Zdr avniki v prostem času
Prvomajski prazniki v Veroni Vesna Džubur
Radovednost in želja, videti Verono, se je pri meni prebudila, potem ko sem od številnih znancev in prijateljev veliko slišala o lepotah tega mesta. Odločila sem se preživeti sončne prvomajske praznike v tem slikovitem in romantičnem mestu. Potovanje v Verono sem načrtovala v tednih pred odhodom. Po rezervaciji hotela, raziskovanju internetnih strani in pregledu knjig o Veroni sem se z družino na prvomajsko jutro z avtomobilom napotila proti Italiji. Po nam že dobro znani in neštetokrat prevoženi primorski avtocesti smo se peljali skozi Furlanijo - Julijsko krajino, mimo Padove in Benetk. V Verono smo prišli v zgodnjih popoldanskih urah. V udobnem, klasično urejenem hotelčku v prepoznavnem italijanskem slogu smo se počutili udobno in domače. Napotili smo se do najožjega starega mestnega središča. Nismo se ločevali od zemljevidov, ki smo jih dobili na recepciji hotela. Sprehodili smo se po mestu v želji, da Verono doživimo kot dragulj srednjeveške umetnosti. Mesto nas je takoj osvojilo s svojim magičnim mirom, urejenostjo, čudovito arhitekturo, z romantičnimi ozkimi uličicami, tlakovanim s kockami, s skrbno urejenimi in čistimi parki, ki so zasajeni z mešanico sredozemskega in kontinentalnega rastlinja in drevja.
Mesto je polno cerkva, spomenikov, palač, trgov, gledališč, hiš s prelepo arhitekturo, vse pa je zaznamovano z različnimi zgodovinskimi obdobji. Je še ena zakladnica umetnosti, arhitekturne umetnosti, ki je mešanica različnih slogov: antičnega, romanskega, renesančnega in gotskega. Prijetni sončni žarki so počasi
Piazza delle Erbe. 98
Revija ISIS - Julij 2013
korakali proti zahodu, s cerkvenimi stolpi in strehami prelepih hiš v objemu. Ob tem somračnem prizoru smo se usedli na teraso restavracije v eno izmed majhnih prečnih romantičnih ulic ter se prepustili uživanju v italijanskih dobrotah.
Verona je mesto v severnem delu Italije. Leži ob reki Adiži in je glavno mesto istoimenske pokrajine v deželi Benečiji (Veneto). Najstarejše naselbine so iz predrimskega obdobja. Leta 89 pr. n. št. je Verona postala rimska kolonija. Leta 49 pr. n. št. je glavno kulturno trgovsko središče, v 6. stoletju pa postane glavno mesto langobardskega kralja Albina. Leta 774 je sestavni del frankovske države Karla Velikega in leta 1136 postane samostojna neodvisna republika. V letih od 1226 do 1259 je bila v rokah samodržca Ezzelina da Romana, po njegovi smrti pa je mesto prevzela plemiška družina Scaligieri in v času njene vladavine (1262–1387) je Verona doživela kulturni in gospodarski razcvet. Z vojnimi grožnjami je dobila oblast nad Padovo, Trbižem in Benetkami. Po Mastinu Scaligieru je vladal njegov sin Cangrande II. (1351–1359). Vladal je kot tiran, ubil ga je njegov brat Cansigurio, ki je polepšal mesto s palačami, uredil je akvadukte, sezidal mostove ter ustanovil mestno zakladnico. Bratje Scaligieri so se pobijali med sabo, kar pa je močno razburilo prebivalce. Leta 1387 Verono zavzamejo Visconti. Med 1405 in 1497 je bila Verona pod Beneško republiko, potem jo zavzamejo Francozi, po padcu Napoleonove vladavine pa postana pomembno avstro-ogrsko oporišče. Leta 1868 je sestavni del združene kraljevine Italije.
Verona nosi več pridevkov, kot so: dragulj Italije z bogato srednjeveško renesančno kulturo, mesto večne ljubezni, vrata Italije, rojstno mesto Romea in Julije, katerih tragična ljubezen je zapisana v istoimenski tragediji Williama Shakespeara. Verona svojo prepoznavnost v največji meri dolguje prav Williamu Shakespearu, ki ni bil nikoli v Veroni, ampak jo je spoznal prek novel Mattea Bandella. Navdihnile so ga, da napiše tragedijo o ljubimcih, ki sta za svojo večno ljubezen naredila samomor. Njuna nesreča je prihajala od zunaj, iz sovraštva med dvema družinama – Montegi in Capulleti. Ljubimca sta morala umreti, hkrati z njuno smrtjo pa je bil pokopan spor med družinama. Zgodba o večni, tragično končani ljubezni že več stoletji deluje kot