iz zgodovine medicine podenj in mu je kolo poškodovalo golen, da iz odprtega zloma močno krvavi;
• desno je imenitni mojster freske Fran Jelovšek ob koncu svoje poslikave sladkogorske cerkve med letoma 1752 in 1753 pod korom naslikal tudi samega sebe in v kronogram z močnejšimi majuskulami zapisal letnico sklenitve dela 1753: Cor & pICtorIae LaboreM Delparae offert Franz Illouscheg. V desnico si je dal srce, ga z žarki povezal do srca Matere božje in s tem ikonografsko izpričal svojo ljubezen do nje ter se najverjetneje priporočil tudi za svoje zdravje.
Sklep Zapisano kaže na zgodovinski pomen božjepotnih romanj za zdravje in potrebo po njihovi natančnejši zgodovinskomedicinski osvetlitvi. Na Slovenskem obstajajo še številna neobdelana gradiva na to temo in kar kličejo po strokovni obravnavi ter
predstavitvi v javnosti. Sladkogorski jubilej je bil imeniten povod za oživitev spomina na votivno medicinsko slikarstvo in njegovega pomembnega freskanta Frana Jelovška. Vse fotografije so last župnije na Sladki Gori. Za pomoč se zahvaljujem p. Roku Metličarju. Viri in literatura:
1. Enciklopedija likovnih umetnosti. Zagreb, 1966. 2. Mikuž Stane: Freske Franca Illovška na Sladki gori. Dom in svet, 1940, str. 544–550, str. 591–602. 3. Mušič Drago: MEDICINALIA na freskah Frana Jelovška na Sladki gori in analogije s podobnim gradivom na drugih lokacijah. Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), 1968 (39), str. 153–175. 4. Stele France: Slovenske Marije. Celje, 1940, 21-2. 5. Skriti biser: zbornik župnije Sladka Gora (uredil Rok Metličar). Sladka Gora: Župnijski urad, 2004.
E-naslov: Zvonka.slavec@gmail.com
Za ščepec preteklosti Jože Četina Z naglim razvojem medicine v zadnjih desetletjih in s tem anesteziologije se je obseg operativnega zdravljenja začel hitro širiti. Zapleti med anestezijo, predvsem tisti na račun hipoksičnih in asfiktičnih incidentov, so postali neprimerljivo redkejši, z nastajanjem nove intenzivne medicine je operativno in pooperativno zdravljenje, pa tudi umrljivost dobila popolnoma druge dimenzije.
Nekateri bolj nesodobno razmišljajoči zdravniki pa razvoju anesteziologije kot medicinske stroke, enake drugim, niso bili naklonjeni. Zadostoval bi jim tehnično sorazmerno dobro razvit servis, toda v okviru njihove stroke. Centralizacija pa zanje sploh ni prišla v poštev. Posledice so še vedno vidne v različni obliki organizacije, pa tudi v različni zasedenosti organigramov.
Zgodba, ki jo nameravam povedati, se je dogajala pred skoraj pol stoletja, ko je ta bolnišnica že imela oddelek za anestezijo v nastajanju, ki pa zato še ni mogel prevzeti dela na vseh deloviščih. Nekega sončnega poletnega dne se je v moji delovni sobi oglasil telefon. Klical je otolog, in to zelo kategorično, da imajo na oddelku dopuste in da naj pridem ali pa nekoga pošljem, ki bo skrbel za narkozo pri otroških tonzilektomijah, dokler trajajo letni dopusti. Dopusti so sicer pri nas še večji problem, če smem, toda ker gre za otroke, bomo ta problem nekako morali rešiti. Z otologom sva šla v otorinolaringološko operacijsko sobo, kjer so pravkar operirali tonzile.
Nekaj časa sem opazoval dogajanje, ki mi sploh ni bilo všeč, potem pa sem se odločil, da na ta zastarel in nevaren način nikakor ne bomo sodelovali. Povedal sem otologu, da bomo sodelovali, vendar le pod pogojem, da sami določimo način anestezije. Otolog ni mogel verjeti, da se mlajši kolega ne strinja s starejšim. Razburjeno je govoril, da se s tem ne strinja, da je 52
Revija ISIS - Maj 2013
taka sprememba nepotrebna, ker se kot do sedaj dela že leta itn. V odgovor sem mu pojasnil, da naloga anesteziologa ni le anesteziranje, temveč da na osnovi pogovora, laboratorijskih in drugih izvidov oceni bolnikovo sposobnost za anestezijo in tudi predlaga anestezijo, ki bo za bolnika najbolj primerna in najmanj nevarna. Pri tem pa seveda mora upoštevati tudi objektivne potrebe in zahteve operaterja. Medtem ko sva se midva na hodniku »duelirala«, so z oddelka pripeljali naslednjega otroka. Stopil sem spet v operacijsko, ker me je zanimal celotni potek operacije in anestezije.
Operacijska soba je zatemnjena. Otroka položijo na operacijsko mizo, zdravnik, ponavadi narkotizer in operater obenem, začne s polodprtim sistemom in spontanim dihanjem uvajati narkozo. Ko oceni, da je narkoza dovolj globoka, začne vse delo v operacijski sobi potekati kar se da hitro, da se otrok ne bi prezgodaj zbudil. Položijo ga v naročje sestri, ki ga z eno roko objame okoli pasu, z drugo pa fiksira glavo. Zdravnik, ki je najprej narkotiziral otroka, nadaljuje kot operater, poklekne na blazino pred sestro in v klečečem položaju in v svetlobi čelne svetilke začne operacijo. Otrok pa takrat ostane brez neposrednega nadzora. Če pride do močnejše krvavitve, ki jo operater težko obvladuje (takšna situacija je nastopila ravno tokrat, ko sem bil v operacijski sobi), lahko ostali prisotni le nemočno opazujejo, ne da bi mogli pomagati. Ob koncu operacije je bil otrok nemiren in prizadet, izgubil je tudi precej krvi. Klečeč položaj je bil za operaterja tudi naporen, dostikrat pa je bil tudi ves pobrizgan s krvjo. Potek tonzilektomije je lahko bolj, lahko pa tudi manj dramatičen, prav gotovo pa je otrok, anesteziran klasično, neprimerno bolj izpostavljen zapletom, kot če je anesteziran strokovno endotrahealno. (Seveda tu ne gre za novo vrsto anestezije, temveč