih mest, trgov, gradov in samostanov v Topografiji sodobne vojvodine Kranjske (1679) in 11. knjigi Slave vojvodine Kranjske (1689).

Vedutno slikarstvo je vrhunec doživelo v prvi polovici 19. stoletja. Zaradi porasta realističnih tendenc v likovni umetnosti in novih, cenejših tiskarskih tehnik (litografija, jeklorez) so bile krajinske in vedutne upodobitve glede dokumentarnih podrobnosti natančnejše in zanesljivejše. Pomemben vpliv na vedutno slikarstvo so imeli romantično zanimanje za naravne znamenitosti, preteklost in krajevne posebnosti domače dežele ter razvoj železnic in začetki

turizma. Ni bil med gorenjskimi 19. stoletju steje upodobljen

Založniki

bume, posamezne suite (serije nih v enaki velikosti), njene meščanskemu stvu. Suite imenovali žnikih. Izhajale oziroma snopičih kaj vedutami nici. Večina tisnjena v tografije oziroma tiska. Vedute ročno kolorirane, pa tonirane.

Wagnerjeva imenovana

76
(35)
Ddr. Damir Globočnik

Kranjskega

trgov, grasamostanov v Tovojvodine in 11. knjivojvodine Kranjske

slikarstvo je v prvi poZaradi potendenc v in novih, tiskarskih tehnik jeklorez) so bile vedutne upododokumentarnih natančnejše in Pomemben slikarstvo romantično zaniznameniin krajevne

domače dežele in začetki

turizma. Ni naključje, da je bil med gorenjskimi kraji v 19. stoletju najbrž najpogosteje upodobljen Bled.

Založniki so izdajali albume, posamezne liste in suite (serije vedut, izdelanih v enaki tehniki in enaki velikosti), ki so bile namenjene meščanskemu občinstvu. Suite so večinoma poimenovali po njihovih založnikih. Izhajale so v mapah oziroma snopičih s po nekaj vedutami v skupni ovojnici. Večina suit je bila natisnjena v novi tehniki litografije oziroma kamnotiska. Vedute so bile sprva ročno kolorirane, pozneje pa tonirane.

Wagnerjeva suita je poimenovana po risarju,

topografu in založniku

Jožefu Wagnerju (1803–

1861), ki je od leta 1836

deloval v Celovcu. Izdal je dve zbirki vedut s Koroške -

ga in zbirko tridesetih vedut s Kranjskega. Wagner

je bil tudi avtor večine predlog in litograf. Listi s kranj -

skimi vedutami so izhaja -

li v mapah s po tremi listi

od 1842 do 1848 pod naslovom Malerische Ansichten

aus Krain (Slikoviti pogledi s Kranjskega). Wagner -

jeva suita je v faksimilirani izdaji izšla leta 1970. Izbor Wagnerjevih vedut si je

mogoče ogledati v prvi sobi

stalne razstave Prelepa Go -

renjska v gradu Khislstein v Kranju.

77
Ena od dveh Wagnerjevih litografij Bleda

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (36)

Za obiskovalce in skupaj z njimi

Večina muzejskega dela – ure raziskovanja med ljudmi ali v arhivu, ureja­

nje podatkov za računalnikom, skrb za predmete, da so dokumentirani in pravilno uskladiščeni – našim obiskovalcem ni znana. Ustanovitelji in financerji mu­

zejev, mediji in tudi večina obiskovalcev od muzeja pričakujejo razstave, publikaci­

je in različne javne dogodke. V resnici predmeti, skriti v skladiščih, in znanje v glavah muzejcev ne pomenijo

veliko, če niso dostopni ljudem. Razstave iz etnološke

zbirke Gorenjskega mu­

zeja postavljamo v razsta­

viščih v Kranju, gostujemo pa tudi po drugih muzejih

po Gorenjskem – v Bohinju, Kranjski Gori, Radovljici, Domžalah, na Jesenicah.

Včasih smo jih pripravljali na Gorenjskem sejmu v Kranju, kjer so si jih ogledali ljudje, ki sicer nikoli ne bi prišli v muzej. Ob stole­

tnici Merkurja leta 1996 so razstavljene muzejske zbirke orodja in posodja presenečale obiskovalce v vseh

Merkurjevih izložbah v Kranju in v BTC v Ljubljani. Z razstavo žimnatih sit Iz Stražišča po Evropi smo gostovali v Stražišču, Ljubljani, Bistri, Lipici, Kranjski hiši v Kranju, Domžalah in Kranjski Gori. Razstavi Rade vezemo skupaj in Srečne čipke leta 2009 in 2014, na katerih so svoje izdelke razstavljale članice gorenjskih skupin za ročna dela, so pritegnile največ obiskovalk iz različnih delov Gorenjske. S tema

razstavama približali ceptu sodelovalnega ja. Najbolj z našimi obiskovalci jamo v študijskih katerih mentorica leta 1994. V doslej krožkih smo različno dediščino skih krajev mnim učenjem mogli k boljšemu nju izdelkov kovanja v lončarstva, rih oblačil ki in še marsičesa. melju v študijskih opravljenega le različne bolj ustvarjalen pripravljen

Kulturnim

78
(36)
Mag. Tatjana Dolžan Eržen

skupaj z njimi

pripravlja­

Gorenjskem sejmu v si jih ogle­

sicer nikoli ne Ob stole­

leta 1996 so

muzejske zbir­

posodja prese­

obiskovalce v vseh

izložbah v v Ljublja­

žimnatih sit

Evropi smo

Stražišču, Lju­

Lipici, Kranj­

Kranju, Domža­

Gori. Raz­

vezemo skupaj

leta 2009

katerih so svo­

razstavljale člani­

skupin za roč­

pritegnile naj­

različnih

Gorenjske. S tema

razstavama smo se precej približali sodobnemu kon­

ceptu sodelovalnega muze­

ja. Najbolj pa tak način dela z našimi obiskovalci razvi­

jamo v študijskih krožkih, katerih mentorica sem od leta 1994.

V doslej izpeljanih 27

krožkih smo se ukvarjali z različno dediščino gorenj­

skih krajev in ljudi. Z vzaje­

mnim učenjem smo pripo­

mogli k boljšemu poznava­

nju izdelkov umetnostnega

kovanja v Kropi, sitarstva, lončarstva, sto in več let sta­

rih oblačil v etnološki zbir­

ki in še marsičesa. Na te­

melju v študijskih krožkih

opravljenega dela so nasta­

le različne publikacije. Naj­

bolj ustvarjalen je bil krožek, pripravljen v sodelovanju s

Kulturnim domom Franca

Izdelovanje sit iz konjske žime smo najprej spoznavali v študijskem krožku, kasneje pa se je članica krožka Helena Rant naučila tkati sita od Antona Bajžlja, tudi člana krožka.

