S knjižne police SFRJ (str. 33). Da sploh ne omenjam legende k slikam v poglavju Potniki in potniški vagoni (str. 39–53), ki bralcu prikažejo, kako »nobel« je bila železnica nekoč: »Mi smo pa nobel, doma imamo klavir, za večerjo pa govorimo francosko« (str. 51)... Ali si dandanes lahko predstavljamo, da so bile nekoč kolodvorske restavracije vrh kulinarične ponudbe, z natakarji v frakih, z mizami s snežno belimi prti na peronu (str. 195, 471). V to svojo arbitrarno razdelitev zgoraj ne morem vključiti nekaterih t. i. sladkorčkov, zato jih bom spodaj navedel posebej: Fotografije in komentarji o Titovem Modrem vlaku. Slednji pa je bil v bistvu le slepilo; na svojih potovanjih se je Tito peljal v motornem vlaku, ki je – kot pravimo »za vsak primer delovanja notranjega sovražnika« – vozil približno 15 minut pred Modrim vlakom (str. 607–611) ... In približno enako se bere komentar o vlaku, s katerim se je prestolonaslednik Peter II. Karađođević iz svoje rezidence na Bledu (od)peljal na smučarski izlet v Planico (str. 605). Ali kako so strojevodje mukotrpno vadili, da so vlak s kako kronano glavo ustavili natančno pred rdečo preprogo (str. 597). In končno, a ne nazadnje, se tragikomično bere zgodba, kako je nepomembna vrtna ograja pred železniško postajo v Gorici leta 1947 postala državna meja med Jugoslavijo in Italijo (str. 409). Mlajše generacije medicincev velja spomniti, da je na MF nekoč obstajal predmet Predvojaška vzgoja. Ko sem bil v prvem letniku, smo spomladi 1951 nekje v Tivoliju vadili t. i. »kretanje po azimutu«. Ker o tem nismo imeli pojma, smo končali nekje ob takrat še delujoči Pionirski železnici (str. 541–547).
Toplotni stroji so me privlačili že od nekdaj. A Bratetova knjiga me je ponovno spodbodla, da sem najprej obnovil svoje že pozabljeno gimnazijsko znanje o Carnotovem ciklusu, nato pa – precej površno – zgodovino razvoja parnega stroja. S skokom vstran: šele ob tej knjigi sem dokončno pogruntal mehanizem Stirlingovega toplotnega stroja ...
Če povzamem Bratetove komentarje na predstavitvi knjige, je s parnim strojem potekalo takole: Sprva je bil skoraj kot nekakšna stavba. Ko ga je človeku uspelo pomanjšati in postaviti na vozilo, je bilo jasno, da se ne bo premikalo po skoraj neprevoznih blatnih kolovozih tistega časa. Se pravi, začelo se je na tračnicah in postaje so bile sprva tam, kjer je bilo mogoče naložiti gorivo in natočiti vodo. Tako se je začel tehnični boj, kako po eni strani zmanjšati velikansko porabo vode in goriva, na drugi strani pa, kako skrajšati čas od trenutka, ko kurjač zakuri parni kotel, do trenutka, ko strojevodja lokomotivo spravi v pogon. V mojih gimnazijskih časih so parne lokomotive s sabo prevažala nekaj ton premoga in več kubičnih metrov vode; mehanski izkoristek goriva je bil približno 6-odstoten. Kurjač je moral zakuriti kurišče lokomotive vsaj nekaj ur pred startom. Na nekaterih postajah je strojevodja splezal z lokomotive in z oljno mazalko namazal vse drsne ležaje pogonskega vzvodovja na obeh straneh lokomotive ...
Spomnimo se: Prva železniška proga Stockton and Darlington Railway je bila odprta leta 1825. Za »pravo« prvo železniško pa šteje proga Liverpool–Manchester, ki je bila odprta leta 1830. In komaj slabih 20 let pozneje je z Dunaja pripeljal prvi vlak v Ljubljano. Se pravi: Kakršna koli je že bila – ali ni bila – Habsburška monarhija, je bila ob njenem koncu, leta 1918, Slovenija docela prepredena z železniškim omrežjem.
Zgodovina slovenskih železnic na razglednicah je ena tistih knjig, ki opozarja, da smo Slovenci živeli na prepihu narodnostnih identitet, da pa smo prav zato bili – in še vedno smo – del evropske duhovne in materialne kulture. Zato je ta knjiga – če uporabim nekoliko obrabljen izraz – kot freska iz preteklosti. Da je (ta) naša preteklost bistvena sestavina (temelj?) naše sedanjosti, da pa si te naše bistvene sestavine žal sploh ne znamo predstavljati – več. Marjan Kordaš
E-naslov: marjan.kordas@mf.uni-lj.si
Tone Pavček: Angeli Založba Mladinska knjiga, 2012 Veliki slovenski pesnik Tone Pavček je lansko leto, preden se je izmučen od hude bolezni poslovil, dokončal svojo zadnjo pesniško zbirko, ki opeva angele. Prepričan, da so angeli, tako kot ljudje, sila različni, a skoraj vedno pripravljeni, da storijo kaj dobrega, je ustvaril literarno umetnino, ki navdušuje staro in mlado. Pavčkove Angele občudujejo 80
Revija ISIS - Junij 2013
celo tisti, ki ob besedni zvezi »slovenska poezija« sicer običajno zavijajo z očmi in strižejo z ušesi.
Zadnja pesniška zbirka Toneta Pavčka, »Angeli«, je hvalnica življenju, ljubezni in dobroti – vrednotam, ki jih je pesnik občudoval, spoštoval in cenil. Angeli, kot vrhunska poetična mojstrovina, so družinska stvaritev. Pri