V spomin
Asist. dr. Janko Kovač, dr. med. (20. 3. 1968–20. 3. 2013) Na pragu pomladi, prav na svoj rojstni dan, nas je po dolgotrajni in težki bolezni zapustil prijatelj in sodelavec dr. Janko Kovač. Vse do zadnjega smo skupaj z njim upali na skorajšnjo ozdravitev, na ponovna vsakodnevna srečanja ob skupnem delu na nefrološkem oddelku, kjer smo skupaj preživeli skoraj dvajset let.
Dr. Janko Kovač se je rodil v Slovenskih Konjicah pred petinštiridesetimi leti. V šolskih letih je uspešno sodeloval na tekmovanjih iz matematike. Zanimanje za naravoslovje in globoko humanistično usmerjenost je združil ob študiju na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Že v času študija je raziskoval in delal, najprej na Anatomskem inštitutu kot preparator, nato je bil demonstrator, vodil je vaje in zatem delal kot asistent. Več let je nesebično pomagal ljudem kot sodelavec telefonskega Klica v duševni stiski. Leta 1995 se je zaposlil na Kliničnem oddelku za nefrologijo UKC Ljubljana, opravil specialistični izpit iz nefrologije, magistrski študij s področja hemodialize in zatem doktorat s področja transplantacije ledvic. Uspešno je sodeloval pri raziskovalnem delu, bil je avtor in soavtor številnih člankov v domačih in mednarodnih publikacijah. Kmalu se je izkazal kot odličen in priljubljen mentor in učitelj študentom in mlajšim kolegom. Svoje široko znanje je rad delil z drugimi, bil je izvrsten predavatelj, pogosto povabljen na različne, ne le nefrološke, pač pa tudi širše strokovne prireditve, od Tavčarjevih dni, srečanj Združenja internistov do različnih tečajev za družinske zdravnike. Sodeloval je tudi v mnogih televizijskih in radijskih izobraževalnih in kontaktnih oddajah s področja zdravstva in kot strokovnjak odgovarjal na vprašanja bralcev v reviji Viva. Ob vseh drugih obveznostih je ostal predan osnovnemu poslanstvu, skrbi za bolnika. Neposredno delo z bolniki je opravljal skrbno in s človeško toplino. S strokovnim znanjem, neposrednim in osebnim pristopom si je pridobil zaupanje in spoštovanje bolnikov, za katere je skrbel. Priljubljen je bil tudi med kolegi in osebjem ne le našega oddelka, pač pa tudi vseh drugih enot, kjer je opravljal konziliarno službo in pomagal bolnikom. Imel je številne zamisli, kako na svojem ožjem strokovnem področju izboljšati postopke zdravljenja, mnoge je tudi uresničil. Prvi je v našo ustanovo uvedel ultrazvočno vodeno uvajanje centralnih venskih katetrov za hemodializo, zatem pa s predavanji in prikazi svoje ekspertno znanje razdajal tudi po preostalih bolnišnicah v Sloveniji. Odšel je prezgodaj, mnogo prezgodaj, zato mnoge njegove ideje žal ostajajo neuresničene.
Pomlad se je že razcvetela, sonce je visoko, ko ti pišem v slovo. Vem, moral bi prej, a spomini so bili premočni, beseda ni stekla. Nisi bil le odličen strokovnjak, mnogo več si nam pomenil, dragi Jani. Kolegialen, vedno pripravljen pomagati, vztrajen, družaben in odprt za pogovor ob kavici med odmorom. Za vedno mi bodo ostali v spominu najini dolgi pogovori, najprej o bolnikih, delu, najina skupna strast – žilni katetri, sto in ena podrobnost, drobne skrivnosti tvojega mojstrstva. In mnogo več, prijateljstvo, tovarištvo, veselje do življenja, mladeniška volja in moč … Koliko kilometrov sva prehodila skupaj dan za dnem na poti med Leoniščem in glavno stavbo Kliničnega centra? Koliko drobnih niti razumevanja in prijateljstva spletla ob čaši dobrega vina in pogrinjku s sirom in pršutom, ki si ga rad pripravil doma? Da, dom in 78
Revija ISIS - Junij 2013
družina sta ti bila najsvetejše. Med študijem si bil dejaven član študentske organizacije in vodja komisije za mednarodno izmenjavo študentov, tam si spoznal in vzljubil Špelo, bodočo soprogo in mater tvojih ljubih fantičkov, Jureta in Vida. Otroci so ti bili največje veselje in hkrati skrb. Pogosto si nam opisoval številne dogodivščine na izletih v planine, trenutke brezskrbne razposajenosti na taborjenjih v dolini Trente in še posebej zgodbe s počitnic ob morju, v Komiži na Visu, pri gostoljubnih domačinih, ki so tvojo družino kar posvojili, te naučili peči ribe in okušati dalmatinsko vino, morje, sonce in življenje. Ljubil si mlajšega brata Matijo in bdel nad njim, dokler ni pogumno vzletel v svet.
Otroško si bil navdušen nad tehničnimi igračkami, oblečen kot medved, pripravljen na ure dolgo čakanje v prebujajočem ledenobridkem bostonskem jutru, da si ga v tretje le ponosno stisnil pod pazduho, svoj novi i-Pad. Pa zelo podobna zgodba z i-Phone. In cela galerija filmov. Pa fotoaparat, tvoj stalni spremljevalec, in neštete podobe, najljubše – otroci in Špela, Špela in Iran in planine, Komiža ... Ljubil si ples in glasbo, trobenta, pa Zoran Predin, se spomniš, kako je, pa krava, ki je pojedla klobuk ..., ljubil planine, turno smuko na Komni z družino in v družbi prijateljev. Pa bosonogi tek, tisočletno izročilo skrivnostnih Indijancev, ki ga ne bova mogla skupaj poskusiti. Na zimske podvige si se včasih pripravljal s kratkimi hitronogimi jesenskimi vzponi na Šmarno goro, kar po končanem delu. Tudi sam sem te nekajkrat spremljal, kratek postanek na vrhu, pa že po mraku spotikajoč se navzdol. Tudi na težke preizkušnje, ki ti jih je namenila usoda, si se skrbno pripravil, da bi ohranil kar najboljšo psihično in fizično kondicijo. Tek, telovadba, kasneje vztrajna hoja v krogih okoli in okoli stopnišča šestega nadstropja, stokrat naokrog, da ohraniš moč, da bo le telo vzdržalo. Volja do življenja, ljubezen do družine, neizmerna skrb za sinova, nekonvencionalna duhovna priprava, obred s kamni – spet Indijanci, osredotočenost na cilj, premagati bolezen, vse to ti je vlivalo moč in pogum. A telo ni vzdržalo ... Telo omaga, duša poleti v nebo, ostala pa bo misel nate. Bil si nam vzoren učenec in mnogim učitelj, pravi kolega in predan zdravnik, predvsem pa dober človek in prijatelj za vedno. In borec vse do konca. Takega te bomo ohranili v spominu. Počivaj v miru! Vladimir Premru