Fotografija je z gostovanja v Slamnikarskem muzeju leta

2016. / Foto: Tatjana Eržen

Bernika v Domžalah, ki je v dveh letih delovanja postavil Slamnikarski muzej in bil za

to leta 2013 nagrajen z nagrado Občine Domžale.

V vsakem človeku je ve­

liko bogastvo, ki zaživi, ko ga lahko deli z drugimi. To se navdušujoče kaže v

študijskem krožku Kranjčani. Dobrodošel je vsak, ki želi pripovedovati svoje spomine na življenje v Kranju. Skupaj tkemo podobo, katere del smo predstavili javnosti z razstavo En ten tentera in knjižico spominov na otroštvo.

79

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (37)

Kranjska klobasa 2025

Javna sporočila o tem, da bo Kranj kandidiral za evropsko prestolnico kulture leta 2025, malo povedo o vsebinah in ambicijah te pobude.

Pred kratkim smo potovali v Matero v Italiji, ki bo evropska prestolnica kulture 2019. V projektu želijo združiti deželo Bazilikata z dvema provincama in 131 občinami. Ta meri kakih deset tisoč kvadratnih kilometrov (torej skoraj pol Slovenije) in ima blizu šeststo tisoč prebivalcev.

Sasi di Matera je središče dogajanja, Sasi in park podzemnih cerkva je bil leta 1993 uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.

Temeljni projekt Matere

2019 je šola oblikovanja, ki

je sistemsko orodje za razvijanje lokalnih veščin, kjer je učenje proces ustvarjalne menjave med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. Prostor, kjer se lahko vsak uči od vsakogar v vzdušju vzajemne obogatitve. Šola pripravlja prizorišča, osvetlitve, urbano pohištvo, začasne strukture. Na odprtju bodo nastopile »pleh muske« vseh dosedanjih 27 evropskih prestolnic kulture.

Če bi vzpostavljali glasbene primerjave, bi prav gotovo gorenjska prestolnica kulture zaslužila celoletni predstavitveno-prireditveni cikel Avsenikove glasbe, »oberkrajnerjev« kot največjega gorenjskega izvoznega kulturnega dosežka. Morda kar v Begunjah?

Na drugi ko Kranj vzpostavil no razsežnost ga mesta tniške besede ških zvrsti šernove nagrajence, ljevanja prevodov se morda spomnil ganjanih in venskih umetnikov. druge domače ustvarjale Slovensko

turo Gorenjska je tako z Marijo Brezjah kot škofi, ki so do zadnjega Imamo dni park narave kot menitost ske kulture

80
(37)
Dr. Jože Dežman

orodje za razveščin, kjer ustvarjalne umetnostjo, tehnologijo.

lahko vsak uči vzdušju vzajeŠola priposvetlitve, pohištvo, začasne odprtju bodo muske« vseh evropskih prevzpostavljali glasbebi prav goprestolnica

celoletni predstavitveno-prireditveAvsenikove glasbe, kot najveizvoznega dosežka. Morda

Na drugi strani bi lahko Kranj vzpostavil svetovno razsežnost Prešernovega mesta kot festival umetniške besede in umetniških zvrsti kar skozi Prešernove nagrajence, nadaljevanja prevodov Prešerna, se morda spomnil tudi preganjanih in izključenih slovenskih umetnikov. Pa tudi druge domače sile bi lahko ustvarjale in se predstavile.

Slovensko duhovno kulturo Gorenjska zaznamuje tako z Marijo Pomagaj na Brezjah kot s slovenskimi škofi, ki so skoraj od prvega do zadnjega Gorenci.

Imamo Triglavski narodni park in naš odnos do narave kot kulturno zna -

menitost – spet od ljudske kulture do alpinizma,

od političnih bojev in bojev za meje do ljubeče ustvarjalne povezanosti nacije s simbolom.

V razstavi o gospodih in tovariših smo spregovorili o ljudeh, ki so drug za drugim oblikovali Gorenjsko kot vodilno jugoslovansko kapitalistično in socialistično industrijsko silo.

Vzpostavili bi lahko svetovni dialog o im/potenci samoupravljanja z Ljubom

Sircem kot vodilno svetovno kritiško avtoriteto.

Seveda pa imamo kulturno-kulinarične adute, ki bi lahko zaznamovali kranjsko pobudo 2025. Potica in kranjska klobasa bi bili lahko okrepljena atrakcija. Da o kranjskih čbelicah in strdi niti ne govorimo …

Seveda pa bi se morali najprej dogovoriti, kaj nam Gorenjska danes sploh pomeni!

81 2025

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (38)

Kako je Kleopatra obiskala

Leta 2008 so v Kranju izkopali drobce keramične svetilke z upodobitvijo krokodilov, delfinov, bojne ladje in posode. Svetilka, kakršnih so na milijone prodali po vsem Rimskem imperiju, je svojevrsten dokument sveta pred 2000 leti. Krokodila sta upodobljena v podrejenem položaju. Za gobec sta ujeta med posodo z vodo in rimsko bojno ladjo z pod njima. Njuna repa sta nemočno, zlomljeno zasukana navzgor. Delfina se nad njima v zmagovitem skoku vzpenjata kvišku. S kovancev cesarja Avgusta (umrl leta 14 po Kr.), vemo, da je bila zmaga Rima nad Egiptom obeležena s krokodilom z verigo okoli vratu. Tak novec je bil odkrit tudi v

Kranju. Krokodil torej kaže na poraženi Egipt. Kako je pa s posodo in delfinoma?

V Rimu je po smrti Julija Cezarja vrelo. Mladi Oktavijan, Cezarjev nečak, se je skliceval na sorodstvene vezi in ogromno premoženje, ki ga je po vplivnem stricu podedoval. Njegov nasprotnik, Mark Antonij, vojaško in politično izkušenejši, pa je pravkar padel v naročje egipčanske kraljice Kleopatre. Začela se je burna ljubezenska afera. V Aleksandriji sta prirejala gostije s potoki vina, trošila denar in ugled brez meja. Sodu je izbila dno Antonijeva oporoka. Kleopatri je zapustil vzhodni del Rimskega cesarstva, njenemu sinu, ki ga je pred desetletjem rodila Juliju Cezarju,

pa je postal ti naslednik. v rimskem

njuno oporoko

žil despostva

mljane spremenita

Egipta. Izbruhnila vljanska vojna. ka se je razpletla livu pri Akciju

Lahke rimske

stvom admirala Agripe so

pognale Kleopatro dila je Mark in Kleopatrin

tavijanov plen ren. Ne le Egipt bogastvom, talo celo Rimsko In zavladal je prej očital Kaj torej ka? Krokodila

