Zanimivo
Zakaj sem ponosen, da sem zdravnik Doživetje zdravnika in pianista Pavleta Kornhauserja, Zdravniška zbornica 19. 3. 2013 Jasna Čuk Rupnik
Večer, v katerem smo kot veliko darilo doživeli promocijo izida knjige »Zakaj sem ponosen, da sem zdravnik«, se je čudovito odvijal v slogu avtorjeve veličine. Bil je večer ponosa do poslanstva zdravnika, pa tudi večer veselja, da je ta zdravnik predano naš in pušča med nami neizbrisne sledi izjemnih strokovnih, pa tudi umetniških doživetij. Seveda je moderator pogovora prim. Marko Demšar hudomušno provokativno zastavil že prvo svoje vprašanje. Vprašanje o tem, kaj je prof. Kornhauser razmišljal 15. 6. 2012, ko je imel v Kazini svoj »poslovilni koncert«. In sledilo je priznanje, da se je naš izjemni zdravnik-pianist »takrat poslavljal od glasbe«, da pa ga je »že danes polomil«, ko bo ponovno pri klavirju s skupino Pro medico in pevkama pri izvedbi koroških narodnih pesmi. Ja, kot je to v svojem poročilu o poslovilnem koncertu predvidel že prof. Klun. In z nekaj pridiha olajšanja je pianist izrazil svoje veselje ob spoznanju, da so mu »organizacijske priprave na koncert odveč, ko se bližaš devetdesetim«. Pa je morda le hotel imeti še vedno vse pod kontrolo, se je zdelo poslušalcem in gledalcem v nabito polni Modri dvorani. Z velikim zanimanjem smo pričakali tisto najpomembnejše vprašanje: »Zakaj si izbral prav ta naslov? (Op. že pred leti tudi za članek v Jani.) Si vrgel rokavico politiki, medijem?« Profesorjev namen menda ni bil, da bi vrgel rokavico tisku. Pojasnil je, da se je že kot otrok odločil za medicino. Pri tem ga je vodil občutek, da zdravniki delamo nekaj dobrega, in ta občutek je tudi v ospredju te knjige. S popolnim prepričanjem nam je bila zaupana izjava, da dober zdravnik ne bo nikoli užaljen, če sliši kritiko na svoj račun. In spomnila sem se kratke osuplosti, ki sem jo doživela kot specializantka pediatrije ob kroženju na otroški kirurgiji: V zdravniško sobo, v kateri sem prav takrat študirala, je močno razburjena privihrala profesorjeva mlajša sodelavka, ob njej pa je mirno vstopil profesor. Besednemu izpadu očitno zelo obremenjene kolegice: »Primarij, vi ste ...!« (z omembo zelo nevljudne živalske vrste) je sledilo iskreno odprto vprašanje: »A tako? Zakaj pa?« In sta nadaljevala svoj vroči pogovor, ko sem se kot nepotrebni tretji seveda umaknila. Ostala pa sem mu neizmerno hvaležna za ta brezplačni praktikum o vrhunsko vodenem reševanju konflikta. In koga je profesor v pogovoru o svojem življenju navedel kot prvega, ki je imel nanj močan vpliv? Mladega aktivista, ki ga je spoznal v taborišču: »Bil
je pošten, neustrašen, odločen,« se je glasilo profesorjevo pojasnilo. Vsekakor lastnosti, ki jih slovenski zdravniki občudujemo tudi pri našem vzorniku. S takšnim žarom se je kasneje sam boril za kratko ležalno dobo s sporočilom, da je »vsaka bolnišnica za otroka slaba«. Pojasnil je svoja prizadevanja za največjo možno izobrazbo medicinskih sester. Nam opisal svoj ustvarjalni pristop s tolsto podgano na spalnih pogradih, projicirano poslancem skupščine, ko
Prisrčno uvodno besedo k predstavitvi avtobiografije je imel predsednik zbornice primarij Andrej Možina.
Avtor sprejema čestitke. Revija ISIS - Maj 2013
65