Intervju
Med preživljanjem prostega časa.
Prim. Diana Gvardijančič, dr. med. Štefan Grosek
Lep pozdrav prim. Diana Gvardijančič, dr. med. Najlepša hvala, da ste se odzvali vabilu na pogovor. Poznava se že zelo dolgo. Z leti ste postali izjemna kirurginja za otroke v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, na Kirurški kliniki, Kliničnem oddelku za abdominalno kirurgijo. Vaše področje je kirurgija trebuha. Zakaj kirurginja in zakaj delo z otroki? Kirurgija zato, ker je to ena od tistih vej medicine, kjer je hitro viden rezultat. Če se pravilno odločaš, imaš hitro dobre rezultate. Zakaj z otroki? Zato, ker je to najlepši del kirurgije. Ko se pri otroku ali novorojenčku odločiš za operacijo in jo dobro narediš, si jo dobro naredil za 90 let ali več. To je najboljši del tega. Opišite nam, prosim, kaj pomeni za vas operacija otrok s prirojenimi napakami v trebuhu ali v trebušni steni. Se taka operacija zelo razlikuje od kirurgije odraslih? No, v osnovi je kirurška tehnika enaka pri otroku ali odraslem. Pomembno je znanje in védenje, kako operirati, poznati in se odločiti za pravo tehniko, vedeti, koliko se lahko odreže, na kaj je treba paziti, in seveda vse pravilno zašiti. Pri otrocih je ta proces kirurškega dela veliko lepši. Anatomija se pokaže taka, kot mora biti, ali pa se pokaže anomalija. Če si prav naučen, jo hitro najdeš in veš, kako jo je treba rešiti. Zame je to lepša kirurgija kot kirurgija odraslih. Prav gotovo zato, ker so strukture v trebuhu majhne in lahko dosegljive, ker niso nikoli globoko in do njih lažje dostopamo. Kaj pa kirurgija ekstremno majhnih nedonošenčkov, ki zbolijo z nekrotizantnim enterokolitisom. To je vsaj v mojih očeh izredno zahteven poseg, saj operirate tkiva, ki so majhna in nezrela. Vemo, da je smrtnost še vedno
zelo visoka. Kaj je pri tem delu pomembno, kaj vas zadovoljuje in kaj vas žalosti? V kirurgiji nedonošenčkov sama operativna tehnika, čeprav je vse majhno, ni bistveno drugačna. Bistveno pa je, da te majhne strukture v trebuhu res dobro prikažeš in da vzameš manjše šive, primernejše instrumente. Kar pa zadeva sam poseg v trebušni votlini, je pravzaprav zastrašujoče, kako hitro se pri majhnih nedonošenčkih zgodi, da se nekje samo narahlo dotakneš, pa se tkivo lahko začne trgati, krvaveti. Zato je pri teh operacijah pravzaprav res zoprno, ker je treba biti tako strašno pazljiv, ker je vse tako nežno in občutljivo. Eden od teh najbolj pomembnih organov pri operacijah so seveda jetra, kajti čim se jih dotakneš, je lahko kaj narobe. Sama odločitev, koliko črevesa je slabega, je pravzaprav veliko lažja, kot pa paziti na sosednje organe. Na koncu teh operacij pravzaprav nikoli nimaš zelo dobrega občutka, ker si vedno tehtal, koliko pustiti, koliko vzeti, zelo hitro je odvzeto preveč in lahko postane otrok zaradi tega kratkočrevesen. Zelo hitro se lahko tudi zgodi, da odstraniš premalo in je v trebuhu ostalo še hudo bolno črevo, kar zahteva še en operativni poseg. Ali ste zadovoljni glede možnosti, ki jih imate na voljo, da opravite ustrezno diagnostiko, preden operirate otroke? Kako sodelujete z zdravniki, ki opravljajo slikovno diagnostiko? To je malce izzivalno vprašanje. Dokler je v hiši specialistka radiologije dr. Živa Zupančič, nimamo nobenih problemov. Ko se pokličemo, se vse dogovorimo, dobimo vse preiskave, ki jih potrebujemo, tudi pokliče nas zraven, da gledamo ultrazvoke skupaj in ostale slikovne preiskave ter se nato skupaj lažje Revija ISIS - Junij 2013
39