Medicina
Pacient kot učitelj v procesu izobraževanja: program izobraževanja za preventivo, zdravljenje in obravnavo duševnih motenj v skupnosti Vesna Švab
Podatki o pogostosti duševnih motenj kažejo, da so eden izmed največjih javnozdravstvenih problemov in da povzročajo največ invalidnosti tako v Evropi kot pri nas. Najpogostejše duševne motnje so tesnoba in depresija, odvisnosti, predvsem od alkohola, in demence. Duševne motnje vodijo glede ekonomskih in socialnih posledic, saj so najpogostejši razlog za prezgodnjo upokojitev in med boleznimi prispevajo največ k socialni izključenosti, revščini in stigmatizaciji (1). Načini obvladovanja tega problema so zaradi njegove razširjenosti in številnih vzrokov, ki prispevajo k nastanku in izraženosti duševnih motenj ter k njihovi klinični sliki, nujno kompleksni.
Cilj Svetovne zdravstvene organizacije in dejavnosti EU na področju duševnega zdravja je, da se duševne motnje uspešno preprečuje, da ljudje z duševnimi motnjami lahko pridejo do dokazano uspešnih zdravstvenih in socialnih storitev ter uresničujejo celo vrsto človekovih pravic, da dosežejo najvišjo možno mero zdravja in funkcioniranja brez stigmatizacije in diskriminacije. Potrebno je vzpostaviti vsestransko, povezano mrežo zdravstvenih in socialnih služb v skupnosti, implementirati strategije za promocijo in varovanje duševnega zdravja, vključno z dejavnostmi za preprečevanje duševnih motenj in samomorov. Okrepiti je treba informacijske sisteme, raziskovanje in dokaze za oblikovanje povezanih služb za duševno zdravje ter okrepiti in izobraziti strokovno osebje na osnovni ravni zdravstvenega in socialnega varstva. Globalno breme duševnih motenj potrebuje vsestranski in koordiniran odgovor zdravstvenih in socialnih sektorjev v državah članicah EU (2, 3). Mednarodna priporočila so, da naj se duševne motnje v največji možni meri zdravijo in obvladujejo v naravnem okolju. Akcijski plan EU glede duševnih motenj predvideva zmanjšanje smrtnosti in invalidnosti zaradi duševnih motenj s poudarkom na promociji in preventivi, z večjim poudarkom na človeških pravicah (saj je kršenje teh tesno povezano s slabim duševnim zdravjem) in s poudarkom na okrevanju – konceptu, ki pomeni posameznikovo dejavno vračanje v običajno življenje po njegovi izbiri in v skladu z njegovimi/njenimi možnostmi. Posebej se opozarja na ranljive in socialno izključene skupine, vlogo svojcev in na potrebo po zmanjševanju institucionalne oskrbe ter na kršitev pravic v institucijah (http://www.who.int/mental_health/ mhgap/consultation_global_mh_action_plan_2013_2020/en/).
V Sloveniji se je število institucionalnih postelj povečevalo za približno 1.000 na leto, v zavode in druge institucije se steka pretežen del javnih sredstev, medtem ko je oskrba na domu in v domačem okolju izrazito deprivilegirana, kar zadeva (preostala) zdravstvena in socialna sredstva. Konvencija o pravicah ljudi z invalidnostjo opozarja, da imajo ljudje z različnimi manjšimi zmožnostmi pravico, da bivajo in se zdravijo v domačem okolju, dokler je to le mogoče, in da bi morali invalidi imeti možnost dejavno sodelovati v postopkih odločanja o usmeritvah in programih, vključno s tistimi, ki se nanašajo neposredno nanje (http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/ dokumenti__pdf/konvencija_o_pravicah_invalidov.pdf). To pomeni, da jih je treba vključevati v vse faze načrtovanja služb in njihovega delovanja kot eksperte in supervizorje. Če se to ne zgodi, se lahko nadaljuje z zgodovinsko prakso izključevanja in diskriminacije na vseh področjih njihovega življenja. Upoštevanje ljudi z manjšimi zmožnostmi pomeni, da lahko izvajajo vpliv in nadzor nad službami in storitvami, ki jih prejemajo. Kdor izvaja izobraževanje na področju duševnega zdravja, bi moral to delati v povezavi s pacienti in njihovimi svojci in bi moral v svoje izobraževanje vključiti tudi teme o stigmatizaciji in diskriminaciji. Vsi izobraževalci so za svoje delo plačani in zanj odgovorni (http://www.euro.who.int/__data/assets/ pdf_file/0020/113834/E93430.pdf - WHO 2010). Razlog za ta poziv leži prav v očitni obojestranski povezanosti obolevnosti in invalidnosti s socialnim in družbenim položajem ljudi, ki imajo duševne motnje. Z njihovo neposredno udeležbo v procesih načrtovanja (npr. Nacionalni plan), izobraževanja (npr. dodiplomski in podiplomski programi na zdravstvenih in socialnih šolah ter fakultetah) in nadzora (npr. strokovni sveti zavodov) dosežemo neposredne povratne informacije o njihovih potrebah, nadziramo izvajanje programov tako, da se v nobeni fazi procesa ne spregleda njihovih pravic, in se izognemo vsem, tudi prikritim oblikam diskriminacije, kot je na primer izogibanje, distanca, odlaganje problemov itd. (4). V letu 2013 je bil v Sloveniji s približno 30-letno zamudo za razvitimi državami in nekoliko manj za srednje razvitimi priznan in s sklepom vlade sprejet splošni dogovor o izvajanju skupnostne psihiatrije, o katerem smo v reviji Isis že poročali. Skupnostni psihiatrični timi naj bi se lokalno vključili v programe skupnostne obravnave. Med dejavnosti skupnostnega dela sodijo promocijske, preventivne in kurativne dejavnosti,
Revija ISIS - Julij 2013
59