Strokovne publik acije
Alenka Kraigher, Alojz Ihan, Tadej Avčin: Cepljenje in cepiva – Dobre prakse varnega cepljenja Izdali in založili: Sekcija za preventivno medicino SZD, Sekcija za klinično mikrobiologijo in bolnišnične okužbe, Inštitut za varovanje zdravja RS. Ljubljana, 2011. Tisk: Grafika. Naklada: 3000 izvodov. Mehka vezava, 173 strani. To je prvi slovenski učbenik o cepljenju, ki ga je pripravila skupina strokovnjakov s področja epidemiologije, imunologije, pediatrije, infektologije, javnega zdravja, farmacije in prava.
Cepljenje je najbolj enostaven, varen in učinkovit ukrep za preprečevanje nalezljivih bolezni. Menijo, da spada cepljenje med največje uspehe v zgodovini medicine in hkrati tudi med največja upanja za prihodnost medicine.
Danes lahko s cepljenjem preprečimo številne nalezljive bolezni, tuberkulozo, davico, tetanus, otroško ohromelost, oslovski kašelj, ošpice, mumps, rdečke, norice, hepatitis A in B, gripo, rotavirusne okužbe, klopni meningoencefalitis, tifus, steklino. Meningokokne, pnevmokokne okužbe in okužbe s hemofilusi influence tipa b preprečujemo s polisaharidnimi cepivi. Imunogenost in čas zaščite za meningokokne in pnevmokokne okužbe so močno izboljšala konjugirana cepiva. V letu 2006 smo dobili cepivo proti humanim virusom papiloma. S cepivi lahko preprečujemo še nekatere druge okužbe, ki jih v Sloveniji ni (npr. rumeno mrzlico, japonski encefalitis).
Mikrobiologija je veda, ki izredno hitro napreduje in se neverjetno hitro razvija; znanstveniki po vsem svetu se trudijo, da bi razvili nova cepiva proti nalezljivim boleznim, za katere cepiv še nimamo, da bi izboljšali doslej poznana cepiva in da bi povečali njihovo varnost in učinkovitost. Cepljenje v Sloveniji ureja Zakon o nalezljivih boleznih, ki tudi določa, katera cepljenja so obvezna. V knjigi so navedena navodila, priporočila in uredbe, ki pri nas urejajo področje cepljenja in jih morajo cepitelji ne le poznati, ampak se morajo po njih ravnati. Sorazmerno velik delež cepljenih proti posameznim
boleznim v Sloveniji zagotavlja ugodno stopnjo zaščite pred razširjanjem nalezljivih bolezni in varuje tudi redke necepljene. Alenka Kraigher je opozorila na gibanja, ki so se pri nas pojavila v zadnjem času in ki zaradi različnih razlogov odvračajo starše od cepljenja ter ponujajo alternativne metode za vzpostavljanje imunosti. Naloga zdravnikov je, da se tem staršem še posebej posvetijo.
Alojz Ihan je razložil, da zasnova cepiv temelji na naravnem pojavu odpornosti po prvi okužbi. Cepiva na nenevaren način posnemajo okužbo in izrabijo naravno zmožnost človeškega imunskega sistema, ki ob vdoru tujka v organizem spodbudi imunske celice, da v tednu ali dveh izdelajo protitelesa, ki uničijo vsiljivce. Nalezljive bolezni, pri katerih so cepiva učinkovita, delujejo tako, da za njimi ljudje zbolijo samo enkrat in potem nikoli več. Proti njim se razvije učinkovit in trajen imunski odziv. Po tednu ali dveh od okužbe se specifične imunske celice (limfociti T in B) v zadostni količini namnožijo v dolgo živeče spominske celice. S svojim delovanjem, tvorbo protiteles in citotoksičnostjo zamejijo bolezen, namnoženi limfociti ostanejo v telesu. Ob vsaki naslednji okužbi z enakim povzročiteljem že razmnoženi spominski limfociti takoj izdelajo zaščitno raven protiteles in preprečijo nastanek bolezni po ponovnih okužbah. Podrobno je opisal imunski odziv po vnosu živih in mrtvih cepiv. S. Javornik je predstavila cepiva, A. Kraigher in M. Sevljak Jurjevec pa sta podrobno prikazali organizacijo cepljenja. Zelo zanimivo je poglavje »Cepljenje – dobra praksa« avtoric V. Plevnik Vodušek, A. Kraigher, M. Grgič Vitek, ki opisujejo pravilno komuniciranje s starši, omenjajo pregled pred cepljenjem, kontraindikacije za cepljenje, nepravilne kontraindikacije za cepljenje, pripravo cepiv in izbiro mesta cepljenja ter dajanje cepiva. M. Grgič Vitek je navedla posebne okoliščine pri cepljenju. Cepljenje posebnih skupin so obravnavali: L. Bregant cepljenje nedonošenčkov, N. Toplak, T. Vesel, G. Markelj in T. Avčin cepljenje bolnikov s kroničnimi revmatskimi boleznimi in s primarnimi imunskimi pomanjkljivostmi, M. Grgič Vitek in J. Pretnar pa cepljenje bolnikov po presaditvi krvotvornih matičnih celic. V tem poglavju je navedeno preprečevanje tetanusa in virusnega hepatitisa B ob poškodbi z cepljenjem in preprečevanje stekline. Naštete so tudi indikacije za nadzorovano cepljenje v bolnišnici. Po cepljenju se lahko pojavijo neželeni učinki. Vendar pa V. Učakar in A. Kraigher ugotavljata, da so večinoma blagi in prehodni. Za posameznika je tveganje, da bo dobil okvaro zaradi cepljenja,
Revija ISIS - Junij 2013
75