Kleopatra in

82
Ddr. Verena Vidrih Perko
(38)

obiskala Kranj

torej kaže Egipt. Kako je delfinoma? smrti Julija

Mladi Oktanečak, se je sorodstvene vezi premoženje, ki stricu ponasprotAntonij, vojaško izkušenejši, pa v naročje kraljice Kleopatburna ljubeAleksandrigostije s potodenar in ugled izbila dno oporoka. Kleovzhodni del cesarstva, njenepred deseJuliju Cezarju,

pa je postal očetov zakoniti naslednik. Oktavijan je v rimskem senatu prebral njuno oporoko in ju obtožil despostva in želje, da Rimljane spremenita v sužnje Egipta. Izbruhnila je državljanska vojna. Odločilna bitka se je razpletla v grškem zalivu pri Akciju leta 31 pred Kr. Lahke rimske galeje pod vodstvom admirala Agripe so pognale Kleopatro v beg, sledila je Mark Antonijeva smrt in Kleopatrin samomor. Oktavijanov plen je bil neizmeren. Ne le Egipt z s sijajnim bogastvom, njegovo je postalo celo Rimsko cesarstvo. In zavladal je v sijaju, ki ga je prej očital nasprotnikoma. Kaj torej prikazuje oljenka? Krokodila sta osovražena Kleopatra in Antonij, ladja je

Odlomki rimskodobne keramične svetilke, odkrite l. 2008 v Kranju. / Foto: R. Urankar

znak zmage rimske vojske v pomorski bitki, delfina pa znamenje Julijcev, cesarske družine božanskih korenin.

Njihova prastara mati je bila, verjeli ali ne, boginja Venera, rojena v spremstvu delfinov iz morske pene. Delfina je moč razumeti kot obadva Julijca, Julija Cezarja in Oktavijana, kasnejšega Avgusta. Posoda na sredini je

vrč za vodo, ki svetu sporoča, da je nad zmago bdel božanski Pozejdon, vladar vseh voda. Kaj je bila pred 2000 leto oljenka drugega kot novičnik, na učinkovit način »poslan« na vse strani cesarstva, da bi »obveščal« o moči cesarjeve vojske. In še bolj učinkoviteje pokorjene opozarjal, da se je Rimljanom zastonj upirati.

83
84 (39)
85

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (40)

Prešeren - Kulturni svetnik

Kulturni svetnik je pojem in del modela raziskovanja kanonizacije umetnikov. Gre za koncept, ki je v osnovi podoben raziskovanju cerkvenih svetnikov, le da je prenesen na širše kulturno področje. Pri nas je pojem utemeljil in na primeru Franceta Prešerna raziskal dr. Marijan Dović. Kulturni svetnik je umetnik, ki je domačo kulturo zastopal bolje kot drugi umetniki njegove dobe, tvori del kanona nacionalizma kot »civilne religije« in je po splošnem prepričanju odigral ključno vlogo pri konstruiranju nacionalne identitete.

Na Slovenskem že vse od leta 1863, ko je Levstik v naznanilu na spominski

srečanji v Kranju in Škofji Loki zapisal, da je Prešeren »največji in edini pravi pesnik«, Prešerna slavimo kot najvišjega kulturnega svetnika. Zgodba največjega nacionalnega pesnika in s tem povezanega Prešernovega kulta je pravzaprav odsev rasti slovenskega naroda, ki je svojo identiteto utrjeval skozi literarna prizadevanja.

Odločilno vlogo v Prešernovem kultu igra mesto Kranj. Kljub temu, da je France Prešeren tu preživel le dobri dve leti življenja, je za kult najbolj pomembno, da je pesnik tu pokopan. Ostanki in relikvije so shranjeni v Prešernovem gaju, predmete povezane z njim pa že

več kot 65 renjskem stalni in vah predstavljamo novem spominskem ju. Kranjski Črtomir Zorc stosinja Beba svetovne vojne la neprecenljivo diva, od originalnega štva (večina ga muzeja šernovega Anastazija ročni posoji), ga Goldensteinovega ta pesnika, Prešernovih vrsto drugih Ključno Prešernovega nosti, ki pritegnejo

86
(40)
Gašper Peternel

svetnik

Kranju in Škoda je Prešeedini pravi Prešerna slavimo

kulturnega

največjepesnika in Prešernopravzaprav odslovenskega naroidentiteto utrliterarna prizadevlogo v Preigra mestemu, da je tu preživel življenja, je pomembno, pokopan. Osso shranjegaju, prednjim pa že

več kot 65 let zbiramo v Gorenjskem muzeju in jih na stalni in občasnih razstavah predstavljamo v Prešernovem spominskem muzeju. Kranjski Prešernoslovec Črtomir Zorc in za njim kustosinja Beba Jenčič sta od 2. svetovne vojne naprej zbrala neprecenljivo zbirko gradiva, od originalnega pohištva (večina posoja Narodnega muzeja Slovenije), Prešernovega prevoda Tri želje

Anastazija Zelenca (v dolgoročni posoji), najbolj znanega Goldensteinovega portreta pesnika, umetniških del Prešernovih nagrajencev in vrsto drugih muzealij.

Ključno pri razširjanju

Prešernovega kulta so dejavnosti, ki pritegnejo najširšo

množico ljudi in so vsebinsko še vedno povezane z njim. Najbolj množična prireditev- Prešernov smenjpoteka vsak 8. februar v kranjskem mestnem jedru. Večer prej pred Prešernovo hišo Mešani pevski zbor Petra Liparja (prej Iskra) poje podoknico, v gaju pa se zgodijo Trenutki tišine za Prešerna- nekoč znamenite

nagovore prof. Franca Drolca so zamenjali nagovori in recitacije dijakov Gimnazije Kranj in petje zbora poimenovanega po pesniku.

Letošnja razstava na obletnico rojstnega dneva bo govorila ravno o tem, kako je Prešernov kult nastal, kako se je ohranjal in kakšno vlogo ima v tej zgodbi Prešernovo mesto.

87
Po prvem kiparskem portretu Franca Ksaverja Zajca (1865) je bil leta 2000 odlit Prešernov spomenik v Vrbi.

niti najmanj ne verjamejo v moč svoje nacije. To je postalo kristalno jasno v reakcijah

na Merklovo, ki je dejansko

še zadnja nastopila s pozicije

moči nacije, s pozicije nacije,

reveža, kot človek ljudstva proti 'privilegiranim'. / Da ne govorimo o izjemno uspešni retoriki, katere nedvomni mojster je Trump. Danski kolega Henrik Jøker

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (41)

bili 18 odstotkov podpore. Tudi Nemčija ima še vedno izjemno močno ekonomijo, nima krize, a je občutek krize zelo velik in zmaguje retorika ogroženosti. Hočem reči,

Ne moremo ga koraka v se družiti s komunizmom.«

Razstavna pripoved o gradu

Khislstein in rodbini Khisl

V življenju se ne izide vedno vse po načrtih. Tako se tudi naša razstava o gradu Khislstein v Kranju in rodbini Khisl, ki je bila v enem predhodnih muzejskih podlistkov napovedana za konec oktobra, odpira nekoliko pozneje, in to prav nocoj. Današnji podlistek naj vas torej ponovno spomni na razstavo in povabi, da se nam pridružite na nocojšnjem odprtju ali pa si razstavo ogledate v prihodnjih mesecih, do konca septembra 2019.

