S knjižne police
Rudolf Hans Bartsch: Das deutsche Leid. Ein Landschafts-Roman. Nemška bol. Krajinski roman Verlag von L. Stackmann, Leipzig, 1914, 434 str. Bralcu, ki mu je čas dragocenost, moram že kar tu povedati, da je ta knjiga »eno samo sranje«. In obžalujem, da ne morem in ne znam uporabiti kakega bolj sočnega srbohrvaškega izraza. A med branjem sem dognal, da bom morda končno razkril mehanizem nemškonacionalne iracionalnosti ob koncu 19. stoletja, zaradi katere je Bartsch kot spodnještajerski Nemec obsojal Slovence. Sicer se temu izrazu – Slovenci, slovenski (»die Slowenen, slowenisch«) – izogiba in ga uporablja le v sili. Največkrat uporablja izraze »Slawen, slawisch, windisch, die Windischen, Wenden«, ki so tako znani, da jih sploh ni treba prevajati.
Do Nemške boli sem prijadral po velikanskih ovinkih. Začelo se je s knjigo Kako je Maribor postal slovenski, s citatom iz Bartscheve knjige. Opisuje junaškega Nemca, ki je s pesmijo o Nibelungih kot nadangel Mihael prinesel kulturo v slovenske kraje, a nehvaležno (slovensko) ljudstvo mu je kot vračilo v drobovje zarilo nož (glej Isis 2013; 22: 90–91). Opis junaškega Nemca je bil zame tako »morski«, da sem šel gledat v AEIOU Österreich-Lexikon, kdo, za božjo voljo, je bil Rudolf Hans Bartsch. Nadaljeval in končno, po nekakšnih vesoljskih blodenjih, prek spletnega naslova Booklooker.de ter posrednika Celovške Mohorjeve mi je bil dostavljen lepo ohranjen, jugendstilovsko oblikovan izvod knjige Das deutsche Leid (naklada 31.000– 33.000). Natiskan v zelo starinski gotici (nem. Fraktur; ko sem raziskoval razliko med gotskima črkama »V« in »B«, sem dognal, da gre za zvrst črk Breitkopf-Fraktur). V kolofonu je zapisano, da je avtor knjigo napisal med marcem in majem 1910. Zadnji nemški bralec je v tem izvodu pozabil reklamni letak založbe, ki med drugim hvali tudi Bartschev roman Frau Utta und der Jäger (Gospa Utta in lovec), češ da »gre za knjigo o nemški zemlji in nemški biti« ter da »hrup orožja teh dni ne sme prizadeti te mojstrovine«. Tako se vidi, da je knjiga izšla tik pred ali skoraj hkrati z začetkom prve svetovne vojne. In vse skupaj pravzaprav pove vse o njeni literarni vrednosti, ki je po moje nekakšen razvlečen, ponekod čustveno trapast doktor roman. Zgodba – dogaja se okoli leta 1878 – je pravzaprav življenjepis Georga Erasmusa Botzenhardta od zgodnjih otroških let v Gradcu do njegovih zrelih (hm!) moških let, ko se je kot uspešen vinogradnik ustalil nekje v okolici Maribora. Njegova nemškonacionalna usmeritev se pokaže prav na začetku, kot nekakšno svarilo pred napadalnim panslavizmom. V zvezi s tem Georgov otroški prijatelj Konrad Thos sanjari, da bo iznašel puško, ki jo bo prodajal samo Nemcem. »Nato bomo postrelili vse Ruse, Vindišarje pa tudi. [...] Zato, ker hočejo vse Nemce pregnati iz Ljubljane in iz Celja in iz Brežic in s Ptuja in iz Ormoža. Pravijo, da mora biti vsa Spodnja Štajerska njihova.« (str. 70). Če zanemarim nadrobnosti ter številne romantične stranpotne bedarije, gre zgodba takole: 90
Revija ISIS - Maj 2013
Georg se odloči, da bo postal gozdar. Tako nekega dne v nekakšni divjini (verjetno v gozdovih Pohorja) v slovenski vasi sreča prelepo Dorotejo in med njima dobesedno vzcveti ljubezen (str. 98). Spozna njene starše in oba brata, Marka in Janeža (ime je zapisano v gotici, s šumnikom »ž«). In ko na vrhuncu te ljubezni Doroteja svojega ljubljenega Georga ( Jurija) asociira s slovenskim »Zelenim Jurijem«, Bartsch ustreli kapitalnega kozla v slovenščini tako, da Doroteja svojega ljubega dosledno kliče napačno, pravi mu »Jurji« (str. 112, 134). A ljubezen ne traja dolgo; Doroteja kmalu spozna, da je »Jurji« človek, ki ga čakajo visoki cilji. Georg postane vojak in na njegovi poti ga Doroteja kot žena noče ovirati. Naj gre torej svojo pot, a pred tem naj on (Georg) njej (Doroteji, ki se svojemu ljubemu vrže pod noge) podari otroka (sic! str. 161). Georg ves nesrečen zapusti Dorotejo in sreča lepo Nemko Babette. Njen oče ustrezno ukrepa pri vojaški oblasti, ki Georga premesti k vojaški godbi. In ljubezen znova vzcveti. Sprva zadržano: Babette se Georgu izpove, da se mu bo prepustila šele potem, ko bo nekaj dosegel. In to se tudi kmalu zgodi, Georg postane vrhunski violinist nekega orkestra v Gradcu. A Babette žal kmalu umre zaradi tuberkuloze in Georg v ljubezenski bolečini ostane sam. Sicer ga za nekakšnega sina vzame Babettin oče, a ne za dolgo. Kmalu potem, ko se upokoji, umre v neki spodnještajerski vasi (verjetno nekje med Dravogradom in Mariborom). Za pogreb pristojni župnik (t. i. dobri Slovenec) Georgu obljubi, da bo pogreb v nemščini. A kaplan (t. i. hudobni Slovenec) dogovor prelomi; obred sicer opravi v nemščini, a zadnjo molitev, očenaš, zmoli v slovenščini (ki jo Bartsch zapiše nekam čudno: »Oče naš, koje si v nebesih, posvečno bodi tvoje ime, ...« str. 329). Ko Georg od nesramnega slovanskega odvetnika poskuša odkupiti posestvo Babettinega očeta, se celo izkaže, da zna vindišarsko (str. 338). V svoji neznanski bolečini blodi po monarhiji, a ker slednja premalo podpira spodnještajersko nemštvo, si želi emigrirati v Nemčijo. Na srečo pa ga tam neki evangeličanski pastor pregovori, naj se vrne v domovino, ki jo ogrožajo nasilni »Slovani«. Georg tako napiše ognjevito knjigo o lepotah Spodnje Štajerske, o lepoti gora na stičišču Štajerske, Kranjske in Koroške, knjigo, polno slik ljubezni in žalosti, ganljive lepote in pesniške svetlobne