Zanimivo
S tehniko do zdravja Prispevek slovenskih znanstvenikov k razvoju medicine Zvonka Zupanič Slavec
Tehniški muzej Slovenije v Bistri je v mesecu maju obiskovalcem široko odprl vrata: pripravili so pregledno razstavo povezovanja tehnike z medicino, kjer so bili glavni ustvarjalci slovenski strokovnjaki. Zdravniki in njihovi sodelavci so ob delu v diagnostiki, terapiji in rehabilitaciji prihajali do idejnih rešitev, za katere so potrebovali pomoč tehnične inteligence, elektrotehnikov, strojnikov, mehanikov, fizikov, kasneje pa tudi strokovnjakov s sodobnejših tehničnih področij, kot so računalništvo in drugo. Razvile pa so se tudi posebne veje inženirstva in fizike: biomedicinska tehnika (angl. Biomedical engineering) in medicinska fizika. Obe sta sedaj zastopani tudi kot posebna smer na elektrotehniki oz. fiziki – obstajata namreč smeri Biomedicinska tehnika na magistrski stopnji elektrotehnike na Fakulteti za elektrotehniko in Medicinska fizika prav tako na magistrski stopnji na Fakulteti za matematiko in fiziko, oboje na Univerzi v Ljubljani. Ob svojem delu so navedeni strokovnjaki skozi desetletja skromnih ekonomskih možnosti povojne Jugoslavije z ustvarjalno domišljijo razvijali domiselne in večinoma cenovno ugodne rešitve, ki pa so uspešno delovale. Tak model ustvarjalnosti jim je pomagal, da so kljub improvizaciji marsikatero zamisel vpeljali v življenje. Razvili so kopico butičnih rešitev. Te inovacije so starejše generacije strokovnjakov že takrat prenesle tudi v svet in nekatera imena, kot npr. skupina akad. Lojzeta Vodovnika in prof. Alojza Kralja z ljubljanske fakultete za elektrotehniko, so s svojimi izumi obogatila mednarodni prostor na področju funkcionalne električne stimulacije (FES). Njihova veličina je bila tudi v humanističnem razmišljanju, saj npr. prof. Kralj ni hotel zaščititi svojih patentov, da bi bili dostopni vsem, tovrstne pomoči potrebnim. Tudi slovenska industrija je v svojih tovarnah, kot so bile Iskra ali Gorenje in še katera, raziskovalno delala ter prispevala svoje izume za medicino. Nekateri so se v svetu uveljavili in tudi dobro prodajali.
Uvod V medicini se zavedamo pomena njenega povezovanja s tehniko. Če nam je historično prva asociacija na povezovanje medicine s tehniko odkritje rentgenskih žarkov in možnost (ne)posrednega vpogleda v človeško telo ter temu sledeč nepričakovan razvoj slikovne diagnostike vse do računalniške tomografije in ultrazvoka, se morebiti premalo zavedamo, kako pomemben je vstop tehnike v medicino tudi v njenih drugih specialnostih (EKG, EEG, EMG, endoskopi, železna pljuča, respiratorji …). O mikroskopu pri tem že skorajda ne razmišljamo kot o tehničnem dosežku, 58
Revija ISIS - Avgust/september 2013
pomembnem za medicino, saj si je ta skozi stoletja s številnimi odkritji mikrostrukture z lahkoto pridobil domovinsko pravico v medicini in kot stetoskop simbolizira zdravnikove temeljne diagnostične pripomočke. A vendarle je ravno elektronski mikroskop, ki predstavlja enega osrednjih eksponatov na razstavi, prinesel pravo revolucijo v poznavanje celične mikrostrukture in posredno razumevanje celične fiziologije in patologije. Prvi elektronski mikroskop na Slovenskem je imela prav ljubljanska medicinska fakulteta na svojem Inštitutu za biologijo človeka, danes Inštitut za biologijo celice. Redko kdo pa ve, da je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani prof. dr. Aleš Strojnik že leta 1955 razvil in izdelal prvi elektronski mikroskop LEM1 in da je v 60. letih transmisijski elektronski mikroskop LEM3 z ločljivostjo pod 5 Å – plod domačega razvoja in znanja – izdelovala Iskra in ga med drugim prodajala v Švico in Veliko Britanijo.
Zaradi dobrega poznavanja slikovne diagnostike in elektronskega mikroskopa le-teh v predstavitvi razstave S tehniko do zdravja ne bom omenjala. Bi pa rada še dodala, da obiskovalca fascinira naprava za zunajtelesni krvni obtok, ki idejno sicer ne prihaja iz domačih logov, a je nastala na osnovi skice take aparature, ki jo je srčni kirurg dr. Miro Košak leta 1957 videl v Lyonu, kjer se je uril za operacije na odprtem srcu. Ker so bila to železna povojna leta, ko ni bilo deviz in je bila možna le domača izdelava, je aparaturo izdelala tovarna Avtoobnova. Manj znan kot ta primer pa je drugi iz tovarne avtomobilov Maribor – TAM, kjer so prav tako naredili svojo napravo za zunajtelesno cirkulacijo, za katero pa mislim, da ni bila nikoli v uporabi. Ob pripravi te razstave sta njena koordinatorja ter soavtorja dr. Orest Jarh in dr. Romana Erhatič Širnik celo pridobila tak historični posnetek iz televizijskega arhiva! Obiskovalca lahko preseneti tudi nenavadna naprava, imenovana železna pljuča, ki pa ni niti slovenski izum niti naprava domače izdelave, le spomin na medicinskotehnično pomoč iz težkih časov, ko je leta 1957 epidemija otroške paralize na Slovenskem prizadela 167 bolnikov in so iskali vse možne poti, da bi jih ohranili pri življenju. Zaradi paralize dihalnih mišic so uporabljali železna pljuča, ki delujejo na principu podtlaka, in respiratorje Lundia, ki so rešili veliko življenj. Sopotniki takratne epidemije se še spominjajo silne človeške predanosti zdravstvenega osebja in ročnega predihavanja bolnikov, da so jih ohranili pri življenju. Tukaj je mesto še za koordinatorje in avtorje razstave, doktorje znanosti: Damijan Miklavčič, Romana Erhatič Širnikl, Orest Jarh, Zlatko Matjačič, Stanislav Reberšek, Jože Trontelj in Damjan Zazula.