Zanimivo
Prikaz knjige
Doktor Pavle Kornhauser: Zakaj sem ponosen, da sem zdravnik. Pričevanja skozi čas Milan Štrukelj
Velika, obsežna in tehtna knjiga velikega in dobrega človeka – zdravnika, organizatorja, umetnika in učitelja, o njegovem pestrem, ustvarjalnem, uspešnem in pomembnem delovanju in življenju. Knjiga nas uči, kaj vse lahko nadarjen človek, z ljubeznijo do sočloveka, resnice, lepote in pravice, v življenju ustvari in doseže. In na kaj je lahko upravičeno ponosen.
Otroški zdravnik Pavle Kornhauser se je za poklic zdravnika odločil že kot srednješolec, za delo pediatra pa kasneje, med študijem medicine. Pozitivna naravnanost in človekoljubje ter lastnosti, kot so bistrost, sočutje, pozornost, vedrost, zavzetost in odgovornost, so ga ob široki strokovni izobrazbi in usposobljenosti za reševanje najhujših bolezni naredili za spoštovanega, priljubljenega in cenjenega zdravnika v Sloveniji, bivši Jugoslaviji in po svetu. V dober spomin se je zapisal vsaj trem generacijam svojih bolnikov in njihovih staršev, kar je njegovo življenje obogatilo z zadovoljstvom, zadoščenjem in ponosom. Medicino je zavzeto študiral v Zagrebu, kjer je bil njegov učitelj profesor Ernest Mayerhofer, strokovno usmerjen v socialno pediatrijo in organizacijo zdravstva.
Specializacijo pediatrije je dobil po srečnem naključju. Po zaključku pripravništva je bil razporejen za zdravnika v Kočevju. A je istega dne opazil razpis za specializacijo pediatrije za ljubljanski okraj. Po izčrpnem pogovoru s široko razgledanim profesorjem Marijem Avčinom, predstojnikom pediatrične klinike, so mu specializacijo tudi odobrili.
Kot pravi sam, mu je bila pediatrija všeč, ker je širša od drugih medicinskih strok, saj obravnava tako zdravega kot bolnega otroka in skrbi hkrati tako za njegov telesni in duševni razvoj kot tudi za družbene vidike, ki lahko vplivajo na njegovo življenje in srečo.
Otroški kirurški oddelek v Ljubljani Kornhauserjevo glavno področje dejavnosti in največji dosežek je vsekakor otroški kirurški oddelek z republiškim središčem za intenzivno zdravljenje življenjsko ogroženih otrok. Ko je leta 1958 profesorju Božidarju Lavriču, predstojniku ljubljanske kirurške klinike, predlagal, naj napiše članek za Lekovo revijo Pro medico, ki jo je urejal, ga je ta, tedaj mladega specialista pediatrije, povabil, da prevzame redno pediatrično oskrbo
otrok na kirurški kliniki, za dve uri dnevno. V nekaj letih, ko je postal vodja oddelka, je še na stari kirurški kliniki poskrbel, da se je skromni oddelek z dvema bolniškima sobama s skupno 20 posteljami, čajno kuhinjo in nekaj priučenimi medicinskimi sestrami, prostorsko razširil. Spodbudil je gradnjo prizidka (v katerem je bilo tudi prvo dvigalo na kliniki) in je tako pridobil tudi »šok sobo«, opremljeno z umetnimi pljuči. Še zlasti pa se je zavzel, da se je oddelek kadrovsko okrepil s pediatri in ustrezno izobraženimi medicinskimi sestrami. Kot vodja odbora za gradnjo novega Kliničnega centra je pri direktorju Janezu Zemljariču dosegel, da so spremenili načrt, podrli nekaj že obstoječih zidov ter zgradili prostorno, najsodobneje opremljeno enoto za intenzivno zdravljenje otrok. Ko se je leta 1974 oddelek preselil v KC, je ta nova veja otroškega zdravstva imela že 84 postelj, od tega 12 do 15 za intenzivno zdravljenje, zaposlenih sprva 10, nato 15 pediatrov in čez 100 dodatno izšolanih medicinskih sester, skupno čez 150 visoko usposobljenih sodelavcev. Sodobno opremljen oddelek je bil ne le največji v Jugoslaviji, temveč tudi eden vodilnih v Evropi. Organizirali so tudi »prevoz k sebi« življenjsko ogroženih otrok, tudi »in utero«, s stalno pripravljenim pediatrom in medicinsko sestro, z inkubatorjem za novorojenčke, z možnostjo oživljanja in nadziranja življenjskih funkcij. Prevoz so organizirali celo s helikopterjem, s čimer so bili tudi med prvimi v Evropi. Temelj dobrega oddelka so dobri strokovnjaki, kar terja skrben izbor, njihovo dobro izobrazbo in strokovno izpopolnjevanje. Kot sta profesorja Avčin in Lavrič očitno dobro izbrala, tako je tudi prof. Kornhauser skrbno izbiral svoje sodelavce. Z vsakim se je pogovoril, tudi z vsako snažilko. Prav posrečeno je preizkušal njihovo splošno izobrazbo. Medicinske sestre je nabiral in vabil med najboljšimi dijakinjami zadnjih dveh letnikov po jugoslovanskih zdravstvenih šolah. Sijajen je bil način, kako je kot poslanec v mestni skupščini dosegel odobritev sredstev za gradnjo novega sestrskega doma in da je bil zgrajen v pičlih dveh letih. Dosegel je zadostno število medicinskih sester v enoti za intenzivno terapijo (EIT), v razmerju tri na enega ogroženega otroka, česar tedaj ni uresničilo nobeno medicinsko središče v Evropi in verjetno tudi ne drugod.
Sam je poskrbel za svoje strokovno izpopolnjevanje v klinikah v Parizu, Londonu, Nemčiji in Ameriki. Dejavno pa se je zavzel tudi za vrhunsko izpopolnjevanje svojih mlajših sodelavcev Revija ISIS - Avgust/september 2013
51