Zdr avniki v prostem času najlepše takrat, ko je ob zlati pšenici ob njih valoval nežen kot nebo moder lan v družbi rdečih makovih cvetov.
Kmalu sem spoznala, da moja odločba o honorarnem delu v velikih sobanah stare graščine, ki je bila takrat edino zadnje zatočišče za bolne in ostarele daleč naokrog, ne zadošča njihovim zdravstvenim potrebam. Odgovor na tovrstna prepričevanja je bil, je še danes v zdravstvu in bo tudi zanamcem stalnica – pomanjkanje finančnih sredstev. Zato sem v svoji mladostni zagnanosti, polna ljubezni do bolnikov, vzela zadevo v svoje roke. Odločila sem se za dodatno, prostovoljno, neplačano delo s temi ostarelimi bolnimi ljudmi. Tako so bili moji prosti popoldnevi namenjeni njim. S prizadevnostjo obeh medicinskih sester nam je uspelo s pravočasnimi pregledi, uvedenimi laboratorijskimi preiskavami in ustrezno terapijo že v prvem letu zmanjšati smrtnost na polovico. Naše veliko zadoščenje in izboljšanje zdravstvenega stanja oskrbovancev pa je spremljala vse večja nejevolja zunanjih iskalcev prostih postelj in daljšanje čakalne dobe na nje.
Iz tega začetnega zdravniškega obdobja se še spominjam svojega prvega članka na zdravstvenem področju, objavljenega v Pomurskem Vestniku leta 1972: »S čim so zadovoljni oskrbovanci Doma počitka v Rakičanu«, in poznejšega iz istega leta: »V Domu počitka Rakičan dobro prestali cepljenje.« Ko se po končanem dolgoletnem zdravnikovanju rada pogosto vračam v deželo mrtvih rokavov Mure, belih lokvanjev, štorkelj in drugih redkih vrst ptic, mi v Murski Soboti in Rakičanu vselej oživi spomin na velikodušnega ljubljanskega profesorja interne medicine in moje začetne zdravniške korake v rodni deželi. Bilo je nemalokrat težko, toda kljub vsemu lepo, vredno moje mladostne zdravniške poti.
Karolina Godina, dr. med. (desno), z glavno sestro Francko Drvarič (v belem) in srednjo medicinsko sestro Elizabeto Pozderec iz Doma počitka Rakičan pred tamkajšnjo graščino leta 1972.
Kaznovanje Albert Juteršek
Pred štiridesetimi leti smo bili na desetdnevnih »sindikalnih« počitnicah v bližini Poreča, v Špadičih, kjer je imel zdravstveni dom nekaj bivališč za svoje delavce. Bilo je po dežju, morje je bilo še hladno in otroci so se igrali v mivki balinišča. Zgradili so si gričke, polnili svoja majhna vedra z mokro mivko, postavljali stožce in med njimi gladili ceste. Starši smo sedeli v travi in uživali v miru. Tedaj pa je tišino prekinil krik in nato jok. Punčka kakih štirih let je jokala in si z glave in obraza brisala mivko. Fantek, približno enake starosti je tekel od nje k drugemu gričku in otroka, ki se je tam mirno igral, udaril z železno otroško lopatko po glavi. Tudi ta otrok je zajokal in ni razumel, zakaj je dobil nenadni udarec. Fantek je tekel naprej in vsakega otroka udaril po glavi.
Poprej sem ga videl, da se je dolgočasil ob štirih igralcih taroka, dveh mladih parih. Nihče od njih se ni zmenil zanj, niti za vrišč, ki ga je povzročal. Tekel je po mivki naprej. Bil sem prepozen, da bi popolnoma zaščitil svojo štiriletno hčerko, lahko sem pa 96
Revija ISIS - Junij 2013
fantku še rekel, da ga bom po riti, če bo še enkrat prišel mimo. Pogledal me je, kot da me ne razume, tekel k naslednjemu otroku, ga z udarcem spravil v jok. Zadnji v vrsti, jokajoč, ni bil več zanimiv in fantek je pritekel do mene, vihteč lopatko. Kar polno sem bil zaposlen, ko sem ubranil z eno roko udarec po hčerkini glavi, z drugo roko pa sem le malo oplazil zadnjico tekača, toliko da je za trenutek zastal in se obrnil.
Njegova starša v četverici s tarokom se nista zmenila za dogajanje, bil sem pa besen, da bi se spopadel z vsemi štirimi. Fantku sem mirno rekel, če mi čisto malo posodi lopatico, da bom na gričku iz mivke, zraven katerega sem počepnil, naredil potko. Podal mi je lopatko, zgladil sem v mivki cesto, nato sem hotel narediti še tunelček, pa je bila mivka že presuha. Vprašal sem ga, če bi lahko on naredil potko naprej, in mu podal lopatko. Počepnil je ob gričku, naredil potko in me nekoliko začudeno gledal, pa rekel: »Ati«. Prav zares se mi je zasmilil. Od takrat naprej ni bilo več joka pri igri, igra taroka pa je tudi tekla naprej.