Razstava z naslovom Grad Khislstein in zgodbe rodbine Khisl je kulturnozgodovinska razstava. Njeno vsebino so pripravili strokovnjaki

različnih strok iz raznih ustanov – poleg zgodovinarjev in umetnostnih zgodovinarjev, ki prevladujejo, so bili to še arheologi, muzikologinja in glasbenik. In kaj vse nam razstava pripoveduje? Kdaj je nastal in kako se je razvijal grad Khislstein, po kom je dobil ime, kdo so bili vodilni člani rodbine Khisl, s čim so se ukvarjali, kako so se vzpenjali po družbeni lestvici, kakšna sta bila njihova vloga in položaj v tedanji družbi, kje vse v slovenskem prostoru so bili prisotni, za kaj so zaslužni in tudi kakšno glasbo so poslušali, katero glasbilo so najraje igrali, kako so bili nekateri člani rodbine videti in

kakšna so čila. Pripoveduje doslej skoraj bo o kranjski nici, ki je nem dvorišču stein v 16. rej tudi v času, lasti rodbine delavnice predstavljajo meščansko je, izdelano vzoru. Morda segli tudi mize du, rodbine temah lahko logu razstave.

Razstava

arheoloških ga, knjižnega diva kot

88
de, družine, re. Druga
glavni
(41)
Dr. Veronika Pflaum

podpore. ima še vedno

ekonomijo, občutek krize zmaguje retoriHočem reči,

de, družine, Božje podpore. Druga je pot Venezuele. Ne moremo narediti še enega koraka v levo! Ne smemo se družiti s socializmom ali komunizmom.«

rodbini Khisl

raznih ustazgodovinarjev zgodovinarprevladujejo, so bili to muzikologinja

kaj vse nam pripoveduje? Kdaj se je razvijal kom je dovodilni člačim so se se vzpenjalestvici, kakšna vloga in polodružbi, kje vse v prostoru so bili so zaslužni

glasbo so posglasbilo so najbili nekavideti in

kakšna so bila njihova oblačila. Pripoveduje pa nam tudi doslej skoraj neznano zgodbo o kranjski lončarski delavnici, ki je delovala na severnem dvorišču gradu Khislstein v 16. in 17. stoletju, torej tudi v času, ko je bil grad v lasti rodbine Khisl. Izdelki te delavnice predstavljajo boljše meščansko namizno posodje, izdelano po italijanskem vzoru. Morda so izdelki dosegli tudi mize lastnikov gradu, rodbine Khisl. Več o teh temah lahko preberete v katalogu razstave.

Razstava poleg likovnih del, arheoloških najdb, arhivskega, knjižnega in drugega gradiva kot glavni eksponat v

Jair Bolsonaro, ko je bil še poslanec v brazilskem

parlamentu (2014), zdaj je novi predsednik Brazilije.

Dno krožnika z žensko doprsno podobo – izdelek kranjske lončarske delavnice iz 16. ali 17. stoletja

ospredje postavlja prav grad Khislstein. Posebno vredne ogleda so tudi risbe, ki predstavljajo faze razvoja gradu in domnevni videz lončarske peči. Razstavo spremlja glasba, ki so jo članom rodbine Khisl posvetili glasbeniki, deležni njihove finančne podpore. Na nocojšnjem odprtju boste lahko poslušali glasbenika, ki bosta nekaj teh

skladb izvedla v živo. Dodatna glasbena večera, ki bosta tematsko povezana z glasbo, posvečeno članom rodbine Khisl, načrtujemo v prvi polovici leta 2019. V tem obdobju bomo gostili tudi predavatelje, ki nam bodo predstavili dodatne vsebine, povezane z rodbino Khisl. Upamo, da se nam boste pridružili tudi takrat.

89
o gradu
Foto: Marko Tušek, fototeka Gorenjskega muzeja Foto: Wikipedija

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (42)

Tisoči šolarjev in njihov Gorenjski

Bolj bi nam šlo v ušesa Gorenjski muzej in tisoči šolarjev, a sem se poigrala z naslovom knjige francoskega muzeologa, ki se glasi Obiskovalci in njihovi muzeji. V njej avtor poudarja vlogo obiskovalcev v muzeju. Povedano po domače: niso obiskovalci zaradi muzejev, ampak muzeji zaradi obiskovalcev in za obiskovalce.

Vsako leto nas obišče več kot deset tisoč šolarjev! Večina jih pri nas preživi več ur, si v enem dopoldnevu ogleda več razstav in se udeleži vsaj ene od naših delavnic.

Knjiga z zanimivim naslovom je izšla v Parizu leta 1988. Točno sto let prej je bila v Londonu natisnjena brošurica z naslovom Muzeji in galerije. V njej je avtor naštel nekaj pravil,

namenjenih obiskovalcem

muzejev:

 Ne poskušaj si ogledati preveč stvari (v enem dnevu).

 Zapomni si, da je bolje videti en predmet dobro kot množico predmetov, ki si jih ogleduješ raztreseno.

 Pri sebi imej beležko in zapiši si svoje vtise.

 Večkrat obišči najbližji muzej. Vsakič, ko ga obiščeš, vidiš kaj novega. (…) Napotki so stari že skoraj poldrugo stoletje, pa še niso za v muzej. Pardon – so še vedno za v muzej.

Šolarji nas obiskujejo v okviru kulturnih dnevov. Ministrstvo za šolstvo za te dneve priporoča medpredmetno povezovanje, dopolnjevanje (in ne ponavljanje) učne snovi ter praktično učenje.

