Obletnica let izbran kot najprimernejši kraj za zdravljenje bolnih na pljučih.
Ob koncu je bilo zanimivo predavanje pisatelja Toneta Partljiča o ruskih osebah v delih slovenskih literatov. Njegovo zanimivo analizo o ruski duši, ki je pritegnila zanimanje številnih slovenskih pisateljev, je občinstvo nagradilo z dolgotrajnim odobravanjem. Skupno kosilo, ki ga je pripravila hotelska ekipa Term Maribor in je bilo sestavljeno iz najbolj poznanih ruskih jedi in sladic, je teknilo izmučenim udeležencem.
Po kosilu in odmoru so se udeleženci odpeljali do 15 km oddaljenega Vurberka. Pred še ohranjenim vhodom v grad Vurberk se je zbrala množica domačinov, ki so z udeleženci simpozija sodelovali pri odprtju spominske plošče, na kateri je silhueta gradu iz tistega časa, grb Ruskega rdečega križa in napis v slovenskem in ruskem jeziku, da je v gradu od leta 1921 do 1941 deloval sanatorij Ruskega rdečega križa. Po nagovoru predsednika organizacijskega odbora prof. Elka Borka, ki je poslušalce seznanil z zgodovino sanatorija in postopki, da so se pridobila vsa soglasja za postavitev tega obeležja, je zbrane občane in udeležence simpozija pozdravil župan Dupleka, gospod Mitja Horvat. V svojem nagovoru je opisal pomen sanatorija, ki je takrat dajal delo in zaslužek številnim domačinom. Poleg tega pa je bil primer prijateljskega sodelovanja med domačini in ruskimi ljudmi, česar se ne sme prepustiti pozabi. Kot zadnji je spregovoril zastopnik Ruskega doma v Mariboru, gospod Igor Romanov, ki
je poudaril, da je spomin na Ruse, ki so živeli in delovali v sanatoriju na gradu, tudi danes živ in vreden, da se ohrani zanamcem kot primer bratskega sobivanja med narodoma, in zato prevzema njegova ustanova, skupaj z občino Duplek, pokroviteljstvo nad tem novim spomenikom prijateljstva med obema narodoma. Po koncu slovesnega odkritja spominskega obeležja, ki so ga udeleženci pozdravili z glasnim odobravanjem, je sledil sprejem pri županu Dupleka v obnovljeni in v gostinski lokal preurejeni grajski kašči, v kateri so obiskovalci lahko videli tudi eno od treh in zato redkih ohranjenih grajskih ledenic na Slovenskem. Sprejem je bil primerna priložnost za številne pogovore in obujanje spominov, saj so številni starejši domačini pripovedovali o lepih spominih na kolonijo Rusov, ki so živeli in delali na gradu Vurberk in ki so imeli z okoliškim prebivalstvom izredno prijateljske odnose. Ruski zdravniki so brezplačno zdravili takrat siromašne prebivalce Vurberka in okolice ali pa brez plačila opravljali preglede šolarjev in razdeljevali tudi draga zdravila.
Takoj prve dni po tem sestanku smo prejeli številne pisne in ustne pripombe, dopolnila in pohvale. Skupna vsem zapisom pa je zahvala, da smo obudili spomin na Sanatorij Ruskega rdečega križa in dolgoletno prijateljsko sobivanje slovenskih domačinov z rusko zdravstveno ustanovo na gradu Vurberk. E-naslov: elko.borko@guest.arnes.si
Vidojka Majcen Vuga, dr. med. – 90-letnica Nada Gortnar Gorjan
Vidojka Majcen Vuga je letos praznovala 90. rojstni dan. Pediatri jo poznamo kot zdravnico, ki v slovenski pediatriji pušča pečat s svojim pionirskim delom na področju zdravstvenega varstva otrok na Goriškem. Kolegi, bivši sodelavci in predstavniki Zdravstvenega doma Nova Gorica smo jo ob tej priložnosti obiskali na njenem domu. Sprejela nas je nasmejana, mladostno iskrivega duha, s še vedno živim smislom za humor. V prostorni svetli dnevni sobi s pogledom na vrt, smo se posedli za lepo pogrnjeno mizo, s katere je vabilo sveže pecivo. Stekel je sproščen in prijeten klepet, tokrat prepleten predvsem z doživetji iz slavljenkine bogate življenjske zakladnice. Vidojka Majcen se je rodila 10. januarja 1923 v Mariboru kot najmlajša izmed štirih otrok materi Luciji
in očetu Ivanu. Njeno otroštvo so usodno zaznamovali viharni vojni časi. Družina Majcen se je namreč morala umakniti v Maribor v takratno Kraljevino Jugoslavijo iz italijanskega Trsta, ker je bil oče kot zaveden Slovenec in pristaš slovenskega društva Edinost preveč moteč za tamkajšnjo oblast. Klasično gimnazijo je končala v takrat od Italijanov okupirani Ljubljani. Komaj 18-letna je teden dni preživela v italijanskem zaporu. »Slabo se piše državi, ki zapira otroke,« je njen odhod jasnovidno pokomentiral eden izmed naključno prisotnih častnikov. Kot mnogo drugih Slovencev, je bila tudi družina Majcen v začetku 2. svetovne vojne izgnana iz Maribora v Bosno in Hercegovino. Po končani gimnaziji se jim je morala pridružiti tudi najmlajša hči Vidojka.
Revija ISIS - Maj 2013
63