SISI
Je ustanovitev slabe bolnišnice rešitev za naše zdravstvo? (Prepisano, prekopirano ali prirejeno brez enega samega citata) Modri možje so ugotovili, da bo treba varčevati in več delati. Zdravstvo je v krizi. Modri možje so ugotovili, da bo treba varčevati in več delati. Potem so ugotovili, da to ne gre skupaj; če se več dela, se tudi več porabi. Torej bi bilo potrebno manj delati. Če se dela manj, se povečajo čakalne vrste in to tudi ni v redu. Potem so ugotovili, da so zdravila predraga in da bi lahko zdravili z manj ali brez zdravil, pa se je zopet izkazalo, da so alternativni zdravilci dražji od uradnih. Na koncu se je za resnično izkazalo staro reklo, da bi zdravstvo čisto dobro funkcioniralo, če ne bi bilo motečih dejavnikov, ki se jim reče bolniki. A se bolniki s tem niso strinjali. Šele potem so na plan pokukale zares dobre zamisli. Ena izmed njih je ta, da je potrebno povečati kvaliteto, saj je znano, da je bolj kvalitetna storitev cenejša (»za manj dobite več« itd. – dober primer so reklame za avtomobile). V začetku je kar nekako šlo, potem pa se je zamisel izrodila v obratni smeri po principu »za sladkostjo nizke cene pride grenkoba slabe kvalitete«. Jing je dobil svoj Jang in krog je bil sklenjen. In ta krog je bilo potrebno prekiniti, razkleniti in ga napraviti linearnega. Rodila se je klinična pot.
Klinična pot kot varčevalni ukrep? Kako klinična pot deluje? Vzemimo primer iz vsakdanje prakse: stojimo pred vrati trgovskega centra, ker je hladilnik prazen in rabimo »nekaj za pojest«. Vzamemo voziček in kupimo več, kot smo mislili, med drugim tudi nekaj artiklov, za katere pred kakšno uro niti nismo vedeli, da obstajajo. Že na poti domov ugotovimo, da smo pozabili na toaletni papir in poper, zavijemo v bližnjo trgovino in poleg popra in papirja kupimo še tri druge stvari ... Klinično pot lahko predstavlja kar nakupovalni listek: doma napišemo, kaj resnično potrebujemo, nato na hitro smuknemo med policami in pobiramo le artikle s seznama: prihranimo čas in denar.
In tu je srž problema bolnišnic, ki so zabredle v izgube. Z vidika SPP kvalitete govorimo o zelo širokem spektru bolnikov z bonitetno oceno C. Sedaj pa nazaj v bolnišnico! Ob sprejemu ugotovimo, da ima bolnik polomljen kolk. Dobi klinično pot za zlomljen kolk, kjer natančno piše, kdaj bo operiran, kdaj ga bomo postavili na noge in kdaj bo šel domov. Pustimo pri miru razne hipertenzije, KOPB-je, jetrne ciroze in podobno – to je ljubiteljski »šoping«, ki nam na koncu močno poveča račun in zamegli bistvo. Klinična pot pa nas drži osredotočene na poti k cilju: pozdraviti je treba kolk!
Od klinične poti do slabe bolnišnice Seveda je šlo v začetku vse gladko. Potem pa so znova nastopile težave: bolniki so dobivali pljučne embolije, pljučnice, krvavitve itd., ki se jih kljub klinični poti ni dalo spregledati. Zdravniki ne bi smeli odobravati novih diagnoz in kakorkoli prevzemati novih diagnostičnih tveganj, ki take diagnoze lahko prinesejo. A so se podobno kot bankirji vedli neodgovorno. Porabljali so veliko virov za nizek končni SPP (skupine primerljivih primerov – osnova za financiranje), ki nikakor ni pokril stroškov obravnave. Pojavil se je izraz »slab bolnik«. Da ne bo pomote, to je lahko čisto prijazen gospod ali gospa, v ekonomskem pomenu pa prinese veliko stroškov za nizek SPP. In tu je srž problema bolnišnic, ki so zabredle v izgube. Z vidika SPP kvalitete govorimo o zelo širokem spektru bolnikov z bonitetno oceno C. Dejstvo je, da je na vratih bolnišnice dokaj nehvaležno opredeljevati verjetnost nepoplačila obravnave na ravni posameznega (še ne definiranega) SPP primera, saj še nimamo pravih podatkovnih podlag v statistično merodajnih in dovolj dolgih časovnih serijah. Tu kot dodatne neznanke nastopajo še padanje vrednosti SPP-jev (je to lahko posledica Revija ISIS - Maj 2013
119