Zanimivo
Združenje integrativne medicine Slovenije Elko Borko, Zmago Turk
Slovenski dnevniki so natančno in objektivno poročali o pričetku delovanja prve slovenske Hiše integrativne medicine v Celju, ki je bila slovesno odprta 11. junija letos in predstavlja prvi večji poskus Združenja za integrativno medicino Slovenije, da javno predstavi svojo dejavnost. Med pomembne naloge združenja sodi tudi seznanjanje zdravstvenih delavcev z novimi pogledi, ki smo jih predstavili ob tej slovesnosti in ki jih želiva posredovati tudi bralcem našega časopisa. Zdravje je ena od največjih dobrin vsakega človeka. Tudi opis samega zdravja je podobno zelo širok, saj je po definiciji SZO zdravje stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ne le odsotnost bolezni ali napake. Prav zaradi tega v svetu in pri nas, poleg uradne konvencionalne ali šolske medicine, poznamo mnogo drugih načinov preprečevanja bolezni in tudi zdravljenja, ki jih uvrščamo v nekonvencionalne, alternativne ali komplementarne metode zdravilstva. Med temi načini zdravilstva ali zdravstva so najbolj poznani načini zdravljenja, ki so se razvili v nekaterih starih visoko razvitih kulturah, temeljijo na dolgoletnih izkušnjah in so v tistih okoljih povsem enakovredni z uradno ali kot tam pravijo zahodno medicino. Med najbolj poznanimi je staroindijska medicina, ki v ajurvedi podaja celosten koncept zdravega življenja in ohranjanja zdravja posameznikov in družbe. Leta 1979 jo je kot zdravstveni koncept priznala Svetovna zdravstvena organizacija. Iz starokitajske tradicionalne medicine je uradna medicina prevzela in uporablja akupunkturo kot ustrezno obliko oz. ustrezen način zdravljenja. Prav tako si danes ne moremo predstavljati sodobne medicinske rehabilitacije brez nekaterih fizikalnih načinov, kot sta magnetoterapija in resonanca. Podobno je s homeopatijo, ki se lahko uporablja v številnih državah, zlasti v Nemčiji, kjer lahko zdravniki zdravijo tudi s to metodo. V našem okolju je dr. Filip Terč pred 150 leti začel znanstveno uporabljati čebelji strup (apitoksin) in druge pridelke medonosne čebele ter tako postal pionir apimedicine v Srednji Evropi. In slednjič tudi nekoliko bolj skrivnostno zdravljenje z bioenergijo po metodi Zdenka Dumančiča, ki je po zapisu uglednega predstavnika tradicionalne metode, torej uradne medicine, prof. Rada Starca »izvirna, naravna, znanstveno preverjena in potrjena, enostavna, organizirana, učinkovita, neškodljiva, neinvazivna in poceni in v praksi preverjena.« Kljub temu, da je pri vseh teh in seveda tudi drugih načinih komplementarnega zdravstva dokazana učinkovitost in so bolniki zadovoljni z njihovimi storitvami, pa jih uradna medicina ne priznava in se pri nas ne uporabljajo ali so celo prepovedani za zdravnike v sistemu javnega zdravstva. 56
Revija ISIS - Avgust/september 2013
Splošno pa je znano, da ljudje množično uporabljajo te alternativne načine zdravljenja in da se popularnost teh načinov zdravljenja izjemno povečuje tudi v Sloveniji. Verjetno je vzrok za to celosten pogled, saj je skoraj vsem komplementarnim metodam skupno stališče, da je bolezen posledica neusklajenosti med telesnim in duševnim počutjem posameznika in da mora zdravljenje temeljiti predvsem na stimulaciji zdravilnih sposobnosti vsakega človeka, saj na koncu vedno zdravi in pozdravi narava. Uradna medicina se pri tem pogosteje posveča posameznemu simptomu in različnim preiskavam ter pri tem spregleda psihofizično celovitost vsakega človeka, predvsem bolnika. Natančno opazovanje pa pokaže, da tudi pri nekaterih od komplementarnih metod uporabljajo povsem podobne načine dela in obravnavajo fizične simptome kot v šolski medicini. Številne metode, npr. osteopatija, kiropraktika in številne druge, morajo temeljiti na anatomiji in patologiji podobno kot v uradni medicini. Seveda se zastavlja vprašanje uspešnosti in predvsem varnosti komplementarnih načinov zdravljenja. Bolniki imajo vso pravico, da se jim pri ohranjanju in zdravljenju bolezni in drugih težav ponudi vse, kar je na voljo, vendar mora ta velika izbira izpolnjevati osnovno zahtevo uradne medicine, da je tak dopolnilni način zdravljenja uspešen in neškodljiv oz. varen. Vedno pogostejše in tudi uspešno obravnavanje bolnikov med izredno razvejanim sistemom komplementarnega zdravstva, ki v šolski metodi ne dobijo vseh odgovorov, zahteva v povezavi s temi objektivnimi okoliščinami, da tudi uradna medicina v Sloveniji prilagodi svoje za sedaj zelo togo stališče in poišče vse pozitivne strani komplementarnih metod in te dobre strani enakopravno uporabi pri obravnavanju bolnikov. Prav zaradi tega je bilo konec lanskega leta ustanovljeno Združenje za integrativno medicino, ki mu predseduje prof. Zmago Turk, z namenom, da tudi na tem področju sledimo praksi v drugih zahodnih evropskih državah in vključimo v zdravstveni sistem tudi te zdravstvene dejavnosti, ki se pri nas v uradnih krogih še niso uveljavile in ki izpolnjujejo osnovno zahtevo: Primum nil nocere.
Strokovni svet Združenja za integrativno medicino Slovenije je eden od glavnih organov novega združenja. Njegova širša naloga je, da poskuša ugotoviti razširjenost in uporabo dopolnilnih metod in vzpostaviti pregled nad vsemi komplementarnimi dejavnostmi in posamezniki, ki se ukvarjajo s kakršno koli nekonvencionalno ali alternativno zdravstveno dejavnostjo. Njegova naloga je tudi razvijanje znanstvenega in strokovnega dela na vseh teh raznolikih področjih komplementarnega zdravstva, po načelih in na podoben način, ki velja za posamezne stroke uradne medicine. Namen našega dela je torej približati in omogočiti vključitev teh metod v sistem zdravstvenega varstva, seveda v