Učitelji razumljivo, čajo za obisk hiše. Tisti, da bomo otrokom podatke o letnicah ličnih pesmi, dosti v Vrbi sprva razočarani. vedno zapustijo voljni, pogosto čeni nad svojimi se namreč vijo, da jih nili s podatki, z užitkom

meščansko

kuhinji predstavljajo go pesnikovo in Prešerna čega za mizo

Sprehodimo

vega groba, lepa Gorenjska razumeti,

90
(42)
Magda Zore

njihov Gorenjski muzej

obiskovalcem

ogledati preenem dnevu). je bolje vidobro kot predmetov, ki si raztreseno. beležko in za-

najbližji muobiščeš, vi(…) stari že skoraj pa še niso Pardon – so še obiskujejo v kulturnih dnevov. šolstvo za te medpredpovezovanje, dopolponavljater praktič-

Učitelji slovenščine se, razumljivo, najrajši odločajo za obisk Prešernove hiše. Tisti, ki pričakujejo, da bomo otrokom ponavljali podatke o letnicah objav različnih pesmi, pesnikovi mladosti v Vrbi in podobno, so sprva razočarani. A muzej vedno zapustijo ne le zadovoljni, pogosto tudi presenečeni nad svojimi učenci. Ti se namreč takoj, ko ugotovijo, da jih ne bomo bremenili s podatki, sprostijo in si z užitkom ogledujejo lepo meščansko stanovanje, si v kuhinji predstavljajo strogo pesnikovo sestro Katro in Prešerna odvetnika, sedečega za mizo v svoji pisarni. Sprehodimo se do pesnikovega groba, na razstavi Prelepa Gorenjska pa skušamo razumeti, v kakšnem času

je živel. Ni lepšega, kot dan zaključiti z zabavno delavnico, na kateri s pravimi gosjimi peresi napišemo sedmo kitico Zdravljice.

Seveda je Prešernov spominski muzej le ena izmed izbir, ki jih ponujamo šolarjem.

Kamena doba, obdobja kovin, stari vek … Le kdo ob

omembi teh besed ne postane nervozen, ker jih morda ne zna točno umestiti v pravi čas? Ko nas boste na dvorišču gradu videli tkati, mleti žito, šivati oblačila iz živalskih kož in izdelovati posodo iz gline, se bo ta nervoznost spremenila v čisto veselje. Tudi zato smo muzej tisočih šolarjev.

91

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (43)

Predmeti pripovedujejo zgodbe

Kako hitro čas beži. Še nedolgo tega smo se v maju pripravljali na praznovanje 65-letnice Gorenjskega muzeja na gradu Khislstein. Danes se naši pogovori vrtijo okrog obujanja spominov na počitniška doživetja. Da je dediščina dobila velik pomen z razvojem t. i. kulturnega turizma, ni nobenega dvoma. V Gorenjskem muzeju se trudimo z organizacijo razstav, muzejskih večerov, delavnic, vodstev in drugih prireditev približati bogato dediščino gorenjskega prostora. Brez predmetov, ki jih muzej hrani, je (skoraj) nemogoče raziskovati preteklost.

Gorenjski muzej je praznoval svoj rojstni dan z dnevom odprtih vrat, na

katerem smo predstavili muzejske poklice, sodelavke iz konservatorsko restavratorske delavnice so svetovale, kako predmete, ki jih je že načel zob časa, varovati in hraniti, otroci pa so se preizkusili v veščini streljanja z lokom na lokostrelski zabavi. Našemu vabilu ste se odzvali tudi tisti, ki ste muzeju podarili predmete z unikatno zgodbo. Kako ste nam pomagali obogatiti naše obstoječe zbirke? Podarili ste avstro-ogrsko čutarico iz 1. svetovne vojne, pokal iz jazzovskega festivala, ki ga je leta

1988 prejelo Jazz društvo

Kranj sekcija Dixieland, koledar tovarne IBI Kranj itd.

Ob tej priliki se vam za vaš dar iskreno zahvaljujem v

imenu sodelavcev skega muzeja. Le kaj se ti, ko prestopijo ja? Dokumentacija metih, ki jih osnova vsake gledne muzejske sti. Predmeti, prevzame, dentirani. roma lastnika imenu predmeta, lu, izdelavi, meta, njegovi mentih in z njim povezani. formalnem manja gradiva, kodovani predmeti, ti brez podatkov, stnih predmetov Ko se kustos mišljene

92
(43)
Alenka Pipan

pripovedujejo zgodbe

predstavili poklice, sodelavkonservatorsko restadelavnice so svepredmete, ki zob časa, vaotroci pa v veščini lokom na lokoNašemu vaodzvali tudi tismuzeju podarili unikatno zgodnam pomagaobstoječe ste avstroiz 1. svetovjazzovskega je leta Jazz društvo Dixieland, koKranj itd. vam za vaš zahvaljujem v

imenu sodelavcev Gorenjskega muzeja.

Le kaj se dogaja s predmeti, ko prestopijo prag muzeja? Dokumentacija o predmetih, ki jih muzej hrani, je osnova vsake dobre in pregledne muzejske dejavnosti. Predmeti, ki jih muzej prevzame, morajo biti evidentirani. Prinašalca oziroma lastnika vprašamo po imenu predmeta, materialu, izdelavi, zgodovini predmeta, njegovi uporabi, dokumentih in fotografijah, ki so z njim povezani. V akcesiji, formalnem postopku sprejemanja gradiva, ostanejo poškodovani predmeti, predmeti brez podatkov, več istovrstnih predmetov naenkrat ...

Ko se kustos na podlagi premišljene zbiralne politike

Pokal z jazzovskega festivala s pripadajočo muzejsko

dokumentacijo /Foto: Alenka Pipan

odloči, da bo predmet uvrstil v zbirko, za katero skrbi, ga čim prej inventarizira (najkasneje v roku enega leta).

Inventarizira le usposobljen odgovorni kustos, ki poskrbi za strokovno obravnavo predmeta, mu dodeli edinstveno inventarno številko, ga vpiše v inventarno knjigo, ki je temeljni dokument vsake muzejske zbirke, in zagotovi ustrezne pogoje

hrambe. S postopkom inventarizacije predmet postane muzealija, premična kulturna dediščina.

Iz dokumentacije zbirke razberemo, kako podatkepredmete zbiramo, hranimo, kako ravnamo z njimi in kako jih najdemo. Ko se sprašujemo o koristih urejene dokumentacije, je nujno zavedanje, da so podatki tisti, ki nas preživijo.

93

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (44)

Prešernove Poezije »z napako«

Prešernove Poezije so izšle leta 1846 z letnico 1847. France Prešeren je leta 1846 postajal vse bolj razočaran v prizadevanjih za lastno odvetniško pisarno. Tega leta je 26. aprila šestič zaprosil za lastno pisarno, in sicer v Kranju ali Postojni. Nato je 14. maja vložil rokopis Poezij v dvojniku in prošnjo za natis pri ljubljanskem guberniju. Gubernij je na predlog prosvetnega in cenzurnega referenta dr. Simona Ladiniga prepustil zadevo dunajskemu policijskemu in cenzurnemu uradu, ta pa jo je v oceno izročil profesorju Francu Miklošiču, cenzorju za slovanske, grške in romunske tiske. Miklošič je predlagal, naj Prešeren v Zdravljici izpusti tretjo (prvotno četrto)

kitico in epigram proti filologu Antonu Murku. Miklošičevo poročilo je policijski in cenzurni urad odobril. Rokopis je zopet prišel v roke Ladinigu, ki je na tisti rokopis, ki je bil predviden za tisk, zapisal uradni odlok, da se pesmi lahko natisnejo, če avtor izpusti tisto, kar je cenzura uničila. Nato je revizorju Juriju Pavšku oddal tiskarski in revizijski rokopis, da je ta videl, kaj je cenzura odločila, in da bi lahko ob izidu ugotovil, ali je avtor izpolnil njen odlok. Prešernu so nato vrnili tiskarski rokopis, sam je kasneje izločil še zabavljiva napisa Metelku in Bleiweisu in prečrtal Zdravljico, saj je želel, da bi bila natisnjena v prvotni obliki. Tiskarski rokopis je

tiskarju Jožefu ročil verjetno tisk pa je bil cembra 1846. Poezije so v 1.200 izvodih, izvodi niso čini naklade, je bil Magistrale, Sonetnega brez akrostiha lji. V 150 izvodih šeren v nasprotju mi cenzurnimi rostih ohranil. prvo tiskarsko skrbno pregledal, pa verjetno tančno, ker 1846 imenovali ka v Kranju.

