Zdr avniki v prostem času
Bilo je nemalokrat težko, toda kljub vsemu lepo, vredno začetne zdravniške poti V pomoč in spodbudo mladim pri iskanju delovnih mest Karolina Godina
Ob zaključku študija na Medicinski fakulteti v Ljubljani na oddelku za splošno medicino in opravljenem stažu v kliničnih ustanovah v Ljubljani mi je profesor dr. Stanko Mahkota, predstojnik Interne klinike, napravil nemalo presenečenje. Na podlagi njegove ocene o mojem »vestnem delu in prizadevanju za bolnike« mi je ponudil specializacijo iz interne medicine na tamkajšnji kliniki brez običajnega predhodnega nekajletnega dela v splošni ambulanti.
To je bilo zame, rojeno kmečkim staršem v prekmurski vasi Dolnja Bistrica, veliko priznanje uglednega strokovnjaka na področju takratne slovenske in jugoslovanske interne medicine. Ponudba je udarila kot strela z jasnega v moj mladostni načrt – končati študij medicine in se vrniti v Prekmurje, ki je bilo že takrat v gospodarskem in političnem pogledu močno odrinjeno od slovenske prestolnice. Vrniti se v pomoč bolnikom in v zahvalo staršem, ki sta kljub težkemu življenju na kmetiji dala obema hčerama možnost visokošolskega študija. S težavo sem odklonila profesorjevo velikodušno ponudbo in mu obljubila, da se vrnem v Ljubljano, ko poravnam svoj dolg. Še danes slišim,
Štorklje v svojem gnezdu na Dolnji Bistrici leta 1972.
kako, sklonjen nad svojo pisalno mizo, zaključuje najin pogovor: »Vrnili se boste razočarani. Toda za nas bo že prepozno.« Tako sem se leta 1971 zaposlila v Splošni ambulanti Pomurskega zdravstvenega doma v Murski Soboti in kot začetnica stanovala ves čas v stari hiši na obrobju mesta kot podnajemnica. Zaradi pomanjkanja zdravnikov sem z veseljem že v začetku sprejela še dodatno honorarno delo, dvakrat tedensko po 2 uri v popoldanskem času, v Domu počitka Rakičan, oddaljenem 3 do 4 km od mojega prvega delovnega mesta. V njem je bilo takrat 145 oskrbovancev iz več občin. Od teh je bilo več kot 100 nepomičnih, nemalo umirajočih. Za vse sta skrbeli dve redno zaposleni medicinski sestri. Moje prvo prevozno sredstvo po cesti skozi polstoletni drevored topolov k stari rakičanski graščini je bilo črno žensko kolo znamke Rog. Kupila sem ga iz prve zdravniške plače obenem s pralnim strojem znamke Gorenje, prvim darilom za moje starše. To kolo mi služi še danes za krajše izlete. Hranim ga kot spomin na tiste nepozabne prekmurske poti k Domu počitka Rakičan, oddaljenemu od ljudi. Te so bile
Zdravstveni delavci iz Splošne ambulante v ZD Murska Sobota na pikniku pri predstojnici Anici Gregorc Kastelic, dr. med., ob Blagoškem jezeru leta 1972 (prva od leve je infektologinja v pokoju, prim. Vilma Vlaj, dr. med., Karolina Godina, dr. med., sedi desno v belem. Revija ISIS - Junij 2013
95