Zdr avniki v prostem času
Kolo
Matjaž Lesjak Kolo gospoda Brenka je samo zase zahtevalo posebno pozornost. Prislonjeno na pošto je s svojo pojavnostjo ustavljalo mimoidoče, jih vleklo nase z vprašanji in s svojskim ugibanjem. Je kolo res uporabno ali je nekakšna muzejska past iz preteklosti? Se je v mesto pripeljal očanec iz stranske doline, kjer se je čas ustavil? Bo res kdo sedel nanj in se odpeljal za svojimi živimi opravki? Kolo je imelo v svoji glavi še vedno starinsko balanco z nazaj uvihanimi rogovi, da si ga lahko vodil kot na vajetih. Luč je imela spoštljive razsežnosti kamionskega žarometa, sedež pa je bil udobno razširjen, narejen po meri kakšne zajetne zadnjice in obljubljal prijetno vožnjo. Zadnji prtljažnik je bil dovolj močan, napere ravne, le rja se je plazila po njegovem kovinskem životcu in najedala celo verigo.
A kolo je bilo uganka samo za prišleke in pridaniče, ki so posedali po lokalih in oprezali za izgubljenimi priložnostmi. Drugi so vedeli, da se bo nanj vsak hip zavihtel gospod Brenko in se pognal za svojimi skrivnostnimi opravki. Ko je prišel iz pošte, je spretno pričvrstil cekar na prtljažnik, pocingljal in se v razkoraku povzpel na gonilo. Odvrtel se je po ulici naprej, pokončen in strumen in s stranskim nagibom glave lahno odzdravljal znancem in prijateljem. Gospod Brenko je s kolesom delil svojo starost. 70. leta je že pustil za sabo in tudi njega je že napadal koledar. A svoje sklepe je redno gladil s kolesarjenjem. Petek in svetek, poleti in v mrazu je pedaliral po mestu, krožil med pekarno, cvetličarno in lekarno, uslužno pripeljal in odpeljal, kar njegove vrstnice niso več zmogle ali pa se kar sam ponudil pri kakšnem bolj bolehnem upokojencu, da ga postreže z nabavo. Gospod Brenko je bil korenina, presušen kot kita, tanek, suh in žilav, gibčen in poskočen, vrtljiv v jezik in v pamet, ki mu je služila povsem primerno, da se je znašel tudi v vedno hitrejšem svetu. A svojega kolesa ni zapustil in ga ni posodobil. Postal je njegov kovinski del, transportni tovariš, telovadni pripomoček. Nekoč so mu res ukradli zvonec, zato je novega privaril. Drugo pa je ostalo tako, kot je bilo v davnini njegove mladosti. Na kolesu je tovoril včasih prav skrivnostne in nenavadne tovore. Cekar, ki je bil stalnica prtljažnika, je včasih dobil družbo izbočenih vrečk, veder, pokritih s papirjem, kartonastih škatel ali pa si je na koščena vretenca naložil kar majhen nahrbtnik. Nikoli ni bil prazen, vedno v uporabi, koristen, premičen in praktičen. Na tržnici je naložil krhke solatne glave, odpeljal vedro kurjekov do Micike, ki je z njimi zalivala rože, da so bolje cvetele, se v pekarni založil s kruhom in parkiral pred pošto, da je pobral zase in za sosede pakete, ki so jih zgrešili prejšnji dan. V lekarni je v trimesečnih presledkih dobil manjši zaboj zdravil, ki so mu jih prepisali zdravniki, a jih je v resnici večino podaril stokajočim sosedom. Gospo magistro je vedno nahecal, da mu je izmerila sladkor v kapljici krvi in redno se je živo razveselil, ko je videl, kako je njegova kri rdeča in voljna. Takrat se je sklonil k njej in ji povedal skrivnost polnokrvnosti: rdeča pesa in med in refošk na tešče, čez pol ure pa majhen glažek slivovke, da opere
žile kot Cevosan. Pomežiknil je magistram, ki so se vedno hihotale njegovim nasvetom, in se z življenjskim veseljem pognal na svoje vozilo, ki je ponižno čakalo v jeklenem stojalu. ***
Doktor Pečko ga je zdravil zadnjih petnajst let. Na redne kontrole se ni javljal, a občasno se je nepričakovano pojavil v ordinaciji in zdravnika podučil, kakšna bolezen ga je napadla in katera zdravila pričakuje, da bi to zahrbtnost odpravila. Doktor Pečko je že vedel, da mora gospod Brenko odbrenkati svoje ideje in da bo šele nato on prišel na vrsto za strokovno dopolnilo. Pogosto se gospod Brenko ni strinjal z njim in je odklanjal zdravila, če je le našel kakšno alternativo v zelenjavi in zeliščih. Prisegal je na česen, bučno olje, zeljne vehe in Eiserapfel. Strogo je preveril doktorja in v njegovih očeh zaznal votlo neznanje. Podučil ga je, da je že njegov prastari ata na ukaz presvetle cesarice posadil in jedel Eiserapfel, ki da odganja bolezni in drži zdravnika na varni razdalji. Bliže ko je zdravnik, prej bo našel kakšno bolezen. Doktor Pečko se je hahljal, saj je vedel, da gospodu Brenku ne bo prišel do živega. Redko sta dosegla sporazum o kakšnem zdravilu. Zadnjih pet let je doktor Pečko že vedel, kako mora sukati besede in ponavadi je zaključil svoje priporočilo s stavkom, da imenovano zdravilo nima tistih stranskih učinkov. Potem je diskretno umolknil in upognil pogled. Zamere med njima sicer ni bilo več, spomin pa je še plaval v zraku.
Pred nekaj leti je po mučnih pogajanjih skoraj prepričal gospoda Brenka, da mu bo koristila nedolžna tabletka za prostato. Ko je že kracal recept, ga je pacient strogo prijel za roko in ga uročil s pogledom. Moment, moment, je nevarno zvišal glas, kako pa ta vaš strup vpliva na mojega prijatelja za šlicem? Doktor Pečko se je nepazljivo posmehnil in z nekaj folklornimi dopolnili menil, da tega pa gospod Brenko pri svojih letih verjetno sploh ne bo opazil, saj je njegova garancija že davno potekla. Zrak v ordinaciji se je zgostil in ohladil. Gospod Brenko se je naslonil na svoj koščeni hrbet, preletel prste in noge in se zazibal. Tišina je bila ravno prav odmerjena in dovolj glasna, da je doktor ugotovil, da je zgrešil tarčo. Premeril je suhljato grinto, ki ga je zamerljivo in užaljeno gledala s stola, in hitro izprašal svojo vest. Pa menda ja tale starina še ne ordinira med nogami? Ne samo da je star, tudi grd in zverižen je. Gospod Brenko se je tiho majal na stolu in se počasi začel samozavestno smehljati in nihanje je prehajalo v prikimavanje. Ne mine teden, da ne greva z mojim zvestim prijateljem na jago in še zmeraj upleniva kakšno srnico. Zadovoljno in samovšečno je sprostil ozračje in pustil doktorja v čudenju. Če tale vaša tabletka škoduje mojemu prijatelju, jo kar sami pojejte. Do sedaj mi je zvesto služil, vedno stoji toliko časa na straži, da pričara nasmeh na usta mojih prijateljic. Mojbog, je padlo iz doktorjevih ust, ali jih imate več? Gospod Brenko je vstal, se zvito nasmehnil in skomignil z Revija ISIS - Julij 2013
107