napake so bila v 47 izvodih pokvarjena

94
(44)
mag. Barbara Kalan

»z napako«

proti filoMurku. Mikloje policijurad odozopet prišel ki je na tispredviden uradni odlok, natisnejo, tisto, kar je Nato je rePavšku oddal revizijski rokokaj je cenda bi lahko ali je avodlok. Prevrnili tiskarski kasneje izlonapisa MeBleiweisu in prečrje želel, da v prvotni rokopis je

tiskarju Jožefu Blazniku izročil verjetno avgusta 1846, tisk pa je bil končan 15. decembra 1846.

Poezije so bile natisnjene v 1.200 izvodih, vendar vsi izvodi niso bili enaki. V večini naklade, 1.050 izvodih, je bil Magistrale, 15. sonet Sonetnega venca, natisnjen brez akrostiha Primicovi Julji. V 150 izvodih pa je Prešeren v nasprotju s tedanjimi cenzurnimi predpisi akrostih ohranil. Prešeren je prvo tiskarsko polo še sam skrbno pregledal, drugi dve pa verjetno že malo manj natančno, ker so ga 22. avgusta

1846 imenovali za odvetnika v Kranju. Posebno očitne

napake so v deveti poli, ki je bila v 47 izvodih popolnoma

pokvarjena ali pa je sploh ni

Prešeren je v Magistralu prestavil besede v prvem, sedmem, desetem in enajstem verzu, da bi tako zastrl akrostih Primicovi Julji. Ohraniti ga je želel le v 150 izvodih, ki jih je nameraval razdeliti prijateljem. / Fototeka Gorenjskega muzeja

bilo. Morda najbolj očitna napaka je na strani 130, kjer je v prvem verzu soneta namesto »sestri« natisnjeno »sesti«. Blaznik je polovico naklade takoj broširal, polovico pa ohranil v polah. Po ponovnem tisku devete pole je dal broširati tudi še vseh šeststo

nevezanih izvodov. Podatek o tem, koliko izvodov s pokvarjeno deveto polo se je ohranilo do danes, ni dostopen. Enega izmed teh izvodov »z napako« pa hranimo tudi v zbirki Prešerniana v knjižnici Gorenjskega muzeja.

95

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (45)

Bohinjska muzejska zbirka:

Leta 1982 je bilo v Bohinju ustanovljeno društvo Mali vojni muzej, ki je začelo z idejo združevanja zbiralcev vojnega materiala (orožja, vojnih eksponatov, dokumentov, slik, literature ...) in ljubiteljev vojne zgodovine. Glavni namen sta bila zbirati in ohranjati vojne predmete – in jih tudi stalno razstavljati. V Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici je bil zato leta 1989 odprt Mali vojni muzej, muzej fronte v Julijskih Alpah, kjer so bili predstavljeni predmeti, ki sta jih s pomočjo preostalih članov društva zbrala Janko S. Stušek in Tomaž Budkovič. Muzej je bil torej posvečen dogodkom po odprtju italijanske fronte, ko je Krnsko pogorje postalo pomembno prizorišče

prve svetovne vojne. To je bila prva slovenska razstava o prvi svetovni vojni, postavljena več kot desetletje pred muzejem v Kobaridu. Obeleževanje stote obletnice začetka prve svetovne vojne je spodbudilo tudi Ob -

čino Bohinj, da je v letu 2014 zbirko odkupila od društva Mali vojni muzej in jo predala Gorenjskemu muzeju v strokovno upravljanje. V zbirki je več kot šeststo avtentično ohranjenih predmetov, ki jih dopolnjuje dokumentarno gradivo. Celotna zbirka je bila konservatorsko pregledana in očiščena ter je na ogled v Muzeju Tomaža Godca v okviru stalne razstave Bohinj 1914–1918.

Razstavo odlikuje atraktivna in sodobna postavitev, dopolnjujeta pa jo tudi

zanimivo in kartografski mete smo ga poznavalca ka Rožeta zeja Tabor popisali in paj s fotografijami ni na spletni skega muzeja ski-muzej.si). la oznako VM Predmeti tudi zaradi ki se je oblikovala treb življenja cedilo, izdelano čelade, strgalnik zan, izdelan ke). Prek njih roko tematiko, lje od zaledja gando, pomanjkanja vin in socialnih do vojaške

96
(45)
Anja Poštrak

zbirka: zbirka Vojni muzej

vojne. To je slovenska razstavojni, posdesetletje Kobaridu. stote obleprve svetovne spodbudilo tudi Obv letu 2014 od društva in jo preGorenjskemu muzeupravljanje. šeststo avohranjenih preddopolnjuje dogradivo. Celotkonservatorin očiščena Muzeju Tookviru stalne

1914–1918. odlikuje atraksodobna postavipa jo tudi

zanimivo slikovno gradivo in kartografski prikaz. Predmete smo s pomočjo dobrega poznavalca tematike Srečka Rožeta iz Vojaškega muzeja Tabor - Lokev natančno popisali in opisali ter so skupaj s fotografijami objavljeni na spletni strani Gorenjskega muzeja (www.gorenjski-muzej.si). Zbirka je dobila oznako VM (Vojni muzej). Predmeti so zanimivi tudi zaradi svoje izvirnosti, ki se je oblikovala zaradi potreb življenja na fronti (npr. cedilo, izdelano iz vojaške čelade, strgalnik za parmezan, izdelan vojaške menažke). Prek njih prikažemo široko tematiko, ki nas popelje od zaledja z vojno propagando, pomanjkanja surovin in socialnih problemov do vojaške organiziranosti

zaledja z železnico, žičnicami in oskrbovalnimi postajami. Del razstave je posvečen fronti v visokogorju, z orožjem in orodjem, obveznim za preživetje. Predmeti iz kaverne prikazujejo vojakovo vsakdanje življenje, zadnji sklop pa nas

opomni tudi na smrt, morijo in spomin. Posebno poglavje predstavljajo tudi Bohinjci kot vojaki v prvi svetovni vojni. Razstava je kot ena izmed lokacij nekdanjega oskrbovalnega zaledja soške fronte tudi del bohinjske Poti miru.

