iz zgodovine medicine Med medicino in upodabljajočo umetnostjo
Tuberkuloza med slovenskimi slikarji Prerani grob genialnega Ivana Groharja in bolezenska označenost Mihe Maleša Zvonka Zupanič Slavec
Mlad umrje, kdor je od bogov izbran.
Grška gnoma
Borba za preživetje je skozi zgodovino človeštva pehala mnoge ustvarjalne ljudi v neustrezne življenjske in bivanjske okoliščine, ki so bile vzrok bolezni. Jetika je bila med njimi še posebej v času industrializacije družbe daleč najpomembnejša. Na prelomu 19. v 20. stoletje je zaradi revščine med slovenskimi slikarji jetika najhuje prizadela enega najbolj nadarjenih, krajinskega poeta Selške doline in bajtarskega sina Ivana Groharja, ki ji je podlegel pri 44 letih življenja. Njega, predvsem pa slovensko družbo, je bolezen opeharila za nadaljnji ustvarjalni opus unikatnih del, saj je bil njegov presežni talent prepoznan tudi v mednarodnih slikarskih središčih. Jetika ni prizanesla tudi slikarskima Prešernovima nagrajencema, Kamničanu Mihi Malešu in Tržačanu Avgustu Černigoju, a sta prihajala iz socialno dobro stoječih okolij in sta si z gmotno pomočjo uspela povrniti zdravje. Maleševo dolgotrajno zdravljenje na Golniku je ohranjeno v njegovih grafikah sanatorijskega okolja, ki kažejo slikarjevo dojemanje bolezni.
Precej je imen najvidnejših slovenskih umetnikov, ki so umrli zaradi tuberkuloze: poleg razvpitih pesnikov moderne Ketteja in Murna, ki jima je pisateljica Mimi Malenšek ohranila nesmrten spomin v romanu »Pojoči labodi«, so bili tu še Josip Jurčič, Simon Jenko, Janko Kersnik, Fran Gestrin, pa med starejšimi literati Sebastijan Krelj in Jernej Kopitar ter Stanko Vraz. Pretresljive so Cankarjeve črtice iz dunajskega predmestja Ottakringa, okraja revščine in jetike, kjer piše: »Ta okraj je dom uboštva in jetike … Pozimi, v mrazu in snegu, so metali na ulice družine brezposelnih delavcev in samostojnih stradajočih malih obrtnikov. Videl sem človeka, ki je bil brez zavesti obležal na tlaku; mislili so, da je žganja pijan; ko so poklicali rešilni voz, je zdravnik dognal, da se razcapani jetičnik ni bil zgrudil vsled pijanosti, temveč vsled gladu ...« Nič manj pretresljivo ni pisanje Janeza Kajzerja v romanu »Macesen«, ki je biografija v Sorici rojenega Ivana Groharja. Znano je, da so postale krhke, porcelanasto blede deklice modeli slikarjev ali glavne junakinje literarnih stvaritev sentimentalne romantike v književnosti, kot v romanu »Dama s kamelijami«, ali libretih nekaterih znamenitih oper: Verdijeve »Traviate«, Puccinijevih »Manon Lescaut« in »La Bohême«. Model Venere 42
Revija ISIS - Avgust/september 2013
na Botticellijevi sliki Pomlad (1484) je bila 16-letna krhka florentinska lepotica, ki je čez nekaj let umrla za jetiko. Umetnostni zgodovinarji in literarni kritiki so se pogosto spraševali, ali so umetniki, ki trpijo za jetiko, na poseben način navdahnjeni za uspešnejše ustvarjalno delo. Hrvaški zgodovinar medicine, nekdanji predavatelj na pariški univerzi Sorbona prof. Mirko Dražen Grmek (1924–2000) je o jetiki v povezavi z umetnostjo zapisal: »Tuberkuloza daje umetniškim stvaritvam pogosto nekakšen oseben značaj: sentimentalno otožnost, občutek življenja v senci smrti … Medtem ko se nekateri bolniki s tuberkulozo odzivajo z melanholijo, pri drugih ta izziva mrzlično dejavnost, željo po uživanju življenja, zavidanje zdravim … Čeprav vemo, da jetika pogosto vpliva na bolnikovega duha, da značilno obarva in usmerja literaturo in umetniško dejavnost, iz tega še vedno ne moremo trditi, da je jetika pozitivni dejavnik umetniške ustvarjalnosti. Tuberkuloza sicer vtisne svoj pečat umetnikovemu delu, toda nikakor ni vzrok njegove veličine. Porazni vpliv bolezni je v tem, da jetični bolniki zgodaj umirajo, zelo pogosto prej kot dosežejo vso zrelost ustvarjalne moči.«
Ivan Grohar (1867–1911) Leta 1867 v Sorici rojeni Ivan Grohar je živel v okolju, kjer je vladala domača obrt: od otroštva je spremljal slikanje na panjske končnice in steklo, kar ga je navduševalo, a njegovo nadarjenost je spoznal šele soriški župnik Anton Jamnik in ga leta 1888 peljal na ogled razstave v Škofjo Loko, nato pa mu uredil vajeništvo pri cerkvenem slikarju Matiji Bradašku v Kranju. Grohar je postal slikarski vajenec in se je izpopolnjeval med drugim v Zagrebu v ateljeju Spiridiona Milanesija. Vpoklic v vojsko ga je razorožil, saj mu je bilo vojaško življenje tuje in
Gvidon Birola: Portret slikarja Ivana Groharja (vir: www. google.si).