Mladi zdr avniki zdravnike in se trudi čim prej urediti ta problem, kolikor je to sploh v njeni moči.
Značilnosti razpisovanja specializacij v Sloveniji Tina Šapec, vodja Oddelka za podiplomsko usposabljanje, licence in register zdravnikov na ZZS, nam je predstavila značilnosti razpisovanja specializacij in potek pripravništva. Predstavila je tudi nekaj aktualnih problemov, ki so v precejšnji meri rešljivi, in povedala, kam se lahko obrnemo za dodatna pojasnila. Izrazila je zaskrbljenost nad naraščajočim trendom odhajanja slovenskih zdravnikov v tujino.
Prof. dr. Bojana Beović, sicer predsednica Sveta za izobraževanje, je mladim predstavila vlogo in dosedanje delovanje omenjenega sveta, ki bedi nad stalnim podiplomskim izobraževanjem in specializacijami. Predstavila je različna mnenja glede sprememb pravilnika o izbirnem postopku za specializacije in aktualen pogled sveta na to problematiko. Izrazila je podporo temu, da se bo svet še naprej trudil ohranjati raven razpisov
specializacij v trendu približevanja evropskim povprečjem, ne pa zgolj nadomeščanju npr. upokojenih zdravnikov. Po predstavitvah so bila na vrsti vprašanja udeležencev, na katera so odgovarjali prim. Andrej Možina, Konrad Kuštrin, Tina Šapec, prof. dr. Bojana Beović in Valentin Sojar. Živahna debata je postregla z mnogimi težavami mladih zdravnikov. Med razpravo se je pokazalo, da so pri marsikaterem problemu mnenja zelo podobna na vseh straneh, predvsem lahko izpostavimo probleme zaposlovanja. Pri razpisu specializacij in pri volontiranju pa so bili predstavljeni različni pogledi na tovrstno problematiko. Glede na burno debato lahko zaključimo, da je bil sestanek začetek poti odprtega pogovora in skupnega reševanja perečih aktualnih tem, ki bremenijo današnje mlade zdravnike in zobozdravnike. Zato je ob zaključku srečanja sledilo ponovno povabilo vsem prisotnim k aktivnemu udejstvovanju pri spremembah in k pošiljanju predlogov na ZZS ali na Komisijo za mlade zdravnike. E-naslov: helena.haskaj@gmail.com
Rad simuliram … pa nisem hipohonder … Peter Poredoš
Glede na datum rojstva sodim med najmlajše člane generacije X, čeprav se po miselnosti uvrščam bolj v generacijo Y. Morda mi je zaradi tega navidezni bolnik in virtualni svet zelo blizu in prepričan sem, da se bo tudi izobraževanje v medicini bolj ali manj preselilo v virtualni svet.
Pogled mladega zdravnika (kamor se prištevam) na simulacijo na najboljši način prikažem s svojo prvo izkušnjo z medicinsko simulacijo. Izkušnje ne bom nikoli pozabil. Pisal se je mesec maj 2009. Na Slovenskem kongresu anesteziologije sem sodeloval kot kandidat pri predstavitvi uporabnosti medicinske simulacije v anesteziji. Uprizorili smo scenarij anafilaktične reakcije ob aplikaciji antibiotika. Zelo hitro sem se ob odlični postavitvi okolja in zmožnostih navideznega bolnika preselil v operacijsko dvorano, pred mano pa je bil realen bolnik z realnim problemom. To je po drugi strani močno povečalo raven stresa, pa ne toliko zaradi občinstva kot zaradi kritičnega stanja bolnika. Le kaj naj naredim, da se stanje bolnika dodatno ne poslabša ali bolnik celo umre? Scenarij sem seveda izpeljal odlično (pozabil odstraniti alergen oz. sem ga odstranil prepozno, vmes je bolnikov ritem preskočil v ventrikularno fibrilacijo …). Še sedaj mi vsakič, ko se v svoji praksi znajdem pred podobnim problemom, pride na misel tisti prizor iz Portoroža in vprašanje profesorice: kaj bi morali narediti najprej?… In odtlej je vedno moj prvi ukrep odstranitev alergena. 34
Revija ISIS - Junij 2013
Imam veliko srečo, da sem v simulacijo vpleten tudi z druge strani – kot inštruktor. V Sloveniji smo relativno pozno pričeli z medicinsko simulacijo, da ne govorim o zaostanku za letalsko industrijo (v opravičilo nam je, da nas je tukaj dolgo močno omejeval počasen razvoj tehnologije). Zato se vedno znova srečujem s skeptiki, predvsem na strani internistov, pediatrov, infektologov (medicina je preveč kompleksna za prikaz na plastični lutki)… Na drugi strani pa so »milenijci«. Generacije, ki so se in se rojevajo v 21. stoletju, rastejo ob mobilnih računalnikih, internetu, pametnih telefonih, živijo v oblakih (računalniških); njihovi socialni in vedenjski slogi so drugačni, svet dojemajo in spoznavajo drugače kot prejšnje generacije. Če smo mi igrali nogomet na igriščih, igrajo zdajšnje generacije virtualni nogomet – vsak za svojim računalnikom, a vendar kot ekipa. Zagotovo bodo sposobni tudi medicino dojemati in sprejemati v veliki meri virtualno in morali se jim bomo približati na njim domač in razumljiv način – s simulatorji in navideznimi bolniki. In še več kot to: ponekod že razvijajo programe za pametne telefone za posamezne veje medicine, programe, ki bodo kot računalniške igrice zasvojili uporabnika, da jih bo želel igrati kar naprej in na ta način osvojil čim več znanja. Naj se vrnem nazaj v sedanjost: ali lahko plastična lutka nadomesti bolnika? Lahko!