97
Zbirka Vojni muzej je prikazana na razstavi Bohinj 1914–1918.

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (46)

Konserviranje-restavriranje poslikanega pohištva

Etnološka zbirka Gorenjskega muzeja hrani več kot sto petdeset eksponatov, ki predstavljajo umetnost poslikavanja kmečkega pohištva iz različnih delavnic in območij Gorenjske.

Večina eksponatov je bila v dokaj slabem stanju, zato se je začela po letu 1991 načrtno izvajati konservacija-restavracija zbirke poslikanega pohištva. Do danes je bilo tako konserviranih-restavriranih 41 skrinj, enajst zibk, devet omar in pet postelj. Glavna značilnost poslikavanja kmečkega pohištva je slikanje neposredno na lesni nosilec brez temeljnega premaza, ki predstavlja osnovo (podloga, podsnova,

grund) v tehnologiji priprave slikarskega platna pa tudi tabelnega slikarstva in lesene plastike. Ker vemo, da so skrinje poslikavali predvsem ljudski umetniki, je zanimivo dejstvo, da je neposredno na les poslikavala tudi slikarska delavnica Layerjevih naslednikov.

Konservatorsko-restavratorska metodologija dela se v letih delovanja muzeja ni spremenila in se prilagaja ohranjenosti predmeta. Globalizacija, tehnološki razvoj in širjenje zavedanja človeka o nevarnostih in toksičnosti snovi, s katerimi se dnevno srečujemo, pa so prispevali k znanstvenemu pristopu tudi na

Preslikana

konservatorsko-restavra torskem področju. ske raziskave na podlagi raziskovanja vanja topil, jevalnih sredstev cidnih sredstev sponate, v ale vnašamo, so tem snovem ni, z njimi šajo v eksponate sobivajo. Do zato prišlo vih materialov

98
Mag. Irena Jeras Dimovska
(46)

Konserviranje-restavriranje

tehnologiji pripraplatna pa tudi slikarstva in lesevemo, da poslikavali predumetniki, je zada je neposposlikavala tudi delavnica Layerje-

Konservatorsko-restavrametodologija dela delovanja muzein se prilapredmetehnološirjenje zavenevarnossnovi, s kadnevno srečujeprispevali k znanpristopu tudi na

konservatorsko-restavratorskem področju. Kemijske raziskave so potekale na podlagi sistematičnega raziskovanja vplivov delovanja topil, barv, lakov, utrjevalnih sredstev in fungicidnih sredstev tako na eksponate, v katere te materiale vnašamo, kot na ljudi, ki so tem snovem izpostavljeni, z njimi ravnajo, jih vnašajo v eksponate ali z njimi sobivajo. Do sprememb je zato prišlo pri uporabi novih materialov za izvajanje

restavratorsko-konservatorskih postopkov.

Znanje o materialih in poslikavah, ki so sestavni del poslikanega pohištva, je v začetku večinoma temeljilo na interdisciplinarnem načinu dela strokovnjakov (etnologija, umetnostna zgodovina, restavratorstvo), ne pa na sami strukturni (kemijski) analizi posameznega predmeta. V želji po preverjenih podatkih o njihovi sestavi smo se v Gorenjskem muzeju v zadnjem desetletju

usmerili k identifikaciji posameznih materialov poslikave (pigmenti, polnila, veziva in premazi). V sodelovanju z naravoslovnim oddelkom Restavratorskega centra v Ljubljani, ki opravlja raziskave s pomočjo različnih metod, kot so optična mikroskopija, ramanska spektroskopija in infrardeča spektroskopija s Fourierevo transformacijo, smo pridobili zelo dragocene podatke, ki jih bomo v bližnji prihodnosti predstavili javnosti.

99
Preslikana skrinja; stanje pred odstranitvijo preslikav in po njej / Foto: Irena Jeras Dimovska

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (47)

Hranjenje muzejskih predmetov

V muzejskih zbirkah hranimo številne predmete, od katerih jih lahko javnosti na razstavah predstavimo le manjši delež. Večino predmetov hranimo v muzejskih depojih, kjer je muzejsko gradivo sistematično urejeno. Depojski prostori Gorenjskega muzeja so se skozi zgodovino selili skupaj z muzejem. Od nekdanje

Rossove hiše, kjer so bili za silo urejeni verjetno prvi depojski prostori skupaj z restavratorsko delavnico, prek Prešernove hiše vse do prostorov na podstrehi Mestne

Prve večje prostore za namen hranjenja muzealij je muzej pridobil od Mestne občine Kranj (ustanoviteljice Gorenjskega muzeja) v osemdesetih letih, in sicer v

samostanu v Adergasu. Zaradi denacionalizacije spomladi leta 1999 so se eksponati ponovno selili, in sicer najprej na začasno lokacijo v skladišče in od tam v prenovljene prostore na Gubčevi cesti v Kranju. Na okrog dvesto kvadratnih metrih so se takrat uredili preglednejši in lažje dostopni depoji za del gradiva (približno dva tisoč eksponatov in 780 grobnih celot), ki je bilo tako hranjeno v primernejših prostorih.

Gorenjski muzej danes hrani 69.193 inventarnih enot muzealij. Razstavljenega je približno deset odstotkov zbranega gradiva. Velik del problema je, da muzejske predmete hranimo na različnih lokacijah, ki v svoji osnovi niso bile namenjene

hranjenju v muzeju vamo za boljšo blema z depojskimi ri, smo leta tvi prostorov 34 v projektu mično kulturno Gorenjske rešitev za pojev. Prostori stavbi Triglav približno metrih in urediti v sodoben depo, prilagojen nje različne vino, les, keramiko, usnje …) z stitve naprav vlažnosti in Ker se na in z njo povezane dejavnosti tematično

(47)
Sandra Dimitrijević

muzejskih predmetov v depojih

Adergasu. Zadenacionalizacije sposo se eksposelili, in sicer začasno lokacijo

tam v prena GubčeNa okrog metrih so preglednejdostopni depoji za (približno dva ti780 grobbilo tako hraprimernejših pro-

muzej danes inventarnih

Razstavljenedeset odstotgradiva. Velik da muzejhranimo na lokacijah, ki v svoji

namenjene

hranjenju muzealij. Ker si v muzeju vseskozi prizadevamo za boljšo rešitev problema z depojskimi prostori, smo leta 2007 po dodelitvi prostorov na Savski cesti 34 v projektu Center za premično kulturno dediščino Gorenjske videli dokončno rešitev za problematiko depojev. Prostori so v nekdanji stavbi Triglav konfekcije na približno 1500 kvadratnih metrih in bi jih bilo možno urediti v sodoben muzejski depo, prilagojen za hranjenje različne vrste gradiv (kovino, les, keramiko, tekstil, usnje …) z možnostjo namestitve naprav za uravnavanje vlažnosti in temperature. Ker se na področju kulture in z njo povezane muzejske dejavnosti nenehno in sistematično varčuje, je stanje

depojev v večini muzejev po Sloveniji daleč od evropskih standardov. Zbirke so v dislociranih in večinoma najetih depojih, ki ne zagotavljajo optimalnih klimatskih pogojev, varnosti in preglednosti, gradivo ni zaščiteno

pred vsemi škodljivimi vplivi. Ravno tako najem depojev predstavlja velike finančne obremenitve. Ker je normalno raziskovalno delo oteženo, veliko informacij, ki jih vsebujejo zbirke, žal ostaja neizkoriščenih.

