Intervju
Mag. Andrej Strahovnik, dr. med. Marjan Kordaš
Andrej Strahovnik je diplomiral leta 1995 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Specializacijo iz splošne kirurgije je opravil leta 2004. Kot travmatolog dela v Splošni bolnišnici Celje in se je leta 2012 habilitiral v naziv asistent za področje kirurgije. V zadnjih 40 letih (sic!) še nisem doživel, da bi me kako predavanje tako pritegnilo kot Vaše. Kar pozabil sem, da je tudi Vaše predavanje »ex cathedra«. Ko se je končalo, sem obžaloval, da ga je že konec. In šele naslednji dan sem potuhtal, kaj me je tako pritegnilo: Vaše t. i. drugačno razmišljanje. Ki Vam je omogočilo študentom medicine zares prikazati, kako zdravnik deluje v izrednih razmerah, na misiji ISAF v Afganistanu. Komentar? Najprej se zahvaljujem za kompliment. Iz Vaših ust (izpod Vaše roke) ima posebno težo. Predavanje o izkušnjah iz Afganistana res povsod pritegne poslušalce. Ko sem imel prvič predavanje, le nekaj dni po vrnitvi z misije, po končanem predavanju ni bilo vprašanj, marveč le čista tišina v dvorani. Gost iz Anglije, sicer naš prijatelj in kolega, pa je dejal: »It is outstanding and there is no place for questions.«
Najverjetneje je predavanje zanimivo zaradi zgodbe same – fabule. Zgodbe pišejo tamkajšnje razmere in življenje, ki ga predstavim brez olepševanj, brez pridevnikov. Tudi delo zdravnika, kirurga, ki je tako zelo drugačno od našega vsakdana. Vznemirjenje traja brez konca, na trenutke se zdi bolj podobno filmu kot resničnosti. Kje lahko doživiš, da zjutraj s helikopterjem odletiš v drugo bazo, opraviš nekaj operacij, se v poznem popoldnevu s helikopterjem vrneš v domačo bazo, na večer doživiš raketni napad, čisto pred spanjem še oddelaš nekaj vaj v fitnesu? Seveda ni vsak dan tak, da ne bo zvenelo preveč idealno. So dnevi, ki so zelo neprijazni. Morda k zanimivosti pripomorejo fotografije, katerim (ne samo v Afganistanu) posvetim veliko pozornosti. Za dobro fotografijo bi tvegal marsikaj.
Vaše predavanje me je tudi opozorilo, da kljub poplavi podatkov prek medijev v Sloveniji sploh ne vemo, da gre v Afganistanu krvavo zares. Pretresljiv je bil Vaš komentar poslušalcem ob sliki anestezista (med operacijo), ki ima za pasom pištolo. Pa ne le on, ves operacijski tim je bil med operacijo oborožen. Obnovite, prosim, spodaj ta komentar o orožju. Žal je Afganistan le eden izmed nesrečnih krajev, kjer se dogajajo hude stvari in kjer gre krvavo zares. Takšnih krajev je veliko, le da se o njih poroča manj ali pa sploh ne. Še kdo ve, kaj se dogaja na Vzhodnem Timorju ali pa na Irianu? V Kongu? Trenutno prihajajo poročila o preliti krvi iz Sirije, drugi kraji so pozabljeni, čeprav morija še vedno traja. V zadnjih vojnah
so poljske bolnišnice postale tarče napadov zaradi posledično medijskih odzivov, česar si teroristi želijo.
V Afganistanu je bila stopnja (ne)varnosti »A«, kar pomeni nošenje orožja za pasom z naboji v orožju oz. cevi tudi za anesteziste, kirurge in ostalo osebje. Kolektivna varnost namreč izhaja iz osebne varnosti, na bojišču mora vsak najprej poskrbeti za lastno varnost. Na vojaški misiji je vsak pripadnik najprej vojak in šele nato opravlja naloge, za katere je usposobljen. Enostavno ni časa in priložnosti, da bi nekdo drug pazil nate. Če bo v konvoju zadet vojak na mitraljezu, bom moral pač, četudi zdravnik, odgovoriti z ognjem in braniti sebe in tovariše. Kot zdravnik kirurg sem tudi pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske in sem naučen ravnanja z orožjem.
Izrednega pomena je dobra telesna pripravljenost in psihofizična kondicija. Okolje je grobo in neprijazno, obremenitve velike. Seveda tudi znanje borilnih veščin pripomore k osebni varnosti, žal vedno bolj tudi na naših urgencah, kjer je osebje vse pogosteje izpostavljeno nasilju in prepuščeno samo sebi. Kakšen je bil transport iz Slovenije v Afganistan? Klimatske razmere? Opišite, prosim, operacijo, pri kateri ste v Afganistanu improvizirali ter uporabili čelno svetilko LED tovarne Petzl (cena približno 20 EUR), ki je približno 500-krat cenejša od tiste profesionalne, ki jo uporabljate v kirurgiji. Proti Afganistanu smo poleteli s transportnim letalom C-130. Veličasten stroj. Po le dobrih petih urah smo pristali v Heratu. Čeprav daleč, pa vendar vsega pet ur leta in bili smo sredi vojne, v popolnoma drugačnih razmerah. Vrednote miru in svobode ne cenimo dovolj, samoumevno se nam zdi sobotno pohajkovanje po tržnici, srečanje z znanci na kavi, popoldansko kolesarjenje; ne zavedamo se, da mir in svoboda nista tako samoumevna in da ju moramo negovati in varovati. Sploh ni malo krajev po svetu, kjer je hoja po ulici tvegana, lahko smrtno nevarna. Afganistan slovi po izredno grobem okolju: temperaturna nihanja v 24 urah lahko presegajo več deset stopinj Celzija, v poletnih mesecih se živo srebro povzpne do 45° C, izredno suh zrak, peščeni viharji, v vojaških bazah je pridodan hrup velikih letal in helikopterjev. Morda je zato skozi zgodovino Afganistan ostal neosvojen.
Vsa oprema je skrbno pripravljena pred samo misijo. Vsak kos opreme je premišljen in zelo uporaben. Če so to pač naglavne svetilke, ki svetijo odlično, v celoti nadomestijo podobne luči iz naših operacijskih dvoran, ki seveda nekajkrat presegajo ceno. Podobno je tudi z več drugimi stvarmi. Morda je prav kriza čas, ko lahko zopet razmišljamo o kirurških dogmah: je potrebno dvo- ali troslojno prekrivanje z materiali za enkratno uporabo Revija ISIS - Julij 2013
43