Forum za katero so strokovno usposobljeni, ampak jim naloži tavanje med tisočerimi spreminjajočimi se administrativnimi predpisi in za pravne laike nerazumljivimi pravilniki. Da plačuje specialiste družinske medicine zato, da prepisujejo podatke s papirja v računalnik, iz računalnika na drugi papir, iz kartona na napotnice in iz izvidov v karton. Da se dolgoročna učinkovitost zdravljenja prepušča vprašanju, ali bo bolnik upošteval navodilo in odpustnico iz bolnišnice ali izvid kliničnega specialista sploh odnesel svojemu izbranemu osebnemu zdravniku, ker sicer le-ta ne bo vedel, kaj se je z bolnikom dogajalo, katero terapijo jemlje in katere diagnoze so mu bile postavljene. Zelo bogati moramo biti, da čas, ki bi ga izbrani osebni zdravniki morali posvetiti bolnikom, ki jih imamo po vseh strokovnih standardih tudi več kot dvakrat preveč, namenjamo brskanju po raznih šifrantih, štetju predpisanih plenic in podlog za stomo, ugotavljanju skrivnostnega ključa, ki bi nam razkril, za obravnavo v katerih bolnišnicah bolnikom pripada povračilo potnih stroškov, in razjasnjevanju pravil, ki so napisana dvoumno in nerazumljivo in nimajo neposredne, včasih pa niti posredne povezave z našo stroko. Ne spoznam se na zdravstveno politiko in delovanje zdravstvenega sistema, vem pa, da mi trenutne razmere ne omogočajo, da bi se lahko dovolj posvetila ljudem, ki mi zaupajo svoje zdravje. Silijo me v prehiter, površen in nevaren način dela, s katerim ni zadovoljen
nihče. Ne bolniki, ki čutijo, da se jim ne posvetimo dovolj, ne zdravniki, ki v nemogočem tempu in kljub številnim neplačanim naduram izgorevamo in živimo v stalnem stresu in strahu, ko se sprašujemo, ali smo kaj spregledali in kako ter kdaj narediti vse, kar nam je z različnih strani naloženo. Vse, kar si želimo, je normalizacija razmer ter takšni delovni pogoj, v katerih bomo lahko ohranili veselje do dela ter lastno zdravje. Zaskrbljena sem, ker lahko z jasno odgovornostjo povem, da dela s tako velikim številom opredeljenih pacientov ne zmorem opravljati tako dobro, kot od mene zahtevajo strokovne smernice, zakonski predpisi in pravila ZZZS. Lahko pa bi ga opravljala bistveno lažje, če bi z nekaj jasnimi sistemskimi ukrepi prišlo do varne organizacije dela (predvsem na področju nudenja nujne medicinske pomoči), uvedbe strokovno utemeljenih standardov, ki določajo, koliko dela lahko zdravnik specialist družinske medicine strokovno opravi, administrativnih razbremenitev in prenosa določenih obveznosti, za katere resnično ni potrebna diploma medicinske fakultete, na druge kadre. V imenu sindikata Praktik.um
Polona Campolunghi Pegan, dr. med. Rade Iljaž, dr. med. E-naslov: polonacampolunghi@gmail.com
O zdravniških odnosih Zlata Remškar
Zdravniški poklic ni enostaven. Zahteva strokovno znanje, izkušnje, intuitivnost, sposobnost odločanja in prevzemanja odgovornosti za svoje odločitve ter ne nazadnje poštenost v komunikaciji z bolnikom in odkritost s kolegi.
Komunikacijske veščine imajo pri zdravniškem delu večji pomen, kot si običajno priznavamo. Verjetno je omenjeno podcenjevanje njihovega pomena pri zdravniškem delu tudi razlog, da poučevanja komunikacijskih veščin še vedno nismo sistematično vključili v proces izobraževanja slovenskih zdravnikov. Vzorec zdravniškega komuniciranja si vsak od nas tradicionalno izgrajuje sam ter temelji na naših psiholoških lastnostih in na pridobljenih praktičnih izkušnjah iz vsakdanjega dela. Kadar se v javnosti omenja zdravniško komunikacijo, se le-ta praviloma nanaša na zdravnikovo komunikacijo z bolnikom. 32
Revija ISIS - Julij 2013
Če se osredotočimo na slednjo, bi lahko ugotovili, da je vodenje bolnika z akutno boleznijo, kar zadeva komunikacijo z bolnikom, manj zahtevno od vodenja bolnika s kronično boleznijo. Z akutnim bolnikom namreč nimamo dolgotrajnejšega stika. Kronična bolezen pa zaradi svoje neozdravljivosti in postopnega napredovanja povzroči vračanje bolnika k zdravniku in njegovo vse večjo odvisnost od zdravnika. Sčasoma se zato ustvari njun odnos, ki je s trajanjem odvisnosti med bolnikom in terapevtom spremenljiv in se spreminja od popolnega zaupanja v terapevta do dvomov vanj ter celo odločitve za zamenjavo terapevta. Za občutljivega zdravnika je boleče zaznanje bolnikovega upravičenega ali tudi neupravičenega nezaupanja vanj, kar seveda lahko vpliva na nadaljnji odnos s tem kroničnim bolnikom. Zaupanje bolnika je namreč ključno, da lahko zdravnik uspešno vodi bolnika s kronično boleznijo. Če takšen nezaupljiv bolnik ob svojih dvomih dodatno zazna še zdravnikove dvome