101
Del tekstilnega depoja v Mestni hiši / Foto: Sandra Dimitrijević

Dediščina za prihodnost

Preteklost povsod pušča sledove. V naravi, v naši okolici, v pričevanjih, v umetniškem ustvarjanju, v duhovnem izročilu in običajih, s katerimi smo zrasli. Kakor ni človeka brez spomina in osebne življenjske zgodbe, tudi ni človeške skupnosti kot tudi ne hiše, vasi, mesta, pokrajine brez zgodovine. Naj bomo še tako prepričani, da živimo le danes za jutri, smo ujeti v preteklost, bližnjo in daljno.

Več tisoč let staro posodje in nakit, stare listine in kipi svetnikov, kmečke poslikane skrinje in staro meščansko pohištvo, čudovita ženska in moška oblačila iz vasi in mesta, množica orodij in pripomočkov, brez katerih našim prednamcem

ne bi uspelo pridelati vsakdanjega kruha in preživeti, likovne stvaritve mnogih umetnikov, zapuščina, ki spominja na pesnika dr. Franceta Prešerna, na tisoče starih razglednic in fotografij, mnogo izdelkov, ki spominjajo na industrijski razcvet 20. stoletja, plakati, ki so imeli vlogo medija, predmeti, ki opominjajo na krutost vojne. To in še mnogo več najdemo v zakladnici Gorenjskega muzeja, kjer že petinšestdeset let skrbno hranimo, proučujemo in interpretiramo ohranjene sledove preteklosti za čas, ki ga živimo in za prihodnje rodove.

Izteka se leto, ko smo v Gorenjskem muzeju praznovali petinšestdeseto

obletnico renjskega ti zaključujemo leto kulturne leto smo si zadevali, da li na dediščinske s katerimi bodo to igrače štva, nakit te dobe, Gaštejski France Prešeren ljeno ameriško Bohinjem.

ske zgodbe devali predstaviti zato smo ličnimi institucijami samezniki.

bi skupnost ki spoznali diščinskih vas nagovarjali

102
Mag. Marjana Žibert Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (48)
(48)

prihodnost

pridelati vsakin preživestvaritve mnozapuščina, pesnika dr. Prešerna, na tisorazglednic in foizdelkov, industrijstoletja, plavlogo mediopominjavojne. To in še najdemo v zakGorenjskega muzepetinšestdeset let proučujeinterpretiramo ohrapreteklosti za in za priko smo v muzeju prapetinšestdeseto

obletnico ustanovitve Gorenjskega muzeja, hkrati zaključujemo evropsko leto kulturne dediščine. To leto smo si še posebej prizadevali, da smo opozarjali na dediščinske zgodbe, s katerimi živimo – pa naj bodo to igrače našega otro -

štva, nakit t.i. kranjske zlate dobe, grad Khislstein, Gaštejski klanec, naš dr. France Prešeren ali sestre -

ljeno ameriško letalo nad

Bohinjem. Naše dediščinske zgodbe smo si prizadevali predstaviti celostno, zato smo sodelovali z raz -

ličnimi institucijami in posamezniki. Želeli smo, da bi skupnost in posamezni -

ki spoznali čim več dediščinskih zgodb, zato smo vas nagovarjali tudi na teh

straneh. Svoje mesto mora dobiti dediščina tudi v turizmu, kar za Kranj ostaja poseben izziv.

Naša dediščina nastaja doma in v naših skupnostih, ko se odločimo dragocen predmet, fotografijo, zgodbo, modrost ali hišo, staro tovarno in še bi lahko

naštevali, ohraniti za naše potomce. To je dediščina, s katero živimo in ji pripadamo. Mnogi svojo pripadnost

dediščini izkazujete tudi z obiskom razstav in drugih dogodkov, za kar se vam iskreno zahvaljujem. Hvala tudi vsem, ki nas spremljate preko medijev in družbenih omrežij. Posebno zahvalo izrekam Gorenjskemu glasu, ki nas je v letu 2018 »gostil« na svojih straneh. Vsem pa želim vse dobro v prihajajočem letu, z željo, da se srečamo v Gorenjskem muzeju.

103
Iz zbirke Gorenjskega muzeja

GORENJSKI MUZEJ

IZDAL: GORENJSKI MUZEJ, ZANJ: MAG. MARJANA ŽIBERT

UREDILA: JELENA JUSTIN

BESEDILA: MAG. MARJANA ŽIBERT, JELENA JUSTIN, DDR. DAMIR GLOBOČNIK, MAG. TATJANA DOLŽAN ERŽEN, DR. JOŽE DEŽMAN, DDR. VERENA VIDRIH PERKO, MAG. MONIKA ROGELJ, GAŠPER PETERNEL, DR. VERONIKA PFLAUM, MAGDA ZORE, MATEJA LIKOZAR, MAG. BARBARA KALAN, ANJA POŠTRAK, MAG. IRENA JERAS DIMOVSKA, SANDRA DIMITRIJEVIĆ, ANAMARIJA DIMOVSKA, ALENKA PIPAN

FOTOGRAFIJE: FOTOTEKA GORENJSKEGA MUZEJA, JELENA JUSTIN, ANKA RUDOLF, TINA DOKL, DRAGO HOLYNSKI, MATJAŽ MAZI, LAJLAN JAKLIČ, GAŠPER PETERNEL, MONIKA ROGELJ, VERONIKA PFLAUM, ANAMARIJA DIMOVSKA, TATJANA DOLŽAN ERŽEN, RAFKO URANKAR, BOŠTJAN GUNČAR, MARKO TUŠEK, ALENKA PIPAN, IRENA JERAS DIMOVSKA, SANDRA DIMITRIJEVIĆ

SKENIRANJE: MATEJA LIKOZAR

OBLIKOVANJE: NADA PREVC

PRELOM IN OBLIKOVANJE NASLOVNICE: POLONCA STRMAN

NAKLADA: 500 IZVODOV

TISK: TISKARNA JAGRAF D. O. O.

CENA: 5,00 €

Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.