Zdr avniki v prostem času
Osti jarej – Ostani mlad in zdrav Ksenija Slavec
Junijska kulturno-umetniška prireditev v razstavišču Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani (dalje UKCL) je potekala v znaku meseca rožnika, meseca cvetja, ki je zapolnilo razstavišče Male galerije s slikarko Urško Gorjanc Kocmur, meseca radostnega sklepanja akademskih obveznosti šolarjev, dijakov in študentov, pa tudi v znaku misli na dopuste za zaposlene, ki potrebujejo svežo energijo. V tem znaku so zbrane prešerno nagovarjale viže violinista Tomaža Mancinija in pianista Črtomirja Kristana, ki sta z melodijami tanga celo vabila k plesu! Duo Osti jarej pa je z zimzelenimi melodijami privabil nasmešeke na obraze in požvižgavanje številnih zbranih. Pesmi medicinske sestre Zmage Donkov so mehčale trdi oklep publike ob sivini vsakdana, barve osrednjega razstavljavca Karla Hruze pa so grele v tej hladni pomladi, ki se kar noče ogreti v poletje. Skratka: Kulturnoumetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete (dalje KUD) je spet pokazalo, da s svojim delom zna dati priložnost svojim članom, da se predstavijo, in hkrati, da ti znajo navdušiti zbrane. Le redko se zgodi, da stopi na oder violinist, ki si je sam izdelal gosli. Tomaž Mancini je glasbenik ne le z dušo in telesom, ampak tudi ročno spreten mojster, ki ima voljo in pogum, da premaga kak izziv. Tokratna violina je že druga, ki jo je izdelal, in je zvenela tako lepo, da smo se zbrani lahko le čudili. Morebiti bi morali imeti med seboj goslarja, prof. Vilima Demšarja, ki ima za to še posebej zašiljena ušesa? Tomaževe gosli so najprej zaigrale njegovo lastno skladbo, Milenin valček, nato pa še skupaj s pianistom Črtomirjem Kristanom znameniti Libertango Astorja Piazzole in nekaj drugih južnoameriških tangov. Mancini izhaja iz glasbeniške družine, zato tudi sam igra ne le violino, ampak tudi kitaro in bas kitaro. V času študija geografije in sociologije se je ljubiteljsko ukvarjal z glasbo v narodnozabavnih ansamblih, kjer je igral predvsem bas kitaro in pel. Lotil se je tudi komponiranja zabavnih in drugih skladb in sodeloval na glasbenih festivalih v Ljubljani, Portorožu, v Subotici in v Beogradu. Njegove popevke pojejo znani slovenski pevci, otroške pesmice z nekadilsko preventivno-vzgojno vsebino pa šolski zbori. Devet let je igral violino pri Akademski folklorni skupini France Marolt, kasneje v Mladinskem simfoničnem orkestru in v orkestru Opernega studia. Prežet z ljubiteljskim glasbenim udejstvovanjem se je pred leti z bas kitaro priključil Pihalnemu orkestru Bežigrad. Zdaj igra violino v Folklorni skupini COF in v triu Red Cliff, z bas kitaro pa sodeluje v dixieland orkestru Ljubljanske korenine, kjer je našel nove izzive in odlične glasbenike. Z enim izmed njih, pianistom Črtomirom Kristanom, je nastopil v UKCL. Osrednjo galerijo so zapolnile slike dolgoletnega sodelavca UKCL, amaterskega slikarja Karla Hruze. Slikati je začel pred 35 leti in vsa leta sodeloval v likovni skupini KUD-a. Slikarstvo
Zbrane sta z nekaj izbranimi tangi navdušila violinist Tomaž Mancini in pianist Črtomir Kristan. mu je prineslo veliko veselja in v njem je ob poklicu upravnega delavca našel veliko duhovne hrane. Slikar in likovni pedagog Lojze Kalinšek je avtorja slikarsko široko predstavil z besedami: »Misteriozne, zamolklo barvite pokrajine, stilizirane pokončne figure, izpostavljene ali v zavetjih, posamezne, v parih, skupine, portreti, vmes igrivo se ponujajoči pes, ženska s kubistično izzivalnimi oblinami, pa svetlobni viharji, gestikularne zapolnitve medprostorov, grobi peščeni dodatki, zakrinkani pod širokimi potezami čopiča prefinjenih odtenkov, spet samotni oblak nad zasanjano belokranjsko pokrajino, ostre pečine in mehki zalivi strastne Dalmacije, bežen zapis savudrijskih zalivov z obešenimi čolni pod boleče vročim soncem … Slike Karla Hruze nam razkrivajo njegov intimni svet: njegove prostore barv, oblik in fascinacij, ki jih sicer ne videvamo v občem zaznavnem okolju. Prav zato so vedute in figuralne kompozicije vredne večje pozornosti in subtilnejšega pristopa. Prevzamejo, navdihnejo in obogatijo nas njegove osebne perspektive in simbolne metafore, morda celo prerokbe, zavite v prikrito sporočilnost slikovnih površin. Zato pa moramo odmisliti vse doslej videno, vse primerjave, ki se nam tu pa tam vsiljujejo, ključi, šole in -izmi naj ostanejo za svojimi zidovi, ko se znajdemo v intimi srečevanja s podobami Karlove ustvarjalne realnosti. Prepustimo se vtisom čutnega. Naj podobe spregovorijo same, ne sugerirajmo jim niti pomenskosti. V tem primeru bomo bogato nagrajeni z razkritji, namigi, drugačnimi občutji. Iz povedanega je moč sklepati, da je Karel Hruza samosvoj umetnik. Nehote se v spomin prikrade intervju s Francisom Baconom, z enim najbolj znanih avtodidaktov 20. stoletja, ko je na vprašanje o prednosti oz. pomanjkljivosti akademske
Revija ISIS - Julij 2013
87