Zavodnik
Zakaj članstvo v Zdravniški zbornici Slovenije? Marjan Kordaš
Zame velja pravilo, da vsako članstvo omejuje mojo svobodo, plačevanje članarine pa je finančno škodljivo. A kot vsako pravilo ima tudi slednje svojo (eno samo) izjemo. Njen mehanizem je zapleten in da bo branje manj dolgočasno, v tem zapisu posegam daleč v preteklost ter morda celo v njeno anekdotičnost: Prva organizacija, v katero me je včlanila mama okoli leta 1939 ali 1940, je bila Marijina družba. Za prepoznavnost smo člani dobili svetlomodro pentljo z Marijino podobo (kako stoji na polmesecu in obkrožena z zvezdami) na svetinjici. Seveda sem si jo takoj pripel, doma pa snel in dolgo proučeval. Končno sem sklenil, da si jo bom na zavihek suknjiča pripel le na naših prekleto dolgočasnih sestankih, sicer pa ne. V bistvu mi je bilo članstvo v Marijini družbi zoprno od vsega začetka zaradi pocukrane pobožnosti »poslovodečega« kaplana. Na srečo se je zoprnija končala z nemško okupacijo Kraljevine Jugoslavije.
Bolj problematično pa je bilo moje članstvo kot Pimpf (veja organizacije Hitlerjugend) proti koncu leta 1941. V šoli smo dobili obrazec v nemščini, ki naj bi ga izpolnili doma. Ker večine besedila nisem razumel, mi je pomagal oče. Ko sem mu svoj izdelek pokazal, mi je očital lepo pisavo, a jaz sem le skomignil z rameni, češ da je članstvo obvezno za vse. Sicer se nisem počutil kot izdajalec, a svojega tokratnega članstva nikakor nisem znal uskladiti z dejstvom, da je komaj nekaj mesecev prej kamniški Gestapo očeta zaprl, ga sicer kmalu izpustil ter da je zdaj le vprašanje časa, kdaj bo vsa naša družina izseljena v Srbijo.
Torej sem kot Pimpf – kot prav vsi moji vrstniki – vadil korakanje. Ob tem smo seveda tudi peli, največkrat Englandlied in Horst-Wessel-Lied, ne da bi razumeli besedilo.1 Sicer me pa tudi ni zanimalo. In tako je nekoč naša četa (Jungzug) korakala ter na ves glas pela Englandlied, petje nenadoma prekinila ter v slovenščini začela skandirati tole: Srač, Srač, Srač, Katarino nakrtač’.
Seveda sem pri skandiranju navdušeno sodeloval, ne da bi vedel, za kaj gre. A kmalu sem prepoznal ozadje: Naš vodja (Jungzugführer) Srečko (Srečo, Srač), nekaj let starejši od mene, je
bil takrat zaljubljen v Katro.2 Zato smo pod Sračevim vodstvom skoraj do iznemoglosti ponavljali korakanje okoli hiše, v kateri je stanovala, prav blizu našega vadbišča, kamniškega sejmišča... A četudi sem takrat, star komaj dobrih 10 let, že zdavnaj prebral Dogodivščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni ter bil seznanjen z galantnimi damskimi izpadi obrlajtnanta Lukaša, si nikakor nisem znal predstavljati, kako naj bi Srač svojo ljubljeno Katro (na)krtačil... Moje članstvo kot Pimpf se je de facto končalo nekako ob nacistični izgubi Stalingrada (februar 1943), de iure pa leta 1945 z ustanovitvijo DFJ (Demokratične federativne Jugoslavije).
Tretja izkušnja s članstvom v organizacijah – obogatena z negativnimi izkušnjami pri prejšnjih dveh – je izbruhnila proti koncu leta 1945, v IV. razredu takratne Nižje gimnazije v
1 Če bi poskusil interpretirati Englandlied, bi to bila interpretacija a posteriori in zato napačna. Najbolje jo je poslušati prek You-Tube, kjer je zlahka dostopna. Horst-Wessel-Lied, nekakšna nacistična himna, pa je dostopna bolj težko in je ponekod označena kot nedostojna in žaljiva. Za poslušanje se je treba nekoliko potruditi. 2 Jungzug (Mladinski vod) je bila temeljna vadbena formacija. Srač je kot vodja (Jungzugführer) med poveljevanjem in korakanjem nosil uniformo Hitlerjugend (rjavo srajco s črno ovratnico, črne hlače, vojaški opasač z značilnim bodalom), ne vem pa, ali je bil zato pri Katri bolj (ali manj) uspešen. Vsekakor pa je bil v nemščini popoln nevednež in je ob naši neposlušnosti preklinjal slovensko... Edina med nami, ki je tekoče govorila nemško (pravzaprav je bila dvojezična, saj je kot Nemka odraščala v Sloveniji), je bila Gerta Chiba, takrat 19-letna lepotica, ki se je medlo spominjam. Delala je pri kamniškem Gestapu. Ko se je v marcu 1944 s kriminalistom dr. Johannom Pühringerjem vračala iz Ljubljane, so ju pri Volčjem Potoku ujeli partizani. Zamenjava za takrat v Begunjah zaprte Kamničane ni uspela in oba sta bila ustreljena. Med svojim raziskovanjem dejavnosti VOS-a sem našel ne le zapisnik, kako so jo, vodjo Hitlerjugend v Kamniku, partizani zasliševali, temveč tudi njeno izjavo pred ustrelitvijo... 112
Revija ISIS - Julij 2013