S knjižne police prestolonaslednik Franc Ferdinand vseskozi pritiskal na cesarja in generalštab za preventivni napad na Srbijo. Knjiga pa opisuje tudi leto silnega intelektualnega vrenja. Morda je bil to vrhunec pred viharjem, a če je to res bil, je zrastel iz intelektualnega vrenja že davno prej. In tako se bralec vpraša, kaj je vzrok. Kar hkrati pomeni, da je knjiga 1913: Der Sommer des Jahrhunderts izvrstna pobuda za vprašanje: Kaj je človek? - Zmešana, brezglava pojava, nevrotik, obseden z iracionalnimi strastmi ter spolnostjo, tako da ne more zgraditi enakopravnega partnerskega odnosa? Desmond Morris (The Naked Ape) namreč meni, da je zadnja stopnja »učlovečenja« (razvoj zavedanja samega sebe) hominidov potekala prehitro, zato je homo sapiens (še) nekako nedozorelo bitje.
- Ali pa morda bitje, ki ga je Bog ustvaril po svoji podobi, kot je opisano v pogl. XXX Henohove knjige? Izvirnik, ki je izgubljen, je bil verjetno napisan v klasični grščini. Prevod se je ohranil le v stari cerkveni slovanščini. Jaz sem pred leti naletel na nemški prevod in v slovenščini se stvarjenje človeka bere takole:
In bil je večer, in bilo je spet jutro, šesti dan. In šestega dne sem velel svoji modrosti, naj naredi človeka iz sedmih sestavin: Njegovo meso iz prsti, njegovo kri iz rose, iz sonca njegove oči in iz brezdanjega
morja, njegove kosti iz kamenja, njegove misli iz hitrosti angelov in iz oblakov, njegove kite in lase iz zeli zemlje, njegovo dušo iz mojega duha in iz vetra. In dal sem mu sedem bitnosti: Sluh mesu, videnje očem, duhanje duši, čutenje kitam, okus krvi, kostem potrpežljivost in mišljenju sladkost. Glej, izmislil sem si tudi umetnost govorice. Iz nevidne in iz vidne narave sem ustvaril človeka, iz obeh, smrt in življenje. In slika pozna besedo, tako kot vsako drugo bitje, v velikem malo in v malem veliko. In na zemlji sem ga postavil kot drugega angela, častnega, vélikega in čudovitega. In postavil sem ga za kralja zemlje in kraljestvo ima od moje modrosti. In od mojih bitij mu na zemlji ni nič enakega.
No, človek je verjetno oboje. In če se tega zaveda, je dobro. Ve, kaj je gonilo njegove dejavnosti. Bodisi za bolj racionalno plat, znanost – bodisi za bolj iracionalno plat, umetnost. Pa četudi je zato življenje zelo naporno, kot to kaže večno znamenita zgodba o Adamu in Evi, o njuni neposlušnosti Bogu, tako da sta končno »jedla od drevesa spoznanja« ter spoznala odrešenje in pogubo, dobro in zlo. A če se človek svoje nevrotičnosti, iracionalnosti ne zaveda, pa je skoraj vedno poguba ali celo – zlo. Marjan Kordaš
E-naslov: marjan.kordas@mf.uni-lj.si
Darja Lovšin: Diabetična mala kosila, prigrizki in sladice Zavod za diabetes, Ljubljana, 2013
»Ljubezen do hrane je za človeka edina prava, velika, iskrena in nesmrtna ljubezen.« Oscar Wilde Ljubezen do hrane in odnos, ki ga posameznik vzpostavi s hrano in pijačo, človeka navdajata z radostjo in ga ohranjata pri življenju, hkrati pa mu lahko tudi izkopljeta prerani grob, v katerega bo moral (čeprav proti svoji volji!) prezgodaj leči ne glede na svoje kilograme, obseg pasu in indeks telesne mase. Užitek, ki ga doživlja ob (pre)obloženi mizi, sodobni človek primerja z osrečujočo spolnostjo, hkrati pa je med gurmani vse več takih, ki gastronomsko naslado štejejo za nenadkriljivo in jo postavljajo na sam vrh lestvice užitkov. Pri tem se zdravniki, bolniki in vsa ostala strokovna ter laična javnost sprašujejo: Kako, kaj, koliko, kdaj, kje in zakaj jesti, da se užitek prej ali slej ne bo sprevrgel v motnjo, bolezen, poškodbo ali celo invalidnost in smrt. Iskanja odgovorov na večna vprašanja, povezana s prehrano, se je v svojem najnovejšem delu lotila tudi inovativna slovenska kuharica, poznavalka in avtorica, Darja Lovšin, ustanoviteljica in predstojnica 84
Revija ISIS - Avgust/september 2013
Zavoda Diabetes ter dolgoletna urednica revije Dita, ki je hkrati tudi avtorica vrste diabetičnih priročnikov. Kot politologinja je znova dokazala, da je tudi osnovna izobrazba, o kateri so mnogi še vedno prepričani, da je »svetlobna leta oddaljena od zdravja«, lahko primerna odskočna deska za uspeh na področju, ki človeka zanima in privlači. Potem ko že več desetletij spremlja tok dogajanja, povezanega z diabetesom, navdušeno vihti kuhalnico in zraven tudi piše, se je Lovšinova svoje najnovejše kulinarične mojstrovine lotila upoštevajoč dejstvo, da sodobna diabetologija (dietno) prehrano obravnava kot terapevtski postopek in nepogrešljivi steber učinkovitega preprečevanja ter zdravljenja diabetesa tipa 2. Še več: primerno izbrana, pridelana, pripravljena, odmerjena, kombinirana, servirana in zaužita prehrana (dieta) lahko vrsto let predstavlja edino terapevtsko metodo, s pomočjo katere človek (preddiabetik, diabetik) vzdržuje normalen krvni sladkor. Učinek prehrane lahko posameznik dopolni, okrepi in nadgradi še z gibanjem in tako spretno krmari med Scilo in Karibdo ter se izogiba diabetičnih vod brez tablet in inzulina. Drugi pomemben motiv za pisanje pričujoče knjige predstavlja dejstvo, da so vse dosedanje avtoričine knjige razprodane. Od njenega prvenca iz leta 1999, prve domače slikovne kuharice v obliki priročne knjižice z naslovom Prvi teden je najtežji, ki jo je diabetik lahko vtaknil v žep in se z njo podal na gastronomsko odisejado, Kuhamo po diabetično, ki je zagledal luč sveta dve leti kasneje, 2001, in priročnika Kuharski