Forum
»Ljubljanski model otroške kirurgije« je za Slovenijo primeren Odmev na intervju s primarijko Diano Gvardijančič, Isis, junij 2013 Pavle Kornhauser
Sem pediater (tako kot docent Grosek, ki je spraševal v intervjuju) in moj kritični odmev seveda ne bo zajel strokovne ocene dejavnosti kirurga. Oglašam pa se kot zdravnik, ki je skoraj vso poklicno pot opravil na kirurški kliniki. Za razumevanje vsebine in namena intervjuja je nujno bralcem pojasniti, kaj pomeni »ljubljanski model otroške kirurgije«, sicer bodo trditve, navedene v intervjuju o potrebi specializacije za otroškega kirurga, izzvenele v prazno.
Uvodoma naj mi bo dovoljeno navesti nekaj »zgodovinskih podatkov«. Ko sem leta 1958 kot urednik medicinske revije Pro medico zaprosil predstojnika ljubljanske Kirurgične klinike, profesorja Božidarja Lavriča (sicer zdravnika predsednika Josipa Broza Tita), za prispevek v reviji, je profesor izvedel, da sem specializant pediatrije. Vprašal me je, ali bi prevzel »internistično skrb« za hospitalizirane otroke na otroškem oddelku kirurgije. V pogovoru mi je pojasnil, da na kliniki ni »splošnega otroškega kirurga«, ker da je vsak od ožje specializiranih kliničnih oddelkov določil kirurga, ki operira otroka. In je še posmehljivo dodal, da je glede na razvoj kirurgije ta specializacija »otročja«. Z zanimanjem sem sprejel njegovo ponudbo, saj doslej – tudi mednarodno – nikjer ni bilo stalnega pediatra, ki bi se posvetil otroku – kirurškemu bolniku. Postopoma sem se vse bolj vključeval v organizacijske naloge na otroškem oddelku, zlasti glede zagotovitve novih delovnih mest za pediatre, za medicinske sestre, sprožil sem dozidavo in posodobitev tega sicer majhnega otroškega oddelka v podstrešju stare stavbe na Zaloški cesti 2, uvedel sem šolo in otroški vrtec za hospitalizirane otroke ter si prizadeval še za druge ukrepe, ki so pomembni za zdravljenje in počutje malega bolnika. Čez nekaj let sem se s polnim delovnim časom zaposlil na Kirurški kliniki in bil leta 1965 imenovan za vodjo oddelka: prvič je pediater na kakem kirurškem oddelku, tudi v svetovnem merilu, dobil to nalogo. Pomembno je bilo, da so se takrat že pripravljali načrti za novogradnjo osrednje ljubljanske bolnišnice, pozneje imenovane Klinični center. Sodeloval sem pri načrtovanju velikega oddelka za 34
Revija ISIS - Avgust/september 2013
kirurgijo otroka z 82 posteljami z lastnim operacijskim blokom in prvim središčem za intenzivno terapijo otroka na osnovi izkušenj vodilnih bolnišnic v Evropi in v ZDA. Otroški oddelek se je po preselitvi v novogradnjo leta 1974 imenoval Pediatrični oddelek kirurških strok.
Predstojniki v UKC dobro vedo, koliko naporov morajo vložiti, da bi pridobili nove namestitve zdravnikov in medicinskih sester. Zato naj omenim, da sem bil na otroškem oddelku kirurgije sprva edini pediater, na oddelku je bilo 18 medicinskih sester (večinoma so bile bolničarke); v novi stavbi pa nas je bilo 15 pediatrov in 120 medicinskih sester, zlasti zaradi potreb v enoti za intenzivno terapijo otrok (EIT). Naj še dodam, da smo bili izjema v UKC glede zasedbe medicinskih sester: hodil sem na šole za medicinske sestre v Sloveniji in tudi zunaj nje ter vsako leto pridobil ustrezno število štipendistk. Tako je uspelo, da smo dosegli sistematizacijo v EIT tri medicinske sestre na enega bolnika v 24 urah, česar – kolikor mi je znano – ni dosegla nobena bolnišnica v svetu. Za uspešnost zdravljenja zelo pomemben podatek!
Poudarjam, da je načelo, otroka naj kirurško zdravi ožje specializirani kirurg, ostalo v Sloveniji vsa desetletja nespremenjeno do danes. Seveda so se ti kirurgi, ki so se posvetili kirurškemu zdravljenju otroka, dodatno poglabljali v specifičnosti patologije otroške dobe, zlasti v obdobju novorojenčka. Na primer: torakalni kirurg operira številne bolnike z boleznimi požiralnika; novorojenčkov z atrezijo požiralnika se rodi v Sloveniji največ pet na leto. Lahko smo prepričani, da je bil profesor Janez Orel (žal že pokojni), ki je prevzel na kliniki za torakalno kirurgijo zdravljenje otrok (ali danes kdo od njegovih naslednikov), neprimerljivo bolj uspešen, kot bi bil nek otroški kirurg, ki takšno prirojeno napako vidi letno enkrat ali nobenkrat. Za otroško urologijo se je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja specializiral primarij Janez Drobnič, ki je prevzel vse zahtevne urološke operacije otrok iz vse Slovenije, njegovo poslanstvo uspešno nadaljuje profesor Bojan Tršinar. Za področje abdominalne kirurgije